Jedro

Pri nerazdelni obveznosti lahko upnik v skladu s prvim odstavkom 414. člena ZOR zahteva plačilo cele obveznosti od prvega ali drugega solidarnega dolžnika ali od obeh hkrati. Gre za njegovo pravico izbire. Če je s sodbo naloženo plačilo le enemu od njiju, ta nima pravno varovanega interesa za pritožbeno ali revizijsko izpodbijanje drugega dela sodne odločbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka proti drugemu solidarnemu tožencu. Njegov položaj je enak, kot če bi tožnik tožbo v skladu s svojo pravico do izbire vložil samo proti njemu.

Zmotno je stališče, da je treba primarno uveljavljati pravno varstvo po drugem odstavku 156. člena ZOR in ne po tretjem odstavku istega člena. Ko je do škode že prišlo, oškodovanec lahko zahteva njeno povrnitev v obliki denarne odškodnine, za preprečitev nadaljnjega nastajanja škode pa ima glede na okoliščine konkretnega primera tudi nedenarne zahtevke.

Ni edina objektivna odgovornost samo tista, ki je povezana z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo v smislu 173. člena ZOR, temveč tudi v drugih primerih (primerjaj drugi in tretji odstavek 154. člena ZOR). Pri odgovornosti po 156. členu ZOR gre prav za tak drug primer, ki ga določa zakon. Pasivna legitimacija imetnice nevarne stvari je podana zato, ker je lastnica avtoceste. Kot taka bi bila pasivno legitimirana po 5. členu ZTLR za stvarnopravne zahtevke, kot taka pa sodi tudi v skupino "drugih" iz 156. člena ZOR, ki so pasivno legitimirani za odškodninske zahtevke po navedeni zakonski določbi.

Izrek

Revizija druge toženke proti odločitvi o njeni odškodninski odgovornosti za nepremoženjsko škodo sedmega tožnika in proti odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka prvega tožnika za plačilo premoženjske škode proti prvi toženki se zavrže. V ostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega odgovora tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožniki so od vseh treh toženk zahtevali nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastalo v zvezi z gradnjo vzhodne avtoceste Šentjakob - Malence mimo hiše, v kateri živijo, in v zvezi z vplivi prometa po zgraditvi avtoceste. Prvi tožnik je kot lastnik nepremičnine zahteval tudi plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi manjvrednosti nepremičnine. Sodišče prve stopnje je z delno in vmesno sodbo odločilo tako, da je v izrekih pod točko I-1, 2 in 3 tožbene zahtevke vseh tožnikov proti prvi toženki in tretji toženki zavrnilo, ker DARS in Mestna občina Ljubljana nista pasivno legitimirana, v izreku pod II pa je odločilo, da je druga toženka Republika Slovenija tožnikom odškodninsko odgovorna.

Proti tej sodbi so se pritožili tožniki in druga toženka. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov delno ugodilo tako, da je glede prve toženke razveljavilo odločitev v izreku pod točko I-2 o zavrnitvi zahtevkov vseh tožnikov za povrnitev nepremoženjske škode in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu je njihovo pritožbo in v celoti pritožbo druge toženke zavrnilo in v nerazveljavljenem delu o zavrnitvi vseh zahtevkov proti tretji toženki, o zavrnitvi tožbenega zahtevka prvega tožnika za povrnitev premoženjske škode proti prvi toženki in o odškodninski odgovornosti druge toženke potrdilo prvostopenjsko sodbo.

V pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi druga toženka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in opredeljuje, da izpodbija tako odločitev glede zavrnitve tožbenega zahtevka proti prvi toženki za povrnitev premoženjske škode kot odločitev glede same druge toženke. Temu ustrezen je primarno predlagani obseg razveljavitve obeh sodb in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa predlaga tako spremembo tistega dela, ki se nanaša nanjo, da se tožbeni zahtevek proti drugi toženki v celoti zavrne.

Revizija pritrjuje, da je izhodišče za civilnopravno varstvo okolja 5. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), v obravnavanem primeru pa pride v poštev pravna podlaga iz drugega in tretjega odstavka 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakona). Revizija poudarja, da je treba primarno izkoristiti pravno varstvo iz drugega odstavka 156. člena ZOR. Ob posebnostih iz navedenih zakonskih določb je treba utemeljenost zahtevka v preostalem presojati po enakih pravnih pravilih kot veljajo za druge odškodninske zahtevke. Ker krivdna odgovornost pri splošno koristni in zato dopustni dejavnosti ne pride v poštev, gre za objektivno odgovornost, zanjo pa po 174. členu ZOR odgovarja imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja. Res je druga toženka lastnica avtoceste, vendar so bile naloge v zvezi z izgradnjo in obnavljanjem avtocest ter finančni inženiring na podlagi Zakona o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (ZDARS, Ur. l. RS št. 57/93, 126/2003, 20/2004-UPB1) in pogodbe prenesene na prvo toženko. Zato je le njo šteti za imetnika v smislu odgovorne osebe, saj so nanjo prenesena upravljalska upravičenja v takšni širini, da je drugi toženki ostala le tako imenovana gola lastninska pravica. V nadaljevanju revizija povzema posamezne zakonske določbe, poudari pa tudi, da zatrjevane emisije ob izgradnji avtoceste ne izvirajo iz ceste, temveč iz samega obratovanja in da samo obstoj avtoceste ne povzroča škode, z dejavnostjo prometa po avtocesti pa se ukvarja prva toženka. Sodišče je torej napačno ocenilo vsebino upravljalskih upravičenj in revidentkino odgovornost vezalo zgolj na formalno lastništvo, kar je povzročilo zmotno uporabo materialnega prava pri zavrnitvi ugovora pasivne legitimacije druge toženke.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnim strankam. Tožniki in prva toženka vsak v svojem odgovoru predlagajo zavrnitev revizije (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je delno nedovoljena, v dovoljenem delu pa neutemeljena.

Obravnavani odškodninski spor je premoženjske narave, zato tudi zanj velja omejitev iz drugega odstavka 367. člena ZPP, da je revizija dovoljena le v tistih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne drugostopenjske sodbe presega revizijski prag 4.172,93 EUR (1.000.000 SIT). Ker gre za odškodninske zahtevke sedmih tožnikov za vsakemu od njih nastalo nepremoženjsko škodo, prvemu tožniku pa tudi za premoženjsko škodo, je treba v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spora zaradi njihove različne podlage ugotavljati po vrednosti vsakega od posameznih zahtevkov. Izhodišče za ugotovitev vrednosti spora je tudi pri vmesni sodbi višina denarnega tožbenega zahtevka oziroma ocena nedenarnega tožbenega zahtevka v tožbi. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sedmi tožnik s tožbo zahteval plačilo odškodnine za svojo nepremoženjsko škodo v višini 500.000 SIT (sedaj 2.086,465 EUR), kar pomeni, da revizija druge toženke proti zavrnitvi njene pritožbe proti vmesni sodbi prvega sodišča v tem delu ni dovoljena.

Osnovna predpostavka za dovoljenost revizije je, da ima vlagatelj zanjo pravni interes. Če ga nima, je revizija v skladu z drugim odstavkom 374. člena ZPP nedovoljena. Druga toženka je v uvodu revizije določno opredelila obseg revizijskega izpodbijanja. Iz njene opredelitve izhaja, da predlaga tudi razveljavitev odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka proti prvi toženki. Že pritožbeno sodišče je drugi toženki razložilo (v razlogih drugega odstavka na šesti strani svoje odločbe), da v tem delu nima pravnega interesa. Z razlogi o neobstoju odgovornosti prve toženke za premoženjsko škodo prvega tožnika se je ukvarjalo ob obravnavanju in zavrnitvi pritožbe tožeče stranke, ta pa revizije ni vložila. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka uveljavljala solidarno odgovornost prve in druge toženke. Pri nerazdelni obveznosti lahko upnik v skladu s prvim odstavkom 414. člena ZOR zahteva plačilo cele obveznosti od prvega ali drugega solidarnega dolžnika ali od obeh hkrati. Gre za njegovo pravico izbire. Če je s sodbo naloženo plačilo le enemu od njiju, ta nima pravno varovanega interesa za pritožbeno ali revizijsko izpodbijanje drugega dela sodne odločbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka proti drugemu solidarnemu tožencu. Njegov položaj je enak, kot če bi tožnik tožbo v skladu s svojo pravico do izbire vložil samo proti njemu. Stvar notranjega razmerja obeh solidarnih dolžnikov je, ali in kako bo prišlo do medsebojnih regresnih zahtevkov, ni pa to stvar osnovne odškodninske pravde. Zato v taki situaciji, kot je obravnavana, druga toženka ne more z revizijo izpodbijati tistega dela izreka pritožbene odločbe, s katerim je potrjena odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka prvega tožnika proti prvi toženki za plačilo premoženjske škode. Ali malo drugače: njen interes za revizijsko izpodbijanje tega dela izreka pritožbene odločbe ni pravno varovan.

Kljub temu pa je revizijsko sodišče meritorno obravnavalo nadaljnje revizijske trditve o odgovornosti prve toženke, saj revidentka z njim utemeljuje (popoln) neobstoj svoje odškodninske odgovornosti, torej tudi neobstoj solidarnosti vtoževanih terjatev. Pri tem je izhajalo iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč, da je do nepremoženjske škode pri vseh sedmih tožnikih prišlo zaradi vplivov že med samo dvoletno gradnjo avtoceste in zaradi kasnejših vplivov same ceste ter prometa na njej. Kolikor je sicer ne dovolj opredeljeno revizijsko trditev, da zatrjevane emisije ne izvirajo iz same ceste, mogoče razumeti kot nasprotovanje ugotovljenemu obdobju in vzrokom škode, gre za izpodbijanje dejanskega stanja (odvzem svetlobe, jutranjega sonca, daljše obdobje snega itd. zaradi gradnje visokega nasipa...), kar po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP v sedanji fazi postopka ni dovoljeno. Enako velja tudi glede vzrokov za premoženjsko škodo prvega tožnika.

Pravna podlaga za odločanje v tem sporu so določbe 156. člena ZOR, ki jih vsebinsko povzema tudi sama revizija. Njeno stališče, da je treba primarno uveljavljati pravno varstvo po drugem odstavku 156. člena ZOR in ne po tretjem odstavku istega člena, je materialnopravno zmotno. Čeprav niti prvi niti drugi odstavek 156. člena ZOR denarnega odškodninskega zahtevka ne omenjata, to ne pomeni, da je denarni odškodninski zahtevek izključen. Pogoj zanj je, da je premoženjska ali nepremoženjska škoda že nastala, medtem ko pri odstranitvenem in opustitvenem zahtevku ter zahtevku za ukrepe za preprečitev nastanka škode ali vznemirjanja po prvem in drugem odstavku 165. člena ZOR tega pogoja ni, saj zadostuje samo nevarnost za nastanek škode. Ali z drugimi besedami: ko je do škode že prišlo, oškodovanec lahko zahteva njeno povrnitev v obliki denarne odškodnine, za preprečitev nadaljnjega nastajanja škode pa ima glede na okoliščine konkretnega primera tudi nedenarne zahtevke.

Materialnopravno zmotne so nadaljnje revizijske izpeljave v zvezi z objektivno odgovornostjo. Odgovornost po 156. členu ZOR je res odgovornost ne glede na krivdo ali objektivna odgovornost, vendar ni edina objektivna odgovornost samo tista, ki je povezana z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo v smislu 173. člena ZOR. Odgovornost ne glede na krivdo je podana tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon (primerjaj drugi in tretji odstavek 154. člena ZOR). Pri odgovornosti po 156. členu ZOR gre prav za tak drug primer, ki ga določa zakon. Zato so materialnopravno zmotne nadaljnje revizijske izpeljave in utemeljevanje, da druga toženka ni imetnica nevarne stvari oziroma, da se ne ukvarja z nevarno dejavnostjo v smislu 174. člena ZOR. Njena pasivna legitimacija je podana zato, ker je lastnica avtoceste. Kot taka bi bila pasivno legitimirana po 5. členu ZTLR za stvarnopravne zahtevke, kot taka pa sodi tudi v skupino "drugih" iz 156. člena ZOR, ki so pasivno legitimirani za odškodninske zahtevke po navedeni zakonski določbi. Ali in koliko je prenesla upravljalska upravičenja iz svoje lastninske pravice na prvo toženko, zato niti ni pravno odločilno, kot sta pravilno poudarili obe nižji sodišči. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe. Ker v tej zadevi še ni v celoti odločeno, je odločitev o priglašenih stroških revizijskega odgovora tožnikov pridržalo za končno odločbo, prva toženka pa svojih stroškov revizijskega odgovora ni priglasila.