Jedro

Ukinitev tožnikovega delovnega mesta predstavlja organizacijski razlog v smislu 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, na podlagi katerega je tožena stranka tožniku lahko redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

V konkretnem primeru ni šlo za spremembo delodajalca v smislu 73. člena ZDR zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, temveč za odločitev prve tožene stranke, da storitve preneha opravljati in da dotedanjim strankam ponudi možnost, da te storitve opravljajo pri drugi toženi stranki ali pa kje drugje, ter da delavce iz ukinjene službe zaposli pri sebi na drugih delovnih mestih. Za velik del strank (komitentov), za katere je borzno posredniške storitve opravljala prva tožena stranka, te storitve sedaj opravlja druga tožena stranka, vendar zgolj ta okoliščina ne more biti odločilna za presojo, da je šlo za spremembo delodajalca v smislu določbe 73. člena ZDR.

Okoliščina, da sta prva in druga tožena stranka želeli doseči, da bi komitenti, za katere bo storitve borznega posredovanja opravljala druga tožena stranka, naročila še vedno oddajali pri prvi toženi stranki, ne pomeni, da je šlo za prenos podjetja ali dela podjetja v smislu določbe 73. člena ZDR. Gre zgolj za način oddajanja naročil in ne za okoliščino, ki bi kazala na ohranitev identitete v smislu sodb SEU.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov primarni zahtevek, s katerim je zahteval ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 10. 2012, ki jo je prva tožena stranka podala tožniku in njeno razveljavitev, kakor tudi zahtevek, da se prvi toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi in mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva na delo prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom ostalih mesečnih plač, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne neto plače dalje, vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter za prijavo v pokojninsko in invalidsko zavarovanje in druga zavarovanja ter za izplačilo razlike v plači v obdobju od novembra 2007 do januarja 2014 (točka I izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 10. 2012, ki jo je prva tožena stranka podala tožniku ter njeno razveljavitev ter za ugotovitev, da je med prvo toženo stranko in drugo toženo stranko prišlo do prevzema, da je drugo tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi in mu za čas od dneva prevzema dalje (oziroma za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja) pa do poziva na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne neto plače dalje do plačila ter vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od dneva poziva nazaj na delo ter za prijavo v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in druga zavarovanja, ter za plačilo razlike v plači v obdobju od novembra 2007 do januarja 2014 (točka II izreka). Zavrnilo je tudi nadaljnji podredni zahtevek, da se prvi toženi stranki naloži, da tožniku plača odpravnino v višini 25.237,16 EUR bruto, od zneska obračuna in odvede vse dajatve in prispevke, akontacijo dohodnine in tožniku plača neto razliko v višini 20.140,21 EUR povečano z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 25.237,16 EUR od 11. 10. 2012 dalje ter za izplačilo razlike v plači v obdobju od novembra 2007 do januarja 2014 (točka III izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka IV izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo njegovo pravico do izjavljanja v postopku, načela kontradiktornosti, enakosti orožij in neodvisnosti sodišča, saj listinskih dokazov ni ocenilo in tudi ni obrazložilo zakaj jih ne upošteva. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo komercialistov in strank tožene stranke, priče A.A. in ker ni vpogledalo v evidenco oziroma v knjigo naročil izvedenih poslov borznega posredovanja v B. službi prve tožene stranke. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo, katera dejstva šteje za priznana, katera za sporna, ter katere dokaze šteje za relevantne in katere ne. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 4. odstavkom 125.a člena ZPP je podana, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o tožnikovem ugovoru zoper pravilnost prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo. Dokazni postopek je pokazal, da je prišlo do prenosa dejavnosti v smislu 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), še preden je bila tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi pri prvi toženi stranki. Glede na to, da sta toženi stranki že 27. 6. 2012 sklenili pogodbo o prenosu, prva tožena stranka ni več imela pravice da tožniku poda odpoved, saj ni bila več njegov delodajalec, zato takšna odpoved ne more imeti učinka. Toženi stranki sta zavestno ravnali nezakonito in sta obšli določbo 73. člena ZDR, ko sta se v 3. členu pogodbe o prenosu dogovorili, da prevzemnik ob prenosu ne bo prevzel delavcev. Pogodba o prenosu je bila sklenjena za nedoločen čas, ne pa zgolj za izvedbo prenosa, kar kaže na očiten namen ohranitve gospodarske enote (substrata). Ekonomski substrat dejavnosti borznega posredovanja so že pred prenosom predstavljale stranke, obstoječi in potencialni komitenti banke C.. Dejavnost borznega posredovanja je storitvena dejavnost, ki so jo in jo bodo tvorile stranke, ki so bistveni ekonomski substrat te dejavnosti. Iz izpovedbe priče D.D. izhaja, da komitenti in druge potencialne stranke prve tožene stranke tudi po prenosu naročajo storitev borznega posredovanja pri komercialistih katerekoli poslovne enote prve tožene stranke, samo naročilo pa izvede druga tožena stranka, kot nosilec prenesene dejavnosti. Glede na to, da je druga tožena stranka priznala, da se prenaša le del dejavnosti, ki se tiče borznega posredovanja, obenem pa je banka C. ohranila dejavnost odvisnega borznega zastopnika, ni možno govoriti, da bi bil preneseni substrat ukinjen, temveč je očitno bil prenesen na drugo toženo stranko z namenom njene trajne ohranitve pri vseh poslovnih enotah banke C.. Ravnanje tožene stranke je bilo očitno v nasprotju z javnim interesom, ustavo, prisilnimi predpisi in moralo, zato bi moralo sodišče prve stopnje pogodbo o prenosu v delu, ki se nanaša na delavce, šteti za nično. Toženi stranki sta vedeli, da kršita 73. člen ZDR, sicer te določbe ne bi vključili v pogodbo. Causa pogodbe o prenosu ni bila samo določba zakona, ampak tudi namen strank oziroma dispozitivni dogovor toženih strank, da se za obstoječe stranke, kot tudi za vse bodoče stranke - komitente banke C. prav nič ne spremeni. Glede na nesporno dejstvo, da je banka C. postala odvisni borzni posrednik šele v marcu 2013, provizijo pa si je očitno delila po pogodbi že pred tem, to dokazuje, da gre za ohranitev identitete tudi po 4. členu pogodbe o prenosu. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da naj bi prva tožena stranka provizijo začela prejemati takoj po prenosu in ne šele po pridobitvi dovoljenja za odvisnega borznega posrednika. Pridobitev tega dovoljenja ne pomeni, da zaradi tega ni mogoče govoriti o prenosu. Sicer pa sta stranki v 5. členu pogodbe o prenosu sami navedli, da prva tožena stranka v posledici prenehanja opravljanja investicijskih storitev sklepa z drugo toženo stranko to pogodbo o prenosu opravljanja investicijskih in pomožnih storitev. Prišlo je do prenosa večine strank od prve tožene stranke k drugi toženi stranki, kar dodatno dokazuje, da sta toženi stranki dosegli svoj namen, tj. ohranitev obrata pri drugem izvajalcu. Izpolnjen je tudi kriterij prenosa zaposlenih, saj sta toženi stranki zakon obšli tako, da je prva tožena stranka poskrbela, da sta v službi B. ostala le tožnik in D.D., druge sodelavce tožnika pa je premestila. Po praksi Evropskega sodišča za prenos zadostuje, da gre za enega samega delavca. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Okoliščina, da zgolj nekatere izmed strank niso prešle na drugo toženo stranko, ni razlog, da ne bi mogli govoriti o prevzemu (prešlo je 91 % strank). Te stranke trgujejo z delnicami in investirajo v vrednostne papirje, kar prinaša provizije in ekonomske koristi, vse to je prej počel tožnik in bi moral početi tudi na delovnem mestu pri drugi toženi stranki kot prevzemniku dejavnosti. Šele, če bi se nato ugotovili ekonomski razlogi, bi prevzemnik tožniku lahko podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, ker sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je prva tožena stranka skušala zavesti tožnika, da bi podpisal novo pogodbo o zaposlitvi za neustrezno delovno mesto in ker ni presojalo tožnikovega ugovora, da bi tožena stranka morala preveriti, ali je tožnika možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, za katera se zahtevajo enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za delo borznega posrednika. Tožnik je opozoril, da bi bilo zanj ustrezno delovno mesto samostojnega referenta trgovanja in da bi se ga lahko prezaposlilo v službo skrbništva, kjer je prva tožena stranka zaposlovala tudi po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Sodišče prve stopnje tudi ni izvajalo dokazov v zvezi s tožnikovo trditvijo o diskriminatornem obravnavanju. Za tožnika bi se lahko našlo ustrezno delovno mesto, vendar ga prva tožena stranka tožniku ni hotela ponuditi, ker je hotela, da gre tožnik sam v pokoj, kar je diskriminacija na podlagi starosti. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je tudi prepozna, saj je prva tožena stranka že 23. 12. 2011 izvedela, da bo ukinila dejavnost borznega posredovanja. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da sklepa o ukinitvi dejavnosti ni bila dolžna sprejeti skupščina prve tožene stranke, saj v 76. do 80. členu Zakona o bankah (ZBan-1, Ur. l. RS, št. 131/2006 s spremembami) povsem jasno določeno, da mora sklep o prenehanju ali spremembi dejavnosti banke sprejeti skupščina banke. Dokazni postopek je pokazal, da je tožnik opravljal naloge delovnega mesta borznega posrednika analitika, zato je odpoved za delovno mesto borznega posrednika I v vsakem primeru neutemeljena, ker je bila obstoječa pogodba o zaposlitvi očitno fiktivna oziroma nična, na kar bi sodišče prve stopnje moralo paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači. Ta zahtevek je tožnik uveljavljal na podlagi minimuma pravic iz kolektivne pogodbe bančništva Slovenije. Ta samostojne borzne posrednike uvršča v VII. tarifni razred. Tožnik je opravljal enako delo z enakimi odgovornostmi kot borzni posrednik analitik, vendar pa prva tožena stranka ni spoštovala načela enakega plačila za enako delo, temveč je tožnika diskriminirala na podlagi izobrazbe. Pri tem prva tožena stranka ni spoštovala niti določbe lastnega Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest, ki kot ustrezno strokovno izobrazbo opredeljuje tudi tisto, ki jo delavec pridobi s pridobljenimi izkušnjami na delovnem mestu. Z vpogledom v evidenco naročil in izvedbo dokazov, bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, da so se dela v B. prepletala in da so vsi delali vse, razen D.D., ki ni delal ničesar. Tožnik je opravljal vse naloge iz opisa delovnega mesta borznega posrednika, ki so se pri toženi stranki dejansko opravljale, tj. pripravljanje mnenj o vrednostnih papirjih za druge organizacijske enote (sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da je tožnik podajal poročila komercialistom), sodeloval pa je tudi pri edinem izvršenem prevzemu v zgodovini prve tožene stranke. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre pri delovnih mestih borznega posrednika in referenta splošnih poslov za delovni mesti z isto vrsto izobrazbe. Na delovnem mestu referenta splošnih poslov se opravljajo naloge, ki nimajo ničesar opraviti z ekonomijo, sploh pa ne z nalogami borznega posrednika, tožnik pa je pri zavrnitvi poudaril tudi velike pomisleke glede svojega zdravstvenega stanja. Sodišče prve stopnje zmotno šteje, da se v 20. členu ZDR predpisani pogoji za presojo ustreznosti ponujenega delovnega mesta presojajo alternativno in ne kumulativno. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Prva in druga tožena stranka sta v odgovorih na pritožbo prerekali pritožbene navedbe in predlagali zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnik ne more imeti interesa za izpodbijanje odločitve, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem komercialistov zaposlenih pri prvi toženi stranki, zaslišanjem priče A.A. in ker ni vpogledalo v evidenco oz. knjigo naročil izvedenih poslov borznega posredovanja pri prvi toženi stranki, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, kadar sodišče z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, stranki ne da možnosti obravnavanja pred sodiščem. Navedena kršitev je sicer lahko podana tudi zaradi neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga, vendar mora pri tem iti za dokaz o bistvenem dejstvu, ki bi, če bi uspel, lahko pomenil uspeh v sporu. Tožnik je zaslišanje priče A.A. predlagal v zvezi z uporabo materialnega prava glede zahtevka za plačilo razlike v plači ter glede tega, kako bi moralo biti ovrednoteno tožnikovo delo glede na določbe panožne kolektivne pogodbe. Gre za vprašanja pravilne uporabe materialnega prava, ki ga sodišče mora poznati, zato je predlog, da se materialno pravo dokazuje z zaslišanjem predsednika sindikata bančništva nepovsem neprimeren in ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

Tožnikova pravica do izjave tudi ni bila kršena, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za zaslišanje komercialistov in strank (komitentov) prve tožene stranke. Ta dokazni predlog je tožnik podal v zvezi z zatrjevanjem, da je dejansko opravljal delo samostojnega borznega posrednika analitika in ne delo borznega posrednika I. S tem dokaznim predlogom je tožnik želel dokazovati tudi obseg dela, ki ga je opravil v preteklosti. Katere naloge je tožnik dejansko opravljal oziroma zakaj ni možno slediti njegovemu zatrjevanju, da je dejansko opravljal delo samostojnega borznega posrednika analitika, je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo na podlagi zaslišanja priče D.D., ki je tožnikovo delo kot njegov neposredno nadrejeni dobro poznal in ki je tudi ustanovil službo B.. Tega ali je tožnik opravljal tiste naloge delovnega mesta samostojnega borznega posrednika analitika, za katere je bilo ugotovljeno, da jih tožnik ni opravljal, pa niti ni bilo možno preizkusiti z zaslišanjem komercialistk tožene stranke in še manj z zaslišanjem strank, saj tem ni moglo biti znano, ali je tožnik izdeloval analize trga kapitala, izdajateljev vrednostih papirjev in ostalih naloženih možnosti doma in v tujini in ali je sodeloval pri primarnih izdajah, uvedbah vrednostnih papirjev v javno trgovanje in prevzemih, saj analiz niso prejemale predlagane priče in te tudi niso sodelovale pri uvedbi vrednostnih papirjev. Zaradi navedenega niti ni bistveno, kakšne nasvete je tožnik dajal komercialistom tožene stranke in strankam v zvezi s podajo oziroma nakupom vrednostih papirjev oziroma sklepanjem pogodb o borznem posredovanju (o čemer bi lahko izpovedale predlagane priče - komercialistke prve tožene stranke oziroma predstavniki komitentov).

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tudi ni podana, ker sodišče prve stopnje ni vpogledalo v knjigo naročil izvedenih poslov borznega posredovanja v B. službi banke C.. S to evidenco je tožnik želel dokazovati, da je dejansko opravljal delo samostojnega bančnega posrednika analitika in ne delo borznega posrednika I, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Vendar pa navedena evidenca sploh ne more biti primerno dokazno sredstvo za dokazovanje tega dejstva. V to evidenco se namreč ne vpisujejo tiste naloge samostojnega borznega posrednika analitika, ki jih tožnik ni opravljal (izdelava analiz). Odločitev v tem sporu pa ni odvisna od tega, ali je tožnik v resnici sklenil več kot 60 % vseh poslov borznega posredovanja za prvo toženo stranko, kar naj bi bilo po zatrjevanju tožnika razvidno iz te evidence.

Pritožba sicer utemeljeno graja ravnanje predsednice senata sodišča prve stopnje, ki ni odločila o ugovoru, ki ga je tožnik podal na prepis zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 28. 1. 2013. Sodišče prve stopnje tako ni uporabilo določbe 4. odstavka 125.a člena ZPP o tem, da predsednik senata brez naroka odloči o ugovoru zoper morebitno nepravilnost prepisa zvočnega posnetka naroka. To bi lahko pomenilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 4. odstavkom 125.a člena ZPP. Vendar navedena nepravilnost ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tudi ob upoštevanju vseh popravkov, ki jih navaja ugovor, odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari ne bi mogla biti drugačna. Izostanek odločitve o ugovoru tako ni mogel vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka so namreč upoštevne le, če bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zakaj ni upoštevalo listinskih dokazov. Iz 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku prebralo vse listine, ki sta jih predložili stranki tega individualnega delovnega spora.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo metodološkega napotila iz 8. člena ZPP. V izpodbijani sodbi je povsem jasno navedeno, katera dejstva sodišče prve stopnje šteje za dokazana.

Ni možno slediti pritožbenemu zatrjevanju, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP oziroma iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP podana, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je prva tožena stranka tožnika skušala zavesti, da bi podpisal novo pogodbo o zaposlitvi in ker se ni opredelilo do njegovega zatrjevanja, da bi tožena stranka morala preveriti, ali je tožnika možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji na delih, za katere se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih v zvezi z ponujeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto referenta splošnih poslov I. Tožnik se očitno ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da gre za ustrezno zaposlitev, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ob ugotovitvi, da je prva tožena stranka tožniku ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno preverjati, ali bi tožena stranka tožniku lahko ponudila tudi kakšno drugo delovno mesto za kakršnega se je tožnik zavzemal v pritožbi (referent trgovanja, služba skrbništva).

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - prva tožena stranka je 23. 12. 2011 sprejela sklep o prenehanju opravljanja investicijskih storitev in poslov ter pomožnih investicijskih storitev po Zakonu o trgu finančnih instrumentov (ZTFI, Ur. l. RS, št. 67/2007); - prva in druga tožena stranka sta 27. 6. 2012 sklenili pogodbo o prenosu, s katero sta se dogovorili, da bo prva tožena stranka na drugo toženo stranko prenesla stranke in arhiv ter da bo prva tožena stranka za drugo toženo stranko opravljala posle kot odvisni borzni posrednik; - prva tožena stranka je 17. 9. 2012 sprejela Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest, s katerim je bila ukinjena celotna služba B. in v tem okviru tudi delovno mesto borznega posrednika I, ki ga je zasedal tožnik; - prva tožena stranka od aprila 2013 opravlja posle za drugo toženo stranko kot odvisni borzni posrednik, s tem, da stranke (komitenti) prve tožene stranke naročila za nakup ali prodajo vrednostnih papirjev posredujejo komercialistom prve tožene stranke, ki teh naročil ne izvršujejo (kot je to prej počel tožnik), pač pa jih le posredujejo drugi toženi stranki v izvršitev; - za takšen sprejem naročila ni potrebna licenca za borzno posredovanje, zaradi česar prva tožena stranka ne potrebuje več delavcev s to licenco oziroma ima zaradi zahtev ATVP za opravljanje poslov odvisnega borznega posredovanja le enega takšnega delavca, ki pa ne izvršuje nobenih naročil; - prva tožena stranka je tožniku 11. 10. 2012 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno meso referenta splošnih poslov I; - za delovno mesto borznega posrednika I se je zahtevala V. stopnja izobrazbe ekonomske ali druge ustrezne smeri, za ponujeno delovno mesto referenta splošnih poslov pa V. stopnja izobrazbe tehnične ali druge ustrezne smeri; - prva tožena stranka je vse svoje stranke z dopisom obvestila, da bo prenehala opravljati dejavnost borznega posredništva in jim je predstavila možnost prenosa njihovih vrednostnih papirjev na drugo toženo stranko ali kakšno drugo borzno posredniško hišo, tako da je bilo na drugo toženo stranko brez izrecnega soglasja prenesenih le 27 % strank, ki se do roka niso opredelile glede prenosa; - prenos dela strank (komitentov) od prve tožene stranke k drugi toženi stranki je bil opravljen le z njihovim soglasjem (izrecnim ali tihim).

Iz opisa delovnega mesta borznega posrednika analitika I izhaja, da ta opravlja vse delovne naloge, ki jih opravlja borzni posrednik I, razen tega pa še dodatne tri naloge in sicer: pripravljanje mnenj o vrednosti papirjev za druge organizacijske enote; analiziranje trga kapitala, izdajateljev vrednostnih papirjev in ostalih naloženih možnosti doma in v tujini; sodelovanje pri primarnih izdajah, uvedbah vrednostnih papirjev v javno trgovanje in prevzemih; tožnik nikoli ni opravljal delovnih nalog, ki spadajo v delokrog borznega posrednika analitika in ga v njegovi odsotnosti tudi ni nadomeščal; tožnik ni opravljal nalog analiziranja trga kapitala izdajateljev vrednostih papirjev in ostalih naložbenih možnosti doma in v tujini in o tem ni izdeloval analiz za nadrejene, kar je počel borzni posrednik analitik I. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 1. odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu (poslovni razlog). Zaradi ukinitve dejavnosti in ukinitve delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik, je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnik opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto borznega posrednika I. Gre za tipičen organizacijski razlog prenehanja potreb opravljanja določenega dela (ukinitev delovnega mesta oziroma ukinitev dejavnosti službe investicijskih storitev).

Ni možno slediti tožnikovemu stališču, da dejansko ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto borznega posrednika I, češ, da potreba po tem delu še vedno obstaja zaradi opravljanja poslov odvisnega borznega posrednika in zaradi gospodarjenja z lastnimi delnicami. V okviru opravljanja poslov odvisnega borznega posredništva, komercialisti prve tožene stranke le sprejemajo naročila za razpolaganje z vrednostnimi papirji, kar so počeli tudi prej, in to ni bila naloga tožnika. Tožnik je ta naročila prejemal v izvršitev, sedaj pa jih izvršujejo pri drugi toženi stranki. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre pri poslih, ki se še opravljajo v okviru E. (gospodarjenje s finančnimi instrumenti in trgovanje za lastni račun domačih, tujih in neorganiziranih trgih in posredovanje pri prodaji lastnih delnic) za posle, ki ne pomenijo borznega posredovanja in zanje prva tožena stranka ne potrebuje delavca z licenco. Sicer pa je bilo povsem v domeni prve tožene stranke, da se odloči, katerega delavca bo obdržala za opravljanje teh nalog.

Organizacijski razlog zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela je nastal šele z ukinitvijo delovnega mesta dne 17. 9. 2012, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je prva tožena stranka tožniku odpoved podala znotraj šestmesečnega roka iz 6. odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec odpoved podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Zmotno je stališče tožnika, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal že 23. 12. 2011, ko je prva tožena stranka sprejela sklep o ukinitvi dejavnosti. Iz vsebine sklepa je razvidno, da se dejavnost investicijskih storitev in poslov po ZTFI ne bo nehala opravljati že z dnem sprejema tega sklepa. Tako je v 2. točki sklepa strokovnim službam naloženo, da izpeljejo vse potrebne postopke z zunanjimi in notranjimi nosilci, institucijami, partnerjimi in podobno glede prenehanja opravljanja v sklepu navedenih investicijskih storitev in poslov ter pomožnih investicijskih storitev po ZTFI.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je prva tožena stranka pravilno uporabila določbo 3. odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. V kolikor takšna možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Tožena stranka je to storila in tožniku hkrati z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tudi ponudila sklenitev nove pogodbe za delovno mesto referenta splošnih poslov I. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožniku ponujena nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno delo. Kaj je ustrezna zaposlitev določa 3. odstavek 90. člena ZDR. Ustrezna je tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delo in čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Tako po prejšnji (odpovedani) pogodbi o zaposlitvi, kot tudi po ponujeni pogodbi o zaposlitvi se je zahtevala V. stopnja strokovne izobrazbe. Razlika pa je bila glede smeri zahtevane izobrazbe. Za delovno mesto borznega posrednika I se je zahtevala ekonomska ali druga ustrezna smer, za ponujeno delovno mesto referenta splošnih poslov pa tehnična ali druga ustrezna smer. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je pri tako široko opredeljeni smeri zahtevane izobrazbe (za obe delovni mesti se alternativno zahteva „druga ustrezna smer izobrazbe“), potrebno šteti, da se za obe delovni mesti zahteva ista smer izobrazbe, saj je to pokrito s širokim pojmom „druga ustrezna smer“. Pri tem ni bistveno kakšno izobrazbo tožnik dejansko ima (v delovni knjižici ima vpisano, da je zaključil srednjo tehnično šolo, kar je sicer bližje primerno določeni smeri izobrazbe za delovno mesto referenta splošnih poslov), temveč kakšna izobrazba se je zahtevala na obeh delovnih mestih. Na obeh delovnih mestih se je zahtevala V. stopnja strokovne izobrazbe in obe delovni mesti sta imeli ob osnovni smeri izobrazbe (ekonomska oziroma tehnična smer) alternativno navedeno tudi „drugo ustrezno smer“. Zaradi navedenega je neutemeljeno tožnikovo zavzemanje, da bi kot ustrezno zaposlitev lahko šteli samo tisto, za katero bi se zahtevala ekonomska smer strokovne izobrazbe. Pri tem tudi ni bistveno, da tožnik ocenjuje, da bi zanj bila bolj ustrezna neka druga delovna mesta. Delodajalec je dolžan ponuditi ustrezno zaposlitev in prva tožena stranka je to tudi storila.

Zmotno je stališče tožnika, da prva tožena stranka sploh ni bila legitimirana za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je takrat že prišlo do spremembe delodajalca v smislu določbe 73. člena ZDR in bi zato v vlogi delodajalca lahko nastopala le druga tožena stranka. Ob pravilnem stališču, da v konkretnem primeru ni šlo za spremembo delodajalca v smislu določbe 73. člena ZDR (kar bo razloženo v nadaljevanju), je za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku bila pristojna le tožena stranka, ki je takšno odpoved tudi podala.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz diskriminatornega razloga in sicer zaradi njegove starosti. Glede na določbo 1. odstavka 6. člena ZDR delodajalec krši prepoved diskriminacije, če delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi ne zagotavlja enake obravnave, ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spor, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje in drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Ob ugotovitvi, da so odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo novih pogodb o zaposlitvi prejeli vsi zaposleni v B., prvi toženi stranki res ni mogoče očitati, da bi tožniku odpoved podala iz diskriminatornih razlogov. Prav tako diskriminacije ne predstavlja dejstvo, da tožnik ni zadovoljen s ponujeno pogodbo o zaposlitvi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v prosti presoji delodajalca, kateremu od presežnih delavcev bo ponudil katero od razpoložljivih prostih mest. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zgolj zato, ker je sklep o ukinitvi dejavnosti sprejela uprava prve tožene stranke in ne skupščina. Tožnik se pri tem zmotno sklicuje na določbe 76. do 80. člena ZBan-1, saj se te nanašajo na redno likvidacijo banke in prenehanje opravljanja bančnih storitev. Sklep uprave tožene stranke z dne 23. 12. 2011 pa se ne nanaša na likvidacijo banke ali pa prenehanje opravljanje bančnih storitev, temveč na prenehanje opravljanja investicijskih storitev in poslov ter pomožnih investicijskih storitev po ZTFI. Tožnik v pritožbi sam ugotavlja, da za banke ni predvidena smiselna uporaba določbe 1. odstavka 159. člena ZTFI in v tem delu pritrjuje stališču sodišča prve stopnje. Sicer pa tudi v primeru, če bi bila za sklep o prenehanju opravljanja te dejavnosti pristojna skupščina prve tožene stranke, to še vedno ne bi vplivalo na obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je za organizacijske spremembe (ukinitev službe in delovnega mesta), je prav gotovo pristojna uprava prve tožene stranke.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo primarni tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njeno razveljavitev ter posledično tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek, saj je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Tožniku je bila ponujena ustrezna zaposlitev, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sklenitev pogodbe o prenosu med prvo in drugo toženo stranko in realizacija te pogodbe ne pomeni spremembe delodajalca v smislu 73. člena ZDR. V skladu s 1. odstavkom 73. člena ZDR preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca. Zakon izrecno ne določa, kdaj gre za pravni prenos podjetja ali dela podjetja, zato je pri razlagi te določbe potrebno uporabiti Direktivo sveta 2001/23/ES z dne 21. 3. 2010, o približevanju zakonodaje držav v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov, ter sodbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU). Iz številnih odločb SEU izhaja, da je odgovor na vprašanje, ali gre v posameznem primeru za prenos, odvisen predvsem od značilnih dejstev prenosa. Tako je npr. v zadevi C-24/85-Spijkers SEU zavzelo stališče, da so pri celoviti oceni, ali gre za prenos v smislu direktive, pomembne zlasti okoliščine, ki se nanašajo na tip podjetja ali obrata, ali so prenesene nepremičnine, premičnine in pravice, vrednost pravic v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali so prenesene tudi stranke, kakšna je stopnja podobnosti dejavnosti pred prenosom in po njem ter čas morebitne začasne prekinitve dejavnosti.

Zgolj opravljanje storitev, ki so enake dejavnosti, ki jo je prva tožena stranka ukinila, ne more utemeljevati zaključka o pravnem prenosu dela dejavnosti. Bistven je tudi prevzem delavcev. V konkretnem primeru se je prva tožena stranka odločila, da storitev iz 151. člena ZTFI ne bo več izvajala in da bo svojim strankam ponudila možnost, da te storitve v bodoče za njih opravlja druga tožena stranka s svojimi delavci. Ne gre za spremembo delodajalca v smislu 73. člena ZDR, temveč za tipično odločitev delodajalca, da določenih storitev ne bo več sam izvajal, temveč jih bo prepustil drugemu izvajalcu.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je pri presoji, ali je šlo za spremembo delodajalca v smislu 73. člena ZDR odločilno tudi to, da je bil prenos strank na drugo toženo stranko izveden le s soglasjem (izrecnim ali tihim) strank, torej komitentov prve tožene stranke, kar pomeni, da pri tem ali bodo stranke prešle k drugi toženi stranki ni bila odločilna volja prve oziroma druge tožene stranke, temveč je bila odločilna volja komitentov. Takšen način prenosa strank oziroma storitev pa izključuje, da bi šlo za spremembo delodajalca v smislu določbe 73. člena ZDR. V konkretnem primeru je sicer očitno, da za velik del strank (komitentov) za katere je borzno posredniške storitve opravljala prva tožena stranka, te storitve sedaj opravlja druga tožena stranka, vendar zgolj ta okoliščina ne more biti odločilna za presojo, da je šlo za spremembo delodajalca v smislu določbe 73. člena ZDR.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na odločitev SEU v zadevi Christel Schmit proti Spar und Leihkasse der Fruheren Amter Bordesholm, Kiel und Cronshagen (zadeva C-392/92 z dne 14. 4. 1994). V navedeni zadevi je sodišče zavzelo stališče, da na ohranitev identitete prenesenega dela kaže dejstvo, da je nova družba nadaljevala z opravljanjem iste dejavnosti in je delavcu ponudila zaposlitev, ki pa je delavec zaradi spremenjenih pogojev ni bil pripravljen sprejeti. Res je sicer, da se navedena zadeva nanaša na enega samega delavca, ki je opravljal pomožno dejavnost čiščenja, vendar pa je bistvena razlika med navedeno zadevo in primerom tožnika ta, da je v navedeni zadevi prišlo do tega, da je novi delodajalec hotel prevzeti tega edinega delavca pri prenosniku, v konkretnem primeru pa na drugo toženo stranko ni bil prenesen noben delavec. Celo več vsi ostali delavci iz ukinjene službe investicijskih storitev so ostali še naprej zaposleni pri prvi toženi stranki na podlagi ponujenih novih pogodb o zaposlitvi, tožnik pa je ponujeno pogodbo odklonil. V skladu s sodbami SEU je za prenos v primerih, ko prenešena ekonomska enota obstoja brez pomembnih materialnih in nematerialnih sredstev bistveno, da skupina delavcev obstoja tudi po prevzemu bistvenega dela zaposlenih, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo.

Na spremembo delodajalca tudi ni mogoče sklepati na podlagi sklicevanja na sodbo SES v zadevi Albert Merckx in Patrick Neuhuys v Ford Motors Company Belgium SA (združena zadeva C-171/94 in C-172/94). V navedeni zadevi je bilo ocenjeno, da gre za spremembo delodajalca ne le zaradi tega, ker je družba prenosnik (če uporabimo terminologijo ZDR) prenehala prodajati avtomobile znamke F. in svojim strankam priporočila drugo družbo, temveč predvsem zaradi tega, ker je ta druga družba tudi zaposlila delavce delodajalca prenosnika tožnika pa nista hotela preiti na delo k delodajalcu prevzemniku.

Čas za katerega je bila med prvo in drugo toženo stranko sklenjena pogodba o prenosu ni relevanten pri presoji, ali je šlo za spremembo delodajalca. Sicer pa pogodba določbe o tem, da se sklepa za določen čas vsebuje samo v zvezi s sklenitvijo pogodbe o odvisnem borznoposredniškem zastopniku.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sta prva in druga tožena stranka obšli kogentno določbo 73. člena ZDR, saj v konkretnem primeru ni šlo za spremembo delodajalca zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, temveč za odločitev prve tožene stranke, da storitve preneha opravljati in da dotakratnim strankam ponudi možnost, da te storitve opravljajo pri drugi toženi stranki ali pa kje drugje, ter da delavce iz ukinjene službe zaposli pri sebi na drugih delovnih mestih.

Okoliščina, da sta prva in druga tožena stranka želeli doseči, da bi komitenti, za katere bo storitve borznega posredovanja opravljala druga tožena stranka, naročila še vedno oddajali pri prvi toženi stranki ne pomeni, da je šlo za prenos podjetja ali dela podjetja v smislu določbe 73. člena ZDR. Gre zgolj za način oddajanja naročil in ne za okoliščino, ki bi kazala na ohranitev identitete v smislu sodb SEU.

Prav tako na spremembo delodajalca v smislu 73. člena ZDR ni mogoče sklepati na podlagi dejstva, da prva tožena stranka v odnosu z drugo toženo stranko opravlja dejavnost odvisnega borznega zastopnika. Gre za dejavnost, ki se še vedno opravlja pri prvi toženi stranki, to dejavnost izvršuje G.G.. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo v pristojnosti prve tožene stranke, da odloči, katerega delavca bo obdržala na tem delovnem mestu. Izvajanje te dejavnosti pri prvi toženi stranki je kvečjemu lahko dodaten argument zato, da v konkretnem primeru ni šlo za spremembo delodajalca v smislu določbe 73. člena ZDR.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je med prvo in drugo toženo stranko prišlo do prevzema in da je druga tožena stranka tožnika dolžna pozvati na delo pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi ter s tem povezani reparacijski zahtevek.

Pritožba sicer utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik v skladu z 204. členom ZDR moral predhodno od prve tožene stranke pisno zahtevati, da mu prizna plačo glede na dejansko opravljanje dela, vendar pa navedeno zmotno stališče ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje v nadaljevanju zahtevek za plačilo razlike v plači glede na dejansko opravljanje dela obravnavalo po vsebini in ta del zahtevka tudi zavrnilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Zahtevek za plačilo razlike v plači je po svoji naravi denarni zahtevek, s kakršnim se delavec v skladu s 4. odstavkom 204. člena ZDR lahko obrne neposredno na sodišče, kar je tožnik tudi storil. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači iz naslova dejansko opravljenega dela neutemeljen, ker tožnik nikoli ni opravljal vseh nalog borznega posrednika analitika. Tožnik je sicer skušal bagatelizirati analize, ki jih je borzni posrednik analitik do dvakrat mesečno pripravljal za vodjo in upravo, vendar to ne spremeni dejstva, da sta se opisa za obe delovni mesti med seboj razlikovala, ravno glede teh analiz.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožnik do razlike v plači upravičen že na podlagi neposredne uporabe določbe 14. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije (Ur. l. RS, št. 5/2011 s spremembami). Vendar pa tožnik pri tem spregleda, da je pri VII. tarifnem razredu sicer res določeno, da med tipična opravila sodijo tudi opravila vezana na samostojno trgovanje in borzno posredništvo, da pa je hkrati tudi določeno, da tej ravni zahtevnosti praviloma ustreza znanje po končanem visokem strokovnem izobraževanju. Navedene določbe panožne kolektivne pogodbe ni možno tolmačiti tako, da bi vsakdo, ki npr. opravlja opravila na področju prodaje zelo zahtevnih storitev izbranim fizičnim osebam ter zahtevnejšim manjšim in srednjim pravnim osebam že zgolj na podlagi tega, da je to navedeno kot tipično opravilo pri VII. tarifnem razredu lahko zahteval plačilo za VII. tarifni razred ne glede na to, kakšna je sistemizacija pri delodajalcu in kakšno izobrazbo dejansko ima. Določbe 14. člena panožne kolektivne pogodbe, da se delovna mesta v aktu o sistemizaciji delovnih mest praviloma razvrstijo v devet tarifnih razredov, pri čemer se v okviru posameznega tarifnega razreda praviloma opravljajo tipična opravila, ki so v nadaljevanju našteta, ne pomeni, da delodajalec ne more nekega tipičnega opravila predvideti tako, da se bo izvajalo na različnih stopnjah zahtevnosti. Na to kaže že uporaba izraza „praviloma“.

Določba 5. odstavka 3. člena Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest banke C. d.d. (priloga A86), da se stopnja in vrsta strokovne izobrazbe določa skladno s kolektivno pogodbo z osmimi kategorijami, ki opredeljujejo stopnje in vrste strokovne izobrazbe, vrsta pa se določi skladno z veljavnim izobraževanjem, ne pomeni tega, da bi prva tožena stranka za delovno mesto borznega posrednika I lahko določila samo VII. stopnjo strokovno izobrazbe oziroma po terminologiji panožne kolektivne pogodbe „znanje po končanem visokem strokovnem izobraževanju“.

Pravna podlaga za ugoditev zahtevku za plačilo razlike v plači tudi ne more biti določba 20. člena Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest banke C. o tem, da se pod pojmom strokovna izobrazba opredeljuje izobrazba, ki jo delavec pridobi z verificiranim izobraževanjem ali s pridobljenimi izkušnjami na delovnem mestu. Ne le, da ta določba ni neposredno uporabljiva, temveč je potrebno upoštevati tudi določbo 2. odstavka 6. člena istega pravilnika o tem, da se izjemoma na delovno mesto lahko kadruje tudi delavce z nižjo stopnjo izobrazbe, kot je zahtevana, pri čemer mora direktor sektorja ali vodja službe utemeljiti zahtevek, ki ga potrdi sektor kadrovskih zadev in sekretariata.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje od novembra 2007 do januarja 2014. V zvezi s tem pritožbeno sodišče tudi opozarja na povsem nepravilno oblikovanje tožbenega zahtevka, ko je tožnik ta isti zahtevek postavil tako v primarnem zahtevku kot tudi v obeh podrejenih zahtevkih. Takšno oblikovanje zahtevka je povsem nepravilno, saj je povzročilo, da je sodišče prve stopnje kar trikrat zavrnilo isti zahtevek.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.