Jedro

Vrhovno sodišče ocenjuje, da v obravnavani zadevi niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale razveljavitev odločbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje.

Ni prepričljivih razlogov, zakaj pritožbeno sodišče procesne kršitve (kršena pravica izjave udeleženca po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ne bi moglo sámo odpraviti tako, da bi se z udeležencem najprej pogovorilo o pravni pomoči v postopku, nato pa dopolnilo manjkajoče procesno gradivo, udeleženčev pooblaščenec oziroma zastopnik pa bi se o celotnem procesnem gradivu izrekla pred pritožbenim sodiščem. S tem ne bo poseženo v bistvo poštenega sojenja niti ne bo kršeno načelo instančnosti. Ob upoštevanju dejstva, da je sodišče prve stopnje opravilo dva naroka, na katerih je bil prisoten in je na njih sodeloval udeleženec, in izvedlo dokazni postopek, ne bo šlo za položaj, ko bo sodišče druge stopnje prvič odločalo o vprašanjih, ki v dejanskem ali pravnem pogledu pomenijo samostojno celoto.

Navodila pritožbenega sodišča tudi ne nakazujejo, da bi šlo za pretirano obsežen postopek, ki bi bil časovno in stroškovno tako zamuden, da bi smotrnost njegove izvedbe pred sodiščem prve stopnje pretehtala nad interesom strank, da se o postavitvi pod skrbništvo dokončno odloči že pred pritožbenim sodiščem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Center za socialno delo ... (v nadaljevanju CSD) je vložil pobudo za začetek postopka postavitve odrasle osebe (v nadaljevanju udeleženec) pod skrbništvo.

2. Sodišče prve stopnje je po uradni dolžnosti odločilo, 1) da se udeleženec postavi pod skrbništvo; 2) da se za skrbnika postavi CSD, Enota ...; in 3) da so dolžnosti skrbnika naslednje: zastopanje udeleženca in urejanje zadev v zvezi z njegovim zdravjem in zdravljenjem, vključno z dajanjem soglasja k morebitnemu zdravljenju in skrb za redne obiske specialistov in redno jemanje predpisane terapije, urejanje namestitve udeleženca, podpisovanje pogodb o namestitvi ter urejanje plačevanja namestitve oziroma vlaganja vlog za oprostitev plačila namestitve, upravljanje s finančnimi sredstvi udeleženca v njegovem imenu in za njegov račun, izključno do višine plačevanja namestitve in stroškov, povezanih z namestitvijo ter za zagotavljanje njegove redne prehrane, zagotavljanje redne prehrane udeleženca, urejanje pridobivanja socialnih in zdravstvenih pravic, ki mu gredo, skrb za osebnost udeleženca, vključno s prizadevanjem za blaženje posledic njegove bolezni in skrbi, da čim dlje in v čim večji meri ohrani svojo samostojnost. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbi udeleženca ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek. Pritrdilo je ugotovitvi sodišča prve stopnje, da udeleženec ne more povsem samostojno urejati svojih zadev, povezanih z zagotavljanjem zdravstvene oskrbe in ustreznih pogojev bivanja, in pri tem potrebuje pomoč.1 Glede odločitve o izbiri skrbnika pa je presodilo, da bi se sodišče prve stopnje moralo izreči o udeleženčevih razlogih za nezaupanje do dela strokovnih sodelavcev enote CSD in se z njim pogovoriti o osebah, ki pridejo v poštev pri izbiri skrbnika, ter njegovo mnenje ovrednotiti ob upoštevanju danih možnosti in njegove dobrobiti. Prav tako bi sodišče moralo natančneje oblikovati naloge skrbnika. Iz izreka mora biti razvidno, v čem ostaja udeleženec samostojen in do kod segajo skrbnikove naloge na posameznih področjih, pritožnikove potrebe v zvezi z ureditvijo bivališča pa morajo biti natančneje ugotovljene. Kot nepravilne je presodilo razloge sodišča prve stopnje za odvzem pravice biti voljen. Kršena je bila tudi udeleženčeva pravica do izjave (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku – v nadaljevanju ZNP-1), saj mu sodišče ni predstavilo možnosti za zagotovitev (pravne) pomoči v postopku. Ugotovljene bistvene kršitve določb postopka po naravi stvari ni mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje, saj morata imeti bodisi pooblaščenec bodisi začasni skrbnik možnost, da se izrečeta o celotnem procesnem gradivu. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tudi dejansko stanje ostalo obsežno nepopolno ugotovljeno. Zato je sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov postopek, v katerem se bo sodišče prve stopnje z udeležencem najprej pogovorilo o pravni pomoči v postopku, nato pa dopolnilno procesno gradivo. Predvsem bo moralo raziskati, kakšne so možnosti za rešitev stanovanjskega problema in podporo udeležencu na zdravstvenem področju, pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in ohranjanju urejenega bivališča in drugih eksistenčnih potreb. Z udeležencem se bo moralo pogovoriti o zbranem procesnem gradivu, možnih oblikah in obsegu podpore ter o osebah, ki bi glede na potreben obseg podpore lahko opravljale skrbniško funkcijo.

4. Zoper ta sklep vlaga CSD pritožbo po 357.a členu ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče sklep sodišča druge stopnje razveljavi in potrdi sklep sodišča prve stopnje oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v nov postopek. Nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da bi bilo treba zaradi udeleženčevega nezaupanja v CSD poiskati primernejšo institucijo (morda kakšen drug CSD), ki bi opravljala skrbniške naloge. Udeleženčevo nestrinjanje s postavitvijo CSD za skrbnika namreč ni izviralo iz mržnje do konkretnega CSD, ampak iz njegove napačne predstave, da pomoči ne potrebuje. Prav tako je neživljenjsko, da bi bilo treba naloge skrbnika natančneje opredeliti, saj je sodišče prve stopnje te naloge določilo na podlagi izvedenskega mnenja, zoper katerega med postopkom glede nalog in obsegom skrbništva ni bilo nobenih pripomb. Pretirane so zahteve, da bi moralo sodišče prve stopnje predvideti vse okoliščine v zvezi z zdravljenjem udeleženca. Nepravilno je, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati potrebe in želje udeleženca glede njegove namestitve, saj je šlo v konkretnem postopku za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, naloga skrbnika pa je, da poskrbi za bivanje oskrbovanca, kar je CSD tudi storil in je udeležencu uredil namestitev v DSO .... Poskrbel je tudi za redno denarno socialno pomoč in uredil dodatno zdravstveno zavarovanje. Udeleženec tej pomoči ni nasprotoval in je korektno sodeloval. Naloga skrbnika glede namestitve udeleženca je jasna. Sodišče prve stopnje je tudi dovolj obrazložilo, zakaj udeleženec ne more biti voljen. Jasno je, da ne zmore razumeti pomena, namena in učinkov volitev, če ne obiskuje zdravnika in ne jemlje zdravil in se s tem življenjsko ogroža ter ne more skrbeti za higieno v stanovanju. Ker je udeleženec zmogel napisati pritožbo, ki je po mnenju sodišča druge stopnje celo delno utemeljena, očitno ne potrebuje pomoči odvetnika ali začasnega skrbnika glede tega postopka oziroma je udeleženec pomoč ves čas postopka odklanjal. Tudi sicer bi sodišče prve stopnje lahko kršitve odpravilo sámo. Če bi pritožnika vabilo na sejo senata, bi lahko v izjemno kratkem času dopolnilo postopek. Ker gre pri udeležencu za kombinacijo specifične osebnostne motnje narcističnega kroga, za razpoloženjsko depresivno motnjo in za začetni kognitivni upad, razveljavitev sklepa udeležencu ni v korist (kot narcisoidna osebnost dobi dodatni občutek, da zmore vse sam). Sodišče druge stopnje bi lahko sámo dopolnilo postopek tudi s poizvedbo pri CSD in tako ugotovilo, da je postavljeni skrbnik uredil vse potrebno v zvezi z namestitvijo oskrbovanca in izvršuje vse ostale naloge skrbnika v obsegu, ki najmanj posega v varovančevo osebnost. 5. Pritožba je bila vročena udeležencu, ki nanjo ni odgovoril. 6. Pritožba je utemeljena.

7. Po drugem odstavku 357.a člena ZPP se sme sklep sodišča druge stopnje izpodbijati samo, če je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena ZPP in drugi odstavek 355. člena ZPP).

8. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je v postopku po 357.a členu ZPP, ki omogoča pritožbeni preizkus uporabe kasatoričnega pooblastila, pritožba omejena izključno na to vprašanje.2 Vrhovno sodišče se tako ne sme spuščati v vprašanje pravilnosti presoje pritožbenega sodišča, da je uveljavljani pritožbeni razlog (bodisi procesne kršitve bodisi zmotne uporabe materialnega prava) v pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje podan in s tem pritožba utemeljena. Izjema je le, če bi šlo za očitno arbitrarno presojo ter tako za navidezno presojo pritožbenega sodišča. To bi namreč onemogočalo tudi preizkus (ne)pravilnosti uporabe razveljavitvenega pooblastila. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre.

9. Zaradi omejitve preizkusa izpodbijanega sklepa na presojo o pravilnosti uporabe kasatoričnih pooblastil je Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi vezano na pravni sklep sodišča druge stopnje o procesni kršitvi, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje, in o zmotni uporabi materialnega prava. To pomeni, da niso pravno upoštevne navedbe CSD, da je sodišče prve stopnje v celoti pravilno ugotovilo dejansko stanje in da ni bilo v postopku nobenih pomanjkljivosti. Vsebinsko je Vrhovno sodišče zato preizkusilo le pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče druge stopnje sámo dopolniti postopek in odločiti o zadevi.

10. Cilj pritožbe zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje (357.a člen ZPP) je zagotoviti učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki bi bilo lahko ogroženo, kadar sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko storilo. Ureditev je plod težnje, da bi bila večina zadev meritorno in dokončno rešenih že pred pritožbenim sodiščem. Vrhovno sodišče mora v pritožbenem preizkusu presoditi, ali bi kršitev lahko odpravilo že sodišče druge stopnje sámo, ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko sámo dopolnilo dokazni postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti oziroma ali bi moralo sámo opraviti novo sojenje. Vračanje zadev v ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje je mogoče izjemoma tedaj, kadar bi bila sicer stranka prikrajšana v kateri izmed svojih pravic, zlasti pri uresničitvi pravice do pritožbe. Tak položaj je lahko podan, kadar bi pritožbeno sodišče prvič in v celoti presojalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ki niti v dejanskem niti v pravnem pogledu niso bile predmet presoje sodišča prve stopnje, ali kadar bi bilo utemeljeno pričakovati, da bo postopek pred sodiščem druge stopnje trajal dlje kot pred sodiščem prve stopnje (pri čemer je treba upoštevati, da se v primeru razveljavitve postopek dodatno podaljša zaradi ponovne možnosti pritožbe), ali kadar bi bil postopek pred sodiščem druge stopnje povsem neekonomičen (s človeških in/ali finančnih virov).3

11. Vrhovno sodišče ocenjuje, da v obravnavani zadevi niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale razveljavitev odločbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje.

**O (ne)odpravljivosti procesne kršitve**

12. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pritožbenega sodišča izhaja, da pritožbeno sodišče procesne kršitve (kršena pravica izjave udeleženca po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ni odpravilo, ker v nasprotnem primeru udeleženčev pooblaščenec ali začasni zastopnik ne bi imela možnosti, da se izrečeta o celotnem procesnem gradivu. To ne drži. Ni prepričljivih razlogov, zakaj pritožbeno sodišče te kršitve ne bi moglo sámo odpraviti tako, da bi se z udeležencem najprej pogovorilo o pravni pomoči v postopku,4 nato pa dopolnilo manjkajoče procesno gradivo, udeleženčev pooblaščenec oziroma zastopnik pa bi se o celotnem procesnem gradivu izrekel pred pritožbenim sodiščem. S tem ne bo poseženo v bistvo poštenega sojenja niti ne bo kršeno načelo instančnosti. Ob upoštevanju dejstva, da je sodišče prve stopnje opravilo dva naroka, na katerih je bil prisoten in je na njih sodeloval udeleženec, in izvedlo dokazni postopek, ne bo šlo za položaj, ko bo sodišče druge stopnje prvič odločalo o vprašanjih, ki v dejanskem ali pravnem pogledu pomenijo samostojno celoto.

**O dopolnitvi dejanskega stanja**

13. Vrhovno sodišče ne soglaša z dodatnim razlogom pritožbenega sodišča, da razveljavitev narekuje tudi obsežnost dopolnitve dejanskega stanja, potrebne za sprejem pravilne odločitve. Sodišče prve stopnje je namreč presojalo, ali so pri udeležencu podani razlogi za postavitev pod skrbništvo (in v kakšnem obsegu), ter izvedlo dokazni postopek. Med drugim je izvedlo dokaz z izvedenko psihiatrične stroke, zaslišalo udeleženca in njegovega sina ter osebno zdravnico udeleženca. Kot že povedano, ne gre za položaj, ko bi bilo pred sodiščem druge stopnje treba presojati neko samostojno pravno celoto, ki pred sodiščem prve stopnje še ne bi bila predmet presoje.

14. Pritožbeno sodišče je pritrdilo sodišču prve stopnje, da udeleženec ne more povsem samostojno urejati svojih zadev, povezanih z zagotavljanjem zdravstvene oskrbe in ustreznih pogojev bivanja, in pri tem potrebuje pomoč. Podvomilo pa je v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede odločitve o izbiri skrbnika in določitvi njegovih nalog. Kot nepravilne je presodilo tudi razloge sodišča prve stopnje za odvzem pravice biti voljen. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj po pogovoru z udeležencem o pravni pomoči dopolni procesno gradivo tako, da predvsem razišče, kakšne so možnosti za rešitev stanovanjskega problema5 in podporo udeležencu na zdravstvenem področju, pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in pri zagotavljanju oziroma ohranjanju urejenega bivališča in drugih eksistenčnih potreb. Z udeležencem se mora nato pogovoriti o zbranem procesnem gradivu, možnih oblikah in obsegu podpore ter o osebah, ki bi glede na potreben obseg podpore lahko opravljale skrbniško funkcijo. Navodila pritožbenega sodišča ne nakazujejo, da bi šlo za pretirano obsežen postopek, ki bi bil časovno in stroškovno tako zamuden, da bi smotrnost njegove izvedbe pred sodiščem prve stopnje pretehtala nad interesom strank, da se o postavitvi pod skrbništvo dokončno odloči že pred pritožbenim sodiščem. Sodišče druge stopnje bo pri dopolnitvi dokaznega postopka v enakem položaju kot sodišče prve stopnje, zato razlaga, da razveljavitev narekuje obsežnost dopolnitve dejanskega stanja, potrebne za sprejem pravilne odločitve, ni prepričljiva. Upoštevati je treba, da je lahko odločitev v primeru razveljavitve predmet ponovne pritožbene presoje, kar bi pomenilo znatno podaljšanje postopka. V konkretnem postopku postavitve odrasle osebe pod skrbništvo, ko je udeležencu grozila tudi prisilna izselitev, brezdomstva pa zaradi slabega zdravstvenega stanja ne bi preživel,6 je še posebej pomembna hitrost postopka ter čimprejšnja dokončna ureditev zadeve.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi petega odstavka 357.a člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 izpodbijani sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v nadaljnje odločanje.

16. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1 Udeleženec ima namreč resne zdravstvene težave, zaradi katerih se je obrnil na osebno zdravnico, a je bilo zdravstveno zavarovanje, ki mu je omogočilo oskrbo, urejeno šele po njenem posredovanju. Zamudna sodba zaradi odpovedi najemne pogodbe je postala pravnomočna, zato mu grozi izselitev, sam pa ne bi zmogel poskrbeti za pridobitev drugega prostora za bivanja. Izkazane so težave pri uveljavljanju socialnih prejemkov in njegov vir dohodkov je ob neurejeni pokojnini negotov. 2 Primerjaj sklepe Cp Cp 26/2020, 20/2020, Cp 17/2020 in ostale. 3 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah Cp 7/2021 z dne 21. 4 2021, Cp 35/3030 z dne 4. 12. 2020, Cp 41/2019 z dne 19. 9. 2019, Cpg 14/2019 z dne 17. 12. 2019 in druge. 4 Sodišče bi namreč moralo udeležencu predstaviti možnost, da si izbere pooblaščenca in ga ob tem poučiti o možnostih za pridobitev brezplačne pravne pomoči ali pa mu postaviti začasnega skrbnika z nalogo, da mu pomaga pri uveljavitvi njegovih pogledov v postopku. Šele če bi udeleženec obe možnosti zavrnil in bi sodišče ocenilo, da gre za pristno nasprotovanje in da zmore sam dovolj dobro predstaviti svoje želje in poglede v postopku, bi bil mogoč sklep, da mu je bila zagotovljena pravica do izjave. 5 CSD v pritožbi izpostavlja, da je že uredil vse potrebno v zvezi z namestitvijo udeleženca, ki je sedaj nameščen v DSO ..., urejeno je njegovo dodatno zdravstveno zavarovanje, redna denarna socialna pomoč in plačevanje in doplačevanje institucionalnega varstva s strani MOL. 6 Natančneje glej 10. točko obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje.