Jedro

Prvotožena stranka je prenehala opravljati investicijske storitve in posle, zato je prenehala potreba po delu na revidentovem delovnem mestu in je bil poslovni razlog utemeljen.

Zgolj opravljanje storitev, ki so enake dejavnosti, ki jo je tožena stranka ukinila, ne utemeljuje zaključka o pravnem prenosu dela podjetja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženi stranki krijeta sami svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je podala prvotožena stranka dne 11. 10. 2012, reintegracijski in reparacijski zahtevek nasproti prvotoženi stranki in zahtevek za izplačilo razlik v plači od novembra 2007 do januarja 2014. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti navedene odpovedi, tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je med prvo- in drugotoženo stranko prišlo do prenosa podjetja, reintegracijski in reparacijski zahtevek zoper drugotoženo stranko in zahtevek zoper drugotoženo stranko za izplačilo razlik v plači od novembra 2007 do januarja 2014. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, da mora prvotožena stranka tožniku plačati odpravnino. Odločilo še je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je bilo tožnikovo delovno mesto borznega posrednika I pri prvotoženi stranki ukinjeno zaradi prenehanja opravljanja dejavnosti borznega posredovanja. Prvotožena stranka mu je ponudila ustrezno zaposlitev na drugem delovnem mestu, ki jo tožnik ni sprejel. Ker je bila ponujena zaposlitev ustrezna, tožnik ni upravičen do odpravnine. Poslovni razlog je nastopil z ukinitvijo njegovega delovnega mesta, zato je bila odpoved iz poslovnega razloga pravočasna in utemeljena. Tožnik ni delal dela iz opisa delovnih nalog borznega posrednika – analitika I, zato ni upravičen do razlike v plači. Ni prišlo do spremembe delodajalca po 73. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), zato so zahtevki zoper drugotoženo stranko neutemeljeni.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da gre pri prenosu dejavnosti med prvo - in drugotoženo stranko za spremembo delodajalca na podlagi zakona. Ne glede na to, da do prenosa delavcev ni prišlo, ker sta to stranki pogodbeno izključili, bi se morala pogodba o prepustitvi opravljanja investicijskih storitev šteti za pravni temelj prenosa podjetja v skladu z Direktivo Sveta 2001/23/ES. Prenesenih je bilo 91 % borznoposredniških strank. Glede prenosa je bilo vse znano že januarja 2012, zato je bila odpoved s strani prvotožene stranke prepozna. Tožnik je opravljal bolj zahtevno delo, kot je imel v opisu delovnega mesta v pogodbi o zaposlitvi, zato je tudi na podlagi panožne kolektivne pogodbe upravičen do razlike v plači, kar krši temeljno načelo enakega plačila za enako delo. Zaposlitev, ki jo je sprejel ob odpovedi, ni ustrezna, saj se za novo delovno mesto ni zahtevala ekonomska izobrazba. Pritožbenemu sodišču očita protispisne zaključke, spreminjanje dejanskega stanja prvostopenjske sodbe, pristransko dokazno oceno in pomanjkljivo obrazložitev.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženima strankama, ki v odgovoru predlagata zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija uveljavlja kršitve pravdnega postopka po prvem odstavku in 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar iz vsebine navedb, ki jih revizija veže na postopkovne kršitve, dejansko izhaja nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), in z materialnopravno presojo sodišča druge stopnje, na kar odgovarja revizijsko sodišče v nadaljevanju. V zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov je revidentu izčrpno odgovorilo drugostopenjsko sodišče, da predlagani dokazi glede na materialnopravno izhodišče tožbenega zahtevka niso bistveni za odločitev.

8. Prvotožena stranka je revidentu 11. 10. 2012 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto referenta splošnih poslov I, ki je revident ni sprejel. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR obstaja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, če je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih ali podobnih razlogov. Ugotovljeno je bilo, da je prvotožena stranka dne 17. 9. 2012 ukinila Službo investicijskih storitev, v kateri je delal revident na delovnem mestu borznega posrednika I. Njegovo delovno mesto je bilo ukinjeno hkrati z ukinitvijo Službe investicijskih storitev. Prvotožena stranka je prenehala opravljati investicijske storitve in posle, zato je prenehala potreba po delu na revidentovem delovnem mestu in je bil poslovni razlog utemeljen.

9. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila pravočasna po določbi šestega odstavka 88. člena ZDR. Poslovni razlog za odpoved je nastal z ukinitvijo revidentovega delovnega mesta 17. 9. 2012, zato je bila odpoved z dne 11. 10. 2012 pravočasno podana znotraj šestmesečnega roka. V obravnavani zadevi je tako bistveno, kdaj je prvotožena stranka realizirala sklep o prenehanju opravljanja dejavnosti in kdaj je bil sprejet, saj je šele z realizacijo sklepa dejansko prenehala potreba po revidentovem delu.

10. Revizija izpodbija ustreznost zaposlitve na delovnem mestu referenta splošnih poslov I, ki je bila revidentu ponujena ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ustrezna zaposlitev je v skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZDR zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Za delovno mesto borznega posrednika I se je zahtevala V. stopnja izobrazbe ekonomske ali druge ustrezne smeri. Revident ima formalno tehnično izobrazbo. Ob odpovedi mu je bila ponujena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto referenta splošnih poslov, za katero se zahteva V. stopnja izobrazbe tehnične ali druge ustrezne smeri. Revident je opravljal delo borznega posrednika, ne da bi imel ekonomsko izobrazbo, saj ta ni bila nujni pogoj za zasedbo delovnega mesta. Vrsta izobrazbe je bila široko opredeljena z „drugo vrsto“, kar kaže, da vrsta izobrazbe ni bila odločilna za opravljanje delovnih nalog. Delovno mesto, ki mu je bilo ponujeno z novo pogodbo, pa ustreza njegovi stopnji in vrsti izobrazbe, saj se tudi zanj ne postavlja kot nujni pogoj izključno tehnična vrsta izobrazbe, ki jo sicer revident ima. Zato je bila ponujena zaposlitev ustrezna po določbi tretjega odstavka 90. člena ZDR. Ker je bila ponujena ustrezna zaposlitev, revident ni upravičen do odpravnine po četrtem odstavku 90. člena ZDR.

11. Revident zahteva razliko v plači, ki naj bi nastala zaradi dejanskega opravljanja del iz opisa bolj zahtevnega delovnega mesta borznega posrednika – analitika I. Po dejanskih ugotovitvah, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), revident ni opravljal delovnih nalog, ki so spadale v delokrog borznega posrednika analitika. Poleg tega niti ni imel zahtevane VII. stopnje izobrazbe za to delovno mesto. Ker revident ni opravljal del iz drugega delovnega mesta, ni upravičen do razlike v plači. 12. Revizija izpodbija odločitev tudi v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevkov zoper drugotoženo stranko, ki naj bi prevzemnik dela podjetja prvotožene stranke. Po določbi prvega odstavka 73. člena ZDR, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca. Glede na Direktivo Sveta 2001/23/ES je treba pri presoji spremembe delodajalca upoštevati prakso Sodišča Evropske unije (SEU).

13. SEU je v zadevi Spijkers C-24/85 presojo prenosa podjetja vezalo na celovito oceno okoliščin, ki se nanašajo na tip podjetja ali obrata, ali so prenesene nepremičnine, premičnine in pravice, vrednost pravic v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali so prenesene tudi stranke, kakšna je stopnja podobnosti dejavnosti pred prenosom in po njem in čas morebitne začasne prekinitve dejavnosti. Iz odločitev SEU izhaja, da je treba odgovor, ali gre v posameznem primeru za prenos, iskati v značilnih dejstvih prenosa in na podlagi teh dejstev presoditi, ali je šlo za prenos ali ne (zadeva Spijkers C-392/92)(1).

14. Zgolj opravljanje storitev, ki so enake dejavnosti, ki jo je tožena stranka ukinila, ne utemeljuje zaključka o pravnem prenosu dela podjetja. Revizija pri tem neutemeljeno ponuja primerjavo z zadevo Spijkers (C-24/85), v kateri je šlo za pomočnika direktorja v obratu podjetja, ki je prenehalo poslovati. Obrat je bil prodan in je začel spet delovati, pri čemer je novo podjetje prevzelo večino v prejšnjem podjetju zaposlenih delavcev. Ključna kriterija sta v tem primeru prenos materialnih sredstev in skupine zaposlenih; do tega pa v obravnavani zadevi ni prišlo. Sredstev borznih komitentov se namreč ne more kar poenostavljeno šteti za sredstva lastna borznemu posredniku, saj je ta v položaju fiduciarja zaupanih sredstev strank. V zadevah Allen C-234/98 in Hidalgo in Ziemann (združena zadeva C-173/96 in C-247/96) je SEU presodilo, da za prenos ne zadošča zgolj opravljanje podobne ali enake storitve, če ni tudi drugih kriterijev, ki definirajo gospodarsko entiteto oziroma ki predstavljajo organiziran skupek virov (npr. prevzem zaposlenih, vodstvenega kadra, način in organizacija dela itd.).

15. Zadeva Merckx in Neuhuys (združeno C-171/94 in C-172/94) ni uporabljiva za rešitev pravnih vprašanj v obravnavani zadevi, saj se nanaša predvsem na primer, ko delavec odkloni prehod k prevzemniku in kakšen je tedaj njegov pravni položaj, kot je pojasnilo že pritožbeno sodišče. V zadevi Mercx in Neuhuys pa je celo prišlo do prenosa dela delavcev, kar je SEU upoštevalo pri presoji prenosa podjetja.

16. V obravnavanem primeru je ugotovljeno, da je prvotožena stranka prenehala opravljati dejavnost borznega posredništva, ukvarja se le še s posli odvisnega borznega posrednika, pri katerih posreduje naročila drugotoženi stranki. Ukinitev dejavnosti borznega posredovanja, reorganizacija poslovnega procesa z novim odvisnim borznim posredovanjem, odsotnost prenosa materialnih sredstev, delavcev in organizacijskega ustroja potrjujejo presojo, da do prenosa podjetja med prvo- in drugotoženo stranko ni prišlo. Prenos strank je bil izveden na prostovoljni osnovi, saj so te imele možnost izbire novega borznega posrednika, prvotožena stranka pa je morala zagotoviti kontinuiteto varstva pravic svojih strank za primer njihove pasivnosti ob obvestilu o ukinitvi dejavnosti. Prenos strank sam po sebi ne zadostuje za utemeljitev pravnega prenosa podjetja v skladu z Direktivo in 73. členom ZDR. Drugotožena stranka opravlja podobne ali enake storitve, kot so se opravljale v ukinjeni enoti prvotožene stranke, ni pa ugotovljen noben drug kriterij, ki bi kazal na prenos gospodarske entitete oziroma organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti. Zato je presoja, da do prenosa dela podjetja ni prišlo, pravilna.

17. Kot je Vrhovno sodišče obrazložilo, je SEU v navedenih odločitvah že zavzelo stališča, ki v obravnavani zadevi omogočajo presojo dejanskega stanja z vidika prenosa podjetja po Direktivi. Zato ni pogojev za predložitev zadeve SEU v predhodno odločanje, saj se je SEU do pravnih vprašanja, pomembnih za odločitev v tej zadevi, v svojih odločitvah že opredelil. 18. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

19. Toženi stranki na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in naslednji ) krijeta sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Primerjaj zadevo VIII Ips 29/2012 z dne 7. 5. 2012.