Jedro

Odškodninska odgovornost upravnika stavbe za škodo, ki jo utrpijo tretje osebe pri uporabi stavbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točki I. in III. izreka) tako spremeni, da se zahtevek tožnika tudi v preostalem delu, ki se glasi: " Tožena stranka G. d.o.o., Ulica xy, D., je dolžna tožeči stranki Z. S., Ulica xx, D., plačati znesek 2.400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi po 13,5% obrestni meri od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje pa po 17% obrestni meri, v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 266.532,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 15 dni od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, pod izvršbo."

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 266.532,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 15 dni od dnea izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, pod izvršbo,"

z a v r n e .

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti 440.108,00 SIT njenih stroškov tega pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožnika in razsodilo, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 2.400.000,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožnika v višini 266.532,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Tako je odločilo zatem, ko je ugotovilo, da se je tožnik, ki je sicer stanovalec, ne pa lastnik stanovanja v večstanovanjski hiši, na stopnišču katere se je poškodoval, poškodoval na odkrušeni stopnici te večstanovanjske hiše, upravnik katere je bila v tistem času tožena stranka ter zato zaključilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke, ker je odpustila dolžnost popravila stopnišča. Zoper obsodilni del sodbe (I. in III. točka izreka) se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo; ZPP) ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da zahtevek tožnika v celoti zavrne ter mu naloži povračilo prvostopnih in pritožbenih stroškov tega postopka, podredno pa, naj jo razveljavi ter zadevo vrne sodiču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik izpostavlja pritožbeni razlog absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj je mnenja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki jih je izpostavil v svoji pripravljalni vlogi z dne 28.6.2004, nadalje naj bi bilo podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in izpovedbo priče M. K.; poleg tega pa naj bi bil tudi sam izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi. Naalje tožena stranka v pritožbi še vedno utemeljuje z izvajanjem, češ da sploh ni bila upravnik stanovanjske hiše, na stopnišču katere naj bi se tožnik poškodoval, saj s stanovalci ni imela sklenjene pogodbe o upravljanju. Po drugi strani pa utemeljuje svoj ugovor pasivne legitimacije tudi z izvajanji, češ da so skladi z določbami Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91 s spr.; SZ) k izvrševanju upravljanja zavezani lastniki in ne upravnik. Upravnik ima namreč le pooblastila, ki so na temelju zakona določena v pogodbi, zato lahko v primeru kršitve pogodbenih obveznosti odgovarja le napram lastnikom kot pogodbenim strankam, ne pa nasproti tretjemu.

Poleg tega pa ni podana niti izvrnpogodbena odškodninska odgovornost tožene stranke, ki bi lahko bila podana le, če bi tožena stranka sama razbila stopnico, na kateri naj bi se poškodoval tožnik. Prvostopnemu sodišču pa nadalje tudi očita, da se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem obstoja vzročne zveze med očitanim ji nedopustnim ravnanjem in tožniku nastalo škodo, čeravno je tekom prvostopnega postopka tudi obstoju le-te izrecno ugovarjala.

Pritožba je utemeljena.

V pritožbi v prvi vrsti izpostavljen pritožbeni razlog absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP ni podan. Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe v očitani smeri namreč ni ugotovilo, v čem naj bi bilo podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, kot tudi ne, v čem naj bi bilo podano nasprotje med izpovedbo priče M. K., kot ta izhaja iz zapisnika in kot jo je sodišče povzelo v razlogih sodbe. Napadena sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj tudi niso v nasprotju in jo je zato mogoče preizkusiti, zato tudi dejstvo, da prvostopno sodišče ni odgovorilo na vse prvostopne ugovorne navedbe tožene stranke, po oceni pritožbenega sodišča ne predstavljajo očitane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega psotopka. Dejstvo, da prvostopno sodišče na določene ugovorne navedbe tožene stranke ni odgovorilo, je namreč posledica drugačnega (kot bo obrazloženo v nadaljevanju sicer zmotnega) materialnopravnega izhodišča, v posledici česar takšnih ugovornih navedb ni štelo kot pravno relevantnih, kar pa lahko predstavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (in posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja).

Pritožbeno sodišče nadalje tudi ne more pritrditi pritožbenim izvajanjem, da pasivna legitimacija tožene stranke ni podana, ker naj ne bi bila upravnik stanovanjske hiše, v kateri je prišlo do škodnega dogodka, in v tem delu v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe.

Da je posle upravljanja v sporni stanovanjski hiši tožena stranka v času škodnega dogodka vendarle opravljala, v tej zadevi namreč ni sporno, tožena stranka pa zatrjuje le, da jih je opravljala kot poslovodja brez naročila, saj z lastniki ni imela sklenjene pogodbe o upravljanju. Ob takšnem dejanskem izhodišču ter ob nadaljnji prvostopni ugotovitvi (ki izhaja tudi iz podatkov sodnega registra - prim A31), da je namreč tožena stranka pravni naslednik pooblaščene organizacije KSP D., ki je pred tem opravljala upravljalske naloge v tej stanovanjski hiši, je zaključek prvostopnega sodišča, da je bila tožena stranka (kljub neizkazanemu obstoju pisne upravljalske pogodbe med njo in etažnimi lastniki) upravnik sporne stanovanjske hiše, pravilen. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja na prehodno določbo 2. odstavka 145. člena SZ, po kateri opravlja do sklenitve pogodbe iz

22. člena SZ naloge iz tega zakona skupnost stanovalcev oziroma pooblaščena organizacija. Zato ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem, češ da pogodba, ki jo je imel KSP kot njen pravdni prednik sklenjeno z lastniki, tožene stranke ni zavezovala. Tega pa se je tožena stranka tudi dobro zavedala, saj v nasprotnem primeru pogodbe (obstoj katere sicer zanika) ne bi odpovedala. In ker iz prvostopnih ugotovitev nadalje izhaja, da je tožena stranka od upravljalske pogodbe odstopila v letu 2003, torej po škodnem dogodku, ki se je pripetil dne 15.3.1999, v pravilnost prvostopnega zaključka, da je bila tožena stranka v času škodnega dogodka upravnik sporne večstanovanjske hiše, ne more biti dvoma. V tem delu so torej očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava utemeljeni.

Je pa potrebno pritrditi pritožbi, da pasivna legitimacija tožene stranke v tej zadevi, čeravno je bila upravnik večstanovanjske hiše, ni podana.

Odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka pasivno legitimirana v tej odškodninski pravdi, je odvisen od presoje, ali je tožena stranka z očitano opustitvijo očitana poslovna ali neposlovna odškodninska odgovornost.

V sodni praksi in pravni teoriji je sicer enotno sprejeto stališče, da morajo biti tako za obstoj poslovne kot tudi za obstoj neposlovne odškodninske odtgovornosti izpolnjene iste temeljne predpostavke, to je obstoj protipravnega ravnanja, nastala škoda, vzročna zveza ter obstoj odgovornosti na strani povzročitelja, pa vendarle obstajajo pri presoji podanosti le-teh določene razlike. Razlika se lahko pokaže že v posebni pojavni obliki protipravnosti. Protipravnost kot predpostavka pogodbene odškodninske odgovornosti po 2. odstavku 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spr.; ZOR) se tako kaže v pravnem dejstvu kršitve pogodbene obveznosti, opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je pogodbena stranka s pogodbo zavezala opraviti; medtem ko se protipravnost kot predpostavka neposlovne odškodninske odgovornosti kaže v kršitvi splošne prepovedi povzročanja škode (prim. 1. odst. 154. člen ZOR) z ravnanji, ki so nasprotna pravnemu redu oziroma, ki so po splošnih pojmovanjih nasprotna običajnim normam v določeni družbi.

Toženi stranki se očita opustitev opravila stopnišča v tuji stanovanjski hiši. Opustitev lakho predstavlja nedopustno ravnanje le, če pomeni kršitev dolžnostnega ravnanja. Vprašanje pa je, od kod izvira dolžnostno ravnanje tožene stranke. In tukaj je potrebno pritrditi toženi stranki, da to namreč ne izvira iz določb Stanovanjske zakona (SZ; ki ga je glede na določbo 193. člena SZ-1 potrebno uporabiti v tej zadevi), saj so po določbah SZ k upravljanju v večstanovanjskih hišah zavezani lastniki stanovanj (prim. 22., 24.,

26., 31. in 34. člen SZ), zato je drugačen zaključek prvostopnega sodišča, da izhaja iz določb SZ dolžnostno ravnanje upravnika ter da je zato podana njegova odškodninska odgovornost, pravno zmoten. Res je sicer, da so stanovalci večstanovanjskih hiš po določbi 27. člena SZ v pogodbi o upravljanju dolžni v primeru, ko gre za hišo več kot dvema lastnikoma in več kot desetimi stanovanji, določiti tudi upravnika ter da s pogodbo, ki jo sklenejo z upravnikom, lastniki nanj prenesejo upravljanje, kot tudi, da med temeljne posle upravljanja sodi tudi redno vzdrževanje hiše (prim. 24. člen SZ), vendar pa je pri tem odločilnega pomena dejstvo, da izvirajo vse te obveznosti tožene stranke iz pogodbe o opravljanju upravniških storitev (prim. 2. odst. 28. člena SZ) in ne zakona, zato lahko v primeru kršitve le-teh odgovarja le nasprotni pogodbeni stranki, torej lastnikom stanovanja (kot je namreč razvidno iz določbe 2. odst. 28. člena SZ, so lastniki (ne glede na to, ali v stanovanju bivajo ali ne - prim. 3. odst. 22. člena SZ) tisti, ki sklenejo pogodbo z upravnikom). Brez obstoja pogodbenega odnosa med toženo stranko kot upravnikom in etažnimi lastniki, tožena stranka k ravnanjem, kot jih opredeljuje 24. člen SZ, ne bi bila zavezana, zato 24. člen SZ ne more predstavljati pravne podlage za njeno dolžnostno ravnanje. Po povedanem torej ne more biti dvoma, da tožena stranka z očitano opustitvijo popravila odkrušene stopnice v tuji stanovanjski hiši ni storila protipravnega ravnanja v smislu kršitve splošne prepovedi povzročanja škode (prim. 154. člena ZOR), saj ta očitana ji opustitev ne predstavlja nekega pravnemu redu ali pa običajnim normam nasprotnega in zato nedopustnega obnašanja v določeni družbi; temveč je (lahko) storila le protipravno ravnanje v smislu kršitve dolžnostnega ravnanja iz upravljalske pogodbe. Ni torej dvoma, da je lahko v tej zadevi govora le o pogodbeni odškodninski odgovornosti upravnika in je drugačen zaključek prvostopnega sodišča, ki se je pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti tožene stranke oprlo na določbe 154. člena ZOR, zmoten.

Ob takšnem zaključku pa tožena stranka v tej zadevi (ob pritožbeno neizpodbijani prvostopni ugotovitvi, da tožnik ni lastnik stanovanja v stanovanjski hiši, v kateri je prišlo do škodnega dogodka), ne more biti pasivno legitimirana. Pritrditi je namreč potrebno pritožbenim izivajanjem, da je v pogodbenem pravu uveljavljeno načelo relativnosti, ki pomeni, da ustvarja pogodba pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki, ki sta jo sklenili (1. odst. 148. člena ZOR), zato gredo pravice iz pogodbe načeloma le upniku, to je osebi, kateri se je dolžnik pogodbeno zavezal. Pogodbeni učinki se torej ne raztezajo na tretje osebe in ker je pogodbena odškodninska odgovornost le eden izmed (posrednih) učinkov sklenjene pogodbe (prim. 262. člen ZOR), tožena stranka nasproti tožniku kot tretji osebi zaradi očitane ji opustitve ne more biti odškodninsko odgovorna.

Iz vsega povedanega je torej zaključiti, da so lastniki (četudi so prepustili izvajanje upravljanja toženi stranki) tisti, ki so odgovorni za škodo, nastalo v posledici nevzdrževanja hiše (op.: kot opozarja pritožba, je bilo takšno stališče že zavzeto tudi v odločbi Višjega sodišča v Mariboru opr. št. Cp 1180/98 z dne 13.11.1999), Tožnik bi lahko odškodnino zahteval le od lastnikov te stanovanjske hiše oziroma skupnosti stanovalcev, ti pa bi lahko povračilo le-te eventuelno zahtevli od tožene stranke (prim. 4. odst. 128. člena SZ).

V prid zaključku, da neposredna odškodninska odgovornost upravnikA nasproti tretjim ni podana, pa govori po oceni pritožbenega sodšča tudi dejstvo, da se lahko upravnik svoje odgovornosti v takšnih primerih razreši ali pa jo omeji z uveljavljanjem različnih ugovorov iz pogodbenega razmerja, ki jih zoper tožnika kot tretjo osebo ne bi mogel uspešno uveljavljati. V upravljalski pogodbi so namreč določene obveznosti in pravice obeh pogodbenih strank, zato bi se lahko svoje odgovornosti rešil oziroma jo omejil z ugovori, da obveznosti ni mogel izpolniti zaradi določenih okoliščin na strani lastnikov (še posebej glede na to, da je pri izvrševanju upravljanja skladno z določbo 1. alinejo 2. odst. 28. člena SZ zavezan upoštevati njihove sklepa). In tožena stranka se je tekom prvostopnega postopka med drugim skušala braniti tudi s takšnimi ugovori, pri čemer je jasno, da jih zoper tožnika kot tretjega ni mogla uspešno uveljavljati, saj so ti predmeti notranjega razmerja med njo in lastniki večstanovanjske hiše; kot je to po drugi strani jasno, da so takšni njeni ugovori pri presoji (ne)dopustnosti očitane ji opustitve lahko relevantni.

Ker je po povedanem prvostopno sodišče materialno pravo zmotno uporabilo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in napadeno sodbo v izpodbijanem delu tako spremenilo, da je zahtevek tožnika zavrnilo tudi v preostalem delu (4. točka 358. člena ZPP).

Zato pritožbeno sodišče na ostale pritožbene očitke ni odgovarjalo.

Glede na spremembo prvostopne sodbe je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka (2. odst. 165. člena ZPP). Ker je tožnik s tožbo v celoti propadel, je torej on tisti, ki mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (1. odst. 154. člena ZPP). Stroške je sodšče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo (Ur.l.RS, št. 1/91 s spr.) in v mejah postavljenih stroškovnih zahtevkov ter ob upoštevanju števila točk po tarifi, veljavni v času izvršilenega posamičnega opravila in vrednosti točke po tarifi, veljavni na dan odmere (2. odst. 14. točke OT), vse v obsegu, razvidnem po posamičnih postavkah iz stroškovnikov tožene stranke na list. št. 61, 77 in 84 spisa. Tako znaša vsota stroškov prvostopnega postopka tožene stranke, do povrnitve katerih je upravičena, 307.958,00 SIT, skupaj torej 440.108,00 SIT. Zakonskih zamudnih obresti od tako priznanih stroškov pa pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo, saj jih od stroškov prvostopnega postopka ni pravočasno zahtevala (prim. 3. odst. 163. člena ZPP), medtem ko jih od stroškov pritožbenega postopka sploh ni uveljavljala.