Jedro

Nedopustno ravnanje je tisto, če lahko kot njegovo posledico predvidimo možnost nastanka škode. Analiza konkretnega primera, ki temelji na kriteriju predvidljivosti negativne posledice ravnanja osebe, iz katere sfere izvira škodni dogodek, pokaže, da je bila tožena stranka kot upravnik objektivno sposobna predvideti, da lahko njeno ravnanje povzroči škodljive posledice. Zavedati se je morala in mogla, da stopnišče v večstanovanjski hiši vsakodnevno uporabljajo številni ljudje (lastniki stanovanj, stanovalci in drugi) in da opustitev dolžnega ravnanja vzdrževanja stopnišča lahko pripelje do poškodbe tretjih oseb, ki niso pogodbene stranke pogodbe o upravljanju.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 2.400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi po 13,5 % obrestni meri od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 pa po 17 % obrestni meri. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 266.532,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Potem ko je ocenilo, da je bila tožena stranka upravnik stanovanjskega bloka v Domžalah, je zavzelo stališče, da je krivdno odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki, ker ni poskrbela za popravilo stopnišča. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo v ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Čeprav se je strinjalo, da je bila tožena stranka upravnik sporne večstanovanjske hiše, v kateri je prišlo do škodnega dogodka, je ocenilo, da ni podana ne neposlovna ne poslovna odškodninska obveznost tožene stranke. Poudarilo je, da izvirajo vse njene obveznosti iz pogodbe, ki ustvarja obveznosti le za pogodbene stranke, ne pa iz zakona. Opustitev tožene stranke po mnenju sodišča druge stopnje tudi ne pomeni nedopustnega ravnanja, ki bi bilo v nasprotju s pravnim redom ali običajnimi normami v določeni družbi.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Navaja, da so za upravljanje skupnega funkcionalnega zemljišča večstanovanjske hiše, skupnih objektov in naprav zadolženi lastniki stanovanjske hiše, ki pa so dolžni v primeru, ko gre za hišo z več kot dvema lastnikoma in več kot desetimi stanovanji, določiti upravnika in nanj prenesti upravljanje. Upravljanje obsega stanovanjske storitve, vzdrževanje, obratovanje stanovanjske hiše, vzdrževanje funkcionalnega in skupnega funkcionalnega zemljišča ter skrb za bivalno okolje. Lastniki stanovanj stanovanjske hiše v Domžalah, so opravljanje navedenih storitev prenesli na upravnika, to je na toženo stranko. Stališče sodišča druge stopnje, da je odločilnega pomena, da vse obveznosti tožene stranke izvirajo iz pogodbe o upravljanju, ne pa iz zakona, je napačno. Pogodba o upravljanju ustvarja pravne učinke za lastnike, pa tudi za stanovalce in druge uporabnike stanovanjske hiše, natančneje stopnišča. Zakon šteje kot pomembno nalogo upravnika tudi skrb za nemoteno uporabo skupnih prostorov, delov, objektov in naprav na način, ki zagotavlja najboljšo izrabo vsakemu stanovalcu. Učinki pogodbe o upravljanju se torej raztezajo tudi na določene tretje osebe, vključno s tožnikom, ki je mož lastnice stanovanja. Tožena stranka je bila dolžna lastnike stanovanj opozoriti na poškodovano stopnišče in poskrbeti za njegovo popravilo. Ker tega ni storila, ji je mogoče očitati malomarnost. Razen tega odgovarja tudi objektivno, saj poškodovana oziroma odkrušena stopnica pomeni nevarno stvar. Končno odgovarja tudi iz naslova odgovornosti v zvezi z opravljanjem poslov splošnega pomena (184. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ZOR). Podana je torej poslovna in neposlovna odškodninska odgovornost tožene stranke.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti le med strankama, ki sta jo sklenili. Pogodbene obveznosti zavezujejo samo tisto stranko, ki jih je s pogodbo prevzela, to je dolžnika, pravice pa gredo le upniku, to je osebi, kateri se je dolžnik pogodbeno zavezal. Kršitev pogodbe je kršitev obveznosti, ki izvira iz pogodbe. Tudi odgovornost za škodo, povzročeno s kršitvijo pogodbe, lahko v skladu z načelom relativnosti pogodbenih razmerij uveljavlja le pogodbena stranka.

Izhajajoč iz trditvenega gradiva tožeče stranke, ki je že v tožbi navedla, da tožena stranka poškodovanih stopnic ni ustrezno zaščitila oziroma pravočasno popravila, je bilo treba v nadaljevanju opraviti preizkus, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz pravil o splošni odškodninski odgovornosti. Za odškodninsko odgovornost morajo biti kumulativno izpolnjene štiri predpostavke: (1) nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, (2) nedopustna škoda, (3) vzročna zveza in (4) odgovornost. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je za presojo krivdne odgovornosti tožene stranke v konkretnem primeru ključen element protipravnosti. V iskanju odgovora, kakšne značilnosti mora imeti ravnanje tožene stranke, da bi ga lahko opredelili kot nedopustno, se je treba opreti na vrednostno merilo, ki je vsebovano v načelu nikomur škodovati (16. člen ZOR). Iz splošne prepovedi, ki vsakomur nalaga, da se je dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo, sledi, da za odškodninsko odgovornost v načelu zadošča že takšno ravnanje (storitev ali opustitev), ki je na splošno nedopustno, in ni potrebno, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano. Velja, da škode ni dovoljeno povzročiti, če ni posebej dovoljena.(1) Po drugi strani pa ni prepovedano vsako ravnanje, ki povzroči škodo. Nedopustno ravnanje je tisto, če lahko kot njegovo posledico predvidimo možnost nastanka škode. Analiza konkretnega primera, ki temelji na tako opisanem kriteriju predvidljivosti negativne posledice ravnanja osebe, iz katere sfere izvira škodni dogodek, pokaže, da je bila tožena stranka kot upravnik objektivno sposobna predvideti, da lahko njeno ravnanje povzroči škodljive posledice. Zavedati se je morala in mogla, da stopnišče v večstanovanjski hiši vsakodnevno uporabljajo številni ljudje (lastniki stanovanj, stanovalci in drugi) in da opustitev dolžnega ravnanja vzdrževanja stopnišča lahko pripelje do poškodbe tretjih oseb, ki niso pogodbene stranke pogodbe o upravljanju.

Podana je torej predpostavka nedopustnega ravnanja tožene stranke. Ker je pritožbeno sodišče v zvezi s tem zavzelo napačno materialnopravno stališče, se ni opredelilo do vseh pritožbenih ugovorov tožene stranke v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka (zlasti tistega, ki se nanaša na element vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo posledico, 4. točka pritožbe z dne 13.8.2004). Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Op. št. (1): Cigoj, Obligacijska razmerja, ČGP Delo, Ljubljana, 1978, str. 15.