Jedro

Tožniku ni uspelo dokazati, da je vzrok prometne nesreče v neznanem nasproti vozečem vozilu, ki je sekalo ovinek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške, toženi stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 924,53 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prva tožena stranka in druga tožena stranka tožniku nerazdelno odškodninsko odgovorni za utrpelo škodo v prometni nezgodi z dne 10. 9. 2002 in sta mu dolžni solidarno plačati 104.323,15 EUR (25,000.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2005 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Razsodilo je, da tožeča stranka dolžna prvi toženi stranki povrniti 867,22 EUR pravdnih stroškov, drugi toženi stranki pa 8.932,59 EUR pravdnih stroškov, obema v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po pravnomočnosti sodbe dalje do plačila.

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) se je zoper uvodoma navedeno sodbo pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Iz obširne obrazložitve pritožbe, katere pravnorelevantna vsebina je v izogib ponavljanju povzeta v nadaljevanju te obrazložitve, izhaja, da se tožnik ne strinja z odločitvijo sodišča, ki je po njegovem v bistvenem delu v celoti oprta na pridobljeno izvedeniško mnenje izvedenca T. U., katerega pa tožnik iz razlogov, ki jih v pritožbi pojasnjuje, ni sprejel in ga še naprej zavrača. Sodišču očita, da je kršilo določbe ZPP, ki vplivajo na zakonitost sodbe, ker ni dovolilo izvedbe dokaza z določitvijo drugega izvedenca prometne stroke. V posledici neizvedenega dokaza oziroma navedene kršitve pa je sodišče tudi dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovilo in napačno zaključilo, da nesreče ni primarno zakrivilo nasproti vozeče neznano vozilo, in nadalje napačno zaključilo, da ni podane odgovornosti prve tožene stranke. Napačno pa je tudi zaključilo, da na cesti ni bilo takšnih poškodb bankine, ki so bile v vzročni zvezi z izgubo oblasti nad vozilom s strani tožnika, v posledici česar je napačno zaključilo, da ni podane odgovornosti druge tožene stranke. Ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja bi tudi materialnopravna presoja sodišča bila drugačna. Tožnik predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, odločitev o stroških pa pridrži do dokončne odločitve v zadevi.

3. Na pritožbo je prav tako obširno in obrazloženo odgovorila druga tožena stranka. S stališči pritožnika se ne strinja in predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba prvega sodišča, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče navaja, da se povsem strinja z razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, zato se na razloge prvostopenjskega sodišča povsem sklicuje in jih vseh v izogib ponavljanju ne povzema.

Nesporno je, da je tožnik 10. 9. 2002 vozil vozilo Audi A4 Quatro po lokalni cesti iz smeri Lopate proti Celju in da je do nesreče prišlo v desnem ovinku v bližini stanovanjske ceste O. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je tožnik vozil 85 km/h v trenutku, ko je izgubil oblast nad vozilom, hitrost pa je bila v naselju omejena na 50 km/h. Vozilo je pred trkom v steber drselo najprej po vozišču v dolžini 15,8 m (zadnje levo kolo), nato poševno preko makadamske bankine, potem pa po travnati površini vse do stebra, kje je prišlo do trka. Ker je bila cesta v času škodnega dogodka mokra, je vozilo pri tem doseglo pojemek 4 m/s2, na bankini in mokri travi pa pojemek 3,5 m/s2. Radij ovinka, preden je tožnik z vozilom zapeljal s ceste, je bil okrog 89 m, preglednost v ovinku pa je znašala okrog 100 m. Mejna hitrost pri tolikšnem radiju ovinka in mokri asfaltni površini je znašala 82 km/h, dejansko pa je bila še nižja. Iz izvedenskega mnenja tudi izhaja, da je bil pred ovinkom, kjer je prišlo do nesreče, blagi levi ovinek, pred njim pa ravnina, kjer je vozilo Audi Quatro lahko doseglo hitrost okrog 85 km/h. Izvedenec je glede ABS sistema, s katerim je bilo opremljeno tožnikovo vozilo, pojasnil, da le ta deluje le, ko se kolesa vrtijo naprej, pri bočnem zdrsu, kakršen je bil v konkretnem primeru, pa ABS popusti zavore, vendar to glede na prečno gibanje vozila nima več učinka. Na podlagi sledi je izvedenec ugotovil, da je vozilo v ovinku zavijalo močno desno, potem zdrsnilo obrnjeno v desno z vozišča in drselo bočno naprej, in sicer je drselo najprej z levimi kolesi po asfaltu , z desnimi pa po mokri travi, potem pa je v celoti drselo po mokri travi, pri čemer se je zavrtelo nazaj na levo, na koncu pa bočno trčilo v steber. Izvedenec je ugotovil, da je bila v trenutku trka hitrost vozila še vedno okrog 60 km/h. 6. Sodišča prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku najprej ugotavljalo, ali je podana odškodninska odgovornost prve tožene stranke, glede na to, da je tožnik zatrjeval, da je za prometno nesrečo kriv neznani voznik vozila, ki je pripeljalo iz nasprotne smeri, zaradi česar se je moral tožnik umikati s svojim vozilom na skrajni desni rob vozišča, da bi se izognil trčenju, pri tem pa zapeljal na neurejeni del bankine, zaradi česar je izgubil oblast nad vozilom, katerega je zaneslo desno s cestišča, dokler ni z desno stranjo trčil v obcestni betonski steber javne razsvetljave. Po ugotovitvi, da ne obstaja noben dokaz o tem, da je nasproti tožniku pripeljalo drugo vozilo, je prvostopenjsko sodišče izključilo odgovornost neznanega vozila za nastanek prometne nesreče in zaključilo, da je bil razlog nastanka škodnega dogodka prevelika hitrost tožnikovega vozila.

7. Navedene ugotovitve in zaključke tožnik izpodbija z navedbo, da so oprti na izvedeniško mnenje, ki pa je pomanjkljivo in predvsem napačno. V pritožbi ponavlja pripombe na izvedensko mnenje, in sicer, da je od predmetne nesreče minilo že 11 let in da je v vmesnem času prišlo do popolne rekonstrukcije predmetnega odseka ceste, in navaja, da je posledično izvedenec navedel, da je primerjavo poteka trase prejšnjega vozišča in sedanjega lahko naredil le na podlagi fotografij, ki so v spisu, in da je cesta “verjetno” speljana po stari trasi, kar pa da ne drži. Izvedenec je pridobil staro stanje ceste, vendar pa to na njegove ugotovitve, kljub ugotovljenim bistvenim razlikam, ni vplivalo. Prav tako na njegove ugotovitve ni vplivala s strani tožnika pridobljena strokovna analiza predmetnega cestnega odseka iz časa pred njeno rekonstrukcijo, ki je kot bistveno pomanjkljivost horizontalnega poteka pokazala na umanjkanje cestnih prehodnic in pravilnih velikosti prečnih nagibov vozišča, kar vse je bilo v popolnem nasprotju z določili Pravilnika o elementih javnih cest z vidika varnosti prometa. Ta nepravilnost pa je nujno rezultirala v nepravilni vožnji vseh motoriziranih udeležencev na tej cesti. Iz analize skratka izhaja, da vozišče vozniki izkoriščajo tako, da ovinek bolj ali manj sečejo. Da predmetna cesta nima prehodnice, potrjuje natančen geodetski posnetek, kjer se tudi vidi, da je radij te krivine 88 metrov. Iz posnetka je tudi razvidno, da je vrednost prečnega nagiba bila bistveno manjša od potrebnega. Dejanski prečni nagib je znašal 2 do 3 %, dejansko potreben pa je bil 6,5 %. Posledično navedenemu je na predmetnem mestu večkrat prihajalo do nesreč, saj so vozniki sekali ovinek. Tožnik vztraja, da je vse navedeno tako dejansko potrjevalo njegovo trditev, da je do nesreče prišlo zaradi nasproti vozečega osebnega vozila, ki je pripeljalo tako, da je vsaj delno "sekalo ovinek", ker drugače pač ni šlo. To pa je povzročilo, da je tožnik moral iskati primerne trajektorije vožnje - linije (prehodnice) že na uvozu na to isto krivino (ki je tudi bila brez prehodnice) in še zlasti pri izvozu iz te krivine. Glede na vse navedeno je tožnik že tekom postopka ugotovil, da izvedenec pri izdelavi svojega mnenja ni izhajal iz dejanskega stanja cestnoprometnih razmer niti iz dejanske vrednosti koeficienta oprijemljivosti v trenutku prometne nesreče. Glede na to, da bi te podatke lahko pridobil iz uradnih evidenc, je izdelano mnenje vsekakor do te mere pomanjkljivo, da na njegovi podlagi ni mogoče sprejemati nobenih zaključkov. Tožnik se ne strinja z zaključkom izvedenca, da na fotografijah ni videti udarnih jam; ne strinja se z izračunom hitrosti, katero naj bi imelo vozilo pred trkom oziroma predvsem pred tem, ko je prišlo do izgube oblasti na vozilu; ne strinja se z zaključkom, da na cestišču ni bilo vidnih sledi zaviranja drsenja in tudi ne z zaključkom glede vzroka za nesrečo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na vse pripombe na izvedensko mnenje, ki jih tožnik v pritožbi ponavlja, izvedenec odgovoril v dveh pisnih dopolnitvah izvedenskega mnenja in na zaslišanju na glavni obravnavi. V celoti je izvedensko mnenje dovolj izčrpno, natančno, nedvoumno, razumljivo in jasno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno po opravljenem zaslišanju izvedenca na glavni obravnavi zavrnilo predlog tožnika za angažiranje novega izvedenca cestnoprometne stroke, saj tožnik zgolj z navedbo, dano v vlogi še pred ustnim zaslišanjem izvedenca, da vztraja pri podanem dokaznem predlogu za pritegnitev drugega izvedenca, in sicer zaradi že podrobno izraženih pomislekih o njegovih strokovnih ugotovitvah in zaključkih, in nato ponovljeno navedbo na naroku 4. 3. 2014, ni sodišču vzbudil dvoma o strokovnosti izdelanega izvedenskega mnenja, saj teh pomislekov ni z ničemer podkrepil (npr. z drugim, izven pravde pridobljenim izvedenskim mnenjem ali strokovno analizo). Sodišče prve stopnje je zato povsem upravičeno zavrnilo tožnikov predlog za angažiranje novega izvedenca cestnoprometne stroke.

8. Glede navedb tožnika v pritožbi, da bi moral izvedenec, v skladu s pravili stroke in predvsem vestnosti, za ugotovitev vseh okoliščin ob nesreči ugotoviti stanje ceste v trenutku nesreče, ne pa, da je očitno povsem na pamet zgolj sklepal, da je trasa speljana identično, pritožbeno sodišče glede na podatke v spisu ugotavlja, da je izvedenec v skladu s sklepom sodišča upošteval stanje v času prometne nezgode. V prvem mnenju je resda napisal, da je primerjavo poteka trase prejšnjega vozišča in sedanjega lahko naredil le iz podatkov na fotografiji, v dopolnitvi mnenja pa je kasneje po pridobitvi podatkov GURS tudi izdelal izračun mejne hitrosti v ovinku z radijem okrog 89 m, kolikor je znašal radij ovinka pred rekonstrukcijo, sicer pa je pri izračunu pravilno upošteval podatke iz Zapisnika PP Celje in skice prometne nezgode. To, da kljub dopolnitvi izvedenec ni pojasnil, zakaj tega ni storil že ob izdelavi osnovnega mnenja, na pravilnost njegovih ugotovitev ne vpliva in niti ni razlog za postavitev novega izvedenca. Neutemeljeno zato tožnik očita, da izvedenec svojega dela ni opravil ustrezno, ker da ni jasno razvidno, na kakšen način je upošteval novo ugotovljeno stanje cestišča pri svojih izračunih in posledično pri svojih zaključkih. Nejasno in zavajajoče pa tudi ni, kot navaja pritožnik, pavšalno “mnenje” izvedenca, da je z osebnim vozilom po vozišču širine 3 oziroma 2,8 m skozi ovinek z radijem 89 m možno voziti po svojem voznem pasu ne glede na to, kakšen je prehod vozišč, iz ravnega dela v krivino in ne glede na prečni naklon (posebej to velja za osebna vozila), zgolj zato, ker je pred tem navedel, da o tem, ali je vozišče na mestu trka konstrukcijsko ustrezalo tehničnim predpisom, ne more podati mnenja. Kot že rečeno, je izvedenec utemeljeno obrazložil, da ni kompetenten za podajo mnenja, ali je vozišče na mestu trka konstrukcijsko ustrezalo tehničnim predpisom.

9. Sicer pa je v zvezi z izpostavljenim nestrinjanjem tožnika z izvedenskim mnenjem potrebno pojasniti, da so pritožbene navedbe, ki so po vsebini povsem enake pripombam na izvedensko mnenje, ki jih je tožnik podal v svojih vlogah, v večjem delu lastna dokazna ocena tožnika, ki ni podprta z izvedenimi dokazi in katere pritožbenemu sodišču ni potrebno presojati. Pritožbeno sodišče je namreč dolžno v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov presojati dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in pravilnost uporabe materialnega prava ter obstoj uveljavljenih bistvenih kršitev, sicer pa mora opraviti tudi uradni preizkus pritožbe.

Lastno dokazno oceno pritožnika tako predstavlja navedba, da „je iz tretje in pete fotografije lepo razvidno, da je ta luknja/ luža povožena, saj je v soju loči nasproti stoječega vozila vidno, da je prišlo do izmeta materiala iz jame na cestišče (tam je lesk luči zaradi nasutega peska prekinjen). Tako je evidentno, da je tožnik zapeljal prav v to jamo, v posledici česar je prišlo tudi do iz meta materiala na cestišče. Tega ne bi bilo, v koliko tožnik ne bi zapeljal prav v jamo, ki je lepo razvidna na peti fotografiji.“ Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je posledično zaključek izvedenca v tretjem odstavku točke III, da na fotografiji ni vidnih nobenih sledi vožnje koles vozila na mestu, kjer so luže na makadamski bankini, očitno napačen oziroma v očitnem nasprotju s samo fotografijo.

Lastno dokazno oceno glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, temelječe na izvedenskem mnenju, predstavlja tudi navedba v zvezi z nestrinjanjem z izračunom hitrosti, katero naj bi imelo vozilo pred trkom oziroma predvsem pred tem, ko je prišlo do izgube oblasti na vozilu, in sicer, da hitrost ob trčenju ni ustrezen pokazatelj hitrosti vozila ob vožnji po cesti, ker je, ko je tožnik izgubil oblast nad vozilom in začel drseti po travi, celo pospešil, saj je upal, da se bo s pomočjo štirikolesnega pogona svojega vozila uspel izvleči vozilo nazaj na cesto. Prav tako pa tudi navedbe: da je peljal s hitrostjo, ki mu je omogočala ustrezno izpeljavo celotnega ovinka in v kolikor mu nasproti vozeče vozilo ne bi sekalo ovinka, bi ga tožnik speljal brez težav; da bi se prav tako verjetno lahko rešil, v kolikor bi bila bankina ustrezno vzdrževana in v njej ne bi bilo udarne jame, ki je njegovo vozilo dodatno destabilizirala; da je nemogoče, da bi tožnik razvil takšno hitrost tudi iz razloga, ker se pred predmetnim ovinkom nahajata še dva, ostrejša ovinka, ki voznika prisilijo na zmanjšanje hitrosti; da v kolikor bi tožnik resnično vozil s takšno hitrostjo, se do predmetnega ovinka sploh ne bi pripeljal, ker bi ga že prej odneslo s ceste, ki je bila mokra.

Izvedenec v svojem mnenju ni spregledal, da je bilo cestišče mokro, niti ni spregledal, da je bilo tožnikovo vozilo opremljeno s sistemom ABS, kot navaja tožnik.

Tožnik nadalje zaman poskuša ponovno (ponavljajoč navedbe v vlogi z dne 25. 4. 2013) z lastno razlago nastanka nesreče ovreči zaključek izvedenca glede vzroka za nesrečo (da bi vozilo tožnika v primeru, da bi mu nasproti pripeljalo drugo vozilo, ki bi mu sekalo ovinek, čemur bi se tožnik poskušal izogniti, zaradi vztrajnostnih sil zdrsnilo naprej v tangenti v radij zavijanja in zdrsnilo po vozišču na nasprotni vozni pas in bi ga lahko zavrtelo v desno, medtem ko bi pri preveliki hitrosti vozilo začelo zanašati v levo na nasprotni pas, na kar bi voznik reagiral z močnejšim zavijanjem v desno, zaradi česar bi vozilo izgubilo oprijem na vozni površini in bi zdrsnilo z vozišča z desno stranjo na makadamsko bankino, zaradi različnega oprijema koles pa bi vozilo zavrtelo v levo). S temi navedbami pa po oceni pritožbenega sodišča prav tako ne uspe izkazati drugega vzroka nesreče od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče. Lastno dokazno oceno predstavlja tudi nadaljnja pritožbena navedba, da v kolikor bi bila hitrost tožnika res 85 km/h in bi zaradi tega vozilo izgubilo oprijem s cestiščem, ker bi ga začelo odnašati v levo smer iz ovinka, je bistveno verjetnejše, da bi vozilo dejansko odneslo iz ovinka na nasprotni vozni pas, pri čemer bi tudi vozilo bilo obrnjeno v desno smer (ker se vozniku zaradi izgube oprijema ne bi uspelo ohraniti v smeri vožnje).

10. Tudi pritožba od strani 6 do strani 12 je identična tožnikovi vlogi z dne 6. 12. 2013, v kateri je podal pripombe na prvo dopolnilno mnenje. Tožnik tudi s ponavljanjem teh navedb glede na zaključek pritožbe poskuša izkazati utemeljenost svojega dvoma o pravilnosti podanega izvedenskega mnenja.

11. Tožnik je tisti, ki bi moral dokazati, da mu je nasproti pripeljalo vozilo, kateremu se je moral umikati, oziroma v kolikor tega ne bi mogel dokazati, pa dokazati, da je njegov manever posledica izogibanja tako vozečemu vozilu. Tega v postopku ni uspel dokazati, saj je tožena stranka uspela dokazati, da je do nezgode prišlo izključno zaradi prehitre vožnje tožnika. To, da je izvedenec na naroku na vprašanje, ali lahko, glede na sledi in glede na njegove zaključke z gotovostjo zatrdi, da ni bilo nasproti vozečega vozila, odgovoril, da tega ne more zatrditi, ob navedenem ne predstavlja špekulativnih zaključkov izvedenca, kot smiselno navaja pritožnik.

12. Ker sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo, da je tožnik moral narediti manever sunkovitega izmikanja nasprotivozečemu vozilu, ni relevantna pritožbena navedba, da v predmetni zadevi niti ni bistveno, na kakšni razdalji je bilo mogoče zaznati nasprotni vozeče vozilo, ampak na kateri točki je bilo mogoče zaznati, da to vozilo seka ovinek in zapira vozno pot. 13. Nadalje pritožba navaja, da bi moral izvedenec, če bi upošteval podatke o sledeh na vozišču, ki so jih navedli policisti in ki so delno vidne tudi iz fotografij, videti in zaključiti, da se sled desnega kolesa v policijskem zapisniku začne na mestu, kjer na bankini obstaja globoka jama polna vode in se zaradi globine in vidljivosti tistega dne ne vidi njenega dna, ter da izris sledi pnevmatik razkrije tudi dejstvo, da ni prišlo do zdrsa avtomobila zaradi hitre spremembe smeri vožnje s strani voznika avtomobila, kar dokazuje neobstoj sledi pnevmatik, to je sledi drsenja, na asfaltirani vozni površini. Sled pnevmatike je namreč v policijskem zapisniku najprej označena na mestu udarca v udarno jamo z desno pnevmatiko in šele po cca. 4,5 m zakasnitvi sledi še sled leve sprednje pnevmatike. Da vozilo ni drselo predhodno po cestišču, dokazuje tudi neobstoj sledi drsenja zadnjega para pnevmatik v zapisniku PP Celje. Zamik med sledmi pnevmatik razkrije, da se je začela sled leve pnevmatike zarisovati na asfaltirani površini cestišča šele, ko je zaradi udarca v udarno jamo levo kolo bočno drselo po asfaltu.

Pritožbeno sodišče na podlagi podatkov v spisu ugotavlja, da je izvedenec na pripombe v zvezi s sledmi odgovoril. Izčrpno je pojasnil, da je upošteval podatke o sledeh na vozišču, kot so jih navedli policisti in kot so razvidne iz fotografij. Pritožbeno sodišče se zato ne more strinjati s pritožbo, da vse navedeno potrjuje mehanizem nesreče, kot ga ves čas skladno podaja tožnik. Dokazni postopek ni pokazal, kot trdi pritožba, da zaključek izvedenca, da je prišlo do zdrsa vozila zaradi prevelike hitrosti, ovrže neobstoj sledov drsenja pnevmatik vozila do mesta udarne jame na bankini.

14. Tožnik v pritožbi navaja, da bi lahko bila verjetno edina pravilna vrednost, ki jo je pri izračunu uporabil izvedenec, hitrost vozila v času trka v betonski steber. Tožnik navaja, da je to hitrost že pojasnil, s tem ko je pojasnil, da je po tem, ko je zaradi udarca v udarno jamo vozilo zaneslo iz vozišča, poskušal s pospeševanjem ponovno priti na cestišče. Tako je po njegovem možno, da je kljub manjši začetni hitrosti v fazi drsenja dejansko pridobil na hitrosti in nato trčil v betonski steber s hitrostjo 60 km/h. Pritožbeno sodišče se ne strinja s tožnikom, da navedeni podatek o končni hitrosti ob trku ni merodajen za izračunavanje hitrosti ob izletu s ceste. Dejstvo je, da je tožnik šele prvič v pripombah na izvedensko mnenje navedel, da je poskušal priti s pospeševanjem na cestišče, zato je taka navedba glede na določila čl. 286 prepozna in kot taka neupoštevna. Izvedenec je tako pravilno izhajal iz podatka o trčni hitrosti pri izračunu hitrosti, preden je zapeljal tožnik s ceste.

15. Lastno dokazno oceno fotografij, s katero poskuša ovreči ugotovitev izvedenca, da na fotografiji št. 3 in 5 ne vidi sledi vožnje kolesa preko luže, predstavlja navedba v pritožbi, da se ob pazljivem pogledu zapazi izmet v obliki peska, kar je posledica vožnje kolesa vozila preko luže, in še več, da je zaradi naklona cestišča in neuspešno izvedene sanacije poškodbe površine cestišča meteorna voda, ki je čista (destilirana), zapuščala cesto v eni točki - točki prečne zareze na sanirani površini in robom bankine, zato voda ni onesnažena z zemljino, kar bi povzročalo dalj časa motno vodo. Prav tako neuspešno poskuša z lastno dokazno oceno, da ima luža na fotografiji dvojni rob, ovreči ugotovitev izvedenca, da luža na fotografiji nima dvojnega roba ampak je na mestu ob robu luže, kjer je globina vode manjša, viden pesek pod vodo, na sredini, kjer je voda v luži bolj globoka, pa se peska ne vidi več. Sploh pa je bistven zaključek izvedenca, da luža na cesti ni podobna udarni jami, česar pritožba ne uspe ovreči. Izvedenec je v izvedenskem mnenju prikazal primer s fotografijo udarne jame (slika 7 str. 30 oziroma l. št. 225) in druge primere poškodb cestišča, zato je neutemeljen očitek v pritožbi, da priloge na straneh 29, 30 in 31 ne morejo ovreči njegove trditve, da so sanacije udarnih jam, nastalih vedno na istem mestu, utrdile bankino lokalno do te mere, da se ne tvori sled vožnje koles.

16. Neutemeljen je nadalje očitek (ki je bil podan še pred izdelavo drugega dopolnilnega mnenja), da je izvedenec opisal izračun o mejni hitrosti brez podaje izračuna samega, ki bi ga lahko stranke računsko preverile, kar da je neustrezno. Natančen izračun je namreč izvedenec prikazal v drugem pisnem dopolnilnem mnenju. Izvedensko mnenje pa tudi ne more tožnik izpodbiti s svojo razlago, da centrifugalna sila avto vleče iz ovinka oziroma iz cestišča skozi večji premer ovinka; v resnici pa je vozilo, glede na ugotovljene sledove, zapustilo ovinek skozi manjši, notranji radij, kar da pomeni, da do tega ni moglo priti zaradi previsoke hitrosti, ampak zaradi manevra, ki ga je moral napraviti tožnik zato, da se je lahko izognil nasproti vozečemu vozilu.

17. Izvedenec je utemeljeno navedel, da vožnje vozila, ki naj bi pripeljalo nasproti, ne more opisati, ker o tem ni, razen izjave tožnika, v spisu nobenih podatkov. Ker je pravilno ugotovljen vzrok nesreče zgolj v preveliki hitrosti tožnika, je nerelevantno nestrinjanje tožnika z oceno izvedenca, da bi razlog za nenadno zavijanje voznika Audi v desno lahko bil le, da je vozilo, ki naj bi pripeljalo nasproti, delno po njegovem pasu, videl zadnji hip, in ni utemeljena pritožbena navedba, da bi lahko bil edinole pravilen zapis izvedenca, da “bi razlog za nenadno zavijanje voznika Audi v desno lahko bil le, da je vozilo, ki naj bi pripeljalo nasproti, delno po njegovem pasu, v zadnjem hipu sekalo ovinek”, kar tožnik trdi, da se je zgodilo.

18. Nejasne so pritožbene navedbe v zvezi z ugotovitvijo izvedenca, da „Na mestu, kjer je luža, bi, v primeru, da je vozilo zapeljalo preko luže, ostala sled vožnje kolesa (površina je bila mokra in mehka). V primeru zaviranja bi se kljub zavornemu sistemu ABS poznala sled zdrsa koles ABS se vklopi šele tik pred blokado - ustavitvijo kolesa, saj bi kolo pri zaviranju na mehki površini pustilo sled.“. V kolikor pa je šteti, da tožnik z navedbami: „Ker je nastanek kritične udarne jame posledica nestrokovne sanacije asfaltirane površine cestišča, zato ta nastane ob vsakem večjem nalivu. Vsakokratno saniranje nastale udarne jame utrjuje bankino v predelu saniranja. Posledično je bila bankina v obravnavanem delu tako utrjena, da na njej ni pnevmatika več puščala sledi.“ izpodbija pravilnost gornje ocene izvedenca, je ta poskus jalov, ker izvedenec pravilno ni ugotovil, da bi bila v bankini udarna jama, pač pa zgolj manjša luža, preko katere vozilo ni zapeljalo. Iz navedenega razloga ni sprejemljivo tožnikovo vztrajanje, da je 2 cm prečni rob na koncu sanirane površine vozišča usmerjal meteorno vodo iz asfaltirane površine cestišča točkovno in posledično tvoril globoke udarne jame, izmed katerih je ena povzročila na vozilo tako velik sunek, da je vozilo zaradi tega izgubilo stabilnost. Lastno dokazno oceno, ki ni podprta v izvedenih dokazih, pa nadalje predstavljajo pritožbene navedbe (s katerimi oporeka izvedenskemu mnenju, da je na fotografijah, ki so v spisu, vidno mesto, kjer so kolesa vozila zdrsnila preko bankine na travno površino, in da na tem mestu ni videti udarne jame): da fotografije in izris sledi pnevmatik v policijskem zapisniku neizpodbitno potrjujejo tožnikovo razlago poteka nesreče in ovržejo izvedenčeve ugotovitve; da že dejstvo, da je policist posnel fotografijo, ki zajema udarno jamo naleta desne sprednje pnevmatike, vidno udarno jamo naleta zadnje leve pnevmatike in končni položaj vozila v betonskem stebru, pove vse; da so v posnetku strokovno zajeti vsi ključni elementi cestišča za to nesrečo, ki jih je razbral med sledenjem ali pa celo med izrisovanjem sledi pnevmatik.

19. Dokazno nepodprto je tudi nadaljnje stališče tožnika, da s hitrostjo 85 km/h na mokrem in spolzkem cestišču ne bi mogel izvajati nobenih trenutnih sprememb vožnje brez zdrsa iz ovinka v nasprotni strani, kot je primer te nesreče, s katerim oporeka ugotovitvi v izvedenskem mnenju, da je pred ovinkom, kjer je prišlo do nesreče, blagi levi ovinek, pred njim pa ravnina ( priloga št. 4), kjer vozilo Audi Quatro lahko doseglo hitrost okrog 85 km/h. Tudi s trditvami, da za vožnjo s takšno hitrostjo tožnik ni imel prav nobenega razloga, saj ni imel nobenih samomorilskih nagnjenj, ni bil pod vplivom alkohola ali kakšnih drog in ni bil nepoznavalec ceste in cestišča, saj se je dnevno vozil po tej cesti, in pojasnilom, da je ta trasa med uporabniki bila znana črna točka, prav zaradi pogostega sekanja tega ovinka, tožnik ne more izpodbiti pravilnih ugotovitev izvedenca in posledično sodišča prve stopnje.

20. Tožnik nadalje s svojimi izračuni poskuša dokazati, da prav sledi na vozišču potrjujejo njegovo razlago gibanja vozila in ovržejo zaključke izvedenca. Pritožbeno sodišče ob že zgoraj obrazloženem, da tožnik ni izkazal obstoja udarnih jam na bankini, ne more slediti tožnikovi oceni, da vozilo ni zdrsnilo z vozišča, kot trdi izvedenec, ampak je zaradi udarca v udarno jamo na bankini, posledično izgube stika s podlago desne pnevmatike leva prehitela gibanje desne, zato je bilo vozilo obrnjeno nekoliko v desno glede na os vozišča v delu, kjer je vozilo zapustilo vozno površino s sprednjim parom koles.

21. Po obrazloženem dokazni postopek ni dokazal načina nastanka nezgode, ki ga še v pritožbi zatrjuje tožnik in je povzet v nadaljevanju. In sicer, da je zato, ker se je izognil nasproti vozečemu vozilu, ki je sekalo ovinek, zapeljal na bankino. Zavil je hipoma a brez izgube kontrole nad vozilom. Ta manever je izvedel vsaj 2 m pred udarno jamo. S tem manevrom je preprečil trčenje z nasproti vozečim vozilom, ki je vozilo deloma po njegovi strani ceste. V izteku ovinka, trenutek preden bi ponovno zapeljal na asfaltirano površino cestišča, je udaril v udarno jamo, kar je zaradi globine jame same povzročilo močan zavoj v desno, kajti desno kolo je zaradi udarca izgubilo stik z bankino, levo kolo na asfaltirani vozni površini pa je grabilo in tako prehitelo desno kolo, kar je imelo za posledico, da je vozilo v točki, ko zapustijo sprednja kolesa asfaltirano površino, močno obrnjeno na desno. Tožnik je hkrati ob udarcu v udarno jamo v bankini (vidna na fotografijah PP C.) pohodil stopalko za hitrost, kar je še dodatno povečalo obrnjenost vozila na desno. Desno kolo je zgubilo stik z bankino, hkrati pa, ko ga je ponovno vzpostavilo, je bilo na podlagi z manjšim oprijemom, kar je še dodatno povečalo obrnjenost vozila na desno. Ko je vozilo zapustilo cestišče je vozilo po mokri travi. V tem trenutku je tožnik, zavedajoč se sposobnosti vozila 4x4, želel z dodajanjem plina ponovno prevzeti popolno kontrolo nad vozilom. Uspel je vozilo obrniti v smer vožnje. Pri tem mu je pomagala še ena udarna jama na slabo vzdrževani bankini, v katero sem zapeljal z zadnjo levo pnevmatiko (bankina z izmetom peska na cestišče). Zadnja leva pnevmatika je izgubila stik s podlago, zato jo je desna zadnja začela prehitevati in ob dodajanju plina pomagala, ob hkratnem delnem vplivanju šoferja, približati vozilo cestišču. Ta druga udarna luknja na bankini je delovala popolnoma enako kot prva, a le v drugi smeri, ker je delovala na drugo kolo. V trenutku, ko se je vozilo približalo bankini na cca 1, pa je bočno udarilo v betonski steber.

22. Tožnik si zmotno razlaga, da podatki v policijskem zapisniku ne sledijo zapisu izvedenca “Gibanje vozila si razlagam tako, da je vozilo v ovinek pripeljalo preveč po levi strani vozišča, voznik je zavil v desno, da bi zapeljal na svojo stran, ali da bi ostal na vozišču, pri tem je vozilo pričelo drseti bočno. Po tem je voznik reagiral z zaviranjem in obratom krmila nazaj v levo, vozilo je zavrtelo v levo, vendar je drselo naprej po travi do mesta trka.” in da nasprotno potrjujejo gornjo razlago tožnika. Izvedenčeva ekspertiza namreč temelji na podatkih v policijskemu zapisniku in skici, za katero je izpovedal, da jo sprejema kot točno, ter na fotografijah.

23. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da izvedenec napačno sodi o trditvi voznika, da je, ko je vozilo drselo po travi, pospeševal, ker operira z napačno hitrostjo 85 km/h, v resnici pa je ta bila le slabih 50 km/h. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da je tožnik vozil s hitrostjo 85 km/h, zato je izvedenec ob tem podatku povsem upravičeno sklepal, da bi bilo ob dejstvu, da se je vozilo po travi gibalo okrog 32 m, kar je pri hitrosti 85 km/h trajalo okrog 1,2 s, potrebno ogromno vaje in znanja za tako reakcijo, pri čemer na mokri travi štirikolesni pogon ni veliko pomagal. 24. Vse pomanjkljivosti, ki jih je tožnik navajal v zvezi z izvedenskim mnenjem, so bile odpravljene z izdelavo dopolnilnega mnenja in z zaslišanjem izvedenca na glavni obravnavi. Zato se pritožbeno sodišče ne strinja s tožnikovo oceno, da so vse navedene pomanjkljivosti, napake in protislovja opravljenega izvedeniškega dela, na katere je opozoril v svojih obsežnih pripombah tako na osnovno mnenje kot tudi na dopolnitev in nenazadnje tudi na naroku za glavno obravnavo, takšne, ki mu utemeljeno vzbujajo dvom o pravilnosti tega mnenja. Pritožbeno sodišče se prav tako ne more strinjati s tožnikom, da izvedenec ni znal pojasniti sledi na policijski skici ter da mu zato ni moč zaupati. Kot izhaja iz prepisa zvočnega posnetka obravnave (l. št. 281), je izvedenec za pokazano prvo sled desno zgoraj na skici pojasnil da je sled, ki jo je sodišče označilo z X 1 na skici pri l. št. 229, sled desnega sprednjega kolesa, kot je navedel že v izvedenskem mnenju. Ker iz nadaljevanja zapisnika ni moč nedvoumno razbrati, katera sled na skici je bila nato pokazana izvedencu, da jo pojasni, ni moč preveriti, ali je sodišče pravilno z X 2 označilo, da gre za sled zadnjega desnega kolesa. To pa niti ni relevantno. Ob dejstvu, da zoper ugotovitve o poteku sledi vozila v osnovnem mnenju tožnik v vlogi z dne 25. 4. 2013 ni imel pripomb in v zvezi s tem ni predlagal dopolnitve mnenja, ter dejstvu, da je v izvedenskem mnenju izvedenec jasno napisal, da je začetek sledi levega sprednjega kolesa na asfaltni površini od desnega roba oddaljen 0,60 m, začetek sledi desnega sprednjega kolesa pa na robu vozišča, je neutemeljen očitek, da (napačna) interpretacija sledi na naroku kaže na to, da ni moč zaupati tudi drugim izvedenčevim zaključkom. Lastna ocena pritožnika je, da policijska skica v celoti potrjuje trditve tožnika, da je do sunkovitega zdrsa vozila prišlo šele v trenutku, ko je vozilo s sprednjim desnim kolesom zapeljalo na bankino, kar tožnik razlaga s tem, da se sled X 1 začne šele na bankini in ne že prej na asfaltu, in da je zaradi udarne jame na bankini nato prišlo do blokade tega kolesa, vozilo se je nagnilo naprej in sila je delovala na sprednje levo kolo - posledica so vidni sledovi zdrsa levega sprednjega kolesa še na asfaltu; zadnja kolesa pa so začela puščati sledove šele na travi, torej na mehkejši podlagi. Navedena ocena tudi sicer ne vzdrži že zaradi večkrat omenjene pravilne ugotovitve sodišče, da na bankini ni bilo udarnih jam oziroma ugotovitve, da jame niso bile tako globoke, da bi lahko povzročile spremembo ali pa zanašanje vozila. Sodišče je to ugotovilo ne le na podlagi skice in fotografij, pač pa tudi na podlagi zaslišanja policistov, ki sta obravnavala primer. Oba sta povedala, da v kolikor bi bile na bankini ali vozišču poškodbe, bi bilo to zagotovo zabeleženo.

25. Kot pravilno ugotavlja tudi druga tožena stranka v odgovoru na pritožbo, je skica z barvno označbo sledov (A31 – A32) in vrisom tistega, kar bi po tožnikovem moral vrisati že izvedenec, ki jo je tožnik priložil pritožbi zaradi lažjega razumevanja, nedovoljen dokaz glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP, saj tožnik ni izkazal, da brez svoje krivde tega dokaza ni mogel predložiti pravočasno že v postopku na prvi stopnji.

26. Po obrazloženem se po oceni pritožbenega sodišča niso izkazale za utemeljene pritožbene navedbe, da imenovani izvedenec ni pokazal dolžne skrbnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja v času prometne nesreče, in da je v veliki meri šlo za njegove približne ocene, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je še toliko bolj pomembno, da se pravilnost njegovih izračunov in ocen preveri še z drugim izvedencem. Kot je navedeno tudi v odgovoru na pritožbo, morajo obstajati tehtni strokovni razlogi glede kakovosti in prepričljivosti izvedeniškega mnenja, ali pa odprta relevantna vprašanja, na katera prvi izvedenec ni mogel ali znal odgovoriti, da sodišče ugodi angažiranje drugega izvedenca. Sodišče prve stopnje ni strokovnjak za prometne nezgode, zato tudi ni moglo samo oceniti, ali je tožnikovo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem označiti za strokovno argumentirano, in na podlagi tega oceniti, ali so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti oziroma ali je nastal utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, ki bi terjal mnenje drugega izvedenca. Ker svojega nestrinjanja tožnik ni podkrepil z nobenim drugim dokazom, sodišče upravičeno ni sledilo njegovemu predlogu, saj je po dopolnitvah in zaslišanju izvedenca ocenilo, da je mnenje podano v skladu s pravili stroke, na podlagi spisovnega gradiva in pregleda spisa. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni dovolilo izvedbe dokaza s pritegnitvijo drugega izvedenca, glede na obrazloženo ni podana, posledično pa ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da je dejansko stanje ugotovljeno napačno in nepopolno in da je sodišče napačno sklepalo tudi o podani odgovornosti toženih strank. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, česar pritožba ne izpodbija, da je druga tožena stranka opravljala redne in izredne preglede sporne lokalne ceste in da je bilo nazadnje cestišče pred nezgodo pregledano 14. 8. 2002, ko ni bilo zaznanih posebnosti na bankini, prav tako niso bile zaznane posebnosti ob pregledu 22. 9. 2002, torej po obravnavani prometni nezgodi, zato je pravilno zaključilo, da tudi drugi toženi stranki ni mogoče očitati, da je pomanjkljivo vzdrževala bankine in ceste. Tožbeni zahtevek je tako utemeljeno zavrnilo ne le zoper prvo toženo stranko, pač pa tudi zoper drugo toženo stranko.

27. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo. Podani namreč niso niti pritožbeno uveljavljeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

28. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), drugi toženi stranki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo, v katerem se je stranka obrazloženo opredelila do pritožbenih navedb (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je drugi toženi stranki priznalo stroške zastopanja po odvetniku, in za sestavo pritožbe priglašenih 1625 točk (tar. št. 21 OT/2003), za materialne – administrativne stroške in poštne stroške skupaj 26 točk (glede na 13. člen OT) in 22 % DDV, skupaj tako ob vrednosti točke 0,459 EUR 924,53 EUR pritožbenih stroškov, ki jih mora tožeča stranka povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude s plačilom pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za plačilo.