Jedro

Reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov je dovoljeno v podobi le zaščitene blagovne znamke ali logotipa in ni mogoča razlaga kot jo ponuja tožnik v tožbi, da to pomeni že od priznanja znamke dalje, ki se prične z vložitvijo pravilne prijave znamke pri Uradu RS za intelektualno lastnino. Edina možna je razlaga, da postane blagovna znamka zaščitena po določilu ZOUTI šele z vpisom v ustrezen register po določilih ZIL-I.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Tržnega inšpektorata RS, Enota A. z dne 21. 6. 2002. Hkrati pa je v 2. točki dopolnila izrek izpodbijane odločbe organa prve stopnje v 1. točki izreka tako, da je na koncu stavka dodala besedilo: ker reklama ne predstavlja oblike in podobe zaščitene blagovne znamke ali logotipa.

V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da tožnik ne ugovarja dejanskemu stanju, ki ga je ugotovil organ prve stopnje in sicer, da tožnik reklamira cigarete B. preko raznovrstnih reklamnih oblik v poslovalnici A., J. 105, A. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na 11. člen Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, glede pomena izraza registrirana blagovna znamka pa tudi na Zakon o industrijski lastnini in poudarja, da Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov ne more dati prijavitelju znamke, ki je šele v postopku registracije, več pravic kot pa jih ima po Zakonu o industrijski lastnini. Pri tem je tožena stranka upoštevala tudi namen Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, ki je v tem, da se preprečuje škodljive posledice na zdravju zaradi kajenja ter določitev ukrepov za omejevanje uporabe tobačnih izdelkov. Tožena stranka poudarja, da je bilo reklamiranje prepovedano le iz razloga, ker reklama ne predstavlja oblike in podobe zaščitene blagovne znamke oziroma logotipa, zato je ukrep organa prve stopnje utemeljen na podlagi 20. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov. Hkrati pa tožena stranka še navaja, da izrek odločbe organa prve stopnje ni dovolj določen, zato ga je dopolnila. Organ prve stopnje je namreč prepovedal reklamiranje obravnavanega tobačnega izdelka iz razloga, ker uporabljena blagovna znamka še ni registrirana, to pa iz izreka odločbe ne izhaja.

Tožnik v tožbi navaja, da je nesporno, da so vsi motivi, s katerimi se je reklamiralo cigarete B. prijavljeni za registracijo pri Uradu RS za intelektualno lastnino. Nadalje navaja, da v celoti vztraja pri svojih navedbah v pritožbi in še navaja, da je bistveno za rešitev tega spora razlaga pojma "zaščitena blagovna znamka". Tožnik se ne strinja z razlogi tožene stranke, da naj bi iz Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov kot iz Zakona o industrijski lastnini izhajalo, da se pravice iz znamke pridobijo z vpisom v ustrezni register, prav tako, da ima prijavitelj prednostno pravico in da ne bi bilo mogoče zato razširiti prednostne pravice prijavitelja do te mere, da bi bila prijavljena znamka sinonim za zaščiteno znamko. Tožnik pa v zvezi s tem navaja, da iz določil Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov nikakor ne izhaja, da se pravice pridobijo šele z registracijo znamke. Tožnik navaja, da se določene pravice iz znamke pridobijo šele z dnevom vpisa znamke v ustrezen register in da se s prijavo šele zahteva pridobitev teh pravic, to izhaja iz določil Zakona o industrijski lastnini. Tožnik navaja, da je v tem sporu nepomembno kdaj se pridobijo pravice, ki jih določa Zakon o industrijski lastnini, ampak je pomembna pravna situacija po določilih Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov. Zato je po tem zakonu potrebno presojati glede namena, ki ga zakon zasleduje, ker določila zakona ne opredeljujejo pojma zaščitena znamka, vendar je namen zakona, da prepreči reklamiranje tobačnih izdelkov s klasičnimi oglaševalskimi prijemi. Kot znamka se lahko registrira le znak, ki omogoča razlikovanje blaga enega podjetja od drugega podjetja, zato je videz znakov, za katere se zahteva registracija, popolnoma drugačen od videza siceršnjih oglaševalskih sporočil. V zvezi z namenom Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov to pomeni, da je namen znakov, za katere se lahko zahteva registracija, popolnoma drugačen od namena klasičnih oglaševalskih sporočil, ti znaki so tudi bistveno manj opazni. Ker se namen zakona dosega tudi z omejitvijo vsebine reklamnih sporočil, je ta namen dosežen popolnoma enako učinkovito, če se pomen pojma zaščitena znamka razlaga tako, da za reklamiranje tobačnih izdelkov zadostuje prijavljena znamka. Pri tem se tudi sklicuje na obrazložitev predloga zakona, da je določba z zahtevo po reklamiranju v obliki zaščitene znamke ali logotipa sprejeta zato, da se sicer dovoljena reklama ne bi sprevrgla v pravo propagando.

Tožnik se tudi ne strinja s stališčem tožene stranke, da določila Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov ne morejo dati prijavitelju znamke več pravic, kot jih ima po določilih Zakona o industrijski lastnini. Zakona urejata povsem drugo pravno področje in nista v razmerju nadrejenosti ali podrejenosti. Nadalje navaja, da ko je nek znak prijavljen kot znamka, uživa določeno zaščito, vendar ne istih pravic kot registrirana znamka. Ves čas postopka pa ima prijavitelj znamke že določene pravice, ki mu gredo iz same prijave znamke. Tožnik navaja, da torej zaščitena znamka obsega tako prijavo znamke kot tudi pravico, ki je prijavitelju podeljena z dnem njene registracije. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožnika pa se tožena stranka do njih ni opredelila in je s tem kršila določbe postopka.

Tožnik predlaga, da se tožbi ugodi in da se odpravita tako odločba tožene stranke kot odločba organa prve stopnje, hkrati da se tožniku povrnejo stroški postopka, podrejeno pa, da se tožbi ugodi in da se odločba tožene stranke odpravi in da so stroški tega postopka nadaljnji stroški postopka.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, predložila je le upravne spise. Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je bil opravljen inšpekcijski pregled v poslovalnici A., v A., 11. 6. 2002 zaradi kontrole reklamiranja tobačnih izdelkov. Iz ugotovitev izhaja, da je B. d.o.o. prijavila zaščiteno blagovno znamko 12. 4. 2002 (škatla B) in dne 7. 5. 2002 (morje iz katerega se dviga odprta škatla cigaret B. s cigaretno škatlo), prav tako iz zapisnika izhaja, da je ta postopek še v teku. Organ prve stopnje je izrekel ukrep na podlagi 3. alinee 1. odstavka 11. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (Uradni list RS, št. 57/96, v nadaljevanju ZOUTI). Citirano določilo dovoljuje reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov v obliki in podobi zaščitene blagovne znamke ali logotipa. Že iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu izhaja, da je B. d.o.o. prijavila zaščiteno blagovno znamko, vendar je ta postopek še v teku in tudi v tožbi tožnik ne trdi in ne dokazuje nasprotnega. Ker reklama, ki je predmet odločbe organa prve stopnje, ne predstavlja oblike in podobe zaščitene blagovne znamke ali logotipa, je odločba organa prve stopnje in posledično tudi tožene stranke pravilna. Po presoji sodišča pa je pravilno stališče tožene stranke, da je reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov dovoljeno v podobi le zaščitene blagovne znamke ali logotipa in ni mogoča razlaga kot jo ponuja tožnik v tožbi, da to pomeni že od priznanja znamke dalje, ki se prične z vložitvijo pravilne prijave znamke pri Uradu RS za intelektualno lastnino. Po presoji sodišča pa je mogoče že na podlagi gramatikalne razlage besedila 11. člena ZOUTI zaključiti, da zakonodajalec s besedilom 11. člena ZOUTI ni predvidel, da je dovoljeno reklamiranje že v obliki in podobi blagovne znamke ali logotipa, ki je le prijavljen pri Uradu RS za intelektualno lastnino, ker to iz besedila citiranega določila ne izhaja. Citirano določilo tudi ne uporablja besede prijavljena ali registrirana blagovna znamka ali logotip, ampak je uporabljena beseda zaščitena. Tožena stranka se je pri tem oprla na določili 76. in 103. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 45/01 in 96/02, v nadaljevanju: ZIL-I) in pri tem poudarila, da se pravice iz blagovne znamke pridobijo z dnevom vpisa v ustrezen register. Tako je edino možna razlaga, da postane blagovna znamka zaščitena po določilu ZOUTI šele z vpisom v ustrezen register po določilih ZIL-I. Ker tožnik tudi v tožbi ne izpodbija, da ima le prijavljeno blagovno znamko, je tožena stranka, po presoji sodišča, pravilno uporabila določilo ZOUTI in pravilno odločila.

Tožnik tudi očita, da se tožena stranka ni opredelila do vseh pritožbenih navedb, vendar v tožbi tega podrobneje ne opredeljuje. Tožena stranka je odločila v skladu z 247. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Tožniku je bil izrečen inšpekcijski ukrep prepovedi reklamiranja tobačnega izdelka, ker reklama ne predstavlja oblike in podobe zaščitene blagovne znamke ali logotipa. V zvezi s tem je tožena stranka odgovorila na pritožbene navedbe tožnika v skladu s 1. in 2. odstavkom 247. člena ZUP.

Tožnik v pritožbi navaja še, da je reklamiral tobak in tobačne izdelke v prodajalni tobačnih izdelkov in da tudi površina reklame ne presega 7 m2. Glede teh pritožbenih navedb se tožena stranka ni opredelila, vendar to, po presoji sodišča, ne more vplivati na pravilnost odločitve tožene stranke, ker pogoja, ki ju tožnik še omenja v svoji pritožbi, nista bila predmet inšpekcijskega pregleda in tudi ne ukrepanja z odločbo prve stopnje. Reklamiranja tobaka in tobačnih izdelkov po 11. členu ZOUTI mora izpolnjevati z zakonom določene kriterije, tožena stranka pa je utemeljeno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje kriterija "zaščitene blagovne znamke ali logotipa", zato je odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00).