Jedro

Tožnik (policist) je spornega dne od voznika tovornega vozila prejel 50,00 EUR, ob prejemu denarja pa ni napisal ne potrdila o prejemu gotovine niti kakšne druge listine, temveč si je prejeti znesek protipravno prilastil. Vodji kontrole je posredoval podatek, da je voznika le ustno opozoril. Tožnikova kršitev ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1, zato je obstajal utemeljen razlog po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi : „1. Ugotovi se, da sta sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 12. 12. 2012 in sklep Ministrstva za notranje zadeve, Policija, št. ... z dne 23. 11. 2012 nezakonita in se razveljavita.

2. Ugotovi se, da sta sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi RS, Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, št. ... z dne 7. 12. 2012 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 16. 1. 2013 v točki 1. nezakonita in se razveljavita.

3. Tožeči stranki A.A. delovno razmerje pri toženi stranki RS, Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 12. 5. 2008, ki jo je tožeča stranka podpisala 26. 5. 2008, z vsemi nadaljnjimi spremembami še traja.

4. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in ji za čas od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo ter ji za čas od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dne, ko je pisno pozove nazaj na delo, za vsak mesec tudi obračunati bruto plačo, kot če bi tožeča stranka delala, na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 12. 5. 2008, z vsemi nadaljnjimi spremembami, pri čemer je od teh posameznih mesečnih bruto zneskov predhodno dolžna obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati pripadajoče neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni pod izvršbo“ (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je v skladu z določbo drugega odstavka 82. člena ZDR dokazno breme na strani tožene stranke. V primeru odpovedi po prvem odstavku 111. člena ZDR, je delodajalec dolžan že v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi navesti vse znake očitanega kaznivega dejanja. Predmetni očitek mora biti konkretiziran, česar pa tožena stranka ni storila. Tožena stranka v izreku sklepa zgolj podaja navedbo zakonskega določila. Tožena stranka ni zatrjevala niti dokazala subjektivnega elementa. Sodišče prve stopnje se do ugovora tožnika ni opredelilo oziroma ga je zgolj pavšalno zavrnilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka, ki vpliva na zakonitost izdane odločbe. Tožnik v okviru opravljanja svojega dela ni storil nobene kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi imelo znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Izpostavlja, da so napačne navedbe sodišča, da sta priči B.B. in C.C., v nasprotju s tožnikom ves čas izpovedovala enako. Tožnik je bil tisti, ki je ves čas postopka skladno izpovedoval o okoliščinah dogodka. Dejstvo je, da je opisani dogodek potrdil tudi B.B.. Le ta je povedal, da je postopek opravil tožnik in pojasnil, da je bil C.C. izrečeno zgolj ustno opozorilo. Opozarja na izpovedbo B.B., da „ ni videl tega, da je on denar vzel od tega Bolgara“. Opozarja tudi na nedoslednost izjave voznika C.C., ki v svoji pisni izjavi nikjer ne navaja, da bi v posledici dogodka izgubil službo. Iz njegove izpovedi pa izhaja, da je po prihodu v Bolgarijo izgubil službo, saj ni mogel dokazati, da je plačal 50,00 EUR za globo. Z ničemer ni izkazano, da je priča C.C. izpovedala po resnici, ob upoštevanju dodatnega dejstva, da je sedaj C.C. policist, je očitno, da gre za sodelovanje dveh policistov razkrinkati „pokvarjenega policista“. Do teh navedb se sodišče prve stopnje ne opredeli.

Tekom postopka zaslišane priče niso izpovedovale skladno, spreminjale so izjave, kar je potrebno upoštevati pri presoji njihove verodostojnosti. Kljub temu sodišče prve stopnje izpovedi prič upošteva, zanemari pa navedbe, ki so v korist tožniku. Tožnik in C.C. sta skladno izpovedala, da se nista razumela. Sodišče pri odločanju zanemari dejstvo, da je B.B. v svojem poročilu izrecno navedel, da je bil C.C. obravnavan in mu je bilo izrečeno ustno opozorilo. S tem je bilo potrjeno, da je tožnik ravnal zakonito in v okviru svojih pooblastil. Sodišče ni upoštevalo navedbe tožnika, ko je obrazložil, da ima pri sebi zgolj denarnico za kovance, za bankovce pa ne, zato jih nosi kar v žepih. Kljub temu, da je prišlo med tožnikom in C.C. do jezikovne prepreke, je ugotoviti, da je tožnik C.C. predočil prekrške, ki jih je storil, prav tako mu je predočil globo, ki je za te prekrške predpisana. Pogovarjala sta se o globi v višini 400,00 EUR. Polovična globa bi tako znašala 200,00 EUR, zato se kot neresnično izkaže njegovo navajanje, da je mislil, da s 50,00 EUR plačuje znesek polovične globe. Tudi v kolikor bi tožnik prejel predmetni znesek, pa ga ni, bi sodišče moralo ugotoviti, da je znesek C.C. tožniku izročil v zahvalo za blago sankcioniranje, saj mu je bil izrečen zgolj ustni opomin.

Sodišče prve stopnje je napačno odločilo, da je ugovor prekluzije, kot ga je podal tožnik, neutemeljen in je posledično upoštevalo pisno izjavo priče C.C.. Prvi narok je bil opravljen 8. 7. 2013, izjava C.C. pa je bila prevedena šele 18. 7. 2013. Tožena stranka je neoverjeno izjavo vložila v spis v maju 2013, prevod pa šele 18. 7. 2013, torej prepozno. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pravilno ugotovilo dejansko stanje in ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1, naklepoma pa je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar tožena stranki z njim ni mogla več nadaljevati delovnega razmerja, saj je bilo ravnanje tožnika za policista popolnoma nesprejemljivo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere le pavšalno uveljavlja tožnik, pri tem pa ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je ugovor prekluzije, ki ga je podal tožnik, neutemeljen. Po določbi 226. člena ZPP mora biti listini, sestavljeni v tujem jeziku, priložen tudi overjen prevod. Kljub temu, da je tožena stranka predložila overjen prevod izjave C.C. po prvem naroku, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj navedena kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, nanj pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je tožena stranka upoštevala zakonska določila o postopku, vsebini in pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tako da je obravnavana izredna odpoved formalno in vsebinsko pravilna, pravočasna ter pravilno vročena tožniku; - da tožniku ni bila kršena pravica do zagovora; - da je tožnik storil očitano kršitev po 1. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji), saj je s svojim ravnanjem dne 11. 8. 2012, ko je od voznika tovornega vozila C.C. prejel 50,00 EUR, ob prejemu denarja pa ni napisal ne potrdila o prejemu gotovine, niti kakšne druge listine, temveč si je prejeti znesek protipravno prilastil, vodji kontrole B.B. pa je posredoval le podatek, da je voznika le ustno opozoril, s tem ravnanjem pa je izpolnil znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. list RS, št. 55/2008 in naslednji), kot tudi kršitev po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, saj njegovo ravnanje predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja določene v pogodbi o zaposlitvi ; - da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče niti do izteka odpovednega roka, glede na naravo policije, ki je državni represivni organ in glede na to, da je tožnik kot policist tisti, ki mora varovati in utrjevati ugled policije, tožnikovo ravnanje povsem nesprejemljivo, s tem pa je podan tudi drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 110. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja, glede pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: O tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8.člen ZPP). Dokazna ocena mora biti vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) in analitično sintetična. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v skladu s citiranim metodološkim napotkom. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno dokazno oceno, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1. Takšno dokazno oceno je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi vseh izvedenih dokazov, pri čemer je pravilno poklonilo vero pričama B.B. in C.C., prepričljivo pa je sodišče prve stopnje obrazložilo tudi razlog, zakaj ni sledilo izpovedi tožnika, ki je svoje izjave večkrat spreminjal. Pritožbene navedbe v zvezi z verodostojnostjo priče C.C., ki je sedaj policist in v zvezi z navedbo, da je šlo za sodelovanje policistov pri razkrinkavanju „pokvarjenih policistov“ , pritožba očitno namiguje, da je tožena stranka v okviru akcije (če je to dejansko bila, kar pa za konkretno zadevo ni relevantno), kontrolirala delo policistov. Po stališču tožnika tožena stranka nima te pravice. Delodajalec ima ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da kontrolira kako delavci opravljajo svoje delo. Pri opravljanju nalog policije imajo policisti pooblastila določena z zakonom, ki močno posegajo v položaj posameznika, zato je absurdno tolmačenje tožnika, da tožena stranka ne sme kontrolirati delavca.

Pritožbeno sodišče poudarja, da niti delodajalec niti delovno sodišče ne ugotavljata, ali je delavec storil kaznivo dejanje, saj je to v pristojnosti kazenskega sodišča, ampak ugotavljata le, ali ima ravnanje delavca vse znake kaznivega dejanja. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da v izvedenem dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazano, da je tožnik storil očitano kaznivo dejanje. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja le, da ima tožnikovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori javna oseba - javni uslužbenec, ki zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti. Tožnik je uradna oseba, obenem je tudi javni uslužbenec. Tožnik je izrabil svoj uradni položaj in prestopil meje uradnih pravic, ko je mimo vseh pravil od tujega državljana vzel gotovino, pri čemer ni zabeležil niti prekrška niti prejema gotovine, temveč je sodelavec po njegovem naročilu zabeležil le, da je bil tuj voznik le ustno opomnjen.

Tožena stranka je podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, to je zaradi naklepoma storjene hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ravnanje tožnika je potrebno opredeliti kot naklepno hujšo kršitev pogodbene obveznosti.

Podan je tudi temeljni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 110. člena ZDR. Ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka se je v zvezi s tem utemeljeno sklicevala na naravo dela, ki ga opravlja policija in na dolžnost policistov, da v skladu s predpisi varujejo in utrjujejo ugled policije ter dejstvo, da je bilo z ravnanjem tožnika porušeno medsebojno zaupanje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).