Jedro

Sodišče je sprejelo presojo zakonitosti sklepa, s katerim je bil ustavljen postopek v zvezi z imenovanjem notarja. Pri tem je upoštevalo, da zoper sklep ni pritožbe, ker jo ZN ne določa (3. odstavek 13. člena ZUP). Kljub temu, da ne gre za odločbo o (ne)imenovanju za notarja, pa je presojo sprejelo ob logični razlagi 7. odstavka 10. člena ZN v povezavi z določilom 4. odstavka 64. člena ZUS-1 ter 23. in 157. člena Ustave, ki zagotavljajo strankam učinkovito sodno varstvo. Pri tehtanju glede sprejema te razlage je upoštevalo, da bi v primeru, da bi izpodbijani sklep zavrglo (za kar govori dejstvo, da gre za procesni sklep, ki ga ni mogoče šteti za upravni akt po 2. odstavku 2. člena ZUS-1), bila (lahko) tožniku kršena ustavna pravica do pravnega sredstva kot tudi do sodnega varstva. Takšno stališče pa bi bilo v nasprotju z načelom pravne države in zato v nasprotju z namenom zakonodajalca. Iz navedenih razlogov je sprejelo razlago 7. odstavka 10. člena ZN, da je upravni spor določen tudi za obravnavani primer, ko se je ustavil postopek v zvezi z imenovanjem notarja. Pri tem je tudi upoštevalo, da je tožena stranka odločila v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tukajšnjega sodišča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka ustavila postopek v zvezi z imenovanjem notarja na prosto notarsko mesto v A., ki je bil začet na podlagi razpisa objavljenega v Uradnem listu Republike Slovenije. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na 4. odstavek 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP). V svoji obrazložitvi navaja, da je odločila na podlagi sodbe tukajšnjega sodišča opr. št. U 2533/2008 z dne 6. 1. 2009, ki je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 11. 2008 in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Navaja, da je v ponovljenem postopku ocenila listine in sicer dopis Notarske zbornice Slovenije z dne 7. 11. 2008 in 11. 2. 2009, iz katerih izhaja, da je ob sedanjem obsegu pristojnosti notarjev primerno počakati z imenovanjem notarja na prosto notarsko mesto s sedežem v A. Iz sklepa izvršilnega odbora Notarske zbornice Slovenije z dne 9. 2. 2009 pa je razvidno, da ni potrebno nobeno od dodatnih razpisanih mest, upoštevaje obseg poslovanja in pripad zadev. Pri tem tudi poudarja, da je Notarska zbornica Slovenije že pred izdajo Odredbe o spremembah odredbe o številu in sedežih notarskih mest (Uradni list RS, št. 69/08 z dne 8. 7. 2008, v nadaljevanju Odredba/08) s katero se je, med drugim, število notarskih mest v A. povečalo z 2 na 3, poslala mnenje z dne 21. 5. 2008, da opravljanje notarskih opravil poteka tekoče in brez zastojev, hkrati je tudi opozorila, da vsi že imenovani notarji še niso pričeli z opravljanjem notarjata in se zato učinki njihovih imenovanj še niso pokazali, hkrati je predlagala tudi umik Odredbe/08. Na podlagi stališč Notarske zbornice Slovenije je tožena stranka sprejela Odredbo o spremembah odredbe o številu in sedežih notarskih mest (Uradni list RS, št. 23/09 z dne 27. 3. 2009, v nadaljevanju Odredba/09), s katero se je število notarskih mest v A. zmanjšalo na 2 mesti. Tožena stranka ugotavlja, da javni interes ni izkazan za nadaljevanje postopka imenovanja dodatnega notarja v A. Tožnik v tožbi očita kršitve postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Prav tako očita kršitev ustavnih pravic, načelo pravne države (2. člen Ustave RS), načelo enakosti (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), prav tako pa prepoved retroaktivne veljavnosti pravnih aktov, pravico do odločitve v predpisanem razumnem roku in pravico do poštenega obravnavanja in odločanja po 6. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin (EKČP). Tožnik očita kršitev kontradiktornosti, ustnosti, javnosti in neposrednega obravnavanja, ker tožena stranka ni opravila ustne obravnave, na kateri bi tožnik podal navedbe in dokaze v svojo korist. V kolikor bi bili izkazani pogoji za odločanje brez ustne obravnave pa bi mu morala na podlagi 9. člena ZUP zagotoviti možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, ker je svojo odločitev oprla na nove listine, to je dopis Notarske zbornice Slovenije z dne 11. 2. 2009 in sklep Izvršnega odbora Notarske zbornice Slovenije z dne 9. 2. 2009. S temi listinami tožnik ni bil seznanjen, očita kršitev 3. odstavka 146. člena ZUP, posledično pa tudi 22. člena Ustave RS in pravice do poštenega obravnavanja in odločanja po 6. členu EKČP. Prav tako očita, da je prišlo do kršitve tožnikove pravice, da se odloči in vroči upravni akt v zakonitem roku. Upravni postopek je bil začet z vlogo tožnika 7. 10. 2008, tožena stranka pa ga je zavlačevala do 30. 4. 2009, ko je tožniku vročila izpodbijani sklep. Tožena stranka je sodbo opr. št. U 2533/2008 z dne 6. 1. 2009 prejela 13. 1. 2009 in je tudi upoštevaje ta datum kršen zakonsko predpisan dvomesečni rok za izdajo in vročitev upravne odločbe. Ker pa ni izvedla posebnega ugotovitvenega postopka, pa bi morala odločiti v enem mesecu po 222. členu ZUP. Opozarja tudi, da se je tožena stranka oprla na Odredbo/09, ki je v času, ko bi morala po 222. členu ZUP že odločiti in vročiti tožniku odločitev, še ni bilo. Tožena stranka je odločala po materialnem predpisu, ki ga ne bi smela uporabiti, prav tako ne bi smela upoštevati okoliščin in predpisov nastalih po izteku roka iz 222. člena ZUP. Pri tem se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 10/03 z dne 10. 7. 2003 in Up 304/01 z dne 20. 5. 2004. V zvezi z ugovorom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve postopka pa v tožbi navaja, da se je upravni postopek začel z vložitvijo vloge kandidata, tožnika in ne po uradni dolžnosti z javnim razpisom. Navaja, da na podlagi razpisa brez vloge kandidata ni postopka, zato se prične postopek šele z njegovo vlogo. Sklicevanje tožene stranke na 135. člen ZUP je napačno, zato sta tudi izrek in obrazložitev v nasprotju. Tožena stranka je ravnala nezakonito, postopek bi smela ustaviti le v primeru, če bi tožnik umaknil svojo vlogo. Ugovarja, da se tožena stranka sklicuje na stališča Notarske zbornice Slovenije, ker ta ni bila stranski udeleženec v postopku in se ne odloča o njeni pravici. Opozarja na stališče Vrhovnega in Ustavnega sodišča, da je v primeru poteka inštrukcijskega roka potrebno odločiti po predpisu, ki je veljal v času, ko bi organ moral odločiti. Navaja tudi, da izpolnjuje vse pogoje za imenovanje na notarsko mesto in to tudi obrazlaga, pri tem predlaga tudi dokaze. Predlaga, da sodišče ne odloča zgolj procesno, ampak meritorno, zato predlaga, da se sklep tožene stranke odpravi in da se tožnika imenuje za notarja na notarskem mestu s sedežem v A., uveljavlja stroške postopka.

V nadaljevanju očita, da odločitev tožene stranke ni procesna odločitev, ampak gre po vsebini za enostransko in nezakonito spreminjanje materialno pravnih pogojev za imenovanje notarja med odprtim razpisnim postopkom. Števila notarskih mest ni dopustno spreminjati z retroaktivnim učinkom tako, da bi učinkovala na že razpisane postopke imenovanja oziroma, ki so v teku. Takšen položaj je obravnavalo Ustavno sodišče RS v zadevi opr. št. Up 10/03. Ne strinja se tudi s stališčem tožene stranke, da je bil postopek začet po uradni dolžnosti z razpisom, ker meni, da razpis ni del upravnega postopka, meni, da postopek ni pošten, ker so se v času odločanja spremenili pogoji, zato je kršena pravica iz 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Odločitev tožene stranke je po vsebini potrebno šteti za enostransko in nezakonito spreminjanje materialno pravnih pogojev za imenovanje notarja med odprtim razpisnim postopkom. Poudarja, da je bila Odredba/08 objavljena 27. 3. 2009, 7 mesecev po razpisu in to kaže na primer zlorabe pristojnosti in pooblastil za določanje števila notarskih mest. Števila notarskih mest ni dopustno spreminjati z retroaktivnim učinkom tako, da bi učinkovala že na razpisane postopke imenovanja, ki so v teku. Poudarja, da predstavlja poseg v človekovo pravico nepošten postopek, ta pa ni pošten, če se v času odločanja o imenovanju spremenijo pogoji. Še posebno, če se spreminjajo pogoji, ki jih določa organ, ki istočasno tudi odloča v odprtem postopku imenovanja. S tem je kršena pravica enakega varstva iz 22. člena Ustave RS in ustavno načelo prepovedi retroaktivne veljavnosti pravnih aktov, pravica do odločitve v predpisanem razumnem roku in pravica do poštenega obravnavanja in odločanja po 6. členu EKČP. Tožena stranka je zato odločala po materialnem predpisu, ki ga sploh ne bi smela uporabiti. Pri tem opozarja na odločbi Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-10/03 in Up-304/01. Nadalje pa še navaja, da mora tožena stranka o vsaki vlogi, ki jo je prejela na podlagi razpisa odločiti po pravilih ZUP kot o individualni in konkretni upravni zadevi. Opozarja, da o vlogi za imenovanje govori 3. odstavek 10. člena Zakona o notariatu (Uradni list RS, št. 13/94 in nadaljnji, v nadaljevanju ZN). Razpis ni del upravnega postopka odločanja o imenovanju notarja, ta se začne šele z vložitvijo vloge kandidata, tožena stranka se je zato napačno oprla na 135. člen ZUP in s tem je podana kršitev 22. člena Ustave RS. Ravnanje tožene stranke kaže tudi na diskriminatorno ravnanje do tožnika, ki je bil funkcionar v prejšnji vladi in na kršitev Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (Uradni list RS, št. 93/07, v nadaljevanju ZUNEO) prav tako 14. člena Ustave RS in iztožljivo pravico po 26. členu Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, kršila pa je tudi pravico do prepovedi diskriminacije na podlagi prepričanja iz Direktive Sveta EU št. 2000/78/ES, prav tako tudi 14. člen EKČP v zvezi s 6. členom te konvencije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni odločila meritorno, ampak je izdala procesni sklep, s katerim je ustavila postopek v zvezi z imenovanjem notarja na prosto notarsko mesto v A., zato vse tožnikove navedbe, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev za imenovanje na notarsko mesto niso pravno relevantne. Tožena stranka se je oprla oziroma uporabila podzakonski predpis, Odredba/09, ki je veljala v času izdaje izpodbijanega sklepa, ni pa veljala v času uvedbe razpisa in postopka. Pri tem nedvomno velja pravilo zakonitosti, ki nalaga, da se uporabi predpis, ki velja v času ponovnega odločanja. Pri tem poudarja, da v zakonu oziroma podzakonskem predpisu v prehodnih določbah ni določena izjema, da se postopek imenovanja notarja dokonča po prej veljavnem podzakonskem predpisu glede števila in sedežev notarskih mest. Že po naravi stvari ne gre v postopku imenovanja na notarsko mesto za ustavno pričakovano pravico in zaradi neimenovanja na notarsko mesto ne gre za poseg v človekove pravice. Tožena stranka je izdala procesni akt in ZUP tožene stranke ne zavezuje, da bi opravila ustno obravnavo, ker je tožena stranka vezana na zakonsko določene pogoje po 4. odstavku 135. člena ZUP. Uvedba postopka razpisa za prosto notarsko mesto se začne po uradni dolžnosti (2. odstavek 10. člena ZN). Brez razpisa ni postopka imenovanja in odločitve, posamična prijava pa ni vloga, s katero bi se začel postopek imenovanja. Tožena stranka tudi zavrača očitek o procesni kršitvi zakonsko predpisanega dvomesečnega roka za izdajo in vročitev upravne odločbe. V prvem postopku je bil razpis objavljen 5. 9. 2008, odločba je bila izdana 19. 11. 2008, ta odločba pa je bila odpravljena s sodbo z dne 6. 1. 2009, ki je bila vročena 11. 2. 2009 toženi stranki. Tožena stranka bi morala na podlagi 4. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) izdati nov upravni akt v 30 dneh. Tožena stranka je izpodbijani akt izdala 18 dni po izteku instrukcijskega roka, to pa nedvomno pomeni, da ne gre za nedopustno dolgo odločanje, kot to izhaja iz primerov ustavne prakse, ki jo tožnik navaja. Poleg tega pa tožnik tudi ni bil aktiven in ni vložil zahteve po 2. odstavku 28. člena ZUS-1. V zvezi z Odredbo/09 pa navaja, da je bila tožena stranka po načelu zakonitosti vezana na Odredbo/09. Prav tako ni bila pristojna ocenjevati tega odloka z vidika ustavnopravne presoje. Tožena stranka navaja tudi svoje stališče v zvezi s tožnikovim sklicevanjem na odločbe ustavnega sodišča. Poudarja, da gre za zadevo sprejema v državljanstvo, ki pa že po naravi stvari ne more biti primerljiva s konkretno zadevo. Poudarja, da se je postopek pričel znova, ko je bila prva odločba odpravljena, v ponovljenem postopku pa mora tožena stranka uporabiti veljavni predpis, to je veljavno odredbo, ki nima prehodnih določb glede uporabe za postopke, začete pred njeno uveljavitvijo.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je odločila v ponovljenem postopku in pri svoji odločitvi upoštevala dejstva, ki med strankama niso sporna: razpis za prosto notarsko mesto s sedežem v A. je bilo objavljen v Uradnem listu RS, tožena stranka je izdala odločbo št. ... z dne 19. 11. 2008, s katero je imenovala tožnika za notarja na prosto notarsko mesto s sedežem v A., tožnik pa je bil edini prijavljeni kandidat, Upravno sodišče RS v Ljubljani je s sodbo opr. št. U 2533/2008 z dne 6. 1. 2009 odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 11. 2008 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, tožena stranka je sodbo prejela 11. 2. 2009, v Uradnem listu RS št. 23/09 z dne 27. 3. 2009 je bila objavljena Odredba o spremembah odredbe o številu in sedežih notarskih mest. (Odredba/09), izpodbijani sklep o ustavitvi postopka v zvezi z imenovanjem notarja pa je bil izdan 30. 3. 2009. Na podlagi 2. odstavka 137. člena Ustave RS je notariat javna služba, ki jo ureja zakon. Postopek imenovanja notarjev ureja ZN in sicer v 10. členu. Notarja imenuje minister, pristojen za pravosodje (1. odstavek 10. člena), imenovanje pa se opravi na podlagi javnega razpisa prostega notarskega mesta v Uradnem listu RS (2. odstavek 10. člena). Vloge za imenovanje na razpisano prosto notarsko mesto se vložijo pri Ministrstvu za pravosodje (3. odstavek 10. člena), ki z nepopolnimi in prepozno vloženimi prijavami ravna v skladu z ZUP (4. odstavek 10. člena), po določilih ZUP odloča tudi o prijavah, ki ne izpolnjujejo razpisnih pogojev (5. odstavek 10. člena). V konkretni zadevi tožena stranka ni odločala na podlagi 4. ali 5. odstavka 10. člena ZN, ko zakon določa, da odloča po določilih ZUP. V danem primeru je potrebno upoštevati, da je notariat javna služba, ki je ustanovljena in določena z zakonom, zato je potrebno tudi pri postopkih na podlagi ostalih določil 10. člena ZN uporabiti 4. člen ZUP, ki določa, da se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu tega zakona, kolikor ta področja niso urejena s posebnim zakonom. To pomeni, da se določila ZUP smiselno uporabljajo tudi takrat, ko določila ZN izrecno ne določajo, da se uporablja ZUP, kot je to določeno v 4. in 5. odstavku 10. člena ZN (pri čemer je sodišče sledilo stališču sodne prakse, kot se je izoblikovala v zadevi opr. št. U 167/2006 z dne 11. 8. 2006).

Upravni postopek se začne po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke (1. odstavek 125. člena ZUP). Notarja imenuje na prosto notarsko mesto minister za pravosodje (1. odstavek 10. člena ZN), število in sedeže notarskih mest pa tudi določi minister (11. člen ZN). Postopek, ki ga določa 10. člen ZN poteka kronološko tako, da se najprej razpiše prosto notarsko mesto v Uradnem listu RS, nato se opravi izbirni postopek (10.a člen ZN), nato pa notarja imenuje minister (1. odstavek 10. člena ZN), zato se z objavo razpisa prostega notarskega mesta začne upravni postopek po uradni dolžnosti. Sodišče ne more slediti stališču tožnika, da se je postopek začel šele z njegovo vlogo, ker brez razpisa prostega notarskega mesta tožnik ne bi mogel vložiti vloge, torej ne bi bil upravni postopek že začet. Razpis prostega notarskega mesta je potrebno razumeti kot poziv oz. obvestilo zainteresiranim, da je določeno notarsko mesto prosto in da je upravni postopek začet tako, da se lahko zainteresirani prijavijo. Da se upravni postopek začne po uradni dolžnosti kaže tudi 2. odstavek 10. člena ZN, ki določa, da razpis prostega notarskega mesta objavi Ministrstvo za pravosodje, ki torej oceni in nato odloči kdaj se razpiše prosto notarsko mesto. Tako predstavlja prosto notarsko mesto objektivni predpogoj za imenovanje notarja, ki se izvede po postopku, ki ga določa ZN (stališče Ustavnega sodišča RS v sklepu št. U-I-161/94 z dne 13. 10. 1994). Odločitev, da se prosto notarsko mesto objavi, je ob pogoju, da to mesto obstaja, v celoti odvisna od presoje Ministrstva za pravosodje kdaj bo razpis objavljen in s tem začet postopek zbiranja vlog na razpisano prosto notarsko mesto. To potrjuje stališče sodišča, da se postopek imenovanja notarja začne po uradni dolžnosti takrat, ko se objavi prosto notarsko mesto v Uradnem listu RS. Iz navedenega razloga je stališče tožene stranke, da se je začel postopek po uradni dolžnosti, pravilen.

Tožnik ugovarja, da se je tožena stranka neupravičeno oprla pri svoji odločitvi na Odredbo/09, s katero je bil v razporedu notarskih mest pri območju Okrajnega sodišča v A. število 3 nadomeščeno s številom 2. Na podlagi 11. člena ZN število in sedeže notarskih mest določi minister za pravosodje. Pri tem zakon določa tudi kriterije (večja koncentracija prebivalstva, intenzivnejše gospodarsko poslovanje, en notar na vsakih 20.000 prebivalcev). Gramatikalna razlaga tega zakonskega besedila daje podlago za zaključek, da so število in tudi sedeži notarskih mest odvisni od števila in potreb prebivalstva in potreb gospodarstva, to pa pomeni, da so sčasoma lahko te potrebe večje oziroma manjše, kar oceni Ministrstvo za pravosodje. Odredba o številu in sedežih notarskih mest je bila najprej objavljena v Uradnem listu RS 40/94 dne 8. 7. 1994 in se je do sedaj že desetkrat spremenila. Odredba/09 je deveta sprememba, kasneje je bila objavljena sprememba z dne 22. 5. 2009 (Uradni list RS, št. 38/09), ki ohranja na območju Okrajnega sodišča v A. dve notarski mesti. Ravno številčnost sprememb odredbe kaže na to, da se akt o številu in sedežih notarskih mest prilagaja razmeram, to je potrebam. Iz stališč oziroma podatkov Notarske zbornice Slovenije, ki skrbi za ugled, verodostojnost in razvoj notariata (1. odstavek 107. člena ZN), pa dovolj jasno izhaja, da je izkazana potreba, da se število notarskih mest zniža. Temu pa je namenjena tudi oblika takšne ureditve, to je odredba.

Tožnik ugovarja, da je tožena stranka spreminjala materialnopravni pogoj med postopkom imenovanja notarja, ker število in sedež notarskih mest predstavlja materialnopravni pogoj v postopku imenovanja notarja. Sodišče temu stališču ne more slediti. Že Ustavno sodišče RS je v sklepu U-I-161/94 z dne 13. 10. 1994 opredelilo, da predstavlja obstoj notarskega mesta objektivni predpogoj za imenovanje notarja, ki se izvede po zakonsko določenem postopku. V konkretnem primeru je prišlo do spremembe notarskih mest v času ponovljenega postopka na podlagi sodbe tukajšnjega sodišča opr. št. U 2533/2008. Obstoj prostega notarskega mesta je objektivni predpogoj za imenovanja notarja in ne more spremeniti svoje pravne narave v materialnopravni pogoj ne glede na fazo postopka imenovanja. Zakon o državni upravni (Uradni list RS, št. 52/02 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDU-1) določa v 4. odstavku 74. člena (v poglavju predpisi ministra in splošni akti za izvrševanje pooblastil), da se z odredbo določijo ukrepi, ki imajo splošen pomen. Po pravni teoriji se z odredbo odredijo določene zapovedi v točno določenih situacijah, ki imajo splošen pomen s stališča izvrševanja posameznih določb zakona, zato je odredba, po pravni teoriji, izveden vir upravnega prava (dr. J. Čebulj, dr. M. Strmecki, Upravno pravo, Fakulteta za upravo, Ljubljana, 2006, str. 91). Odredba/09 zato ne predstavlja materialnopravnega pogoja in posledično tudi ne spremembe materialnopravnega pogoja. Z Odredbo/09 namreč ni bilo poseženo v pogoje, ki jih določa 8. člen ZN kot pogoje za imenovanje notarja. Tudi izpodbijani sklep ne obravnava in se ne opredeljuje do vprašanja ali tožnik izpolnjuje pogoje po določilih ZN za imenovanje notarja ali ne. Zato se ni mogoče v konkretnem primeru opreti na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevah Up-10/03, Up-304/01 in Up-762/03 kot predlaga tožnik v tožbi. Z Odredbo/09 namreč ni bilo poseženo v nobenega izmed pogojev za imenovanje notarja po določilih ZN, zato v zadevah Up-304/01 in Up-10/03 ne gre za primerljiva primera. V obeh primerih je namreč šlo za sprejem v državljanstvo, v času odločanja upravnega organa pa je prišlo do spremembe zakona. Vse tri zadeve, na katere opozarja tožnik v tožbi, pa obravnavajo pomen materialnega predpisa oziroma njegove spremembe in roka v katerem je bilo v zadevi odločeno. Tožena stranka je odločala v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tukajšnjega sodišča opr. št. U 2533/2008. Sodišče je odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 11. 2008 odpravilo in zadevo vrnila toženi stranki v ponovno odločanje, s tem so se odpravile tudi pravne posledice, ki so izhajale iz odločbe na podlagi 3. odstavka 64. člena ZUS-1 in se je upravna zadeva vrnila v stanje v katerem je bila pred odločanjem o tožbi. Vrnitev v stanje, v katerem je zadeva bila preden je bil odpravljena odločba izdana, pa pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe, to je v stanje, ko o imenovanju notarja še ni bilo odločeno (stališče VSRS v sklepu opr. št. X Ips 738/2008 z dne 14. 1. 2009). Pri novem odločanju je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1), vendar ima (tako v sklepu VSRS opr. št. X Ips 738/2008) upravni organ, ki je pristojen za odločanje možnost odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča, če ima za to utemeljene razloge. Pri tem mora zlasti upoštevati načelo zakonitosti, po katerem mora odločati na podlagi ustave, veljavnih zakonov in drugih predpisov (3. odstavek 153. člena Ustave RS), to pa mora v obrazložitvi nove odločbe posebej pojasniti. V danem primeru je tožena stranka zadovoljivo pojasnila, zakaj je prišlo do spremembe oziroma sprejetja Odredbe/09, na podlagi katere je odločila. Odredba/09 je bila v času odločanja veljaven podzakonski akt, zato sodišče ne sprejema očitka tožnika, da gre za retroaktivno uporabo tega akta.

Tožnik tudi ugovarja, da je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, vendar sodišče temu ugovoru ne more slediti. Kot je že navedeno, tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni obravnavala ali tožnik izpolnjuje pogoje za imenovanja notarja ali ne, svojo odločitev je oprla zgolj na Odredbo/09, zato je neutemeljen ugovor tožnika o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z njegovim (ne)izpolnjevanjem pogojev za imenovanje notarja. Tožnik tudi ugovarja, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, vendar temu stališču sodišče ne more slediti. Tožena stranka je odločila upoštevaje Odredbo/09, sodišče pa se je že opredelilo do pomena obstoja prostega notarskega mesta. Obstoj prostega notarskega mesta je namreč objektivni predpogoj za imenovanje notarja in ne gre za materialno pravni pogoj, kot trdi tožnik v tožbi, z Odredbo/09 tožena stranka ni posegla v noben zakonski pogoj, ki ga določa ZN. Pač pa je upoštevala veljaven podzakonski akt v času njene odločitve, kar je v skladu z načelom zakonitosti po 1. odstavku 6. člena ZUP.

Tožnik tudi uveljavlja v tožbi kršitev ustavnih pravic in sicer 2., 14. in 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka 11. 2. 2009 prejela sodbo opr. št. U 2533/2008 z dne 6. 1. 2009 in da je izdala izpodbijani sklep 18. dni po roku, ki ga določa 4. odstavek 64. člena ZUS-1, to je, da mora izdati nov upravni akt v 30 dneh do dneva, ko je prejela sodbo. Po presoji sodišča prekoračitev tega instrukcijskega 30 dnevnega roka za 18 dni ne predstavlja bistvene prekoračitve roka za odločitev in se ta prekoračitev nikakor ne more primerjati oziroma enačiti z zadevami, ki so bile obravnavane pred Ustavnim sodiščem RS, na katere tožnik opozarja v tožbi. Tako je v zadevi št. Up-304/01 ustavno sodišče ugotovilo bistveno prekoračitev roka za odločitev o vlogi za sprejem v državljanstvo, ta rok je označila kot nerazumno dolg – več kot 4 leta (točka 11. obrazložitve), kajti če bi pa upravni organ odločal pravočasno, bi stranka izpolnjevala zakonske pogoje, kar je ustavno sodišče navedlo v zadevi Up-10/03. V primerjavi z navedenima primeroma sodišče ocenjuje, da prekoračitev 30 dnevnega roka za 18 dni ne predstavlja bistvene prekoračitve instrukcijskega roka, ki ga določa ZUS-1, in zato ne predstavlja odločitve v nerazumnem roku, s tem pa tudi ni prišlo do kršitev tožnikovih ustavnih pravic. Pri tem je upoštevalo tudi, da ima po ustaljeni ustavni in upravni praksi kandidat, ki se prijavi na razpisano prosto mesto notarja, le pravico, da se pod enakimi pogoji z drugimi poteguje za zasedbo prostega notarskega mesta, nima pa pravice biti imenovan za notarja (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-4/95 z dne 19. 12. 1996, točka 12 obrazložitve). To pa pomeni, da v primeru, da je prosto notarsko mesto razpisano, se imenovanja za notarja ne more iztožiti, z odločitvijo tožene stranke pa ni bila okrnjena oziroma prizadeta pravica tožnikovega kandidiranja. Pri tem je potrebno zlasti upoštevati, da ker se ne more iztožiti imenovanja za notarja, ne gre za ustavno pričakovano pravico in zato ne morejo biti kršene tožnikove človekove pravice po 2., 14. in 22. členu Ustave RS. Iz enakih razlogov pa ni mogoče govoriti o tem, da bi bila tožniku kršena pravica do poštenega sojenja po 6. členu EKČP. Tožnik tudi očita, da je bil diskriminiran in očita toženi stranki, da hoče s samovoljnim zmanjševanjem notarskih mest tožniku preprečiti, da bi zasedel mesto notarja. Pri tem poudarja, da je bil v prejšnjem mandatu kot državni sekretar funkcionar v prejšnji vladi. S tem v zvezi tožnik očita tudi kršitev ZUNEO, prav tako Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Direktivo Sveta EU št. 2000/78/ES in 14. člen EKČP, tem očitkom pa sodišče ne more slediti. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tožene stranke izhaja, da je povzela stališča in navedbe Notarske zbornice Slovenije v zvezi s številom notarskih mest v A., te listine se tudi nahajajo v upravnem spisu. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzela razloge in stališča, ki jih je navedla Notarska zbornica Slovenije, na podlagi teh je sprejela Odredbo/09, kar pomeni, da je znižala število notarskih mest v A. Tožena stranka je obrazložila zakaj je reagirala na opozorila in stališča Notarske zbornice Slovenije in sprejela Odredbo/09. Tožnik v tožbi ne ugovarja, da podatki Notarske zbornice Slovenije ne bi bili točni oziroma netočno povzeti, zato sodišče ne more šteti ravnanja tožene stranke kot diskriminatorno glede tožnika, ker je tožena stranka izdala Odredbo/09 in s tem upoštevala stališča Notarske zbornice Slovenije. To pa posredno pomeni, da je s tem upoštevala kriterije, ki jih določa 11. člen ZN, ti kriteriji pa se odražajo v razmerah oziroma potrebah, ki se s potekom časa lahko spreminjajo, kar je sodišče že obrazložilo. S tem ravnanjem tožene stranke pa tožnik ni bil diskriminiran glede na njegovo prejšnjo delovno mesto in ni mogoče govoriti, da je prišlo do očitanih kršitev.

Tožnik v tožbi očita tudi kršitev postopka, zlasti očita, da tožena stranka pred izdajo izpodbijanega akta (o ustavitvi postopka) ni opravila ustne obravnave in da ni bil seznanjen pred odločitvijo tožene stranke s stališči Notarske zbornice Slovenije. Po presoji sodišča pa v konkretnem primeru ni bilo potrebno, da bi tožena stranka opravila ustno obravnavo, zato ni prišlo do kršitve 3. odstavka 146. člena oziroma 154. člena ZUP. Kot je sodišče že obrazložilo, tožena stranka določila ZUP smiselno uporablja na podlagi 4. člena ZUP. Tožena stranka ni vodila posebnega ugotovitvenega postopka, prav tako pa tudi ne skrajšanega ugotovitvenega postopka (145. oziroma 144. člen ZUP), ker takšno vodenje postopka ne bi bilo v skladu s 1. odstavkom 10. člena ZN. Na podlagi citiranega določila imenuje notarja minister za pravosodje. Vodenje postopka imenovanja, tako kot ga predlaga tožnik, bi zato pomenilo kršitev določila 1. odstavka 10. člena ZN. Sklicevanje tožnika na 145. in 146. člen ZUP je zato nepravilno in v nasprotju s 1. odstavkom 10. člena ZN. Enako velja za očitek tožnika, da mu je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke po 9. členu ZUP. Tožnik je tudi imel možnost, da se seznani z dopisi in stališči Notarske zbornice Slovenije s pregledom upravnega spisa (82. člen ZUP), vendar v tožbi niti ne trdi, da bi to zakonsko pravico izkoristil. Po presoji sodišča je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na 4. odstavek 135. člena ZUP. Sodišče je že obrazložilo zakaj šteje, da se je postopek začel po uradni dolžnosti, zato ga je tožena stranka na podlagi citiranega določila tudi pravilno ustavila, kar je tudi v skladu s stališči pravne teorije, kot izhaja iz komentarja k Zakonu o splošnem upravnem postopku (GV Založba, Ljubljana 2004, stran 454), kjer je navedeno, da je potrebno navedeno določilo razlagati tako: „da mora organ v primeru, če ugotovi, da ni potrebe oziroma pogojev za nadaljevanje postopka, postopek izrecno ustaviti s sklepom.“. Ker se je objektivni predpogoj spremenil z izdajo Odredbe/09, je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na citirano določilo.

Tožnik v tožbi predlaga dokaze, s katerimi dokazuje, da izpolnjuje vse pogoje za imenovanje za notarja in predlaga, da se opravi glavna obravnava. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to ni bilo pogojev in narava stvari tega ne dopušča (1. odstavek 65. člena ZUS-1). Imenovanja notarja namreč ni mogoče iztožiti, zato po naravi zadeve o tem sodišče ne more meritorno odločati. Dokazi, ki jih tožnik predlaga, pa se nanašajo na njegovo zatrjevanje, da izpolnjuje vse pogoje za imenovanja za notarja. Ostale dokaze, ki jih predlaga, pa so listine, ki jih je tožena stranka tudi predložila v upravnem spisu na podlagi 3. odstavka 38. člena ZUS-1. Sodišče zato zaključuje, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno, sporna je razlaga oziroma razumevanje prava, na katerega se je tožena stranka oprla. Sodišče je zato odločilo na seji senata na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1. Sodišče je sprejelo presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa. Pri tem je upoštevalo, da zoper sklep ni pritožbe, ker jo ZN ne določa (3. odstavek 13. člena ZUP). Kljub temu, da ne gre za odločbo o (ne)imenovanju za notarja, pa je presojo sprejelo ob logični razlagi 7. odstavka 10. člena ZN v povezavi z določilom 4. odstavka 64. člena ZUS-1 ter 23. in 157. člena Ustave, ki zagotavljajo strankam učinkovito sodno varstvo. Pri tehtanju glede sprejema te razlage je upoštevalo, da bi v primeru, da bi izpodbijani sklep zavrglo (za kar govori dejstvo, da gre za procesni sklep, ki ga ni mogoče šteti za upravni akt po 2. odstavku 2. člena ZUS-1), bila (lahko) tožniku kršena ustavna pravica do pravnega sredstva kot tudi do sodnega varstva. Takšno stališče pa bi bilo v nasprotju z načelom pravne države in zato v nasprotju z namenom zakonodajalca. Iz navedenih razlogov je sprejelo razlago 7. odstavka 10. člena ZN, da je upravni spor določen tudi za obravnavani primer, ko se je ustavil postopek v zvezi z imenovanjem notarja. Pri tem je tudi upoštevalo, da je tožena stranka odločila v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tukajšnjega sodišča. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe pomeni, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).