Jedro

Procesno pooblastilo s smrtjo pooblastitelja ne preneha; pravdo torej naprej vodi pooblaščenec, ki je od smrti pooblastitelja dalje pooblaščenec njegovih dedičev, in sicer dokler mu dediči pooblastilo prekličejo (prvi odstavek 100. člena ZPP). Z vidika sposobnosti biti stranka je pomembno, da se sodba ne glasi na umrlo stranko, ampak na njene dediče in sicer tudi tedaj, če ti morda poimensko še niso določeni (znani) in ne glede na to, ali je bil pravdni postopek prekinjen ali ne.

Niti, če bi prišlo do spoznanja, da sta dajatvi v očitnem nesorazmerju (česar ni presojalo), ugovoru oderuštva zaradi nesklepčnosti ne bi moglo ugoditi: trditev o subjektivnem elementu iz prvega odstavka 141. člena ZOR (da bi posojilodajalca izkoristila stisko ali težko premoženjsko stanje posojilojemalca, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost) ni bilo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku C. A. povrniti 3.126,12 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Pravdni postopek v tej zadevi se je pričel s tožbo A. A. in C. A. zoper ml. F. A. in F. A., ki sta sin in vdova pred pravdo umrlega G. A., sina A. A. in brata C. A. Slednja sta trdila, da sta sinu oziroma bratu G. A. posodila denarna sredstva in sicer prvi skupaj 229.781,41 EUR in drugi 34.516,48 EUR ter da je rok za vrnitev potekel, ne da bi bilo posojilo vrnjeno.

2. Med pravdo sta tožnika tožbo zoper H. A. umaknila, ker se je odpovedala dedovanju po pokojnem možu G. A. Nato je umrl tožnik A. A. Zapuščinski postopek po njem je prekinjen, njegovi zakoniti dediči pa so vdova B. A., sina C. A. in D. A. ter (na podlagi vstopne pravice po svojem prej umrlem očetu G. A.) mladoletni vnuk F. A. Izrecno izjavo, da nadaljuje pravdo, ki jo je začel A. A., je od njegovih zakonitih dedičev podal le C. A. 3. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžan toženec dedičem po pokojnem A. A. plačati 229.773,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (za 7,55 EUR z obrestmi je zahtevek zavrnilo) ter C. A. 32.459,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevek, naj ugotovi, da terjatev pokojnega A. A. spada v zapuščino po imenovanem in naj toženca zaveže, da jo mora vrniti v zapuščino tako, da jo izplača dedičem skladno s pravnomočnim sklepom o dedovanju, je zavrnilo.

4. Ugodilni sodbe o zahtevku za poplačilo terjatve A. A. njegovim dedičem je toženec izpodbijal s pritožbo, ki ji je sodišče druge stopnje ugodilo. Odločitev sodišča prve stopnje je v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Njegovo stališče je bilo, da je gre med strankami za (dednopravni) spor o obsegu zapuščine, v katerem so dediči nujni sosporniki, ker so v takšni medsebojni zvezi, da lahko samo vsi skupaj opravljajo in razpolagajo s pravicami; gre za tipičen primer nujnega sosporništva, saj je pravica sodedičev skupna in nedeljiva ter izhaja iz zapuščine kot celote, zato bi morali vsi tožiti ali biti zajeti s tožbo na pasivni strani, a je le eden od njih tožil (in tistih, ki tega niso storili, s tožbo na pasivni strani ni zajel). Zato je presodilo, da je bila zgrešena pasivna legitimacija in je zahtevek že iz tega razloga neutemeljen.

5. Vrhovno sodišče je sodbo sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bilo odločeno o zahtevku dedičev po pokojnem A. A., razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločitev. Ker je tožnik A. A. umrl med postopkom pred sodiščem prve stopnje, je v procesnem smislu prišlo do nasledstva dedičev, neodvisnega od njihove volje; dediči se procesnemu nasledstvu ne morejo upreti, prepuščena jim je le odločitev, ali bodo v pravdi aktivni.

6. V ponovljenem sojenju je sodišče druge stopnje pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

7. Toženec sodbo pritožbenega sodišča v delu, ki se nanaša na njegovo obveznost dedičem po pokojnem A. A. plačati 229.773,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijske razloge absolutne bistvene kršitve procesnih pravil iz 8., 11. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ter relativne bistvene kršitve pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj razveljavi sodbi obeh sodišč nižje stopnje ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma trdi še, da sta bili v toženčevo škodo kršeni pravica do enakega varstva pravic in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kršena pa je bila tudi Konvencija o otrokovih pravicah, ki v prvem odstavku 3. člena določa, da morajo vsi organi vselej, ko odločajo o otrokovih pravicah in obveznostih, upoštevati otrokove koristi kot temeljno vodilo.

8. C. A., ki je po smrti A. A. podal izjavo, da po njem kot zakoniti dedič prevzema pravdo, je na toženčevo revizijo odgovoril in obrazloženo predlagal njeno zavrnitev.

9. Toženčeve revizijske trditve in odgovor C. A. nanje bodo v bistvenem, po vsebinskih sklopih, predstavljene v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.

10. Revizija ni utemeljena.

11. 11.1. Po prepričanju toženca je pritožbeno sodišče kršilo procesna pravila v zvezi z vprašanjem, kdo so stranke postopka in komu mora toženec plačati sporno terjatev, saj so v izpodbijani sodbi navedeni a) kot tožeča stranka (1) pokojni A. A. (sedaj dediči C. A., B. A., D. A., E. E. in ml. F. A.) in (2) C. A., ki jih zastopa odvetnica T. G. in b) kot tožena stranka ml. C. A., ki ga zastopa skrbnica za poseben primer I. I., njo pa odvetniška družba K. Dediče pokojnega A. A. je torej v uvodu sodbe označilo kot tožnike, kar je bilo zanje popolno presenečenje, saj niso mogli vedeti, da se bodo »znašli« na strani tožeče stranke in s tem v položaju, v katerega jih ni dovoljeno prisiliti, saj nujnega sosporništva na aktivni strani ni; na opisan način je sodišče poseglo v njihovo osebno integriteto in zlorabilo je njihove osebne podatke. Naslovi tožečih strank v sodbi niso navedeni, ml. F. A. pa ima položaj tožnika in toženca, torej toži samega sebe, kar je v nasprotju s konceptom civilne pravde, in v vsakem od teh položajev naj bi ga zastopal drug pooblaščenec, čeprav pooblaščenke, ki je zastopala A. A., ni pooblastil za zastopanje in bi ga zaradi mladoletnosti moral zastopati zakoniti zastopnik. Povsem jasno je, da je tožnik le C. A., toženec pa ml. F. A. Zaradi vseh navedenih kršitev sodbe ni mogoče preizkusiti in je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.(1)

11.2. V odgovoru na revizijo so toženčevi očitki ocenjeni za neutemeljene. Iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 144/2014 izhaja, da je izmed vseh dedičev po pokojnem A. A. pravdo prevzel le C. A., ki nastopa v svojstvu dedičev, zato pri navedbi uvodnih podatkov v izpodbijani sodbi ni bilo nobene kršitve. Tudi sicer to ne bi vplivalo na aktivno in pasivno legitimacijo in na vprašanje izpolnitve zahtevka. Neutemeljen je očitek, da naj bi bil na aktivni strani spora udeležen tudi toženec in da bi bilo z navedbo njegovega imena med dediči po pokojnem A. A. poseženo v njegove pravice, saj je postal dedič na podlagi zakona, v njegov položaj pa zapustnik ni posegel, saj ni napravil oporoke. Ne drži niti, da bi ga zastopala pooblaščenka A. A., saj njegovega pooblastila nima.

11.3. Procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba po oceni revizijskega sodišča nima v reviziji zatrjevanih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Toženčevo stališče, da ni jasno, kdo so pravdne stranke in komu mora toženec izpolniti, ne drži. V izreku sodbe sodišča prve stopnje, ki jo je drugostopenjsko sodišče potrdilo, je jasno navedeno, da je toženec sporni znesek dolžan plačati dedičem po pokojnem A. A., ti pa so v uvodu izpodbijane sodbe poimensko navedeni. Da bi nenavedba naslovov njihovih bivališč vnašala dvom v identiteto dedičev in s tem nejasnost sodbe, revizija ne uveljavlja; v konkretnem primeru bi opustitev navedbe naslovov lahko predstavljala relativno postopkovno kršitev po prvem odstavku 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 324. člena ZPP, če bi vplivala na pravilnost oziroma zakonitost sodbe, a takega vpliva ni bilo. Vprašanja pravilnosti oziroma dopustnosti navedbe dedičev med pravdo umrlega tožnika A. A. v uvod izpodbijane sodbe brez njihovega predloga, dopustnosti toženčeve udeležbe tudi na strani tožeče stranke in pravilnosti njegovega zastopanja z abstraktnim dejanskim stanom iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso obsežena, se bo pa Vrhovno sodišče do sicer napačno okvalificiranih, a obrazloženih revizijskih trditev, da so bila rešena procesno napačno, opredelilo v nadaljevanju. Ker na nobenega od revizijskih razlogov ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na zahtevo stranke (prvi odstavek 371. člena ZPP), ki mora biti zato obrazložena, pa ne bo preverjalo utemeljenosti povsem pavšalnega revizijskega očitka, da naj bi bila procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zagrešena tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje.

11.4. Revizija neutemeljeno problematizira navedbo dedičev med postopkom pred sodiščem prve stopnje umrlega prvega tožnika A. A. (»pokojni A. A. (sedaj dediči C. A., B. A., D. A., E. E. in ml. F. A.)«) v uvodu izpodbijane sodbe.

Tožbo zoper dediča svojega dolžnika G. A., mladoletnega F. A., je vložil oče prvega in stari oče drugega A. A. Kot že rečeno, je slednji umrl potem, ko se je pravda že začela. S smrtjo fizične osebe sposobnost biti stranka postopka preneha. A. A. je od toženca zahteval vrnitev posojila, ki ga je dal njegovemu očetu. Spor torej izvira iz obligacijskega razmerja, ki glede na svojo naravo s smrtjo upnika in dolžnika ni prenehalo (ne nanaša se na nepodedljive pravice), pač pa so se spremenili njegovi subjekti: v položaj upnika so v trenutku njegove smrti po načelu ipso iure dedovanja vstopili njegovi dediči, v položaj dolžnika pa po pravilu, da dediči odgovarjajo za zapustnikove dolgove, njegov dedič. Nadaljevanje materialnopravnega razmerja, iz katerega izvira spor, se odraža na procesnem področju: če umrli v pravdi ni imel pooblaščenca, se postopek prekine, dokler ga prevzamejo dediči (1. točka prvega odstavka 205. člena in prvi odstavek 208. člena ZPP), če je imel pooblaščenca, pa prekinitve postopka ni. Procesno pooblastilo namreč s smrtjo pooblastitelja ne preneha; pravdo torej naprej vodi pooblaščenec, ki je od smrti pooblastitelja dalje pooblaščenec njegovih dedičev, in sicer dokler mu dediči pooblastilo prekličejo (prvi odstavek 100. člena ZPP). Z vidika sposobnosti biti stranka je pomembno, da se sodba ne glasi na umrlo stranko, ampak na njene dediče in sicer tudi tedaj, če ti morda poimensko še niso določeni (znani) in ne glede na to, ali je bil pravdni postopek prekinjen ali ne.(2) V konkretnem primeru je bilo v izpodbijani sodbi tej zahtevi zadoščeno: iz uvoda izpodbijane sodbe je razvidno, da je prvotni prvi tožnik A. A. umrl in kdo so njegovi dediči, izrek prvostopenjske sodbe, ki jo je pritožbeno sodišče z izpodbijano sodbo potrdilo, pa tožencu nalaga, da mora sporno terjatev plačati dedičem. Res je, da je v uvodu prvostopenjske sodbe kot dedič po pokojnem A. A. naveden le C. A., ki je izrecno podal izjavo o prevzemu pravde, toda to ne pomeni, da ostali dediči niso vstopili v pravdo. V pravdo so vstopili, čeprav ne na podlagi lastne odločitve, pač pa na podlagi zakona. Kot je Vrhovno sodišče v tej zadevi že pojasnilo, se dediči procesnemu nasledstvu ne morejo upreti.(3) Nanje preidejo pravice umrle stranke iz (materialnopravnega in) procesnopravnega razmerja,(4) ne da bi bila za to potrebna posebna izjava. Morebitna izjava o vstopu v pravdo je deklaratornega in ne konstitutivnega značaja. Dediči so od smrti zapustnika pravdna stranka in pravdo prevzamejo v stanju, v katerem je bila ob smrti zapustnika. V pravdi sicer lahko ostanejo pasivni, a sodišče postopek kljub temu nadaljuje.(5) Ker je navedeno zakonska nujnost, na katero bi morali dediči, tudi revident, računati od trenutka smrti A. A., je neutemeljen revizijski očitek, da niso mogli pričakovati, da se bodo »znašli« v vlogi tožnikov, da so bili vanj nedovoljeno prisiljeni, da je bila taka opredelitev njihovega procesnega položaja zanje popolno presenečenje in da je bilo s tem poseženo v njihovo osebno inetgriteto. Kdo so dediči umrle pravdne stranke, pravdno sodišče ugotovi kot predhodno vprašanje (kar je storilo tudi v konkretnem primeru) in mu ni treba čakati, da zapuščinsko sodišče izda sklep o dedovanju,(6) zato ne drži niti, da je sodišče zlorabilo njihove osebne podatke. Če pravdno sodišče samo ugotovi, kdo so dediči, v zapuščinskem postopku pa sodišče o dedičih odloči drugače, je to razlog za obnovo postopka.(7)

11.5. Toženec nadalje zatrjuje, da je izpodbijana odločitev procesno napačna zaradi okoliščine, da je toženec hkrati tudi eden od dedičev po med pravdo umrlem prvem tožniku ter ga je (skupaj s sodediči) pritožbeno sodišče obravnavalo kot tožnika. Njegovo stališče je, da sodišče tožbe zoper njega ne bi smelo obravnavati, ker nihče ne more imeti v pravdi istočasno položaja tožnika in toženca. Vrhovno sodišče revidentu pritrjuje, da je civilna pravda zgrajena na sistemu dveh strank, ki sta praviloma(8) nosilca nasprotujočih si pravnih interesov; iz sistema dveh strank z nasprotujočimi si interesi pa izhaja, da morata biti stranki različni, kar pomeni, da nihče ne more voditi pravde proti sebi niti samostojno niti kot sospornik ali intervenient. Če se med pravdo združijo sporne pravice in obveznosti v isti osebi (stranki) in ni več različnih nosilcev nasprotnih si interesov (na primer zaradi univerzalnega nasledstva med fizičnimi osebami, združitve pravnih oseb, singularnega nasledstva glede sporne stvari ali pravice), se pravda konča.(9) A konkreten primer ni tak in je specifičen. Toženec je dolžan po pravnomočni sodbi sporni znesek plačati dedičem prvotnega prvega tožnika, pri čemer je sam le eden od njih. In ker zapuščinski postopek še ni končan (po podatkih spisa je prekinjen zaradi sporov med dediči), so dediči še v dediščinski skupnosti, kar pomeni, da predstavlja njihova terjatev do toženca del še nerazdeljenega skupnega premoženja. Subjekt tega premoženja so do delitve le vsi skupaj, ker lahko z njim razpolagajo le skupaj, ni identitete med upnikom in dolžnikom (niti glede dela terjatve, ki bo po delitvi iz skupnega premoženja pripadel tožencu). S tem pa tudi ni pogojev za ustavitev postopka zoper toženca - ne v celoti ne glede dela zahtevka, ustreznega višini njegovega zakonitega dednega deleža na zapuščini. Procesni položaj, v katerem so vsi dediči umrlega prvega tožnika v uvodu izpodbijane sodbe navedeni kot tožniki, je nastal zaradi procesnega nasledstva in ne zato, ker bi bili tožniki zaradi materialnopravne narave spora nujni sosporniki, kot zmotno meni revident, ko sicer pravilno opozarja, da na aktivni strani nujnega sosporništva ni.

Sicer pa so učinki izpodbijane sodbe za revidenta enaki kot bi bili v primeru, če bi (bilo procesno dopustno, da bi) vrnitev posojila vsem dedičem (kot skupnosti) zahteval samo en dedič.(10)

11.6. Neutemeljen je tudi revizijski očitek o kršitvi pravil o zastopanju ml. C. A. na aktivni strani spora. Pooblastilo za zastopanje, ki ga je pooblaščenki dal A. A., z njegovo smrtjo ni prenehalo, pač pa je prešlo na dediče, ki jim novega procesnega pooblastila ni bilo treba dati,(11) lahko pa bi ga preklicali (prvi odstavek 100. člena ZPP). Revident je pooblastilo preklical, a šele v ponovljenem pritožbenem postopku (potem, ko je bil v razveljavitvenem sklepu Vrhovnega sodišča opozorjen na določbo prvega odstavka 100. člena ZPP). Njegovo stališče je, da je bil napačno zastopan zato, ker naj bi ga glede na navedbe (opredelitev tožeče stranke) v uvodu izpodbijane sodbe na aktivni strani spora zastopala druga pooblaščenka kot na pasivni strani, to je ista, kot zastopa ostale dediče, s katerimi je v sporu. To pa ne drži. Zaradi razumevanja, da je po smrti prvega tožnika A. A. v pravdo namesto njega vstopil le C. A., je pooblaščenka procesna dejanja opravljala le v njegovem imenu in nobenega procesnega dejanja ni opravila v imenu revidenta. Sicer pa je imel toženec zagotovljeno zastopanje (zastopala ga je pooblaščena odvetniška družba – okoliščina, da je med pravdo odpadla potreba po kolizijski zastopnici,(12) pooblastilo, ki ga je dala odvetniški družbi, ni prenehalo), ki ni bilo omejeno le na njegov položaj na pasivni strani spora.

Ne glede na navedeno Vrhovno sodišče pojasnjuje, da po določbi drugega odstavka 5. člena Zakona o odvetništvu odvetnik mora odkloniti zastopanje med drugim tudi, če je v isti zadevi zastopal nasprotno stranko, kar nedvomno pomeni, da ne more istočasno zastopati tožeče in tožene stranke, da pa ima po stališču sodne prakse kršitev navedene določbe(13) za posledico le disciplinsko odgovornost odvetnika ter ne učinkuje znotraj procesa, saj ZPP ne pozna instituta izločitve pooblaščenca oziroma njegove izključitve iz postopka.

12. 12.1. Toženec uveljavlja, da je bila zagrešena absolutna bistvena kršitev procesnih pravil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker do prejema izpodbijane sodbe ni mogel vedeti, da tožnik ni samo C. A., ampak da jih je več in da je med njimi tudi on ter da zato ni mogel preklicati pooblastila pooblaščenki tožnikov že prej, kot je to dejansko storil. O tem, ali lahko v pravdi »nastopa na obeh straneh«, mu je bila odvzeta možnost obravnavanja.

12.2. Stališče odgovora na revizijo je, da je od vseh dedičev po pokojnem A. A. pravdo nadaljeval le C. A., da zapustnikova pooblaščenka zastopa le njega in da so toženčeve trditve o vstopu ostalih dedičev v pravdo na aktivni strani konstrukt. 12.3. Nobeden nima prav. Kot je bilo že pojasnjeno, so po smrti prvotnega prvega tožnika A. A. po pravilih o procesnem nasledstvu v pravdo namesto njega vstopili vsi njegovi dediči. Ker je vstop temeljil na zakonu in ne na njihovih dispozitivnih procesnih dejanjih, zanje ni mogel predstavljati presenečenja. Vprašanje, kdo so dediči, je bilo (sicer v zvezi z vprašanjem aktivne legitimacije) obširno obravnavano v sodbi sodišča prve stopnje(14) in njegova rešitev ni bila izpodbijana s pritožbo (in tudi z revizijo ni). V zvezi s procesnim nasledstvom (v konkretnem primeru z vstopom dedičev v pravdo namesto umrle stranke) sodišče razpravlja le o okoliščinah nasledstva, to pa ni bilo sporno. Uveljavljane procesne kršitve, ki je podana, če je stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, sodišče v izpodbijani sodbi torej ni zagrešilo.

13. 13.1. Po mnenju revidenta je izpodbijana sodba procesno napačna tudi zato, ker je neizvršljiva, ker je izrek sodbe nejasen, saj ne vsebuje navedbe dedičev in njihovih dednih deležev ter koliko mora plačati kateremu od njih, ker je nejasen izrek o stroških in ker je bila v konkretni zadevi izdana začasna odredba o prepovedi odtujitve in obremenitve.

13.2. V odgovoru na revizijo so ti očitki zavrnjeni.

13.3. Tudi po oceni revizijskega sodišča so očitki o neizvršljivosti sodbe in razlogih zanjo neutemeljeni. Sodba sodišča prve stopnje v izreku toženca zavezuje terjatev plačati dedičem po pokojnem A. A., ti pa so poimensko navedeni v uvodu sodbe drugostopenjskega sodišča kot jih je za potrebe te pravde (pod resolutivnim pogojem, da se ne bodo odpovedali dedovanju(15) ) ugotovilo (pravdno) sodišče prve stopnje. Vprašanje porazdelitve denarnih sredstev med dediče (upnike) je materialnopravno (ne procesno) vprašanje notranjega razmerja med njimi in ne razmerja med njimi in dolžnikom, ki je predmet te pravde. Rešeno bo najpozneje takrat, ko bo zapuščinsko sodišče s sklepom o dedovanju dokončno ugotovili dediče in njihove dedne deleže (čeprav, kot je bilo že navedeno, iz spisa ne izhaja, da bilo to sploh sporno).

13.4. Trajanje začasne odredbe toženec problematizira neutemeljeno, češ da velja do izvršitve sodbe v tej zadevi, sodba pa je neizvršljiva, torej je ne bo mogoče izvršiti, začasne odredbe o prepovedi obremenitve in odtujitve premoženja, ki je njen predmet, pa ne razveljaviti. Da sodba ni neizvršljiva, je bilo pojasnjeno zgoraj.

13.5. Očitki o nejasnosti stroškovne odločitve so nedovoljeni. Stroškovna odločitev, ki je po svoji procesni naravi sklep, ne more biti predmet revizijskega preizkusa, ker ne predstavlja odločitve, s katero bi bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP).

14. 14.1. Pravila postopka so bila po revizijskih trditvah nadalje kršena zato, ker je sodišče dejanske ugotovitve oprlo na izpovedi oseb, ki so bile zaslišane kot priče, nato pa so se med postopkom »prelevile« v stranke, čemur revident ni imel možnosti ugovarjati. Posebej izpostavlja ugotovitev o podaljšanju roka za vračilo posojila(16) in o dogovoru o valorizaciji posojila, ki temeljita le na izpovedih oseb, ki so v izpodbijani sodbi opredeljene kot tožeče stranke, zaslišane pa so bile kot priče. Mnenja je, da njihove izpovedi nasploh, ne le glede podaljšanja roka vračila in valorizacije posojila, ne morejo imeti nobene teže in so neuporabne, saj je jasno, da so izpovedovale v svojo korist, edini sorodnik, ki bi izpovedal v toženčevo korist, to je njegov oče G. A., pa je umrl. Nepristranskih prič v postopku ni. Ker je mladoletni toženec v tem postopku v neprimerno slabšem položaju kot dejanski tožnik C. A., bi moralo sodišče prve stopnje dokazno oceno graditi z neprimerno večjo mero skrbnosti, sodišče druge stopnje pa tega ne bi smelo spregledati. Dokazna ocena sodišča druge stopnje je v nasprotju z določbo 8. člena ZPP. Tudi sicer ZPP v 257. členu določa, da se dokaz z zaslišanjem strank izvede le izjemoma.

14.2. Stališče odgovora na revizijo je, da B. A., E. E. in D. A. niso postali stranke postopka, zato so revizijske trditve iz prejšnje točke neutemeljene. Sicer pa je bilo v postopku zaslišanih veliko število prič in so sedaj sporne v manjšini, upoštevanje revidentove sugestije glede drugačne ocene dokazov zaradi njegove mladoletnosti pa bi imela za posledico nedovoljeno in protiustavno neenakost obravnave.

14.3. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da dokaz z zaslišanjem strank (oziroma stranka kot dokazno sredstvo) ni subsidiaren dokaz. ZPP tega ne določa, pač pa v 257. členu določa, da lahko sodišče sporna dejstva, ki so pomembna za odločitev, ugotovi tudi z zaslišanjem strank.(17) Stranke so torej kot dokazno sredstvo popolnoma enakovredne drugim dokaznim sredstvom.(18) Res je, da je stranka zainteresirana za izid pravde, kar mora imeti sodišče pred očmi pri oceni dokazov. To pa še ne pomeni, da je izpoved stranke apriori neuporabna in brez vsake teže, kot meni revident. Ker je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje tiste dediče po pokojnem A. A., ki niso podali izjav o prevzemu pravde, štelo za priče in jih je tudi zaslišalo kot priče in ne kot stranke, ta dilema sama po sebi ni aktualna. Posebno skrbnost pri dokazni oceni njihovih izpovedi pa je po drugi strani terjala že okoliščina, da se je, ne glede na to, da so bili zaslišani kot priče, pravda vodila tudi v njihovo korist. In sodišče prve stopnje je to dosledno upoštevalo; njegova (obširna in prepričljiva) dokazna ocena(19) je skladna z metodološkimi napotki iz določbe 8. člena ZPP, po kateri sodišče odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Drugostopenjsko sodišče je tako oceno sprejelo in pojasnilo, zakaj jo je sprejelo: ker je ocenilo, da je prepričljivo utemeljeno, zakaj je sodišče prve stopnje verjelo pričam, ki so bile, kot je tudi samo poudarilo, zainteresirane za izid pravde. Njihova zainteresiranost za izid pravde, ki je po prepričanju revidenta prezrta, je bila torej pri oceni verodostojnosti izpovedi upoštevana. Na očitek o pomanjkljivi dokazni oceni, ki naj bi bila takšna zato, ker o nekaterih dejstvih, na primer o toku denarja od M. A. k G. A., o dogovoru o valorizaciji posojila, ni nobenega listinskega dokaza, revizijsko sodišče odgovarja, da ZPP ne pozna dokaznih pravil ali hierarhije dokazne moči dokaznih sredstev; velja načelo proste presoje dokazov.

15. 15.1. Ista postopkovna kršitev (iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP) je bila po revizijskih trditvah storjena, ker je sodišče celotno zgradbo o vrnitvi nad 200.000 EUR in o dogovoru o valorizaciji oziroma preračunu posojila v trdo valuto zgradilo zgolj na izpovedih zainteresiranih prič (strank) in na zasebnih listinah, torej na trhlih dokazih; če bi sedaj pokojni posojilodajalec štel, da gre res za posojilo, bi moral ob zadostni skrbnosti dogovor o tem zapisati, ker tega ni storil, pa trpeti posledice opustitve skrbnosti. Skrajno neživljenjsko je, da bi se oče in sin o tako občutljivi temi pogovarjala pred vsemi sorodniki ob praznovanju Božiča. Dokazna ocena je na nitki, čeprav jo mora sodišče, ko gre za mladoletno osebo, opraviti še posebej skrbno. Dogovor o podaljšanju roka je očiten in v nebo vpijoč konstrukt, pripravljen za potrebe te pravde in temelji le na izpovedbah zainteresiranih prič oziroma strank A. in priče J. J., ki je prav tako zainteresirana za izid pravde, ker je v drugi zadevi po smrti G. A. vložila tožbo zoper toženca zaradi ugotovitve skupnega premoženja.

15.2. Revizija v tem delu, resda pod krinko procesne kršitve, nasprotuje oceni dokazov, ki so vodili v dejanske ugotovitve, da je bilo posojilo dano ter da je bil dosežen dogovor o novem roku vrnitve in o valorizaciji. To je v revizijskem postopku izrecno izključeno: ocena dokazov je del spodnje premise sojenja in je revizijsko neizpodbojna (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dejanske ugotovitve je mogoče z revizijo izpodbiti le, če so obremenjene s procesnimi kršitvami. In procesne kršitve, ki jih je uveljavljal toženec, niso bile zagrešene.

16. 16.1. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje po revizijskih trditvah zagrešilo tudi absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo zaslišanje več po tožencu predlaganih prič in ker se ni opredelilo do izpovedi prič L. A. in T. T., kar je toženec uveljavljal že v pritožbi.

16.2. V prejšnji točki zatrjevano procesno kršitev toženec uveljavlja neutemeljeno in sicer že zato, ker zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič zatrjuje povsem nekonkretizirano; ne pove, na katere priče se očitek nanaša in zakaj naj bi bila neizvedba teh dokazov v nasprotju s pravili pravdnega postopka. Poleg tega je iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da je bil razlog za zavrnitev dokaza z zaslišanjem po tožencu predlaganih prič (N. N., M. M., O. O., R. R., S. S.) v nepomembnosti dejstev, o katerih naj bi izpovedale, za odločitev (pomembne so bile le okoliščine v zvezi z obstojem in vrnitvijo posojila). Drugostopenjsko sodišče se je do razlogov za zavrnitev obravnavanih dokaznih predlogov opredelilo oziroma jih je sprejelo kot pravilne.

Ne drži niti, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi prič L. A. in Z. Z.; to je storilo v 11., 12. in 17. točki obrazložitve. Sodišče druge stopnje je na pritožbene trditve o neupoštevanju izpovedi priče L. A. odgovorilo v 24. točki obrazložitve svoje sodbe, res pa ni odgovorilo na pritožbene trditve v zvezi s pričo T. T., a tega glede na njihovo nekonkretiziranost niti ni moglo storiti.(20)

17. 17.1. Toženec nadalje v reviziji uveljavlja, da je sodišče druge stopnje zagrešilo postopkovno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker ni odgovorilo na pritožbeno trditev, da bi tožniki lahko zahtevali le vrnitev denarnih sredstev v zapuščinsko maso.

17.2. C. A. je v odgovoru na revizijo opozoril, da je na to trditev odgovorjeno v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ter (mimo revizijskih trditev, ki so se nanašale le na kršitev postopkovnih pravil) dodal, da je odgovor materialnopravno pravilen in skladen s stališčem, ki ga je revizijsko sodišče zavzelo v razveljavitvenem sklepu.

17.3. Zatrjevane procesne kršitve res ni: odgovor je v 14. in 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

18. 18.1. Nazadnje revident trdi, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeni ugovor o oderuškem posojilu, ker ga je napačno štelo za pritožbeno novoto, čeprav bi ga moralo razumeti kot ugovor, da je valorizacija prepovedana. Spregledalo je, da je bil pretežni del posojila dan v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki je ki je v 396. členu prepovedoval indeksno klavzulo, v 394. členu pa je uzakonjal načelo monetarnega nominalizma - ker je bilo posojilo dano v domači valuti, ni bila dovoljena pretvorba v DEM oziroma EUR. Valutna klavzula je bila po določbi 5. člena Zakona o deviznem poslovanju dovoljena le pri poslovanju s tujino in ne tudi v konkretnem primeru, kot je odločilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa sprejelo kot pravilno. Odločitev je materialnopravno zmotna in ne gre za nedovoljene novote. Na grajo uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ni odgovorilo in je s tem zagrešilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

18.2. Odgovor na revizijo vsemu navedenemu nasprotuje. Sodišče druge stopnje je navedlo razloge, zaradi katerih je trditev o oderuški pogodbi pritožbena novota. Trditev o tem toženec do pravnomočnosti ni podal, ugovor o oderuški pogodbi pa ne vsebuje ugovora prepovedi valorizacije, kot v reviziji meni tožnik. Nikoli ni ugovarjal posameznim zneskom in ni podal dejanskih trditev, ki bi ga upravičevale k uveljavljanju vprašanja denarnega nominalizma šele v reviziji. Sicer pa ugovor kršitve načela denarnega nominalizma ne drži: razmerje med posojilodajalcem in posojilojemalcem je bilo na novo urejeno v času veljavnosti OZ, OZ in tudi ZOR pa sta dopuščala različne načine ohranjanja vrednosti denarja ter tudi po sodni praksi Vrhovnega sodišča ni bilo dopustno posegati v sporazume strank o valorizaciji.

18.3. V izhodišču tega sklopa revizijskih razlogov so dejanske ugotovitve, po katerih je oče G. A. posodil denar za nakup in obnovo nepremičnin v O., preračunano ob vsakokratni izmed več izročitev iz tolarjev v DEM (in nato ob uvedbi EUR v to valuto), v skupnem znesku 97.600,87 EUR in sicer brezobrestno, poleg tega pa tudi denar za nakup stanovanja v L. v letu 2000 v znesku 125.939,64 DEM, ki bi ga moral G. A. vrniti v 5 letih. Ker je bilo v letu 2003 jasno, da tega ne bo zmogel, je bil dogovorjen nov rok vračila in sicer do konca leta 2008, pri čemer pa se je G. A. zavezal plačati namesto zneska, enakega prejetemu (in preračunanega v DEM), delež tržne vrednosti stanovanja ob na novo dogovorjenem času vrnitve, enak deležu očetovega posojila v kupnini stanovanja. Stanovanje je bilo kupljeno za 160.000 DEM, od česar je očetovo posojilo pokrilo 80,28% kupnine (nadaljnjih 19,72% pa posojilo C. A.). Ugotovljeno je bilo, da je bila tržna vrednost stanovanja konec leta 2008 168.000 EUR, 80,28% od tega pa znaša 132.172,99 EUR. Vtoževani znesek je vsota 97.600,87 EUR (nepremičnina v O.) in 132.172,99 EUR (stanovanje v L.).

18.4. Da naj bi bila posojila, ki jih je G. A. dal oče A. A., oderuška, je toženec prvič uveljavljal v pritožbi, ko je trdil (le), da »sta mu tožnika dala 146.835,81 EUR, vrniti pa jima mora 264.297,89 EUR, kar je kar 117.462 EUR več od prejetega; podlaga za vrnitev posojila za stanovanje v L. in za nepremičnine v O. je vrednost stanovanja v L. in tako oderuškega posojila ne daje nobena banka in ga ne more nihče zagovarjati, še najmanj sodišče.« Navedba vsote prejetih zneskov in razlike med prejetim in tistim, kar mora po pravnomočni sodbi vrniti, je navedba dejstev, relevantnih za presojo očitnega nesorazmerja dajatev kot objektivnega elementa oderuške pogodbe po določbi prvega odstavka 141. člena ZOR. In teh dejstev toženec do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni zatrjeval, v pritožbi pa za to ni navedel opravičljivega razloga, zato predstavljajo nedovoljeno novoto. Tako je odgovorilo tudi pritožbeno sodišče, ko je zapisalo, da »so bile trditve o »oderuškem posojilu« nedovoljena novota.« Ne drži torej, da na pritožbo ni odgovorilo in da je s tem storilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Morebitna nepravilnost odgovora pritožbene trditve lahko predstavlja drugo kršitev in ne tu uveljavljane.

Tako v konkretnem primeru navedba dejstev, relevantnih za presojo očitnega nesorazmerja dajatev, ni bila potrebna, ker sta že v tožbi (prvotna) tožnika navedla (in je sodišče prve stopnje ugotovilo), koliko je vsak od posojilodajalcev posodil G. A. in koliko ter zakaj je posojilojemalec dolžan vrniti, iz česar je jasno razvidna tudi za presojo oderuštva pomembna razlika med obema zneskoma. Ugovor ničnosti pogodbe zaradi oderuštva je ugovor nenastale pravice in, tako kot vsi ugovori, praviloma spada v trditveno in dokazno breme toženca.(21) Skladno z razpravnim načelom (7. člen ZPP) sodišče ne sme vzeti v dejansko podlago svoje odločitve nobenega dejstva, ki ga stranki nista zatrjevali. Vendar pa razpravno načelo ne pomeni, da lahko sodišče upošteva le dejstva, ki jih je zatrjevala stranka, na kateri je trditveno breme. Pomeni le, da ne sme upoštevati dejstev, ki jih ni zatrjevala nobena stranka; nadalje pomeni tudi, da mora upoštevati dejstva, ki utemeljujejo toženčev ugovor, pa jih je zatrjeval tožnik (in so mu v škodo).(22) Ob navedbi vseh relevantnih dejstev pa mora na ničnost paziti po uradni dolžnosti (92. člen OZ oziroma prej 109. člen ZOR).

Toda: niti, če bi prišlo do spoznanja, da sta dajatvi v očitnem nesorazmerju (česar ni presojalo), ugovoru oderuštva zaradi nesklepčnosti ne bi moglo ugoditi: trditev o subjektivnem elementu iz prvega odstavka 141. člena ZOR (da bi posojilodajalca izkoristila stisko ali težko premoženjsko stanje posojilojemalca, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost) ni bilo.

18.5. Kot je razumeti toženca, je njegovo (v reviziji prvič izraženo) stališče, da so posojila oderuška zaradi učinkov valorizacije z uporabo valutne klavzule in z indeksacijo, ki po ZOR nista (bili) dovoljeni in je njuno dovoljenost sodišče materialnopravno zmotno presojalo po OZ, čeprav je bil pretežni del posojila dan pred njegovo uveljavitvijo. Vrhovno sodišče meni, da je tako stališče napačno in da ugovor oderuštva ne vsebuje tudi ugovora nedovoljene valorizacije,(23) kot je pravilno opozorjeno v odgovoru na revizijo. Gre za samostojna ugovora. In tudi, če bi veljalo toženčevo stališče, da je pogodba oderuška zaradi nedovoljene valorizacije, bi morala biti dokazana dejstva, ki opredeljujejo subjektivni element oderuštva, pa niso bila niti zatrjevana.

18.6. Po izpodbijani sodbi sta razloga, zakaj je treba vrniti več, kot je bilo prejeto, (1) valorizacija tolarskih posojil, danih za nakup in obnovo nepremičnin v O., z uporabo valutne klavzule, in (2) valorizacija posojil, danih za nakup stanovanja v L., z navezavo na vrednost s posojili kupljenega stanovanja ob zapadlosti posojilne terjatve (konec leta 2008).

Če je razumevanje revizije, navedeno v prejšnji točki, napačno in toženec uveljavlja ugovor ničnosti posojilnih pogodb zaradi nedovoljene valorizacije kot samostojen ugovor, se Vrhovno sodišče opredeljuje tudi do tega ugovora.

Valorizacija z valutno klavzulo ni bila prepovedana niti v času, ko so se sklepale posojilne pogodbe (z A. A.) od leta 1998 do 2008 in ko je do 31.12.2001 veljal ZOR, nato pa OZ, niti v času, ko bi morala biti posojila vrnjena in je veljal OZ. ZOR, za katerega uporabo se zavzema revident, jo je sicer res prepovedoval do 1.1.1991: v 394. členu je namreč določal, da če je predmet obveznosti vsota denarja, mora dolžnik plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi obveznost, razen če zakon določa kaj drugega. V relevantnem obdobju je drugače določal leta 1991 uveljavljen Zakon o deviznem poslovanju (v nadaljevanju ZDP), ki je v prvem odstavku 5. člena izrecno dovolil uporabo deviz kot vrednostne osnove.(24) Vrhovno sodišče pa je na Občni seji 18. in 19. 6. 1992 sprejelo pravno mnenje, da se po uveljavitvi ZDP upošteva valutno klavzulo, dovoljeno v 5. členu (in sicer tudi pri odločanju o pravnih razmerjih, ki so nastala pred uveljavitvijo navedenega zakona, če dolžnik svoje obveznosti do uveljavitve zakona ni izpolnil).(25) Po stališču teorije(26) in sodne prakse(27) pa je bila vezanost terjatve na tujo denarno valuto dovoljena le, če je bila uporaba valutne klavzule dogovorjena. In v konkretenem primeru je bila po ugotovitvah nižjih sodišč dogovorjena.

Po določbi 371. člena OZ je dolžan dolžnik, če je predmet obveznosti vsota denarja, plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi obveznost, če se upnik in dolžnik v skladu z zakonom ne dogovorita drugače. Določba je dispozitivna – upnik in dolžnik lahko določita drugačno pravilo(28) Valorizacija posojila, danega za nakup stanovanja, glede na tržno vrednost tega (istega) stanovanja ob zapadlosti posojila, je način valorizacije, ki je v bistvenem podoben valorizaciji z indeksno klavzulo iz 396. člena ZOR. Ta (je) določa(l), da je nično pogodbeno določilo, s katerim je znesek denarne obveznosti v domačem denarju vezan na spremembe cen za dobrine, blago in storitve, izraženih z indeksom cen, ki ga ugotovi pooblaščena organizacija (indeksna klavzula), vendar je veljavno, če je izbrani indeks v neposredni gospodarski zvezi s predmetom posla, tako da nima špekulativnega pomena, ali če je takšno določilo dogovorjeno za zavarovanje življenjske ravni pogodbene stranke. V konkretnem primeru je bila posojilodajalčeva obveznost vezana na ocenjeno tržno vrednost konkretnega stanovanja in ne na indeks sprememb cen. Vezanost na indeks cen je eden od načinov ohranitve vrednosti denarne terjatve, ohranitev vrednosti pa terjata načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) in enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR). Način ohranitve vrednosti, ki temelji na rasti tržne cene konkretnega stanovanja, ugotovljeni s cenitvijo (ne npr. z indeksom sprememb cen stanovanj nasploh), ustreza tem načelom in nima špekulativnega pomena.(29) V OZ pa je valorizacija (poleg uporabe valutne in indeksne klavzule) v 372. členu izrecno dovoljena tudi glede na spremembe drugih cen, če ni takšen dogovor v nasprotju z zakonom.

19. 19.1. Toženec navaja še, da »uveljavlja tudi pravice in pritožbo po določbah ZVPSBNO« ter pojasnjuje, da sodišča v tej zadevi sodijo že več kot 7 let, praktično celo toženčevo življenje, sodni sistem pa zoper njega dopušča še drugo enako tožbo z identičnim dejanskim stanjem in istimi listinami pred istim sodiščem prve stopnje (P 3096/2013-I) in je zadeva v pritožbeni fazi. Opisuje stisko, v kateri se je zaradi postopkov, ki jih sodišča niso sposobna reševati dovolj hitro in učinkovito, znašel on sam in njegova zakonita zastopnica in predlaga, naj se ugodi njegovi nadzorstveni pritožbi.

19.2. Toženčevo stisko revizijsko sodišče razume. Ne more pa je upoštevati pri odločitvi. Prav tako ne more v okviru revizije tožene stranke zoper pravnomočno sodbo odločati o odškodnini po ZVPSBNO, čemur je namenjen poseben pravdni postopek, ali o nadzorstveni pritožbi, ki je predpostavka zanj.

Da bi bila z vložitvijo tožbe v zadevi P 3096/2013-I, s katero je drugi tožnik uveljavljal isti zahtevek, le da ne zgolj zoper tukajšnjega toženca, pač pa tudi zoper ostale dediče po pokojnem A. A., kršena procesna pravila v konkretni pravdi, revident ne trdi. Navaja jo le kot enega od razlogov za dolgotrajnost sojenja.

20. Revizija toženca je neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

21. Ker toženec z revizijo ni uspel, je dolžan po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) sam trpeti svoje stroške revizijskega postopka in tožniku, ki je na revizijo odgovoril, povrniti njegove stroške, pretrpljene v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena ZPP). Te predstavlja nagrada za zastopanje, po tarifni številki 33000 Zakona o odvetniški tarifi odmerjena na 2.546 EUR, povečana za pavšal na stroške po tarifni številki 6002 istega zakona za 20 EUR in 22-odstotni davek na dodano vrednost. (1) Povzetek prvih 11 točk revizije.

(2) Primerjaj A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 324. (3) Glej V. Rijavec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 124. (4) Izjema so obveznosti, ki nastanejo glede na osebne lastnosti stranke in s strankino smrtjo prenehajo, v konkretnem primeru pa ne gre za take obveznosti, kar je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve.

(5) V. Rijavec, ibidem. Enako J. Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Ljubljana 1961, stran 186. (6) Glej A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 314 ter S. Triva in M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, Zagreb, 2004, stran 561. (7) V. Rijavec, prav tam.

(8) Ne pa nujno, ne na primer v postopku po predlogu za sporazumno razvezo zakonske zveze.

(9) Glej J. Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Ljubljana 1963, stran 177 ter S. Triva in M. Dika, navedeno delo, stran 299. (10) Če bi bila tožba vložena po smrti A. A. (11) Primerjaj A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 415. (12) Ko je bila pravda zoper toženčevo zakonito zastopnico ustavljena in ni bilo več kolizije interesov.

(13) Glej odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 531/97 in III Ips 74/2003. (14) Glej 7. in 8. točko obrazložitve.

(15) V. Rijavec, prav tam.

(16) Zaradi te ugotovitve je nato presodilo, da zahtevek ni zastaran.

(17) Je pa bila prejšnja ureditev res drugačna: sodišče je lahko odločilo, da bo izvedlo dokaz z zaslišanjem strank, ko ni bilo drugih dokazov ali ko je potem, ko je izvedlo druge dokaze, spoznalo, da je zaslišanje strank pomembno za ugotovitev pomembnih dejstev.

(18) Glej J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem,2. knjiga, stran 510 in 511. (19) Glej 11. točko obrazložitve na 11. do 14. strani sodbe.

(20) V pritožbi je toženec uveljavljal, da sodišče prve stopnje izpovedi imenovane priče ni upoštevalo v delu, neugodnem za tožnike.

(21) Glej J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 344 in 345 ter 384. (22) Glej J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 66 in 67. (23) Ne po OZ in tudi ne po (v tem oziru strožjem) ZOR ni (bila) vsaka valorizacija nedovoljena.

(24) Zvezni Zakon o deviznem poslovanju tedanje SFRJ iz leta 1985 je v 16. členu prepovedoval sklepanje poslov, pri katerih se je dinarska vrednost pogodbene obveznosti izračunavala na podlagi cene tečaja dinarja glede na tuje valute. Ta določba je bila z Zakonom o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah Zakona o deviznem poslovanju iz leta 1989 spremenjena tako, da prepovedi valutne klavzule ni bilo več. S slovenskim Zakonom o deviznem poslovanju iz leta 1991 je bila izrecno dovoljena.

(25) Glej Poročilo o sodni praksi VSRS I/92, stran 15. (26) Primerjaj S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984-1986, II. knjiga, stran 1200. (27) Glej odločbi II Ips 793/94, II Ips 134/2912 in druge.

(28) Glej N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 516. (29) Glej odločbo II Ips 444/1992.