Jedro

Kot pomembne okoliščine tožnikove kršitve, ki jih je potrebno upoštevati v smislu okoliščin in interesov pogodbenih strank v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja (prvi odstavek 110. člena ZDR), je v spornem primeru treba upoštevati, da je šlo zgolj za nezaračun voznine potniku, ne pa ob plačani voznini za neizdajo vozovnice s prisvojitvenim namenom oziroma ustvarjanjem neevidentiranega viška denarja v blagajniški torbici voznika, da je vendarle šlo za potnika – starejšega bivšega delavca tožene stranke oziroma njene pravne prednice in da so v preteklosti take brezplačne vožnje bivših delavcev na relacijah od njihovega bivališča do Maribora pri pravni prednici celo tolerirali in da je šlo konec koncev tudi za sorazmerno bagatelno vrednost voznine (2,30 EUR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 23. 6. 2009. Hkrati je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in toženi stranki naložilo, da tožnika pozove na delo in ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijavi v obvezno zavarovanja ter mu izplača plačo, ki bi mu šla, če bi delal, od izplačanih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke (razen delno glede stroškov postopka) kot neutemeljeno zavrnilo in glede glavnega zahtevka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvah, da tožnik, kot voznik avtobusa, bivšemu delavcu tožene stranke oziroma njene pravne prednice ni zaračunal voznine za vožnjo na relaciji od kraja bivanja do Maribora v vrednosti 2,30 EUR, oziroma mu ni izdal vozovnice in pobral voznine, sicer ni soglašalo s presojo sodišča prve stopnje, da tega ni storil namenoma, vendar je kljub temu soglašalo s presojo, da glede na vse okoliščine ni šlo za tako hudo kršitev pogodbenih oziroma delovnih obveznosti, ki bi pogojevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, niti ni šlo za take okoliščine, ki bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da tožnik ni storil hujše kršitve svojih pogodbenih oziroma delovnih obveznosti in da niso bili podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poudarja, da je ubiranje voznin v javnem avtobusnem prometu najpomembnejši dohodek, od katerega je odvisna tožena stranka. Zato od voznikov, ki so istočasno zadolženi za ubiranje voznin in izdajo vozovnic potnikom, utemeljeno pričakuje doslednost pri delu. Pri tem pa je bistveno, da jim lahko pri delu zaupa. Kakršen koli odstop od pravil, ki pri tem veljajo, pomeni hujšo kršitev delovnih obveznosti in ogrožanje poslovanja tožene stranke. Graja ugotovitev sodišča, da tožnik ob neizdaji vozovnice od potnika ni prejel plačane voznine. Na težo kršitve ne vpliva, da je bil potnik bivši delavec tožene stranke oziroma njene pravne prednice. Tožnik se je samovoljno odločil, da potniku vozne karte ne bo izdal in se je zavedal, da s takšnim samovoljnim ravnanjem krši svoje delovne obveznosti, saj se je zavedal, da tudi bivših delavcev tožene stranke ne more prevažati zastonj. Ker se sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb s tem v zvezi ob svoji presoji ni opredelilo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Zato s tem v zvezi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Tako sodišče prve stopnje kot sodišče druge stopnje sta ugotovili, da tožnik od potnika, bivšega delavca prednika tožene stranke ni izrecno zahteval in ni prejel plačane voznine ter mu ob nastopu vožnje tudi ni izdal vozovnice. Kolikor se tožena stranka s takimi ugotovitvami ne strinja in v reviziji navaja, da tožnik potniku kljub plačilu voznine ni izdal vozovnice, take revizijske navedbe pomenijo poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Zato sodišče teh revizijskih navedb ni moglo upoštevati.

7. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do pritožbenih navedb tako glede vsebine in pomena tožniku očitane kršitve, kot glede odgovornosti tožnika za sporno ravnanje. Izpodbijana sodba torej ima razloge in v njej ni nasprotij, tako da jo je mogoče preizkusiti. Zato v reviziji uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Ker je zaračunavanje in plačevanje voznin v javnem avtobusnem prometu pomemben dohodek tožene stranke, sodišče soglaša z revizijskimi navedbami, da pomeni zavestno nezaračunavanje voznine in na tak način omogočanje brezplačne vožnje potniku s strani posameznega voznika avtobusa samo po sebi hujšo kršitev delovnih obveznosti, saj ni bilo sporno, da imajo vozniki avtobusov glede tega natančna navodila. Kot pomembne okoliščine tožnikove kršitve, ki jih je potrebno upoštevati v smislu okoliščin in interesov pogodbenih strank v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja (prvi odstavek 110. člena ZDR), pa je v spornem primeru treba upoštevati, da je šlo zgolj za nezaračun voznine potniku, ne pa ob plačani voznini za neizdajo vozovnice s prisvojitvenim namenom oziroma ustvarjanjem neevidentiranega viška denarja v blagajniški torbici voznika (1), da je vendarle šlo za potnika – starejšega bivšega delavca tožene stranke oziroma njene pravne prednice in da so v preteklosti take brezplačne vožnje bivših delavcev na relacijah od njihovega bivališča do Maribora pri pravni prednici celo tolerirali in da je šlo konec koncev tudi za sorazmerno bagatelno vrednost voznine (2,30 EUR).

9. V podobnih primerih, ko je šlo za kršitve voznikov avtobusov pri ubiranju voznin, je sodišče pri presoji okoliščin kršitev in interesov pogodbenih strank v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR poudarilo zlasti pomen zaupanja v poštenost voznikov pri ubiranju voznin, glede na to, da je nad njihovim delom in poslovanjem z denarjem na terenu mogoč le občasni nadzor (2). V tej zvezi je v tožnikovem primeru pomembno, da pri njem ni bil ugotovljen prisvojitveni namen, niti ustvarjanje neevidentirane razlike pobrane gotovine. V bistvu je šlo z njegove strani le za prekoračitev pooblastil pri zaračunu voznine starejšemu potniku glede na njegovo predhodno delo in zaposlitev pri pravni prednici tožene stranke, ob siceršnji zavesti, da tega po navodilih tožene stranke, v nasprotju z dopuščeno prakso pri pravni prednici, ne bi smel storiti. Z vidika ohranjanja zaupanja v poštenost tožnika je tako ravnanje vendarle manj obremenjujoče, kot če bi tožnik voznino pokasiral, inkaso pa z neizdajo vozovnice prikril, oziroma si ga prisvojil. 10. Glede na navedeno revizijsko sodišče soglaša s presojo, da pogoji za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu določb prvega odstavka 110. člena ZDR niso bili podani in da bi namesto izredne odpovedi glede na vse okoliščine tožnikove kršitve tožena stranka ustrezno reagirala s teži kršitve sorazmernejšim opozorilom ali ustrezno disciplinsko sankcijo.

11. Ker v reviziji navedeni razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Vsi judikati, na katere se je med postopkom pred sodiščem sklicevala tožena stranka, se nanašajo prav na take primere ustvarjanja neevidentiranih viškov denarja in možnosti protipravnega prisvajanja voznin.

Op. št. (2): Glej sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah VIII Ips 120/2009 z dne 24. 1. 2011 in VIII Ips 454/2009 z dne 25. 1. 2011.