Jedro

Tožnik je sicer kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker kot voznik avtobusa ni izdal vozovnice, vendar izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni utemeljena, ker ne gre za hujšo kršitev. Pri tem je treba upoštevati, da potnik voznine ni plačal, tako da se tožnik ni okoristil, in da je bil potnik nekdanji delavec tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. točki izreka delno spremeni tako, da se stroški, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožniku, znižajo na znesek 681,00 EUR (od zneska 1.311,72 EUR).

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 23. 6. 2009, nezakonita in jo je razveljavilo. V 2. točki izreka je ugotovilo, da je tožnik še nadalje v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki oziroma da mu delovno razmerje ni prenehalo, posledično pa je ugodilo njegovemu reintegracijskemu in reparacijskemu tožbenemu zahtevku. V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 1.311,72 EUR v 8 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da tožnik od potnika V.K., kateremu vozovnice ni izdal, ni prejel plačila za prevoznino. Iz izpovedbe prič M.Z., I.F. in službenega poročila z dne 5. 6. 2009 jasno izhaja, da je V.K. vozovnico plačal. Tožena stranka meni, da je V.K. v sodnem postopku pričal drugače, kot pa je to povedal kontrolorjema, zgolj zato, ker je želel pomagati tožniku. Dejstvo, da je V.K. vozovnico plačal, izhaja tudi iz tega, da je kontrolorju M.Z. povedal tudi višino plačane vozovnice (2,30 EUR). Ker je tožnik prejel denar za vozovnico, vozovnice pa ni izdal, predstavlja to hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v dosedanji sodni praksi. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni pojasnilo, na podlagi česa je ugotovilo, da je tožnik v času, ko je bil zaposlen pri toženi stranki (več kot 14 let) delal vestno in skrbno in ni kršil pogodbenih obveznosti. Tožena stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da je tožnik predhodno kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ko je 1. 12. 2008 zavrnil delovno nalogo. Prav tako je bilo ob kontroli 3. 6. 2009 ugotovljeno, da je tožnik na Almex strojčku napačno nastavil mesec in sicer julij 2009 namesto junij 2009 in da ni popisal prodanih vozovnic v ..., s tem pa je onemogočil kontrolo prodanih vozovnic, kar je ob zaslišanju potrdil tudi kontrolor M.Z.. Po izpovedbi M.Z. je takšna kršitev predstavljala hujšo kršitev delovnih obveznosti. Izpodbijana sodba o tem sicer nima razlogov. Ker se je tožnik samovoljno postavil v položaj, ko je po prosti presoji odločal, komu bo karto izdal in komu ne, je huje kršil svoje delovne obveznosti. Prvostopenjsko sodišče se v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ni opredelilo do pogojev za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jih določa prvi odstavek 110. člena ZDR. Zgolj navedba v obrazložitvi, da odpoved ni resnično utemeljena in da kršitev ni takšne narave, da bi opravičevala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne predstavlja obrazložitve drugega pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nepravilna je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnik očitane kršitve ni povzročil naklepoma ali iz hude malomarnosti, saj iz izvedenega dokaznega postopka izhaja prav nasprotno. Tožnik se je zavedal, da mora izdati vozovnico in pobrati denar, ko vstopi potnik v avtobus in da bivših delavcev tožene stranke ne more prevažati zastonj. Poleg tega je tudi tožnik sam izpovedal, da je vedel, da je ravnal narobe in da je med vožnjo karto izdal, ko je videl kontrolorja. Vse navedeno govori v prid temu, da je tožnik ugotovljeno kršitev storil naklepno. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj je odstopilo od ustaljene sodne prakse (tožena stranka je v spis vložila več sodb), čeprav bi to moralo storiti. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je prvostopenjsko sodišče tožniku priznalo nagrado za narok kar trikrat, kar je v neskladju z Zakonom o odvetniški tarifi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu izpodbijal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je tožena stranka podala 23. 6. 2009 (A9), iz katere izhaja, da je podana po 2. alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ker je tožnik naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko 3. 6. 2009 potniku ni izdal vozovnice. Glede na spremenjene izjave potnikov tožena stranka v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogla dokazati, če si je tožnik voznino prisvojil ali ne, vendar pa je iz obrazložitve izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi razvidno, da to niti ni pomembno, saj voznik v nobenem primeru ne sme opraviti prevoza potnikov brez izdane vozovnice. Iz obrazložitve izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi med drugim izhaja tudi, da je zaradi ravnanja tožnika tožena stranka povsem izgubila zaupanje vanj.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zato jo je razveljavilo, posledično pa je v celoti ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku, ki se je nanašal na ugotovitev obstoja delovnega razmerja do dneva integracije, na reintegracijo in na reparacijo. Ugotovilo je, da sicer tožnik potniku V.K. vozovnice ni izdal, vendar mu vožnje tudi ni zaračunal. S tem svojim ravnanjem je sicer kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (člen 3/2 Navodila za ubiranje voznine z Almex strojčkom – B3), prav tako pa je kršil člen 31, 32 in 35 ZDR. Kljub temu pa je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je štelo, da neizdaja ene vozovnice v znesku 2,30 EUR ne predstavlja takšne kršitve, ki bi pomenila utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je ugotovilo, da tožnik kršitve ni povzročil naklepoma ali iz hude malomarnosti, da denarja od voznine ni zadržal zase (saj mu potnik voznine niti ni plačal), zato ne gre za hujšo kršitev delovne obveznosti. Razen tega je zaključilo tudi, da za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpolnjen drugi pogoj, ki ga določa prvi odstavek 110. člena ZDR (iz vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ne izhaja, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka).

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, je civilna sankcija zaradi neizpolnjevanja pogodbene obveznosti, ki jo po ZDR poda delodajalec delavcu, ki s predpisano stopnjo krivde (naklepoma ali iz hude malomarnosti) huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. To sankcijo, katere posledica je takojšnje prenehanje pogodbe o zaposlitvi (brez odpovednega roka) uporabi delodajalec takrat, ko delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer (glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank) ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (člen 110/1 ZDR). Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je torej najhujša sankcija (skrajno sredstvo), ki jo predvideva ZDR za hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo stori delavec. ZDR pa je delodajalcu za ostale kršitve delovne ali druge obveznosti iz delovnega razmerja omogočil uporabo druge civilne sankcije, t.j. redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (3. alinea prvega odstavka 88. člena ZDR) oziroma eno od disciplinskih sankcij (člen 175 ZDR), pri čemer te disciplinske sankcije ne morejo trajno spremeniti delovnopravnega položaja delavca (člen 175/2 ZDR). Z ozirom na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v dokaznem postopku (tožnik potniku V.K. ni izdal vozovnice, pri čemer mu navedeni potnik te vozovnice tudi ni plačal), se pritožbeno sodišče pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi nista bila izpolnjena oba pogoja za njeno zakonitost, ki ju opredeljuje člen 110/1 ZDR. Okoliščina, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča odločilno vpliva na to, da bi tožnik lahko nadaljeval delovno razmerje pri toženi stranki do izteka odpovednega roka (kar izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe), je dejstvo, da tožnik potniku vozovnice ni zaračunal, da denarja za prevoz od potnika ni prejel in da je bil ta potnik bivši delavec tožene stranke oziroma njenega pravnega prednika (pri čemer bivšim delavcem v določenem preteklem obdobju vozovnic ni bilo potrebno plačevati – izpovedba tožnika in prič V.K. ter M.Z.). Ob upoštevanju teh dejstev pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da storjene kršitve delovne obveznosti ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve, zaradi katere bi bilo možno tožniku zakonito podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za sankcioniranje tožnikovega ravnanja je imela sicer tožena stranka na voljo milejše sankcije, ki bi jih lahko glede na ugotovljene okoliščine uporabila (bodisi disciplinske sankcije bodisi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga). Na ugotovitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva niti v postopku zatrjevana odklonitev del s strani tožnika (dogodek 28. 11. 2008) za dan 1. 12. 2008, saj je bil tožniku tudi za navedeni dan (od 1. 12. 2008 do 14. 12. 2008) odobren bolniški stalež zaradi bolezni (B23, B22), kot tudi ne napačna nastavitev meseca na Almex strojčku (do katere je po izpovedbi tožnika prišlo pomotoma) oziroma opustitev popisa prodanih vozovnic v .... Obe ravnanji sta zavedeni tudi v poročilu kontrolne službe tožene stranke z dne 5. 6. 2009 (B10), ki je bilo naslovljeno na delavca, ki je uvedel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku (B10, B21). Kljub temu pa nista omenjeni niti v pisni obdolžitvi niti v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tako da tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča ne pomenita okoliščine, zaradi katere ne bi bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko niti do izteka odpovednega roka.

Ker torej za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista bila izpolnjena pogoja, ki ju določa prvi odstavek 110. člena ZDR, je izredna odpoved nezakonita, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo njeno nezakonitost in jo razveljavilo.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožene stranke o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, ki se je nanašalo na plačilo vozovnice za vožnjo potnika V.K.. Že iz same izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2009 (A9, B2) je razvidno, da tožena stranka tožniku ni očitala hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi jo storil s tem, da bi tožnik prejel denar za vozovnico. Na podlagi izvedenih dokazov je tudi sodišče prve stopnje prišlo do pravilnega zaključka, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi potnik V.K. tožniku denar za vozovnico dejansko izročil. Ker niti v postopku izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo ugotovljeno, da bi bila tožniku vročena kupnina za sporno vozovnico in ker tega niti ni ugotovilo sodišče prve stopnje, je pritožba tožene stranke v zvezi z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem glede navedenega neutemeljena. Razen tega tudi dejstvo, da je V.K. ob kontroli vedel za ceno vozovnice, ne pomeni, da je to vozovnico tudi plačal. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik V.K. vozovnico izročil tik pred kontrolo, tako da je bil V.K. na ta način s ceno vozovnice seznanjen, še preden sta na avtobus prišla kontrolorja tožene stranke. Tožena stranka ima sicer prav, ko v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da tožnik storjene kršitve ni storil naklepoma ali iz hude malomarnosti, saj iz dokaznega postopka izhaja prav nasprotno. Iz tožnikove izpovedbe, ki jo je podal na naroku za glavno obravnavo dne 2. 3. 2010, jasno izhaja, da se je ta zavestno odločil, da potniku vozovnice ne bo izdal (zato ker je bil potnik bivši delavec tožene stranke), pri čemer je vedel tudi, da je ravnal napačno (pojasnil je, da je v trenutku, ko je videl kontrolorja, vedel, da je to narobe in je zato med vožnjo sporno vozovnico potniku izdal). Že iz navedene izpovedbe je jasno razvidno, da je tožnik namenoma storil očitano kršitev pogodbene obveznosti oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Navedeno pa kljub temu ni odločilno za presojo utemeljenosti pritožbe tožene stranke, saj ta kršitev kot je bilo že ugotovljeno, ne prestavlja hujše kršitve pogodbene obveznosti, ki bi bila podlaga za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da pomeni odločitev sodišča prve stopnje odstop od uveljavljene sodne prakse. V primerih, na katere se sklicuje tožena stranka, je bilo namreč ugotovljeno, da vozniki potnikom niso izdali vozovnic, kljub temu da so jim ti izročili kupnino za te vozovnice, po ugotovitvi sodišča prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu pa tožnik od potnika kupnine za vožnjo ni prejel. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je pritožba tožene stranke delno utemeljena v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških, ki jih mora tožena stranka povrniti tožniku. Sodišče prve stopnje je tožniku neupravičeno priznalo nagrado za zastopanje na treh narokih za glavno obravnavo dne 26. 1. 2010, 2. 3. 2010 in 13. 4. 2010 vsakič v višini 262,80 EUR, čeprav bi tožniku za zastopanje na vseh treh narokih pripadala nagrada v znesku 262,80 EUR po tar. št. 3102 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08). Po tar. št. 3102 namreč pripada stranki nagrada za narok glede na količnik 1,2 glede na vrednost predmeta in sicer ne glede na to, na koliko narokih je odvetnik zastopal stranko. Ob upoštevanju navedenega je tožnik upravičen do povračila njegovih pravdnih stroškov tega postopka in sicer nagrado za postopek (tar. št. 3100) v višini 284,70 EUR, nagrado za narok (tar. št. 3102) v višini 262,80 EUR, za materialne stroške (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, kar skupaj ob 20 % DDV znaša 681,00 EUR. Te stroške je dolžna tožena stranka plačati tožniku v roku 8 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Ker je bila ob upoštevanju navedenega pritožba tožene stranke delno utemeljena le v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških, ji je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo in odločitev v tem delu spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe (5. alinea 358. člena ZPP), medtem ko je v preostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker se predmetni individualni delovni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja tožena stranka z ozirom na 5. točko 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) sama krije svoje pritožbene stroške.