Jedro

Ker tožnik ni dokazal, da bi v času dežurstva in straže opravljal svoje redne zadolžitve, ostale zadolžitve (nadzor in kontrola, spremljanje in izvajanje stražarskih nalog) pa ne predstavljajo efektivnega dela, ni pravne podlage za drugačen obračun plače kot v višini 60 % nadomestila osnovne plače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo opravljenih ur dežurstva in straže v višini, kot se obračunavajo nadure, popoldansko in nočno delo, v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti, razvidnih iz 1. točke izreka sodbe. Zavrnilo je tudi zahtevek na povračilo stroškov postopka. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 241.230,00 SIT v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.05.2006 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je efektivno delo lahko le aktivno ukrepanje ob izrednem in nepredvidenem dogodku in da vsega časa, ki ga tožnik prebije buden na dežurstvu, oziroma straži, ni mogoče šteti kot efektivno delo. Sodišče ni dokazno ocenilo izpovedbe priče Z.K., ki je izpovedal, da je dežurstvo sestavljeno iz polovice efektivnega dela in polovice pripravljenosti na delo ter da je dežurstvo v primerjavi z obremenitvijo med rednim delom manj naporno. Priča je izpovedala, da je dežurstvo fizično manj naporno, da pa je odgovornost še nekoliko večja. Prav tako se ni opredelilo do izpovedi priče, da je dežurni čete lahko v pripravljenosti le od 22.15 do 5.30 ure. Sodišče prve stopnje nadalje ni dokazno ocenilo pričanja J.R., ki je pojasnil, da lahko dežurni spi od 2:00 do 6:00 ure, ves preostali čas pa mora efektivno delati. Priča je opozorila na problem s popolnjenostjo stalnega sestava, saj bi morali biti popoldne na razpolago trije pripadniki, zaradi stiske s kadrom pa je bil le eden. V nasprotju z izpovedbo teh prič, hišnimi redi ter elaborati sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da je opravil več efektivnega dela, kot ga je dobil plačanega. Sodišče se ni izreklo glede podrejeno zatrjevane pravne podlage, saj naj bi bila tožena stranka neopravičeno obogatena v smislu 210. člena ZOR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004, uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju: ZPP). Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na pritožbene navedbe le še dodaja: V tem individualnem delovnem sporu zahteva tožnik plačilo ur dežurstva in stražarske službe v višini, kot je določena za delo preko polnega delovnega časa (nadure). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zavzelo stališče, da dežurstva in opravljanja straže v Slovenski vojski ni mogoče šteti za nadurno delo, zato tožnik ne more zahtevati nadomestila v višini plačila za delo preko polnega časa. Po 212. točki Pravil službe v Slovenski vojski (Uradni list RS, št. 49/96; v nadaljevanju: PS) se v poveljstvih in enotah Slovenske vojske izvaja dežurna služba. Dežurstvo je funkcija notranje službe in hkrati funkcija poveljevanja, izvaja se nepretrgoma. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dežurstvo in straža predstavljata utečeno in stalno funkcijo, ki se izvaja nepretrgoma in kot taka nima značaja dela preko polnega delovnega časa. V času dežurstva dežurni in pomočnik tudi počivata (izmenoma), kar pomeni, da ves čas dejansko ne delata (216. točka PS). Narava dežurstva in straže v vojski je specifična, saj v tem času delavec, ki izvaja ti dve vrsti obveznosti, ne opravlja svojega dela. Po 206. točki PS predstavlja dežurstvo notranjo službo, ki obsega dejavnosti, ki zagotavljajo in ohranjajo neprekinjeno poveljevanje, delovno in bojno pripravljenost, vzdrževanje prostorov in opreme, vzdrževanje reda ter vojaške discipline. Iz nalog dežurnega poveljnika straže izhaja, da je prvenstveni namen izvajanja teh služb preprečevanje izrednih ali nepredvidenih dogodkov in ustrezno ukrepanje, ko do njih pride. Le v primeru aktivnega ukrepanja v izrednem in nepredvidenem dogodku bi lahko govorili o delu preko polnega delovnega časa, saj le v teh primerih aktivnost delavca presega naloge iz 206. točke PS. V primeru nepredvidenih dogodkov je plačilo višje ovrednoteno, kar določa 3. odstavek 96. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94, 44/97 in 87/97.) Glede na naravo dela v Slovenski vojski in glede na zadolžitve, ki jih mora delavec Slovenske vojske opraviti v času dežurstva in vodenja straže, ki traja nepretrgoma 24 ur in ki so določene v točkah 223. do 229. in točkah 290. do 294. PS, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je efektivno delo lahko le aktivno ukrepanje ob izrednem in nepredvidenem dogodku.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da opravila, ki jih tožnik opravlja v času dežurstva in straže, ne predstavljajo efektivnega dela glede na določbe Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti RS (Uradni list RS, št. 18/91; v nadaljevanju: KPND). Kot izhaja iz izpovedb prič J.R. in Z.K., zaslišanih v drugih individualnih delovnih sporih, ki jih je sodišče v tem sporu prebralo, se praviloma v času dežurstva ne opravlja redno delo, temveč kot izhaja tudi iz izpovedi tožnika, nadzor in kontrola ter spremljanje in izvajanje stražarskih nalog. Tožnik je po opravljeni službi dežurstva oziroma straže prost toliko časa, da skupni delovni čas ne preseže mesečne delovne obveznosti (200. točka PS). Podobnih določb pri nadurah ni, saj jih te ne obravnavajo v okviru skupnega delovnega časa, temveč je določena omejitev glede njihovega obsega. Navedena določba torej le še dodatno poudarja, da opravljanje dežurstva in straže nikakor ne predstavlja dela preko polnega delovnega časa, temveč le drugačno razporeditev delovnega časa, ure dežurstva in straže pa se upoštevajo pri skupni obveznosti pripadnikov Slovenske vojske. Šele novi Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002; v nadaljevanju: ZDR) je v 141. členu opredeli pojem efektivnega delovnega časa. V navedeni določbi ZDR je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. V podobni zadevi je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 221/2005 z dne 11.4.2006 zavzelo stališče, da se dela (opravila, zadolžitve) v času dežurstva in straže ne bi štele kot delo. Gre za posebno obliko dela, vezano na naravo in organizacijo dela v vojski, ki utemeljuje tudi različno plačilo v primerjavi z rednim delom, ki ga delavec opravlja v okviru svojih rednih delovnih zadolžitev, in nadurnim delom, kolikor redno delo opravlja preko polnega delovnega časa. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedi prič pritožbeno sodišče dodaja, da je priča J.R. izpovedal, da dežurni v času dežurstva ne usposablja „svojih“ vojakov, katere mora prevzeti nekdo drug, temveč usposablja „druge“ vojake na straži, ki jih sploh osebno ne pozna in jih sicer ne usposablja (priloga C1). Tožnik torej ni dokazal, da bi v času dežurstva opravljal svoje redne zadolžitve, glede na predstavljeno stališče Vrhovnega sodišča RS pa ostale zadolžitve in obveznosti v času straže in dežurstva ne dajejo podlage za drugačen obračun plače, kot v višini 60 % nadomestila osnovne plače. Ker je tožena stranka tožniku pravilno in zakonito obračunavala in izplačevala plačo, tudi niso utemeljene tožnikove navedbe, da naj bi bila neupravičeno obogatena v smislu določb 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78).

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.