Jedro

Ureditev jamčevanja za škode, ki jih povzročijo vozniki neznanih in nezavarovanih vozil, temelji na sistemu oblikovanja škodnega sklada, ki je ustanovljen pri Slovenskem zavarovalnem združenju (34. člen ZOZP). Če povzroči škodo voznik neznanega motornega vozila, zanjo (če gre za škodo, ki je nastala zaradi smrti, telesne poškodbe, telesne okvare) odgovarja Slovensko zavarovalno združenje – prvi toženec (39. člen ZOZP). Za zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvega toženca je zato bistven zaključek nižjih sodišč, da tožnik ni uspel dokazati, da je vzrok prometne nesreče v neznanem nasproti vozečem vozilu, ki je sekalo ovinek.

Drugi toženki ni mogoče očitati pomanjkljivega vzdrževanja bankine in ceste na predmetnem odseku, saj na njem ni bilo zaznati posebnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo 104.323,15 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2005 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Nižji sodišči sta ugotovili, da: - je tožnik 10. 9. 2002 vozil Audi A4 Quattro po lokalni cesti iz smeri Lopate proti Celju, ko je v desnem ovinku v bližini stanovanjske hiše ... prišlo do nesreče; - je v trenutku, ko je izgubil oblast nad vozilom, vozil s hitrostjo 85 km/h, sicer je bila hitrost v naselju omejena na 50 km/h; - je vozilo pred trkom v steber drselo po vozišču 15,8 m, nato poševno preko makadamske bankine in po travnati površini vse do stebra, kjer je prišlo do trka; - je bila cesta mokra, vozilo je pri tem doseglo pojemek 4 m/s2, na bankini in mokri travi pa pojemek 3,5 m/s2; - je bil radij ovinka, preden je tožnik zapeljal s ceste, okrog 89 m, preglednost v ovinku pa približno 100 m; - je bila (izračunana) mejna hitrost pri navedenem radiju in mokri cesti 82 km/h, dejansko pa še nižja; - je bil pred spornim ovinkom blagi levi ovinek, pred njim pa ravnina, kjer je tožnikovo vozilo lahko doseglo hitrost okrog 85 km/h; - deluje ABS sistem, s katerim je bilo opremljeno tožnikovo vozilo le, ko se kolesa vrtijo, pri bočnem zdrsu pa ABS popusti zavore in glede na prečno gibanje vozila nima učinka; - je na podlagi sledi mogoče ugotoviti, da je vozilo v ovinku zavijalo močno desno, potem zdrsnilo obrnjeno v desno z vozišča in drselo bočno naprej, in sicer drselo naprej z levimi kolesi po asfaltu, z desnimi po mokri travi, nato v celoti po mokri travi, pri čemer se je zavrtelo nazaj na levo, na koncu pa bočno trčilo v steber. Hitrost vozila ob trku je bila 60 km/h; - tožnik ni dokazal, da bi mu nasproti pripeljalo drugo neznano vozilo, zaradi česar se je s svojim vozilom umikal na skrajni desni rob vozišča. 4. Tožnik je vložil revizijo in predlagal, da ji revizijsko sodišče ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Revident graja odločitvi nižjih sodišč, ker sta se v bistvenem oziroma v celoti oprli na izvedensko mnenje T. U., ki ga revident ne sprejema. Ker sodišče prve stopnje ni ugodilo njegovemu predlogu za postavitev novega izvedenca, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (četrti odstavek 254. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Drugostopenjsko sodišče je takšen očitek neupravičeno zavrnilo.

5. Trditve tožencev in odločitvi nižjih sodišč so v nasprotju z izvedenimi dokazi in slonijo izključno na izvedenskem mnenju, ki je pomanjkljivo in napačno. Teorija nastanka nesreče v izvedenskem mnenju, ki mu je sodišče sledilo, nima podlage v spisu. Iz sodne prakse (Vrhovno sodišče RS sklep II Ips 629/2009 z dne 29. 2. 2011) izhaja, da grajanje zmotnega zaključka nižjih sodišč, da je izvedensko mnenje popolno in jasno ter v njem ni nasprotij, pomeni upošteven revizijski razlog.

6. Revident ponavlja obširne pripombe na izvedensko mnenje in pritožbene očitke v zvezi s tem, ki jih je smiselno mogoče združiti v nekaj sklopov. Poudarja, da je od nesreče do izdelave izvedenskega mnenja prišlo do rekonstrukcije predmetnega cestnega odseka. Zmotne so izvedenčeve navedbe, da je primerjavo prejšnjega in sedanjega stanja lahko naredil le na podlagi fotografij v spisu in da je nova cesta verjetno speljana po stari cesti. Naknadno je sicer pridobil podatke o starem stanju ceste, vendar ugotovljene bistvene razlike starega in obstoječega stanja na njegove ugotovitve niso vplivale. Prav tako na njegove ugotovitve nista vplivala uradni geodetski posnetek in strokovna analiza predmetnega cestnega odseka iz časa pred rekonstrukcijo, ki jo je pridobil tožnik in ki je pokazala bistveno umanjkanje cestnih prehodnic in pravilnih velikosti cestnih nagibov vozišča, kar je v nasprotju s Pravilnikom o elementih javnih cest z vidika varnosti prometa. Iz strokovne analize izhaja tudi, da zaradi nepravilnosti na cesti vozniki izkoriščajo cestišče tako, da sekajo ovinek. Iz geodetskega posnetka je razvidno, da cesta nima prehodnice, da je radij krivine 88 m in da je prečni nagib 2 do 3 %, dejansko potreben pa bi bil 6,5 %. Vse to potrjuje, da je do nesreče prišlo zaradi nasproti vozečega vozila, ki je vsaj delno sekalo ovinek. Izvedenec tako ni izhajal iz cestnoprometnih razmer v času nesreče. 7. Protispisen je zaključek nižjih sodišč (in izvedenca), da na cesti ni bilo udarnih jam. Na fotografijah so vidne luže, v soju luči pa, da je luža povožena in da se sledi pnevmatik začnejo na bankini in nadaljujejo na travi. Sodišči bi se morali obrazloženo opredeliti do tožnikovih navedb in opraviti tudi lastno dokazno oceno, ne le slepo slediti izvedencu (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). V nasprotju z listinami in dokazi v spisu je tudi zavrnitev pritožbenega očitka o izvedenčevi zmotni presoji fotografij, češ da na njih ni vidnih sledi vožnje koles vozila na mestu, kjer so luže na makadamski bankini (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

8. Tožnik se ne strinja z izračunom hitrosti, ki naj bi jo njegovo vozilo imelo pred trkom in predvsem pred tem, ko je izgubil oblast nad vozilom. Hitrost ob trčenju namreč ni ustrezen pokazatelj za izračun hitrosti ob izgubi nadzora nad vozilom. Ko je tožnik začel drseti po travi, je pospešil, saj je upal, da bo s pomočjo štirikolesnega pogona uspel vozilo spraviti nazaj na cesto. Sicer je peljal s hitrostjo, ki mu je omogočala ustrezno izpeljavo ovinka, če mu ne bi nasproti pripeljalo neznano vozilo. Lahko bi se rešil, če bi bila bankina ustrezno vzdrževana in na njej ne bi bilo udarne jame. Nemogoče je voziti s hitrostjo 85 km/h, saj se pred predmetnim ovinkom nahajata še dva ozka ovinka, ki upočasnita vožnjo oziroma ju s tako hitrostjo sploh ne bi zvozil. 9. Izvedenec je že v svojih izhodiščih pri izračunih uporabil napačne podatke (navaja, da je zadnje levo kolo drselo po vozišču 15,8 m, pri čemer v policijskem zapisniku ni take dolžine sledi, sled zadnje leve pnevmatike je navedena v dolžini 19,7 m), zato izračuni ne morejo biti pravilni. Enako velja za sled v dolžini 16,7 m, saj v policijskem izrisu ni sledi takšne dolžine. Ker sta sodišči povzeli izračune, katerih postavke so v nasprotju z dokazi v spisu, sta sodbi obremenjeni z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Edina pravilna vrednost, ki jo je izvedenec uporabil za izračun, bi lahko bila trčna hitrost vozila (60 km/h).

10. Revident graja tudi zaključek nižjih sodišč, da ni bilo vidnih sledi zaviranja. Izvedenec je spregledal, da je bilo cestišče mokro in da je bilo vozilo opremljeno z ABS sistemom. Upoštevati bi moral podatke o sledeh na vozišču (delno vidnih na fotografijah), ki so jih navedli policisti.

11. Nenazadnje graja zaključek nižjih sodišč o vzroku nesreče in ponuja lastno razlago njenega nastanka. Tožnikovo vozilo bi v primeru, če bi mu nasproti pripeljalo drugo vozilo, ki bi sekalo ovinek, čemur bi se tožnik poskušal izogniti, zaradi vztrajnostnih sil zdrsnilo naprej v tangenti v radij zavijanja in po vozišču na nasprotni vozni pas, zaradi česar bi ga lahko zavrtelo v desno. Ob preveliki hitrosti pa bi vozilo začelo zanašati v levo na nasprotni pas, na kar bi voznik reagiral z močnejšim zavijanjem v desno, zaradi česar bi vozilo izgubilo oprijem na vozni površini in bi zdrsnilo z vozišča z desno stranjo na makadamsko bankino, zaradi različnega oprijema koles pa bi vozilo zavrtelo v levo.

12. Revizija je bila vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

13. Revizija ni utemeljena.

14. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, na kakršno se opira odločitev sodišča druge stopnje (dejanska podlaga izpodbijane sodbe). To izhaja iz prepovedi uveljavljanja razloga zmotne in (ali) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na revizijski stopnji sojenja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Neupoštevne so zato vse tiste revizijske navedbe, ki tako ugotovljeno dejansko stanje, tudi v obliki procesnih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali dejanskim zaključkom celo izrecno nasprotujejo.

15. Ureditev jamčevanja za škode, ki jih povzročijo vozniki neznanih in nezavarovanih vozil, temelji na sistemu oblikovanja škodnega sklada, ki je ustanovljen pri Slovenskem zavarovalnem združenju (34. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu - ZOZP). Če povzroči škodo voznik neznanega motornega vozila, zanjo (če gre za škodo, ki je nastala zaradi smrti, telesne poškodbe, telesne okvare) odgovarja Slovensko zavarovalno združenje – prvi toženec (39. člen ZOZP). Za zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvega toženca je zato bistven zaključek nižjih sodišč, da tožnik ni uspel dokazati, da je vzrok prometne nesreče v neznanem nasproti vozečem vozilu, ki je sekalo ovinek.

16. Tožniku prav tako ni uspelo dokazati obstoja udarnih jam, ki naj bi bile po njegovih trditvah vzrok za to, da je ob umikanju neznanemu vozilu prišlo do izgube oblasti nad njegovim vozilom in posledično trčenja v betonski steber. Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da drugi toženki ni mogoče očitati pomanjkljivega vzdrževanja bankine in ceste na predmetnem odseku, saj na njem ni bilo zaznati posebnosti. Revizijsko navajanje, da obstoj udarnih jam dokazujejo fotografije in da so zaključki o neobstoju le teh protispisni, pomeni tožnikovo lastno dokazno oceno, in ne procesne kršitve. Enako velja za navedbe v zvezi s sledmi na vozišču in ABS sistemom, saj se je sodišče do tega opredelilo v skladu z 8. členom ZPP (na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, predvsem policijske skice s kraja prometne nesreče, izvedenskega mnenja in fotografij).

17. V zvezi z revizijskimi navedbami, da je izvedenec pri svojih izračunih v izhodišču uporabil napačne podatke dolžin sledi oziroma dolžine drsenja posamezne pnevmatike, saj se ti ne ujemajo s podatki iz policijskega zapisnika, revizijsko sodišče predvsem ugotavlja, da tožnik tega v svojih pripombah na izvedensko mnenje ni navajal in v zvezi s tem ni zahteval dopolnitev. Izvedenec bi lahko pojasnil, od kod je pridobil izhodiščne številke za svoj izračun, vendar tožnik to prvič uveljavlja šele v reviziji. Glede te okoliščine se situacija bistveno razlikuje od tiste, na kateri temelji odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 629/2009 z dne 29. 9. 2011, na katero se v reviziji sklicuje. Ne ozirajoč se na podatke, s pomočjo katerih je izvedenec izračunal hitrost vozila pred izgubo oblasti nad njim, ob ugotovitvi trčne hitrosti 60 km/h (ki jo priznava tudi tožnik) in ob siceršnji omejitvi hitrosti 50 km/h ter ob oceni sodišča, kako je do nesreče prišlo,(1) in da je bila dejanska mejna hitrost nižja od 82 km/h,(2) zatrjevana odstopanja v izhodiščnih številkah v bistvenem niso vplivala na zaključke izvedenskega mnenja o vzroku in poteku nesreče. Iz izvedenskega mnenja, ki mu je sodišče sledilo, namreč izhaja, da je bila hitrost vozila v času, ko je izgubil oblast nad njim, višja od trčne hitrosti, kar pomeni, da je bila njegova hitrost višja od omejene, in sicer do te mere, da je vozilo začelo zanašati zaradi hitrosti, in ne zaradi (nedokazanega) umikanja nasproti vozečemu vozilu. V svojih dopolnitvah je izvedenec upošteval tudi naknadno pridobljene podatke o manjšem radiju vozišča v času nesreče, kar je še dodatno utrdilo njegovo mnenje o vzroku nesreče (neprilagojena hitrost), saj je bila mejna hitrost še manjša od prvotno izračunane. Tožnikove navedbe, da je trčna hitrost večja od hitrosti, ker je skušal pospeševati, da bi se s tem vrnil na cestišče, sta nižji sodišči (pravilno) zavrnili zaradi prekluzije. Te trditve je namreč prvič postavil šele v pripombah na izvedensko mnenje (prepozno, 286. člen ZPP). Tudi sicer je izvedenec ocenil, da je takšna reakcija malo verjetna in zahteva veliko mero profesionalnosti.

18. Neutemeljen je revizijski očitek, da je sodišče neupravičeno zavrnilo dokazni predlog tožnika po pritegnitvi novega izvedenca (tretji odstavek 254. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Kršitev ni podana že iz razloga, ker glede na zgoraj poudarjeni bistveni dejanski ugotovitvi, da vzrok nesreče ni v neznanem vozilu in da je bila cesta primerno vzdrževana, ni podanih predpostavk odškodninske odgovornosti tožencev, zato zatrjevana kršitev ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanih sodb nižjih sodišč. Tudi sicer je sodišče druge stopnje potrdilo oceno sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje strokovno pravilno in da pogoji za postavitev novega izvedenca po 254. členu ZPP niso izpolnjeni ter je tožniku obširno pojasnilo, zakaj ni imelo razlogov za dvom v obstoječe izvedensko mnenje (6. do 25. točka obrazložitve odločbe pritožbenega sodišča).(3) Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je izvedenca pozvalo, naj glede na tožnikove pripombe svoje mnenje dopolni, kar je trikrat storil pisno, nato ga je sodišče na naroku za glavno obravnavno še zaslišalo. V dopolnitvah in zaslišanju je izvedenec odgovoril na vsa postavljena vprašanja in pripombe pravdnih strank. Tožnik je kljub temu v vlogi, dani pred ustnim zaslišanjem izvedenca, vztrajal pri dokaznem predlogu postavitve novega izvedenca, in sicer zaradi že izraženih pomislekov o njegovih strokovnih ugotovitvah in zaključkih. Takšno navedbo je ponovil še na naroku 4. 3. 2014 in na naroku 24. 4. 2014. Navedbe tožnika nižjima sodiščema niso vzbudile dvoma v strokovnost izdelanega izvedenskega mnenja, pri čemer jih v nasprotju s svojimi revizijskimi trditvami ni podkrepil s strokovno analizo predmetnega cestnega odseka, ampak je v svojih pripombah zgolj povzemal navedbe, ki naj bi imele izvor v strokovni analizi.

19. Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Sodišči sta ugotovili, da je razlog za nastanek škodnega dogodka prevelika hitrost, in ne nasproti vozeče neznano vozilo ter da je bila hitrost ob izgubi oblasti nad vozilom višja od trčne, saj je med drsenjem pojenjala.

Op. št. (2): V dopolnitvi mnenja z dne 19. 1. 2014 je izvedenec glede na nove podatke o vozišču v času nesreče mejno hitrost v tistih razmerah ocenil celo na največ 70 km/h. Op. št. (3): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 159/2012 z dne 25. 9. 2014.