Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. ali je sodba sodišča druge stopnje o primernosti višine pogodbene kazni ustrezno obrazložena; oziroma ali je sodišče druge stopnje pri presoji sorazmernosti pogodbene kazni pravilno uporabilo določilo 252. člena Obligacijskega zakonika in upoštevalo vse za to potrebne okoliščine,

2. ali je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje in je s tem podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in

3. ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da obveznost plačila pogodbene kazni iz Dogovora o sodelovanju z dne 22. 3. 2004 (Dogovor) in Aneksa št. 2 k Dogovoru ni deljiva in da toženki skupaj odgovarjata za plačilo celotne obveznosti.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj,

(1) ali je sodba sodišča druge stopnje o primernosti višine pogodbene kazni ustrezno obrazložena; oziroma ali je sodišče druge stopnje pri presoji sorazmernosti pogodbene kazni pravilno uporabilo določilo 252. člena Obligacijskega zakonika in upoštevalo vse za to potrebne okoliščine;

(2) ali je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje in je s tem podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku; in (3) ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da obveznost plačila pogodbene kazni iz Dogovora o sodelovanju z dne 22. 3. 2004 (Dogovor) in Aneksa št. 2 k Dogovoru ni deljiva in da toženki skupaj odgovarjata za plačilo celotne obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do prve in druge toženke v znesku 834.585,21 EUR z obrestmi (1. točka); da ne obstoji terjatev prve in druge toženke do tožnika v znesku 834.585,21 EUR z obrestmi (2. točka); in odločilo, da sta po pobotu prva in druga toženka dolžni tožniku plačati 834.585,21 EUR z obrestmi (3. točka). Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama prve in druge toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do prve in druge toženke v znesku 350.000,00 EUR z obrestmi (1. točka); da ne obstoji terjatev prve toženke do tožnika v znesku 350.000,00 EUR z obrestmi (2. točka); in odločilo, da sta prva in druga toženka dolžni tožniku plačati 350.000,00 EUR z obrestmi (3. točka). V preostalem delu je pritožbi prve in druge toženke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Spremenilo je tudi odločitev o stroških postopka.

3. Prva toženka se v obsežnem predlogu za dopustitev revizije v bistvenem primarno zavzema za ugotovitev ničnosti Dogovora o sodelovanju z dne 22. 3. 2004 (v nadaljevanju Dogovor) in Aneksa št. 2 k Dogovoru, podrejeno pa za znižanje pogodbene kazni. Trdi, da ostaja nepojasnjeno, kako je sodišče druge stopnje prišlo do zneska 350.000,00 EUR pogodbene kazni. Graja še odločitev, da je obveznost toženk solidarna. Zatrjuje kršitve 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter 22. člena Ustave. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj, (1) ali je sodišče pravilno uporabilo razlagalno pravilo 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) s tem, ko ni iskalo skupnega namena pogodbenih strank, temveč sodbo oprlo zgolj na gramatikalno razlago določb Dogovora; (2) ali gre v primeru zagotavljanja zaposlitve do upokojitve namesto plačila kupnine za poslovni delež za denarno ali nedenarno terjatev; (3) kakšni so kriteriji za razlikovanje med spremembo modalitete izpolnitve in spremembo izpolnitvenega ravnanja; (4) ali pravni posel (Dogovor), ki ga je tožnik kot direktor prve toženke sklenil sam s seboj, nasprotuje morali in prisilnim predpisom in je kot takšen ničen (86. člen OZ), ali gre za posel, ki ga je sklenila neupravičena oseba (73. člen OZ); (5) ali plačilo sodno ugotovljene in prisojene pogodbene kazni, ki izvira iz škodljive pogodbe, lahko pomeni škodo; (6) ali je sodba sodišča druge stopnje o primernosti višine pogodbene kazni ustrezno obrazložena; (7) katere kriterije in okoliščine je sodišče dolžno upoštevati pri odločanju o znižanju pogodbene kazni; (8) ali je sodišče pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 251. člena OZ s tem, ko je tožniku omogočilo uveljavljanje pogodbene kazni navkljub (sodno zavrnjenemu) izpolnitvenemu zahtevku; (9) ali zavrnitev zahtevka za izpolnitev pogodbe pomeni avtomatsko prenehanje dogovora o pogodbeni kazni zaradi njegove akcesornosti (249. člen OZ); (10) ali je sodišče zavrnitev zahtevka za izpolnitev s strani delovnega sodišča dolžno upoštevati v okviru presoje odgovornosti dolžnika za neizpolnitev (250. člen OZ); (11) ali je pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da sklenitev Dogovora in Aneksa št. 2 k Dogovoru glede obveznosti zagotavljanja tožniku zaposlitev do njegove upokojitve in plačila pogodbene kazni za primer njene kršitve v okoliščinah konkretnega primera ni nična; (12) ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določilo 86. člena v zvezi s 5. členom OZ; (13) ali je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje in s tem podana kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP; (14) ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da obveznost plačila pogodbene kazni iz Dogovora in Aneksa št. 2 k Dogovoru ni deljena in da toženki skupaj odgovarjata za plačilo celotne obveznosti; in (15) ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določilo 394. člena OZ.

4. Predlog je utemeljen v obsegu, opredeljenem v izreku tega sklepa.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so glede vprašanj, opredeljenih v izreku tega sklepa, podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP in je zato v tako začrtanem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).