Jedro

Prvi tožnik zahteva povrnitev premoženjske škode, ki se kaže v manjvrednosti njegove nepremičnine. Sam je pojasnil, da se je zaradi gradnje ceste bistveno zmanjšala tržna vrednost nepremičnine zaradi nenehnega hrupa, smoga, odvzema svetlobe in neposrednega sonca, večje vlage, spremembe mikroklime ipd. Take navedbe (in na trditveno podlago je sodišče vezano) kažejo, da gre za škodo, do katere je prišlo z izgradnjo ceste in prometom po njej. Kljub temu, da tožeča stranka istočasno trdi, da je do premoženjske škode prišlo tudi zaradi gradnje same, te škode ne pojasni -nasprotno, sama z zahtevkom uveljavi le škodo zaradi manjvrednosti nepremičnine, ta manjvrednost pa je po prikazanih navedbah lahko le rezultat končane gradnje ceste in njenega vpliva na nepremičnino prvega tožnika, ne pa morebitnih nepravilnosti pri pripravah za gradnjo ali med gradnjo samo. Druga toženka (država) je lastnica državne ceste (1. odstavek 3. člena ZJC,

4., 5. in 16. točka 1. odstavka 14. člena ZJC). Njena odškodninska odgovornost je zato podana že iz tega naslova - ker je lastnica stvari, zaradi katere oziroma zaradi uporabe katere ima tožeča stranka škodo. Te odgovornosti je ne razbremenjuje dejstvo, da je po zakonu upravljanje in vzdrževanje avtocest preneseno na prvo toženko (DARS). Po 3č. členu ZDARS prva toženka upravlja in vzdržuje avtoceste v svojem imenu in za račun države. Enako opravlja tudi naloge v zvezi z izgradnjo in obnavljanjem avtocest (2. odstavek 3. člena ZDARS), naloge v zvezi s prostorskim načrtovanjem in umeščanjem avtocest v prostor pa opravlja v imenu in za račun RS (1. odstavek 3. člena ZDARS). Vse to kaže, na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da prva toženka ni odgovorna za škodo, ki izvira iz avtoceste, saj svoje naloge opravlja na račun druge toženke, določene pa tudi v njenem imenu. Podlage za to tudi ne daje ZUDVGA. Po določilu 3. odstavka 6. člena ZUDVGA, plača prva toženka odškodnino lastniku oziroma uporabniku zemljišča, ki mu je zaradi pripravljalnih del nastala škoda. Premoženjska škoda pa v tem primeru prvemu tožniku ni nastala zaradi pripravljalnih del, pač pa zaradi ceste same in njene uporabe. Kar je bilo povedano o podlagi zahtevka za premoženjsko škodo, pa ne velja v celoti tudi za podlago zahtevka za nepremoženjsko škodo, in sicer ne v delu, kolikor se zahtevek nanaša na prvo toženko. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev škode, ki ji je nastala z izgradnjo ceste in njeno uporabo in tudi s pripravami za gradnjo, organiziranjem in vodenjem gradnje. Že v tožbi je navedla, da je sama gradnja ceste vsem tožnikom povzročala velike težave in neprijetnosti, kar se je odražalo na njihovem splošnem počutju, zdravju in zmanjšani delovni ter siceršnji življenjski sposobnosti, zaradi česar zahteva povrnitev že nastale kot tudi bodoče nepremoženjske škode, pri čemer prva zajema tudi duševne bolečine za časa gradnje. Prva toženka je bila investitor gradnje. Kot naročnik del na nepremičnini bi prva toženka lahko odgovarjala za škodo, povzročeno v zvezi z izvajanjem teh del (207. člen ZOR). Ker sodišče prve stopnje ob zavrnitvi zahtevka za nepremoženjsko škodo zoper prvo toženko ni presojalo, ali je ta škoda (ali njen del) posledica že tudi same graditve avtoceste oziroma ali je že sama gradnja vplivala na to, da je obseg nepremoženjske škode tožnikov večji, pritožba tožeče stranke v tem delu utemeljeno očita sodbi prve stopnje pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odstavka

339. člena ZPP).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba prve stopnje razveljavi glede prve toženke v I. točki izreka glede zahtevka pod 2. točko (s katero je zavrnjen zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode tožnikov), in v 1. odstavku III. točke izreka (izrek o pravdnih stroških prve toženke) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne, v celoti pa se zavrne pritožba druge toženke in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu (to je v I. točki izreka glede zavrnitve celotnega zahtevka zoper tretjo toženko in glede zavrnitve tožbenega zahtevka za povrnitev premoženjske škode pod 1. točko zoper prvo toženko, v II. točki in v 2. odstavku III.

točke izreka). Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo delno in vmesno sodbo. Tožbeni zahtevek za povrnitev premoženjske škode zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine in za povrnitev duševnih bolečin tožnikov med gradnjo ceste in za čas po gradnji je v celoti zavrnilo zoper prvo in tretjo toženko (I. točka izreka). Glede druge toženke je odločilo, da je tožeči stranki odškodninsko odgovorna (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da prvi toženki povrne 990.950,00 SIT pravdnih stroškov, medtem ko je odločitev o pravdnih stroških tožeče stranke in druge toženke pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka sodbe). Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili tožeča stranka in druga toženka. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Škodno dejanje predstavlja poleg gradnje ceste ter njene uporabe tudi sama priprava za gradnjo, njeno organiziranje in vodenje. Prva toženka je zelo površno izvedla pripravo, organiziranje in vodenje gradnje. Od prvega tožnika kot lastnika prizadete nepremičnine in mejaša ceste sploh ni pridobila soglasja za gradnjo, saj ga o njej ni obvestila. Če bi prva toženka še pred začetkom gradnje prišla do njega, bi ji pojasnil, da se z načrtovano gradnjo ne strinja in bi zahteval spremembo lokacijskega načrta, če pa bi na gradnjo vseeno pristal, bi že takrat zahteval odškodnino za manjvrednost njegove nepremičnine, pri čemer bi dovoljenje za začetek gradnje pogojeval z namestitvijo protihrupnih in podobnih naprav, ki bi zmanjšale ali preprečile imisije že za časa same gradnje. Zaradi malomarno opravljenih pripravljalnih del s strani prve toženke je prišlo do vseh posledic. Zato bi morala biti podana odškodninska odgovornost prve toženke, ki jo k temu zavezuje tudi 3. odstavek 6. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji. Drugačni razlogi sodbe so nejasni oziroma sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev (ocena ustreznosti ali neustreznosti izvedbe pripravljalnih, vodstvenih in organizacijskih del s strani prve toženke) in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Po določilu 2. odstavka 6. člena statuta prva toženka opravlja tudi vse druge posle, potrebne za gradnjo avtocest in opravljanje njene dejavnosti. Slaba izvedba teh żdrugih poslov" je prav tako prispevala k nastanku posledic. Iz 7. člena statuta izhaja, da prva toženka opravlja svojo dejavnost v svojem imenu in na svoj račun, kar potrjuje tudi njeno odškodninsko odgovornost v primeru, da je svoje delo in obveznosti opravila malomarno. Po 33. členu Zakona o javnih cestah sredstva za graditev obvozne ceste zagotavljata RS in lokalna skupnost, to pa je tretja toženka. Očitno je torej bila soinvestitor obvozne ceste in je zato tudi soodgovorna za povračilo škode, ki je nastala zaradi njene gradnje. Sporni odsek ceste ima status obvozne ceste oziroma obvozne avtoceste, avtoceste pa spadajo med državne ceste. Obvozna cesta je tista cesta, s katero se nadomesti del državne ceste (torej tudi avtoceste) skozi naselje. Tudi sama druga toženka pojasnjuje v odgovoru na tožbo, da gre za vzhodno obvoznico in ne za klasično avtocesto. Glede na to so vse tri toženke solidarno odgovorne. Sicer pa so razlogi sodbe, ki se nanašajo na ugotovitev, da gre pri spornem cestnem odseku za vzhodno avtocesto in ne za del severne obvozne avtoceste, nejasni in temeljijo le na nekem ugibanju oziroma sklepanju sodišča, ne pa na nekih strokovno argumentiranih ugotovitvah strokovnjaka. S tem je podana nadaljnja bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da sta tudi drugi dve toženki odškodninsko odgovorni tožnikom in sta nerazdelno dolžni povrniti pravdne stroške, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Druga toženka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je svojo odločitev oprlo izključno na lastništvo ceste, pri tem pa popolnoma zanemarilo, ali gre za škodo med izvajanjem gradbenih del oziroma pred izgradnjo ali za škodo po izgradnji ceste, ko se po njej odvija redni javni promet. Zakon o obligacijskih razmerjih v 207. členu določa, da naročnik in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del. Zato prva toženka kot investitor izgradnje obvozne ceste, ob kateri stoji objekt tožeče stranke, ne more biti razbremenjena odgovornosti za zatrjevano škodo oziroma neprijetnosti (prah, ropota), ki naj bi jih tožeča stranka utrpela tekom izgradnje ceste med izvajanjem gradbenih del, ki so trajala dve leti. V tem času ni mogoče govoriti o odgovornosti druge toženke, ki naj bi bila lastnik državne ceste, ki še ni bila zgrajena in po kateri se promet še sploh ni začel odvijati oziroma objekt še ni pridobil statusa grajenega javnega dobra. V tem času je mogoče govoriti samo o odgovornosti investitorja in izvajalca gradbenih del na nepremičnini, ki je bila dve leti gradbišče in se je po njej odvijal gradbiščni promet. Cesta je res v lasti druge toženke in je po samem zakonu prešla v upravljanje prve toženke. Napačno pa je sodišče ocenilo vsebino upravljalskih upravičenj in odškodninsko obveznost vezalo zgolj na formalnopravno lastništvo. Iz Statuta DARS, Pogodbe o prenosu avtocest v RS v upravljanje DARS d.d., Zakona o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji ter Zakona o javnih cestah je razvidno, da vsebina upravljalskih upravičenj DARS dosega kvaliteto, ko lahko govorimo, da drugi toženki od vsebine lastninske pravice ostaja "gola lastninska pravica". Prva toženka namreč upravlja in vzdržuje avtoceste v RS, pobira cestnino, med dejavnosti družbe sodi sama gradnja avtocest, izdeluje planske akte, opravlja naloge rednega vzdrževanja, varstva, odloča o posegih itd. Zatrjevane imisije po izgradnji ne izvirajo iz ceste, temveč iz prometa, ki se po njej odvija, torej iz samega "obratovanja". Glede na to je pasivna legitimacija na strani prve toženke. Druga toženka tako predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper drugo toženko zavrne in odloči, da je prva toženka odškodninsko odgovorna, tožeča stranka pa je dolžna drugi toženki povrniti stroške pravdnega postopka z zamudnimi obrestmi. Na vročeno pritožbo nasprotne stranke je odgovorila le tožeča stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo druge toženke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba druge toženke pa ni utemeljena. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožeča stranka uveljavlja zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki se kaže v manjvrednosti nepremičnine, last prvega tožnika, in nepremoženjske škode. Tožeča stranka (tudi v pritožbi) trdi, da ji je ta škoda nastala ne le s samo izgradnjo ceste in njeno uporabo, temveč tudi s pripravami za gradnjo, organiziranjem in vodenjem gradnje. Že zgolj iz tega razloga naj bi bila po stališču pritožb podana tudi odgovornost prve toženke. Ker sodišče prve stopnje do tega ni zavzelo stališča, je po presoji obeh pritožb podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Temu stališču je treba pritrditi, vendar le delno, kolikor se zavrnitev tožbenega zahtevka nanaša na povrnitev nepremoženjske škode, v drugem delu pa ne. Čeprav sodba prve stopnje tudi glede zavrnitve premoženjske škode razlogov o tem dejstvu nima, pa za odločitev o zavrnitvi zahtevka za premoženjsko škodo, to dejstvo ne predstavlja odločilnega dejstva in zato tudi ne očitane pomanjkljivosti. Zaradi preglednosti pritožbeno sodišče v nadaljevanju posebej obravnava del zahtevka, ki se tiče premoženjske škode, in posebej del zahtevka, ki se tiče nepremoženjske škode. O podlagi zahtevka za povrnitev premoženjske škode Kot že rečeno, prvi tožnik zahteva povrnitev premoženjske škode, ki se kaže v manjvrednosti njegove nepremičnine. Sam je v tožbenih in nadaljnjih navedbah pred sodiščem prve stopnje pojasnil, da se je zaradi gradnje ceste bistveno zmanjšala tržna vrednost nepremičnine zaradi nenehnega hrupa (ki jo povzroča gost promet po cesti), smoga, odvzema svetlobe in neposrednega sonca, večje vlage, spremembe mikroklime ipd.

(podrobne navedbe o tem vsebuje zlasti vloga tožeče stranke z dne

2.4.2003). Take navedbe tožeče stranke (in na trditveno podlago je sodišče vezano - 1. odstavek 2. člena ZPP) kažejo, da gre za škodo, do katere je prišlo z izgradnjo ceste in prometom po njej. Kljub temu, da tožeča stranka istočasno trdi, da je do premoženjske škode prišlo tudi zaradi gradnje same, te škode ne pojasni - nasprotno, sama z zahtevkom uveljavi le škodo zaradi manjvrednosti nepremičnine, ta manjvrednost pa je po prikazanih navedbah lahko le rezultat končane gradnje ceste in njenega vpliva na nepremičnino prvega tožnika, ne pa morebitnih nepravilnosti pri pripravah za gradnjo ali med gradnjo samo. Pravilnost takšnega stališča le še potrjujejo navedbe tožeče stranke v vlogi z dne 2.4.2003, da zahteva za obdobje gradnje 1/3 uveljavljane odškodnine, za čas po gradnji pa 2/3 uveljavljane odškodnine, kar pa velja le za psihične bolečine, torej nepremoženjsko škodo. Tako se dejstvo, da sodišče prve stopnje pri premoženjski škodi ni posebej obravnavalo pripravljalnih del in gradnje same, izkaže za nerelevantno, odsotnost razlogov o takem dejstvu pa ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot to sodbi prve stopnje očitata obe pritožbi. Vse navedeno velja tudi za zatrjevano pomanjkljivost v postopku pred pričetkom gradnje (prvi tožnik naj ne bi dal soglasja zanjo). Gradnja cest je v interesu države in trasa spornega dela ceste je bila določena z uredbo (Uredba o lokacijskem načrtu za vzhodno avtocesto od Malenc do Šentjakoba in del severne obvoznice od Tomačevega do Zadobrave v Ljubljani, Uradni list RS, št. 27/1994, v nadaljevanju Uredba), zato njegovo nasprotovanje gradnji ceste niti ne bi moglo biti uspešno. Tožeča stranka nadalje sodbi prve stopnje tudi neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi ne bili jasni razlogi sodišča glede dejstva, da gre pri spornem odseku ceste za vzhodno avtocesto in ne za del severne obvozne avtoceste. Razlogi sodbe prve stopnje so namreč v tem delu povsem jasni in temeljijo na Uredbi. Da gre za območje vzhodne avtoceste, izhaja iz določb II. odseka Uredbe (3.-5. člen) in določb o poteku trase vzhodne avtoceste (11. člen) in dela severne obvozne ceste (12. člen), saj se nepremičnine iz katastrske občine Bizovik, kjer leži nepremičnina prvega tožnika, nahajajo izključno v območju urejanja vzhodne avtoceste. Sodišče je navedeno torej pravilno zaključilo na podlagi Uredbe, zato tudi ni utemeljen očitek, da je šlo za ugibanje oziroma sklepanje, ki ne temelji na strokovno argumentiranih ugotovitvah strokovnjaka. Za razjasnitev vprašanja, da gre za avtocesto, namreč glede na jasno opredelitev ceste oziroma razmejitev vzhodne avtoceste od severnega dela obvozne ceste v omenjenem podzakonskem aktu ni potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo. V zvezi s temeljem zahtevka je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da pravno podlago vtoževanemu odškodninskemu zahtevku predstavlja 156. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR v zvezi s 1060. členom veljavnega Obligacijskega zakonika), njegova konkretnejša presoja pa bo stvar presoje nadaljnjega postopka, v katerem se bo (tudi glede na to odločitev pritožbenega sodišča) obravnavala višina škode, delno pa še tudi njen temelj. V zvezi s presojo temelja tudi ne gre spregledati

3. odstavka 156. člena ZOR, za katerega je značilno, da nastane škoda iz sicer dopustne dejavnosti (zanjo da dovoljenje pristojni organ), a je škoda (v obsegu, kolikor presega normalne meje) nedopustna, a (tudi) to bo predmet obravnavanja v nadaljnjem postopku. Za presojo odgovornosti za nastanek premoženjske škode, ki je posledica zgrajene ceste in prometa na njej, so odločilna določila Zakona o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 57/1993-126/2003, v nadaljevanju ZDARS), Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 35/1995, v nadaljevanju ZUDVGA) in Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/1997-131/2004, v nadaljevanju ZJC), določila teh zakonov v zvezi s presojo odgovornosti toženk pa je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

Nobena od strank postopka ne oporeka, da je druga toženka lastnica državne ceste (1. odstavek 3. člena ZJC, 4., 5. in 16. točka 1. odstavka 14. člena ZJC). Njena odškodninska odgovornost je zato podana že iz tega naslova - ker je lastnica stvari, zaradi katere oziroma zaradi uporabe katere ima tožeča stranka škodo. Te odgovornosti je ne razbremenjuje dejstvo, da je po zakonu upravljanje in vzdrževanje avtocest preneseno na prvo toženko. Prva toženka namreč avtoceste upravlja in vzdržuje v svojem imenu in za račun države (3č. člen ZDARS), pri čemer cestnina za uporabo avtocest (to dejstvo izpostavlja pritožba druge toženke) predstavlja prihodek družbe v zvezi z upravljanjem in vzdrževanjem avtocest (1. odstavek 6b. člena ZDARS). Zgolj prenos upravljalskih upravičenj na prvo toženko ne more vplivati na odgovornost druge toženke kot lastnice avtoceste, na račun katere prva toženka tudi izvaja svoja upravičenja. Po navedenem določilu 3č. člena ZDARS prva toženka upravlja in vzdržuje avtoceste v svojem imenu in za račun države.

Enako opravlja tudi naloge v zvezi z izgradnjo in obnavljanjem avtocest (2. odstavek 3. člena ZDARS), naloge v zvezi s prostorskim načrtovanjem in umeščanjem avtocest v prostor pa opravlja v imenu in za račun RS (1. odstavek 3. člena ZDARS). Vse to kaže, na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da prva toženka ni odgovorna za škodo, ki izvira iz avtoceste, saj svoje naloge opravlja na račun druge toženke, določene pa tudi v njenem imenu. Podlage za to tudi ne daje ZUDVGA. Po določilu 3. odstavka 6. člena ZUDVGA, na katerega se sklicuje pritožba tožeče stranke, plača prva toženka odškodnino lastniku oziroma uporabniku zemljišča, ki mu je zaradi pripravljalnih del nastala škoda. Premoženjska škoda pa, kot je bilo že obrazloženo, prvemu tožniku ni nastala zaradi pripravljalnih del, pač pa zaradi ceste same in njene uporabe. V pritožbi sicer tožeča stranka trdi, da je škoda nastala zaradi slabe izvedbe "drugih poslov", pri čemer se sklicuje na 2. odstavek 6. člena statuta prve toženke, vendar pa ne pojasni, kako naj bi ti posli vplivali ali mogli vplivati na vtoževano premoženjsko škodo oziroma njen obseg. Tudi sicer tožeča stranka odškodninsko odgovornost prve toženke za premoženjsko škodo utemeljuje z določili njenega statuta, češ da družba opravlja dejavnost v svojem imenu in za svoj račun (7. člen statuta). Zato naj bo še enkrat navedeno: Škoda zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine, kot jo zahteva prvi tožnik, je škoda, ki mu je nastala zaradi zgrajene ceste in prometa na njej in ne z izvajanjem del (gradnje) in v časovnem okviru izvajanja del. S citiranjem določil ZJC želi tožeča stranka prikazati, da je sporni odsek ceste obvozna cesta, ki jo je sofinancirala tretja toženka, zaradi česar naj bi bila tretja toženka odškodninsko odgovorna. Po 16. točki 1. odstavka

14. člena ZJC je obvozna cesta tista cesta, s katero se nadomesti del državne ceste skozi naselje. Še vedno gre torej za državno cesto in zgolj morebitno sofinanciranje graditve obvozne ceste s strani lokalne skupnosti torej ne posega niti v lastninska razmerja niti v odškodninsko odgovornost, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. O podlagi zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode To, kar je bilo povedano o podlagi zahtevka za premoženjsko škodo, pa ne velja v celoti tudi za podlago zahtevka za nepremoženjsko škodo, in sicer ne v delu, kolikor se zahtevek nanaša na prvo toženko (razlogi za zavrnitev zahtevka zoper tretjo toženko pa so tudi v tem delu enaki, kot je bilo doslej navedeno). Tožeča stranka je zahtevala povrnitev škode, ki ji je nastala z izgradnjo ceste in njeno uporabo in tudi s pripravami za gradnjo, organiziranjem in vodenjem gradnje.

Že v tožbi je navedla, da je sama gradnja ceste vsem tožnikom povzročala velike težave in neprijetnosti, kar se je odražalo na njihovem splošnem počutju, zdravju in zmanjšani delovni ter siceršnji življenjski sposobnosti, zaradi česar zahteva povrnitev že nastale kot tudi bodoče nepremoženjske škode, pri čemer prva zajema tudi duševne bolečine za časa gradnje. Kasneje (vloga z dne 2.4.2003) je opredelila, da zahteva za obdobje same gradnje 1/3 uveljavljane odškodnine, za čas po gradnji pa 2/3 uveljavljane odškodnine, ki se nanaša na psihične bolečine. Da je bila investitor gradnje, je potrdila prva toženka v odgovoru na tožbo. Kot naročnik del na nepremičnini pa bi prva toženka lahko odgovarjala za škodo, povzročeno v zvezi z izvajanjem teh del (207. člen ZOR). Ker sodišče prve stopnje ob zavrnitvi zahtevka za nepremoženjsko škodo zoper prvo toženko ni presojalo, ali je ta škoda (ali njen del) posledica že tudi same graditve avtoceste oziroma ali je že sama gradnja vplivala na to, da je obseg nepremoženjske škode tožnikov večji, pritožba tožeče stranke utemeljeno očita sodbi prve stopnje pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). V tem obsegu je bilo treba njeni pritožbi (ne pa pritožbi druge toženke, saj ta odločitve o zavrnitvi zahtevka zoper prvo toženko ne more izpodbijati, ker za to nima pravnega interesa) ugoditi, sodbo prve stopnje razveljaviti glede zavrnitve zahtevka za nepremoženjsko škodo zoper prvo toženko in posledično v izreku o stroških glede prve toženke in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP), pri čemer je že iz dosedanje obrazložitve razvidno, v čem so pomanjkljivosti sodbe, ki jih bo treba pri ponovnem sojenju odpraviti. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke, v celoti pa pritožbo druge toženke zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo prve stopnje, saj tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).