Jedro

Do smrti stranke (tožnika) je prišlo med postopkom pred sodiščem prve stopnje. V procesnem smislu gre za nasledstvo, neodvisno od volje dedičev, ki se temu ne morejo upreti; ali bodo v pravdi aktivni, je njihova prosta izbira. Kljub dejstvu, da je sedaj toženec tudi eden izmed dedičev terjatve (ki te ne priznava), gre še vedno za obligacijski spor, le da je tožnik zaradi smrti upnika preoblikoval zahtevek, in sicer je zahteval spolnitev v korist vseh dedičev (med njih sodi tudi mladoletni A. A.).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točkah 1.I. in 3.I. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan v roku 15 dni od prejema te sodbe, prvo tožeči stranki povrniti revizijske stroške v znesku 6.685,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati dedičem po pokojnem B. B. 229.773,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila (1.I. točka izreka), tožniku C. C. pa 34.516,4l8 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2.I. točka izreka) in tožečima strankama povrniti pravdne stroške v višini 11.085,08 EUR (3.I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek po katerem je toženec dolžan plačati dedičem po pokojnem B. B. 7,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in (primarni) tožbeni zahtevek za ugotovitev, da obstoji terjatev pokojnega B. B. v znesku 229.781,41 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ta terjatev sodi v zapuščino po pokojnem B. B. in je toženec dolžan navedeni znesek vrniti v zapuščino po pokojnem B. B. tako, da znesek plača njegovim dedičem, skladno s pravnomočnim sklepom o dedovanju, izdanem po pokojnem B. B. (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je o pritožbi toženca (tožeči stranki se nista pritožili) že odločalo s sodbo I Cp 3158/2012 z dne 18. 9. 2013. Pritožbi toženca je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek prvo tožeče stranke zavrnilo s stroškovno posledico (I. točka izreka), sicer je pritožbo toženca (v delu, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku drugo tožeče stranke) zavrnilo (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo povrnitev pritožbenih stroškov toženca (III. točka izreka). Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 144/2014 z dne 26. 11. 2015 ugodilo reviziji prve tožeče stranke, odločitev sodišča druge stopnje razveljavilo v prvi točki izreka in mu v tem delu zadevo vrnilo v novo sojenje (I. točka izreka) in pridržalo odločitev o revizijskih stroških za končno odločbo (II. točka izreka).

3. Po navedenem je pritožbeno sodišče odločalo le še o relevantnem delu, t.j. o pritožbi toženca zoper odločitev o zahtevku sedaj pokojnega B. B. oziroma dedičev po njem (odločitev v točkah 1.I. in 3.I. izpodbijane sodbe).

4. Zoper sodbo se je pritožil toženec po svojem pooblaščencu in po skrbnici za poseben primer. Pritožbeno sodišče bo povzelo pritožbene trditve le glede terjatve prve tožeče stranke, ker je, kot je bilo že obrazloženo, o terjatvi drugo tožnika že pravnomočno odločeno.

5. Toženec v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, uveljavlja vse pritožbene razloge prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ker je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju prič D. D., E. E., F. F., G. G. ter H. H. Zaslišanje navedenih prič je pomembno za razjasnitev dejanskega stanja. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da si pokojni L. L. denarja ni izposojal pri svojem očetu in bratu, da je sam zaslužil dovolj, kar bi lahko izpovedali priči F. F. in G. G. Pomembno je zaslišati tudi pričo H. H., ki je urejal vse potrebno za nakup nepremičnin v I. Navedena priča je seznanjena s kupninami, ki jih je pokojni L. L. plačal za posamezne nepremičnine. Sodba ne upošteva izpovedb prič, ki jih je predlagal toženec in tistih tožnikovih prič, ki so govorile v dobro njegovim trditvam. V sodbi ni upoštevano pričevanje J. J. (brata pokojnega B. B.), ki je izpovedoval o tem, da je B. B. vedno finančno pomagal svojim otrokom, da jim je denar dajal in ga ni zahteval nazaj. Upoštevani pa tudi niso tisti deli pričevanja zidarja K. K., ki niso ugodni za tožnike. Predmetna sodba je zgrajena na nepreverljivih, naknadno, že po smrti očeta tožene stranke L. L., narejenih spiskih. C. C. je le eden izmed dedičev, ki je vstopil v pravdo namesto pokojnega B. B. V pravdo bi morali vstopiti vsi dediči. Ob dejstvu, da je B. B. umrl, bi tožeča stranka lahko zahtevala kvečjemu vračilo vtoževanega zneska v zapuščinsko maso, ne pa direktno izplačilo dedičem. Tožbeni zahtevek je zato v tem delu nesklepčen. Sodba neutemeljeno sledi tožeči stranki, da je pokojni B. B. svojemu sinu, pokojnem L. L., posojal večje denarne zneske v daljšem časovnem obdobju na podlagi ustnega dogovora. Odločitev opre na izpoved sedaj pokojnega B. B. in „njegove zapiske na listih in koledarju“. Slednji so prirejeni za potrebe pravdnega postopka in jih ni mogoče preveriti. Edini, ki bi lahko izpovedal drugo plat zgodbe je pokojni L. L. Beleženje posojil na lističe in koledarje je vsaj neodgovorno, če ima posojilodajalec resen namen zahtevati denar nazaj, še zlasti, če gre za znesek 229.781,41 EUR. Morda je pokojni B. B. pokojnemu sinu L. L. kdaj dal kakšen denar, tako kot drugim otrokom, vendar ni šlo za posojila. Prva tožeča stranka ni uspela dokazati, da je denar, ki ga je B. B. dvigoval na banki, bil posojen prav pokojnemu L. L. Sodba prezre, da nobena od prič, ki so si zapomnile zneske, ki naj bi bili posojeni L., ni videla, da bi pokojni L. denar dejansko tudi prejel. Če že, so videle le kuverto, nobena od prič pa ni videla koliko je bilo denarja v kuverti. V posameznih zapisih na koledarju ni zapisano, zakaj so bili dani, torej ali kot posojilo ali kot darilo. Sodišče, brez tehtnih dokazov verjame pokojnemu B., da so bila dana posojila v letih 2003 do 2008 v višinah, kot jih navaja tožeča stranka. Pokojni B. B. ni uspel dokazati, da bi bilo med njim in pokojnim L. dogovorjeno, da se zneski vedno preračunavajo v trdno valuto. Ob trditvah tožeče stranke, da sta starša vedno obravnavala otroke povsem enako, se pritožba sprašuje, zakaj za sina N. N., ki mu je oče B. B. za obnovo posodil več kot 30.000,00 EUR, ni veljal enak režim glede vračila denarja (dogovorjeno je bilo vračilo brez obresti). Sodba neutemeljeno poklanja vero pričam, ki imajo interes za izid pravde, še zlasti priči M. M., ki je v sporu s toženo stranko. Sodba si napačno razlaga izpovedbo priče O. O., da si je L. pri njej izposodil denar, ko mu ga oče ni hotel več posojati. Priča je namreč izpovedala, da L. na starše ni mogel računati, da se je počutil črna ovca v družini, da so favorizirali druge otroke, da se je pri denarnih zadevah čutil odrinjenega, saj je oče razdajal svoje premoženje. Neutemeljeno sodba dela razliko med pričama P. P. in R. R. Slednja je družino spoznala v istem času, vendar ne dvomi v njeno pričevanje. V kolikor so bila, kot ugotavlja sodba, posojila dana v gotovini, je treba poudariti, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bil pokojnemu L. denar dejansko izročen. Ne strinja se z zaključkom sodbe, da za spor ni odločilno, zakaj je pokojni L. porabil denar. V kolikor bi prejel toliko denarja, kot zatrjuje prva tožeča stranka, bi se to zagotovo kje poznalo. V nadaljevanju pritožbe prikazuje višino kupnin po kupoprodajnih pogodbah za nakup nepremičnin v I. (celotna kupnina je znašala 14.429,91 EUR) in stroške obnove (znašali so 30.000,00 EUR), kar skupno pokaže, da je bilo vloženih le 44.429,91 EUR. V kolikor bi L. razpolagal z več denarnimi sredstvi, bi obnova potekala hitreje. Ideja o prodaji za 800.000,00 EUR je iluzija, saj nepremičnina nikoli ni dosegla niti približno te vrednosti. Dokazni postopek je pokazal, da pokojni L. ni prejemal denarja za sprotno življenje, saj bi njegova žena P. P. zagotovo to opazila. Ni skrivnost, koliko je bilo vloženega denarja za nepremičnine v I. Ti zneski so takšni, da jih je lahko pokojni L. L. zagotavljal s svojim delom, predvsem z delovanjem glasbene šole S. S., d.o.o. Pritožba na podlagi izpovedb v postopku zaslišanih prič predstavi izračun, da je inkaso celotne šole na leto znašal 108.000,00 EUR. Bilance v podjetju S. S., d.o.o., znotraj katerega je delovala tudi glasbena šola, niso merilo dejanskega ustvarjenega prometa glasbene šole. Koliko je bilo dejansko pobranega denarja je razvidno iz blagajniških prejemkov, ki dokazujejo, da ga je bilo po celotni Sloveniji vsako leto preko 100.000,00 EUR. Večina prihodkov v bilancah ni bila nikoli prikazana, bilance so prikazovale le tolikšen denarni promet, da je podjetje lahko eksistiralo. V času, ko je L. študiral na Likovni akademiji, je glasbena šola poslovala najbolje in z največ učenci. Njegovo delo je predstavljalo predvsem organiziranje dejavnosti, za katero je bil L. tudi strokovno izobražen. Koloniji v letih 2006 in 2007 sta bili sofinancirani s strani študentske organizacije v višini 3.000,00 do 4.000,00 EUR. S tem je bilo plačano predvsem delo predavateljev, prenočevanje, hrano so plačevali študentje sami. Pri preračunu posojil iz DEM v EUR v letih od 1998 do 2008 je narejena napaka in skupno posojeni znesek ne predstavlja 97.687,00 EUR, kot ugotavlja sodba, temveč 89.482,51 EUR. Upoštevaje ugotovitev sodbe, da je bilo v nepremičnine v L. vloženo 97.600,00 EUR, je bilo vloženo kar 53.170,96 EUR več, kot je bilo dejansko vloženega denarja, kar je težko verjeti. Ne drži ugotovitev sodišča, da do realizacije prodaje L. in vračila posojila ni prišlo, ker je L. L. nenadoma 2. 11. 2008 umrl. Narobe so sešteti zneski posojil za nakup stanovanja na P., ki jih je po ugotovitvi sodbe posodil B. B. Pravilen seštevek znaša 115.897,59 DEM in ne 125.939,64 DEM. Preračunana vrednost v EUR pa znaša 45.272,49 EUR. Glede posojila s prodajo delnic sodba ne upošteva in se ne opredeli do izpovedbe priče Š. Š., da je prodala svoje delnice T., ki jih je imela od vnovčenih certifikatov. Gre za njeno posebno premoženje, vračila ni upravičen terjati pokojni B. B. Izjava priče Z. je bila sestavljena na izrecno željo pokojnega B. Ni izkazano, da bi zneska od obeh prodanih slik Matije Jame bila izročena pokojnemu L. Sodba brez tehtnega razloga pritrjuje tožeči stranki, da je obstajal dogovor, da bo L. svojemu očetu vrnil znesek, ki bo ustrezal vrednosti stanovanja v času vračila ter da se zneski preračunajo v trdno valuto. Sodba izpovedbo Š. Š. upošteva le delno, da je dogovor potrdila, ne pa, da je povedala, da je bil dogovor, da se vrne takšna vsota, kot je bila posojena. Tudi priča N. N. je zgolj domneval, zakaj je prišlo do takšnega dogovora. Tožeči stranki zahtevata 117.432,00 EUR več, kot sta posodili (po ugotovitvi sodbe sta posodila 146.835,81 EUR, zahtevata vračilo 264.297,89 EUR), kar je oderuško. Družina B.B. ne funkcionira do vseh enako, kot sicer prikazujejo tožniki. Odločitev sodbe o zavrnitvi ugovora zastaranja je brez tehtne obrazložitve, temelji na pavšalnih, neizkazanih navedbah tožene stranke, da je bil rok vračila podaljšan do konca leta 2008. Zaradi nepravilne odločitve o glavni stvari je nepravilna stroškovna odločitev. Napačna je odločitev sodbe glede upoštevanja nagrade za zastopanje več strank in bi bila tožeča stranka upravičena le do zneska 428,70 EUR in ne 1.077,75 EUR.

6. Skrbnica za poseben primer v pritožbi ne uveljavlja obrazloženo pritožbenih razlogov. Očita, da sodišče njeni zahtevi na obravnavi 15. 4. 2011, da jo seznani z dotedanjim postopkom (da se ji vroči tožba in dosedanje vloge pravdnih strank) ni sledilo. Z obravnavami ni bila seznanjena. Graja dokazno oceno sodbe in poudarja, da bi sodišče moralo upoštevati nesporno dejstvo, da je mld. otrok star komaj dve leti, da gre za otroka s posebnimi potrebami in da nima lastnega premoženja, da bi lahko izplačal domnevne očetove dolgove. Otrok je prepuščen skrbi, vzgoji in varstvu matere, je finančno povsem na njihovih bremenih. Meni, da sodišče ni videlo, ni hotelo videti in upoštevati stiske mladoletne osebe. Razsodilo je predvsem na osnovi dokaznega gradiva tožeče stranke, prezrlo pa je argumente in ugovore nasprotne stranke.

7. Tožeči stranki sta na pritožbo odgovorili, se opredelili in zanikali posamezne pritožbene očitke, navedli razloge v prid pravilnosti odločitve sodbe ter predlagali zavrnitev pritožbe.

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Neutemeljen je očitek skrbnice za poseben primer (mladoletnemu tožencu je bila postavljena med predmetnim postopkom – sklep Centra za socialno delo ... z dne 11. 3. 2011), da z zadevo ni bila seznanjena in je sodišče s predhodnimi obravnavami ni želelo seznaniti. Mladoletnega toženca je ves čas zastopal odvetnik (U. U.), ki ga je za zastopanje pooblastila tudi skrbnica za poseben primer. Smiselno uveljavljena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

10. Tožnik B. B. je s tožbo zahteval, da mu toženca(1) (dediča njegovega sina L. L., umrlega ... 11. 2008) vrneta posojilo v skupnem znesku 229.781,41 EUR, ki se ga je sin zavezal vrniti do konca leta 2008. Po trditvah v tožbi je sinu v daljšem časovnem obdobju posojal denar (višina posojil je razvidna iz tabele: „Dolgovi L. L. do B. B.“) in sicer za nakup nepremičnin v I. in za nakup stanovanja v L. 11. Tožnik B. B. je med postopkom (7. 2. 2011) umrl. Pooblaščenka V. V. je po njegovi smrti sodišču sporočila kdo so dediči po njem in tožbeni zahtevek prilagodila novi situaciji (pripravljalni vlogi 1. 3. 2011, 12. 4. 2011). Tožbo je spremenila tako, da je s primarnim tožbenim zahtevkom (III. točka izreka sodbe) zahtevala, da se ugotovi, da obstoji terjatev pokojnega B. B. do mld. toženca A. A., da terjatev sodi v zapuščino po pokojnem B. B. (2), s podrejenim tožbenim zahtevkom (I. točka izreka sodbe) pa je zahtevala, da toženec dedičem po pokojnem B. B. izplača vtoževano terjatev.

12. Potem ko je Vrhovno sodišče sodišču druge stopnje vrnilo zadevo v ponovno odločanje, je toženec (po novi pooblaščenki odvetnici Z. Z.) slednjemu poslal dve vlogi. V vlogi z dne 1. 3. 2016 je obvestil sodišče, „da je bila v isti zadevi in med istimi strankami“ izdana sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3096/2013-I, zoper katero je 15. 2. 2016 vložil pritožbo. V vlogi z dne 6. 4. 2016 je preklical pooblastilo odvetnici Ž. Ž. in predlagal ustavitev postopka zaradi združitve strank, priložil pa ji je tudi odgovor Vrhovnega sodišča v zvezi z njegovim predlogom za izdajo popravnega sklepa v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča z dne 26. 11. 2015. 13. Predlog za ustavitev postopka zaradi združitve strank ni utemeljen iz razlogov, ki jih je tožencu pojasnilo že Vrhovno sodišče, v dopisu, ki ga sam prilaga. Procesna situacija v konkretni zadevi je narekovala, da je kot tožeča stranka zajet tudi mladoletni A. A., kot dedič po pokojnem B. B. Do smrti stranke je prišlo med postopkom sodišča prve stopnje, tako da gre v procesnem smislu za nasledstvo, neodvisno od volje dedičev, ki se temu ne morejo upreti. Preklic pooblastila (po zaključku glavne obravnave) odvetnici Ž. Ž., ki je zastopala sedaj pokojnega B. B., bo upoštevan v (morebitnem) nadaljnjem postopku.

14. Glede na to, da je po smrti prvega tožnika B. B. (umrl je med predmetnim postopkom) namesto pokojnega B. B. vstopil le eden izmed dedičev (C. C.), je pritožbeno sodišče v prvem sojenju(3) zavzelo stališče, da ni podana pravilna pasivna legitimacija, ker na pasivni strani niso zajeti vsi dediči pokojnega B. B. Vrhovno sodišče(4) je zavzelo drugačno stališče, in sicer, da je edini pasivno legitimirani toženec v sporu zaradi vrnitve posojila dolžnik, to je mladoletni A. A. Zavzeto stališče utemeljuje s tem, da gre kljub smrti (prvotnega prvo tožnika) še vedno za obligacijski spor, v procesnem smislu pa za nasledstvo, neodvisno od volje dedičev, ki se temu ne morejo upreti; ali bodo v pravdi aktivni, je njihova prosta izbira. Predmetni spor ne izhaja iz zapuščine, njegova identiteta je ostala ista, saj v primeru smrti tožnika in vstopu dedičev ne gre za spremembo tožbe, temveč za nasledstvo.

15. O pomislekih pritožbe v zvezi z (po smrti B. B.) preoblikovanim tožbenim zahtevkom se je izreklo že Vrhovno sodišče v razveljavitvenem sklepu (11., 12. točka obrazložitve). Zavzelo je stališče, da gre kljub dejstvu, da je sedaj toženec tudi eden izmed dedičev terjatve, ki te ne priznava, še vedno za obligacijski spor, le da je tožnik zaradi smrti upnika preoblikoval zahtevek in sicer je zahteval izpolnitev v korist vseh dedičev (mednje sodi tudi mladoletni A. A.). Ob tem je še poudarilo, da se bo v vsakem primeru sodba morala glasiti na (čeprav poimensko še nedoločene) dediče umrle osebe.

16. V zvezi z obvestilom tožene stranke (vloga 1. 3. 2016), da je bila „v isti zadevi in med istimi strankami“ izdana sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 3096/2013 z dne 18. 1. 2013, je pritožbeno sodišče navedeno preverilo z vpogledom v spis. Ugotovilo je, da je bila 18. 1. 2016 izdana sodba, da se je toženec zoper njo pritožil in da ob odločanju pritožbenega sodišča v predmetni zadevi o njej še ni bilo odločeno.

17. Tožba v navedeni zadevi je bila vložena po (prvi) odločitvi pritožbenega sodišča v predmetni zadevi (spremembi sodbe glede prve tožeče stranke). Tožeča stranka (C. C.) vlaga tožbo zoper mladoletnega A. A., Š. Š., N. N. in Č. Č. Sodba z dne 18. 1. 2016 delno ugodi tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da obstoji terjatev pokojnega B. B. do mladoletnega A. A. da ta terjatev sodi v zapuščino in da A. A. dolgovani znesek vrne v zapuščino.(5) O enakem tožbenem zahtevku je bilo odločeno tudi v predmetnem postopku, kar pa ni predmet pritožbenega preizkusa, ker se, kot že rečeno, tožeča stranka zoper zavrnitev tožbenega zahtevka ni pritožila. Predmet pritožbenega preizkusa zato ni isti tožbeni zahtevek.

18. Sodba glede posojila, ki ga je potrditvah v tožbi sedaj pokojni B. B. dal svojemu pokojnemu sinu L. L. za nakup in obnovo nepremičnin v I., zavzame stališče, da je toženec (dedič po pokojnem L. L.), dolžan dedičem (po pokojnem B. B.) plačati 97.600,87 EUR, glede posojila za nakup stanovanja v L. pa, da mora dedičem plačati 132.172,99 EUR. Sodba ne ugotavlja, kot hoče prikazati pritožba, da je bil znesek 97.600,87 EUR porabljen za nakup in obnovo nepremičnin v I. 19. Zavzeto stališče temelji na naslednjih ugotovitvah: - da je med B. B. in L. L. obstajal (ustni) dogovor o posojilu, - da je B. B. (z vednostjo in soglasjem svoje žene) sinu izročal denarne zneske (v SIT, DEM in EUR), pri čemer si je zneske posameznih posojil (v letih od 1998 do leta 2008) zapisoval (na listke, od leta 2000 dalje pa v svoj koledar), - da je bil dogovorjen rok vračila posojila (sporazumno) podaljšan in določen za konec leta 2008, - da B. B. posojila ni vrnil, ker je nenadoma (novembra 2008) umrl, - da je bilo dogovorjeno, da se posojeni denar preračuna v trdno valuto (SIT v DEM, po uvedbi EUR pa v EUR), - da je B. B. svojega očeta zaprosil za posojilo v letu 1998, ker se je po odločitvi za nakup ene od hiš v I. (zanjo je imel izdelano finančno konstrukcijo) izkazalo, da gre za neločljivo povezan sklop dveh hiš, - da sta za nakup stanovanja v L., posodila denar B. B. in C. C.(6) (L. L. brat), - da je L. L. stanovanje kupil 23. 10. 2000, - da je posojilo, ki sta ga dala L. L. B. B. in drugo tožnik, skupno predstavljalo 98% vrednosti posojila (posojilo B. B. je predstavljalo 80,28%, posojilo drugo tožnika pa 19,72%), - da je bilo dogovorjeno, da L. L. vrne sorazmerni delež vrednosti nepremičnine v času, ko bo posojilo vrnil, - da je bilo vračilo posojila vezano na tržno vrednost stanovanja ob vračilu (konec leta 2008), ki je bila po (neizpodbijani) cenitvi sodnega izvedenca za gradbeništvo Aa. na dan 20. 12. 2008 168.000,00 EUR.

20. Sodba ima prepričljive in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Dokazna ocena sodbe temelji na metodoloških napotkih 8. člena ZPP. Sodba obrazloži, zakaj ni bil izveden dokaz z zaslišanjem prič, ki jih je predlagal toženec (ne bi izpovedovali o odločilnih dejstvih), kot tudi (11. točka obrazložitve), zakaj pričam, ki so sicer zainteresirane za izid postopka, verjame. Uveljavljene bistvene kršitve določb postopka niso podane in tudi ni absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

21. Pritožba očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja gradi (tudi) na trditvah, ki jih prvič ponudi v pritožbi. Zanje ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (peti odstavek 286. člena ZPP). Nedopustna pritožbena novota je trditev, da so bili zapisi narejeni že po smrti toženčevega očeta L. L. Tožbenim navedbam tožečih strank, da specifikacija dolga in izračun, predstavljen v tabeli „Dolgovi L. L. do B. B.“, temelji na zapiskih B. B. o danih posojilih (na listah, kuvertah in koledarju), je toženec oporekal le s trditvijo, da zapiski, ki jih pokojni L. ni niti potrdil, ne morejo predstavljati zadostnega dokaza za uveljavljanje kateregakoli denarnega zahtevka do toženca. Toženec tudi ni oporekal navedbam tožeče stranke, da so zapisi sestavljeni s strani sedaj pokojnega B. B. Nedopustna pritožbena novota so tudi trditve o „oderuškem posojilu“ in trditve o višini zaslužka z delovanjem glasbene šole, ki je delovala v okviru S. S., d.o.o. Slednje temeljijo na povzetku izpovedb zaslišanih prič, s čimer ni mogoče nadomestiti (pomanjkljive) trditvene podlage.

22. Pritožbeno sodišče soglaša s sodbo in njenimi razlogi (13. točka obrazložitve), da ni odločilno, za kakšen namen je pokojni L. L. porabil dana posojila. Brez pomena je zato, kot pravilno obrazloži že sodba, koliko je znašala kupnina za nepremičnine v I. in za njihovo obnovo. Zaslišanje priče H. H., ki je, kot trdi pritožba, seznanjen s kupninami, ki jih je pokojni L. L. plačal za posamezne nepremičnine, ni bilo potrebno, zato opustitev njegovega zaslišanja ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb postopka.

23. Pritožba, ki poskuša prikazati, da (pokojni) L. L. (za nakup nepremičnin v I. in njihovo obnovo) ni potreboval posojil, gradi na trditvi, da je I. dovolj zaslužil sam in bi se, če bi (res) prejel toliko denarja, kot trdi tožeča stranka, to moralo nekje poznati. Kot že obrazloženo, predstavljajo pritožbene trditve o visokih zaslužkih z delovanjem glasbene šole (po izračunu v pritožbi predstavlja inkaso celotne glasbene šole 108.000,00 EUR na leto) nedopustno pritožbeno novoto. V pritožbi tudi (prvič), ne da bi ponudil opravičljive razloge, trdi, da je le manjši del denarja beležen v bilanci družbe in da „vsi zneski niso šli preko blagajne podjetja S. S., d.o.o.“ Drugačnega dokaznega zaključka sodbe, ki temelji (tudi) na predloženi listinski dokumentaciji in izpovedbi priče Bb. (od leta 2002 je vodila dokumentacijo za družbo S. S., d.o.o.), da ni bilo prihodkov višjih od 25.000,00 EUR letno, da toženec trditev, da je bil zaslužek družbe precej višji od dejansko prikazanega, ni dokazal, pritožba zato ne more uspešno izpodbiti. Po navedenem sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič F. F., G. G., predlaganih v dokaz trditev, da je pokojni L. „sam zaslužil dovolj.“

24. Nosilni dokaz, na katerem temelji dokazni zaključek sodbe o danem posojilu, so „zapisi na listkih in koledarju“, potrjeni z izpovedbo sedaj že pokojnega B. B. (narok 14. 10. 2009). Pritožba ne upošteva, da je izpovedba B. B. skladna z obsežno predloženo listinsko dokumentacijo (A6 do A28, A69 do A98). B. B. je ob zaslišanju (pred smrtjo, za potrebe začasne odredbe) natančno in prepričljivo pojasnil, zakaj si je posojila, ki jih je dajal, zapisoval. Pritožbena trditev, da je do zapisov prišlo kasneje (po smrti L. L.) je, kot že rečeno, nedopustna pritožbena novota. Z iz celote iztrganim delom izpovedbe priče J. J. (brata B. B.), ki je povedal, da je B. B. denarne zneske svojim otrokom podarjal, pritožba ne more ovreči prepričljive dokazne ocene sodbe. Priča je v nadaljevanju izpovedbe, glede dajanja posojil otrokom (na izrecno vprašanje) povedala „da za posojila ne ve“. Dokazni postopek je pokazal, da je B. B. posojilo dal tudi sinu N.N. Pritožbeno sodišče soglaša s sodbo, da je B. B. ob zaslišanju življenjsko, logično in prepričljivo pojasnil, zakaj predstavljajo vtoževani zneski posojilo(7) in ne darilo (denarnih zneskov, ki je dajal kot darilo, si ni zapisoval(8)), da si je začel zapisovati posojila v letu 2000 v koledar, prej je pisal na liste papirja, da je denar izročal ponavadi v starih kuvertah(9), da mu je L., ko je zaprosil za posojilo, navajal, da ga rabi za nakup nepremičnin v I. in da je za božič 2003 prišlo do dogovora o podaljšanem roku vračila posojila (najkasneje do konca leta 2008), ker se je vedelo, da L. posojila (nameraval ga je vrniti od prodaje nepremičnin v I.) prej ne bo mogel vrniti. Sodišče prve stopnje je podrobno, sistematično in pregledno (15. točka do 23. točka obrazložitve), po posameznih letih, proučilo zapise o posojilih, podprte (delno) z izpiski prometa iz računa B. B. in izpovedbami prič, na katerih temelji dokazni zaključek sodbe o zneskih posojil po posameznih letih. Pritožba jim konkretizirano ne nasprotuje. Sodba ima v prepričljivi izpovedbi B. B. zadostno podlago za zaključek, da je slednji svojemu sinu L., zneske, ki jih je zabeležil, tudi izročil (v kuvertah). Višina danih posojil je listinsko izkazana, zato je brez pomena prikazovanje pritožbe, da drugo tožnik in priče, ki so videle izročitev kuvert, niso mogle vedeti, da je L. denar tudi dejansko prejel. Sicer pa je, kot je povedala priča R. R. (11. točka obrazložitve), L., na njeno vprašanje, sam povedal, koliko denarja si je sposodil. Prepričljivo je tudi pojasnila, zakaj je o posojilih, ki jih je L. dobival od staršev, seznanila P. P. (toženčeva mati). Slednji, kot obrazloži že sodba, L. ni razlagal podrobnosti o nakupih nepremičnin in njihovem financiranju. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek o neupravičenem različnem vrednotenju njunih izpovedb.

25. V izvedenem dokaznem postopku ima sodba zanesljivo podlago za zaključek, da je bilo vračilo posojila dogovorjeno do konca leta 2008, zato ob vložitvi tožbe (16. 3. 2009) še ni nastopilo zastaranje (346. člen OZ). Njenim prepričljivim in jasnim razlogom, zakaj tožeči stranki verjame, ni kaj dodati. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče „brez tehtne obrazložitve verjame tožeči stranki“. Pritožba ne izpodbija ugotovitve tožbe (11. točka obrazložitve), da si je L. v letu 2008 izposodil denar od svoje prijateljice O. O., ker mu B. B. ni hotel dati novega posojila, dokler že danih posojil ne vrne.(10)

26. Pritožbeni očitek o napačnem preračunu iz DEM v EUR je nekonkretiziran, sicer pa tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala že v tabeli, priloženi tožbi, opravljenim preračunom. Pritožba trdi le, da je napaka narejena pri preračunu iz DEM v EUR, pri posojilih v letih od 1998 do 2008, ko je po ugotovitvi sodbe bilo posojenih 97.600,87 EUR, namesto pravilno 89.482,51 EUR, ne da bi obrazložila svoj izračun.

27. Pritožba ne ponuja tehtnih trditev za dvom o pravilnosti dokaznega zaključka, da je pokojni B. B. v novembru 2008 za nakup stanovanja posodil pokojnemu L. znesek 125.939,64 DEM. Dokazna ocena, ki temelji zlasti na predloženi listinski dokumentaciji, izpovedbi (sedaj) pokojnega B. B. in izpovedbah zaslišanih prič (30. točka obrazložitve), je popolna in prepričljiva. Po ugotovitvi sodbe je denarna sredstva za posojilo B. B. pridobil tako, da sta s soprogo prodala delnice vsak za 1,087.763,20 SIT (vsak vrednostno za 10.042,20 DEM), za znesek 40.000,00 DEM je B. B. vzel kredit (kreditna pogodba z dne 30. 11. 2000, sklenjena s Cc.), ki ga je poplačal s kupnino od prodane slike, kar je nakazal na račun sina L. Iz svojih prihrankov mu je nakazal še znesek 15.680,00 SIT (144,71 DEM), iz osebnih prihrankov pa mu je izročil še 65.710,68 DEM. Seštevek navedenih posojil znaša 125.939,79 DEM, kot pravilno navaja sodba, in ne 115.897,59 DEM(11), kot nekonkretizirano trdi pritožba, češ da so narobe sešteti zneski posojil. Trditve pritožbe, da kupnina od prodanih delnic Š. Š. predstavlja njeno posebno premoženje, katerega vrnitve ni upravičen terjati B. B., so pritožbena novota. Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil, da gre za njeno posebno premoženje. Tega ni trdila niti priča Š. Š. (gre za sklepanje toženca), ki je izrecno poudarila, da je s posojili sinu soglašala. Ob s kreditno pogodbo izkazanem dejstvu, da je B. B. vzel za znesek, ki ga je nakazal sinu 30. 11. 2000, kredit, je brez pomena prikazovanje pritožbe o neverodostojnosti priče Z. Z. Slednji je (le še dodatno) potrdil, da si je B. B. sposodil denar od njegove družbe. Neupravičen je pritožbeni očitek, da sodba brez tehtne obrazložitve verjame tožeči stranki, da je bilo za božič 2003 dogovorjeno, da se vračilo posojila (enako kot posojilo dano za nakup nepremičnin v I.) podaljša do konca leta 2008. Ob dejstvu, da je pokojni L. že pred nakupom spornega stanovanja kupoval nepremičnine v I., je življenjsko sprejemljivo, da je L. (že) v letu 2003 vedel, da posojila (za stanovanje) do dogovorjenega roka vračila (leto 2005) ne bo mogel vrniti. Prepričljiva je obrazložitev sodbe, da je pokojni L. računal, da bo prenovljene nepremičnine na I. do konca leta 2008 vsaj delno prodal in bo iz kupnine vrnil posojilo. Ob neizpodbijanem dejstvu, da je pokojni L. L. nepremičnine v I. kupil, jih obnavljal in jih je imel namen prodati (ne glede na v pritožbi izpostavljeno sporno vrednost teh nepremičnin) in dejstvu, da je nenadoma in nepričakovano pred koncem leta 2008 umrl, pritožbeni dvomi niso upravičeni. Ob dejstvu, da je bila tožba vložena 16. 3. 2009, sodba pravilno zavrne ugovor zastaranja.

28. Sodba prepričljivo pojasni (34. točka obrazložitve), zakaj verjame, da je bilo dogovorjeno, da je vračilo posojila vezano na tržno vrednost stanovanja ob vračilu (zapadlost posojila konec leta 2008). Namesto dogovora za plačilo obresti, ki je običajna odmena za posojilo, je bilo vračilo vezano na vrednost stanovanja. Ob dejstvu, da je bilo posojilo dano že leta 2000 (prvotno za pet let), ni na mestu pritožbeni očitek, da je tak dogovor izmišljen in sodišču prikazan z namenom neupravičeno se obogatiti. Za tako obdobje je nemogoče vnaprej oceniti, kakšna bo rast oziroma padec vrednosti nepremičnin. Dogovor, da se posojilo revalvira, potrjujeta tudi priči Š. Š. in N. N. in za drugačno razumevanje njune izpovedbe, kot se zavzema pritožbe, ni podlage. Priča Š. Š. ni točno vedela, kakšen je bil dogovor, potrdila pa je, da je bilo dogovorjeno, da se posojilo vrne v aktualnih valutah in ga je treba nekako revalvirati (izpoved na naroku 21. 10. 2011).(12) Tudi N. N. je tak dogovor potrdil, pojasnil je tudi, zakaj se je pri njem oče odločil za drugačen način vrnitve posojila (izpoved 21. 10. 2011).(13) Višini tržne vrednosti stanovanja, na kateri temelji izračun sodbe glede vračila zneska, ki ga prizna prvo tožeči stranki, toženec obrazloženo ne nasprotuje.

29. Neutemeljena je pritožbena graja stroškovne odločitve sodbe. Toženec s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspel (pritožba njeno nepravilnost veže na napačno odločitev o glavni stvari), odmeri stroškov (razen povišanja nagrade za vsako dodatno stranko) pa konkretizirano ne nasprotuje. Sodba materialnopravno pravilno (tar. št. 1200 Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju ZOdvT) pri odmeri stroškov tožečih strank prizna povišanje nagrade za vsako dodatno stranko, ker je obe tožeči stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje zastopala ista odvetnica (po smrti B. B., prvotne prvo tožeče stranke so, kot že povedano, vstopili njegovi dediči).

30. Po navedenem (glede odločitve o tožbenem zahtevku prve tožeče stranke) niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1.I. in 3.I. izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

31. Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan prvo tožeči stranki, ki je uspela z revizijo, povrniti njene stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je njene stroške odmerilo v skladu s priglašenim stroškovnikom ter z upoštevanjem ZOdvT in ZST-1 tožeči stranki priznalo 6.685,52 EUR (nagrada po tar. št. 3300 ZOdvT za postopek z izrednim pravnim sredstvom v znesku 2.546,00 EUR, materialni stroški 20,00 EUR, 22% DDV in sodna taksa 3.555,00 EUR).

32. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 30. 12. 2006. Op. št. (1): Tožbo zoper toženko P. P. je tožnik umaknil, ker se je dediščini odpovedala in je bil zoper njo postopek pravnomočno ustavljen (sklep 31. 8. 2010).

Op. št. (2): Sodba tožbeni zahtevek zavrne, kar ni predmet pritožbenega preizkusa, ker se tožeči stranki zoper odločitev nista pritožili.

Op. št. (3): VSL sodba I Cp 3158/2012 z dne 18. 9. 2013. Op. št. (4): VSRS sklep II Ips 144/2014 z dne 26. 11. 2015. Op. št. (5): Sodba ugotovi, da obstoji terjatev pokojnega B. B. do mladoletnega A. A. v znesku 198.385,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek (31.396,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje) pa zavrne (II. točka izreka), tožencu mladoletnemu A. naloži, da je dolžan vrniti v zapuščino po pokojnem B. B. znesek 198.385,08 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi tako, da ta znesek plača dedičem skladno s pravnomočnim sklepom o dedovanju, ki bo izdan v zapuščinskem postopku po pokojnem dr. B. B. (III. točka); kar je zahteval tožnik več, zavrne (31.396,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila - IV. točka izreka) in tožencu naloži povrnitev pravdnih stroškov tožnika (V. točka izreka).

Op. št. (6): Odločitev o njegovem tožbenem zahtevku je že pravnomočna (II. točka izreka sodbe I Cp 3158/2012 z dne 18. 9. 2013).

Op. št. (7): Sin L. je bil izjemno podjeten in je imel veliko idej za uresničitev katerih si je sposojal denar.

Op. št. (8): Sinu L. (tako kot drugim otrokom) je denar tudi podaril. Eno večjih daril je bil znesek 2.000.000,00 SIT okoli leta 2004, ker je bil L. v postopku v zvezi s stanovanjem.

Op. št. (9): Po ugotovitvi sodbe so izročitev kuvert videle priče R. R. (izvenzakonska partnerica drugo tožnika, ki je družino A. spoznala okoli leta 2005 ali 2006), Dd. (bivša zunajzakonska partnerica L. v letih 1997 do leta 2005), K. K. (glavni izvajalec na objektu na I.).

Op. št. (10): Slednja je povedala, da si je pokojni L., malo pred smrtjo od nje sposodil veliko denarja za nakup hiše in je v ta namen vzela kredit, ki ga še vedno odplačuje oziroma ga odplačuje oče P. P., kar potrjuje izpoved B. B., da je v letu 2008 odklonil ponovno posojilo denarja, dokler L. danih posojil ne vrne.

Op. št. (11): Pritožba očitno spregleda, da znaša znesek iz naslova prodanih delnic 20.084,40 DEM, in ne le 10.042,20 DEM, kot upošteva pritožba pri svojem izračunu.

Op. št. (12): „Na vprašanje povem, da je bilo dogovorjeno, da naj bi se vrnilo posojilo v aktualnih valutah. Na vprašanje povem, da so bile besede tudi o obrestih, ne vem točno, kaj je bilo rečeno, to so se moški med sabo bolj pogovarjali. Rečeno je bilo, da je potrebno to nekako revalvirati. Na vprašanje povem, da jaz ne vem, kakšen je bil dogovor med njima glede revalvacije, da se vrne takšna vsota, kot je bila posojena.“ Op. št. (13): „Na vprašanje povem, da jaz ne vem, zakaj se je oče odločil za drugačen način vrnitve posojila pri L. kot pri meni. Menim, da zato, ker je šlo za bistveno večjo investicijo, ki je trajala bistveno dlje, kot je moja, in zato je on rekel, da mu mora L. vrniti sorazmerno glede na vrednost nepremičnine.“