Jedro

Ne gre za to, da se delo (opravila, zadolžitve) v času dežurstva in straže ne bi štelo kot delo. Gre za posebno obliko dela, vezano na naravo in organizacijo dela v vojski, ki utemeljuje tudi različno plačilo v primerjavi z rednim delom, ki ga delavec opravlja v okviru svojih rednih delovnih zadolžitev, in nadurnim delom, kolikor redno delo opravlja preko polnega delovnega časa. Preostali čas dežurstva oziroma straže pa se obračuna v višini 60 % nadomestila osnovne plače.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači iz naslova razlike med izplačanim 60 % nadomestilom plače za čas prisotnosti na delovnem mestu v času dežurstva in straže ter plačilom nadur za čas efektivnega dela, vse v obdobju od maja 1997 do vključno aprila 2002, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti delnih mesečnih zneskov dalje do plačila. Ugotovilo je, da tožnik v času dežurstva in straže ni opravljal svojega dela kot poveljnik oddelka. Za to delo, ki ga je opravljal osem ur, je prejemal plačo. Če je to delo opravljal več kot osem ur, je prejel dodatek za delo preko polnega delovnega časa. Tudi določena opravila, opravljena med dežurstvom in stražo (ukrepanje v primeru izrednih ali nepredvidenih dogodkov), so se po Pravilniku o plačah in drugih prejemkih delavcev Ministrstva za obrambo štela za delo preko polnega časa, druge ure v času dežurstva in straže pa so se obračunavale z nadomestilom v višini 60 % od osnovne plače. 2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Sodišče dejanskega stanja o tem, ali je oziroma kaj in koliko je tožnik v času dežurstva in straže delal, ni ugotovilo, temveč je le povzemalo predpise. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišč, da je efektivno delo v času dežurstva in straže le aktivno ukrepanje ob izrednem in nepredvidenem dogodku, niti z dokazno oceno, da se opravila, ki jih je tožnik opravljal v času dežurstva in straže, ne pomenijo efektivnega dela; ugotovitev sodišča, da tožnik ni opravil več efektivnega dela, kot je dobil plačanega, pa je v nasprotju z navedbami in dokazi. Sodišču nadalje očita tudi pomanjkljivo dokazno oceno in navaja, da vsi izvedeni dokazi kažejo na to, da je tožnik efektivno delal več kot 8 ur dnevno oziroma več, kot je dobil plačano. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do vrste pritožbenih navedb, sodišči prve in druge stopnje pa tudi nista v celoti odločili o tožbenem zahtevku.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Z navedbami, da je v pravdi dokazal, da je efektivno delal več kot 8 ur dnevno oziroma več, kot je dobil plačano, tožnik dejansko uveljavlja prav ta nedovoljeni revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato pri preizkusu izpodbijane sodbe teh revizijskih navedb ni bilo mogoče upoštevati. Enako velja za revizijske navedbe o bistvenih kršitvah določb postopka, ki po vsebini predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, saj pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji. Očitek procesne kršitve je v takih primerih namreč le navidezen.

8. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišči prve in druge stopnje nista v celoti odločili o tožbenem zahtevku, s katerim tožnik prav tako uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka. Tožnik je (prvotno) zahteval določen denarni znesek za plačilo opravljenega dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Za primer, da se izkaže, da ni upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa, pa je naknadno podrejeno uveljavljal plačilo istega denarnega zneska iz naslova „nadomestila oziroma odškodnine“. Ker oba zahtevka izhajata iz istega dejanskega razmerja med strankama in gre torej za eno dejansko podlago, tožnik s tem, ko je podrejeno navedel še druge možne pravne kvalifikacije zahtevka (odškodninska odgovornost, neupravičena pridobitev), ni mogel doseči eventualne kumulacije zahtevkov. Pravilno je stališče, ki izhaja iz sodb sodišča druge in prve stopnje, da gre pri prvotnem in podrejeno postavljenem tožbenem zahtevku le za en sam tožbeni zahtevek. O podrejenem tožbenem zahtevku zato sploh ni bilo mogoče odločiti in zatrjevana bistvena kršitev določb postopka tako ne more biti podana. Ali pa je sodba tudi materialno pravno pravilna (ali je bila uporabljena pravilna pravna podlaga ter ali je bila ta uporabljena pravilno) pa je drugo vprašanje in je predmet presoje pravilne uporabe materialnega prava.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Zakon o obrambi (ZObr – Uradni list RS, št. 82/94, 44/97 in 87/97) v prvem odstavku 96. člena določa, da je delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, po odločitvi nadrejenega dolžan zaradi potreb službe opravljati delo v posebnih delovnih pogojih. Kot takšno, poleg dela preko polnega delovnega časa (5. točka drugega odstavka 96. člena ZObr), zakon med drugim določa tudi dežurstvo ter pripravljenost za delo oziroma dosegljivost (7. in 8. točka drugega odstavka 96. člena ZObr).

11. Pravilnik o plačah in drugih prejemkih delavcev Ministrstva za obrambo, ki je veljal v spornem obdobju (z dne 30. 7. 1996 in kasnejšimi spremembami – Priloga B1), je v 8. členu urejal dodatke in nadomestila za delo v posebnih pogojih dela. Za delo prek polnega delovnega časa je predvidel 30 % dodatek, za čas dežurstva in vsako uro obvezne prisotnosti na delovnem mestu pa 60 % nadomestilo. Pri tem se v skladu z 10. členom pravilnika delo preko polnega delovnega časa ni smelo uvesti, če ga je bilo mogoče opraviti z ustrezno organizacijo, delitvijo dela, prerazporeditvijo delovnega časa, uvajanjem izmenskega dela in dela v deljenem delovnem času. Nadomestilo za čas dežurstva in za obvezno prisotnost na delovnem mestu je bilo v 16. in 17. členu pravilnika vsebinsko izenačeno in opredeljeno kot plačilo za čas dežurstva in straže oziroma dela na terenu, ki presega ure, opravljene kot redne delovne obveznosti in eventualne nadure. Pri tem se čas takšne obvezne prisotnosti na delovnem mestu ni štel kot redna delovna obveznost, to je kot delovni čas.

12. Določbe Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev Ministrstva za obrambo niso bile v nasprotju z določbami 40. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR90 - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki je predvideval možnost prerazporeditve delovnega časa, usklajene pa so bile (že pred 1. 5. 2004) tudi z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu.

13. Določbe Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev Ministrstva za obrambo glede dodatka za nadurno delo so bile tudi v skladu z 2. točko četrtega člena Evropske socialne listine (Zakon o ratifikaciji – Uradni list RS, Mednarodne pogodbe št. 7/99) o priznavanju pravice do višjega plačila za nadurno delo. Tudi Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (KPND - Uradni list RS, št. 18/91 in nasl.), ki v tem delu velja tudi za delavce tožene stranke, v tretji alineji 2. točke 38. člena določila 30 % dodatek za nadurno delo, istočasno pa je v tretjem odstavku te točke določila, da ima delavec za čas obvezne prisotnosti na delovnem mestu pravico do 60 % nadomestila osnovne plače. V Pravilniku o plačah in drugih prejemkih delavcev Ministrstva za obrambo določena višina tovrstnega nadomestila je bila tako skladna tudi z določbami KPND. Takšno znižano plačilo za dežurstvo oziroma prisotnost na delovnem mestu ni nezakonito, kar je ugotovilo tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi, št. U-I-321/02 (Uradni list RS, št. 62/04), ko je poudarilo, da je neutemeljen očitek, da zakonodajalec ne bi smel predvideti različnega plačila za efektivne in neefektivne ure dela v dežurstvu. Hkrati je poudarilo, da je neutemeljeno enačiti nadurno delo kot delo preko polnega delovnega časa z dežurstvom kot posebno organizacijsko obliko dela, pri katerem je treba v vsakem konkretnem primeru šele ugotoviti, ali dejansko pomeni tudi nadurno delo.

14. Sodišče ni ugotovilo, da tožnik ne bi prejel ustreznega plačila za v okviru svojega rednega dela podčastnika dejansko opravljeno delo v rednem in podaljšanem delovnem času. Glede na prikazano ureditev pa je sodišče za čas prisotnosti na delu v času dežurstva in straže utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo denarnih zneskov nad 60 % nadomestilom tožnikove osnovne plače, kot je bilo tožniku obračunano in izplačano. Pri tem ne gre za to, da se delo (opravila, zadolžitve) v času dežurstva in straže ne bi štelo kot delo. Gre za posebno obliko dela, vezano na naravo in organizacijo dela v vojski, ki utemeljuje tudi različno plačilo v primerjavi z rednim delom, ki ga delavec opravlja v okviru svojih rednih delovnih zadolžitev, in nadurnim delom, kolikor redno delo opravlja preko polnega delovnega časa (tretji odstavek 96. člena ZObr). Preostali čas dežurstva oziroma straže pa se obračuna v višini 60 % nadomestila osnovne plače. Takšno stališče je revizijsko sodišče zavzelo že v več zadevah (VIII Ips 79/2004 z dne 21. 12. 2004, VIII Ips 216/2005 z dne 11. 4. 2006, VIII Ips 221/2005 z dne 11. 4. 2006, VIII Ips 366/2005 z dne 21. 11. 2006, VIII Ips 99/2006 z dne 26. 6. 2007, VIII Ips 61/2007 z dne 28. 5. 2008 idr.).

15. Tožbeni zahtevek pa ni utemeljen niti na kakšni drugi pravni podlagi (neupravičena pridobitev, odškodninska odgovornost). Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da tožnikove navedbe glede neupravičene pridobitve po določbah 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) oziroma 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Uradni list RS, št. 83/2001) niso utemeljene. Glede na trditveno podlago pa tožbenega zahtevka tudi ni bilo mogoče presojati po pravilih o odškodninski odgovornosti. Sodišče sme namreč pri odločanju upoštevati samo tisto dejansko podlago zahtevka, ki je opredeljena v tožbi (in navedbah, ki jih tožnik pravočasno poda kasneje v postopku). Če so trditve pomanjkljive, če tožnik torej ne navede vseh pravotvornih dejstev, tega ne sme namesto njega storiti sodišče, saj odloča le v mejah postavljenih zahtevkov, ki jih opredeljujejo (identificirajo) tudi trditve, ki tvorijo dejanski substrat tožbe. Sodišče bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva stranko sicer opozoriti na to, katera manjkajoča dejstva naj navede, da bo uspela s svojim zahtevkom na drugi pravni podlagi, vendar pa se revizijsko sodišče glede na to, da na bistvene kršitve določb postopka ne pazi po uradni dolžnosti, revizijskih navedb v tej smeri pa ni, s tem vprašanjem ni smelo ukvarjati.

16. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.