Jedro

Bistvena značilnost paulijanske tožbe je, da se z njo prepreči učinkovanje pravnega posla, ki je sicer veljaven, proti upniku. Ničen pravni posel pa je absolutno neučinkovit proti vsakomur že od sklenitve. Zato upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstva svoje terjatve ne more zahtevati s paulijansko tožbo, pač pa s tožbo za ugotovitev ničnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.203,2 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Prvi toženec F. F. je z darilno pogodbo z dne 27. 9. 1999 tretji toženki, svoji hčeri A. S. podaril ¼ parcele št. 192/2 k.o. ..., ki je v naravi stanovanjska hiša, ter zemljiških parcel št. 316/11, 12, 13, 14 in 16, vse k.o. ..., nato pa je 27. 9. 1999 lastninsko pravico na ostalih nepremičninah priznal s sporazumom o določitvi deleža na skupnem zakonskem premoženju, sklenjenim v obliki notarskega zapisa, 23. 1. 2001 pa sta ga v enaki obliki popravila tako, da sta nepremičnine, ki so bile njegov predmet in so bile v sporazumu označene le z navedbo zemljiškoknjižnega vložka št. 1266, dopolnila z navedbo parcelnih številk.

2. Tožnik R. P., ki ima do prvega toženca denarno terjatev, je s tožbo zahteval ugotovitev ničnosti navedenih pravnih poslov. Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku ugodilo, drugostopenjsko sodišče pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Toženci so zoper sodbo pritožbenega sodišča vložili revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 210/2009 z dne 5. 5. 2010 dopustilo glede pravnega vprašanja, ali iz tožbenih trditev, (1) da je prvotoženec po pravnomočni sodbi dolžan tožniku plačati odškodnino, (2) da je med odškodninsko pravdo z ženo sklenil sporazum o delitvi skupnega premoženja, katerega predmet je bila edina nepremičnina, ki je bila po zemljiškoknjižnih podatkih v njegovi lasti, delež, ki mu je pripadel po sporazumu, pa je z darilno pogodbo odsvojil hčeri, (3) da je edini dohodek, pokojnina, obremenjen z drugim dolgom do leta 2050, drugega premoženja pa nima in (4) da sta bili pogodbi sklenjeni z nedopustnim namenom in nagibom, za katerega sta sopogodbenici vedeli, in v očitnem neskladju med voljo in izjavo, izhaja sklep, da je vsaka od pogodb zaradi nedopustne podlage oziroma nedopustnega nagiba nična.

4. Toženci so v reviziji uveljavljali revizijska razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve Ustave Republike Slovenije. V obrazložitvi so obširno grajali tudi dejanske ugotovitve, na katerih temelji izpodbijana sodba. Vrhovno sodišče ob odločanju o dopuščeni reviziji izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje preizkuša le glede tistih materialnih in procesnih pravnih vprašanj, glede katerih jo je dopustilo. Zato je tudi v konkretnem primeru presoja omejena na tiste revizijske trditve, ki se nanašajo na v 3. točki te sodbe navedeno pravno vprašanje, zato poleg trditev, ki pomenijo grajo dejanskih ugotovitev, ki je v reviziji po določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) nedovoljena ne glede na to, ali je revizija dovoljena ali dopuščena, niti trditev o procesnih kršitvah (o domnevno napačnem prelaganju procesnega dokaznega bremena v zvezi z dokazovanjem odločilnega nagiba prvega toženca za sklenitev izpodbijanih pravnih poslov, o vednosti druge in tretje toženke o odločilnosti tega nagiba, o kršitvi razpravnega načela, o odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih v sodbah nižjih sodišč oziroma o njihovi nejasnosti in medsebojnem nasprotovanju), o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi s porazdelitvijo materialnega dokaznega bremena ter o kršitvah določb 22., 25. in 27. člena Ustave. Zato teh revizijskih trditev tudi ne povzema. V zvezi z vprašanjem sklepčnosti, glede katerega je bila revizija dopuščena, toženci menijo, da bi moralo sodišče tožbo zaradi nesklepčnosti zavreči, ker tožnik v tožbi in na prvem naroku za glavno obravnavo ni predlagal dokazov, s katerimi bi dokazal, da je prvotoženec s tretjetoženko sklenil darilno pogodbo in z drugo toženko sporazum o določitvi deležev na skupnem premoženju zakoncev z namenom, da bi se izognil plačilu odškodnine tožniku po pravnomočni sodbi z dne 4. 2. 2002 in da je s tem razpolaganjem in z obremenitvijo pokojnine onemogočil tožniku poplačilo njegove terjatve. Tožnik tudi ni ponudil nobenega dokaza za svojo trditev, da je sklenjeni sporazum o določitvi deležev na skupnem premoženju zakoncev pomenil neodplačno razpolaganje. Priznanje deleža zakoncu na skupnem premoženju s strani drugega zakonca namreč ne pomeni razpolaganja s premoženjem. Prav tako tožnik ni zatrjeval in dokazoval, da drugotoženka ni ničesar vlagala v nepremičnine, ki so bile predmet sporazuma. Prav tako ni ponudil nobenega dokaza za trditev, da sta drugotoženka in tretjetoženka vedeli za nedopusten namen in nagib prvotoženca, da se s sklenjenima pravnima posloma izogne plačilu odškodnine tožniku, zaradi česar naj bi bila volja pogodbenih strank pri sklepanju zadevnih pravnih poslov v neskladju z izjavo le-te.

5. Revizija je bila vročena tožniku in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP). Tožnik je nanjo odgovoril. Revizijskemu sodišču je predlagal, naj jo zavrne. Opozoril je, da je bila njegova trditvena podlaga širša od tiste, ki jo je iz sodb nižjih sodišč moglo ugotoviti in jo je pri odločanju o predlogu za dopustitev revizije upoštevalo Vrhovno sodišče. Jedro spora med strankama je bilo v nasprotujočima si stališčema tožnika, da je upravičen do varstva z ugotovitvijo ničnosti spornih pravnih poslov, in tožencev, da bi moral svoje interese zaščititi s paulijansko tožbo. Toženci nikoli niso trdili, da je premoženje, glede katerega je prvi toženec sklenil sporazum z ženo, njuno skupno premoženje (nasprotno: prvi toženec je izpovedal, da ga je podedoval po očetu), in tudi ne, da je morala hči pridobiti lastninski delež na hiši zaradi pridobitve kredita za obnovo hiše (pri čemer je bilo ugotovljeno, da v njej ne živi, da bi vanjo vlagala, pa ni bilo niti zatrjevano; celo več: vlaganja naj bi potrditvah tožencev opravila njena mati, prvotoženčeva žena). Njihovo naziranje, da bi moral tožnik trditi, da ne gre za skupno premoženje in da je hči potrebovala delež zaradi pridobitve kredita, je zmotno. Pravilnost ocene nižjih sodišč o sklenitvi izpodbijanih pravnih poslov z očitnim namenom tožniku onemogočiti izterjavo odškodnine potrjujejo tudi dejstva, da je povzročitelj škode izročil svojima ženi in hčeri v last tudi zemljo in da si je pridržal pravico brezplačnega prebivanja v hiši in izkoriščanja zemlje.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Vprašanje sklepčnosti, glede katerega je bila revizija dopuščena, terja predvsem presojo pravilnosti ugotovitve o ničnosti spornih pravnih poslov, ki pride v pogodbenem pravu v poštev kot skrajna sankcija, oziroma še konkretneje, presojo, ali je v konkretnem primeru tožnik upravičen „le“ do varstva s paulijansko tožbo.

8. Pravnomočno je bilo razsojeno, da sta izpodbijana pravna posla nična zaradi nedopustne podlage oziroma zaradi nedopustnega nagiba prvega toženca, za katerega sta njegovi sopogodbenici vedeli in ki je bil v tem, da je prvi toženec oba pravna posla sklenil zato, da bi tožniku preprečil izterjavo odškodnine. O navedeni vsebini nagiba za sklenitev pravnih poslov je sklepalo na podlagi ugotovitev: da sta bila sklenjena po zaključku kazenskega postopka, ki je tekel proti prvemu tožencu in se je zaključil z obsodilno sodbo in sicer med trajanjem odškodninske pravde, ko je bila ta v fazi, v kateri je bilo tudi povzročitelju škode jasno, da bo oškodovanec z odškodninskim zahtevkom uspel; da ni dokazov, da bi darilno pogodbo s hčerko sklenil, ker naj bi banka odobritev kredita za adaptacijo pogojevala s solastninskim deležem in tudi ne, da bi obdarjenka sploh opravila kakršnakoli adaptacijska dela, dokazano pa je, da v hiši ne živi; da je svoji ženi zaradi zatrjevanih vlaganj v hišo na tej nepremičnini priznal delež kar ¾, čeprav ni verjetno, da bi se vrednost hiše zaradi vlaganj najmanj podvojila oziroma povečala do te mere, da bi povečanje utemeljevalo priznanje tako visokega solastninskega deleža; da je hčeri in ženi v last prepustil tudi vse zemljiške parcele; da v hiši še vedno živi in plačuje zanjo vse dajatve ter si je s pravnima posloma izgovoril služnost dosmrtnega stanovanja v nespremenjenem obsegu ter užitek vseh ostalih nepremičnin; da je njegova pokojnina obremenjena s terjatvijo tretjih oseb do leta 2050 in da je bila izvršba dovoljena tudi na njegovo premično premoženje.

9. Po določbi četrtega odstavka 39. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma 52. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je pogodba nična, če ni podlage ali če je ta nedopustna. Nedopustna pa je podlaga takrat, ko je v nasprotju z Ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena OZ oziroma 51. člena ZOR). Podlaga je glavni namen oziroma razlog sklenitve pogodbe oziroma ustanovitve obligacijskopravnega razmerja.(1) Pogodbene stranke pravne posle sklepajo zaradi uresničitve določenih interesov. Paleta možnih nagibov (interesov, motivov), ki jih vodijo k sklenitvi vsake konkretne pogodbe, je izredno bogata. Toda vsi konkretni in posamični nagibi ne tvorijo poslovne podlage (kavze) pogodbe. Poslovno podlago tvorijo samo tisti nagibi, ki jih pogodbena stranka razkrije drugi pogodbeni stranki v postopku sklepanja pogodbe in so predmet usklajevanja med pogodbenima strankama.(2) Nagibi, ki niso del podlage, na veljavnost pogodbe ne vplivajo (prvi odstavek 40. člena OZ oziroma 53. člena ZOR). Vendar pa je pogodba nična, če je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti (drugi odstavek istega člena). Neodplačna pogodba pa je nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika (tretji odstavek 40. člena OZ oziroma 53. člena ZOR).

V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je prvi toženec oba izpodbijana posla sklenil z namenom tožniku preprečiti izterjavo odškodnine, njegovi sopogodbenici pa sta za to vedeli. Nagib, ki je vodil k sklenitvi izpodbijanih pravnih poslov, je nedvomno v opreki z moralnimi načeli. Nedopustnost podlage in nedopustnost nagiba sta le dva od več mogočih razlogov ničnosti pravnega posla. Čeprav se z njo ščitijo tako javni interesi kot interesi pogodbenih strank, pa je težišče vendarle na zaščiti javnih interesov. Splošno pravilo prvega odstavka 86. člena OZ oziroma 103. člena ZOR določa, da je pogodba, ki nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Ničnostna sankcija za protiustavne, nezakonite in nemoralne pravne posle torej ni določena absolutno, saj mora sodišče v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, ali namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Ugotoviti je treba, ali bo z izrekom ničnostne sankcije dosežen zakonodajalčev namen, saj je v nasprotnem primeru primerneje poiskati drugo sankcijo.(3) Za odločitev o reviziji tožencev je ključnega pomena vprašanje, ali bi tožniku tako varstvo res lahko nudila pauiljanska tožba.

10. S paulijansko tožbo lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (prvi in drugi odstavek 255. člena OZ oziroma 280. člena ZOR). Če je razpolaganje neplačevitega dolžnika odplačno, ga lahko upnik izpodbija, če je dolžnik vedel ali bi moral vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom in če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali moglo biti znano (prvi odstavek 256. člena OZ oziroma 281. člena ZOR). Če je bilo odplačno razpolaganje storjeno v korist tretjega, ki je dolžnikov zakonec ali krvni sorodnik v ravni vrsti ali je z njim v svaštvu ali sorodstvu do četrtega kolena, velja izpodbojna domneva, da mu je bilo znano, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje upnikom (drugo odstavek istega člena), medtem, ko se v primeru neodplačnih razpolaganj vedno, ne glede na to, kdo je tretji, šteje (neizpodbojna domneva), da je to dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upniku, poleg tega pa se za izpodbijanje ne zahteva, da bi bilo tretjemu to znano oziroma da bi mu moralo biti znano (tretji odstavek istega člena). Povedano poenostavljeno, dolžniku mora biti, ne glede na to, ali je njegovo razpolaganje odplačno ali neodplačno, znano(4) ali bi mu moralo biti znano(5), da lahko z razpolaganjem škoduje upnikom (kar mora dokazati upnik, njegovo dokazno breme pa je pri neodplačnih poslih olajšano, ker o vednosti dolžnika velja neizpodbojna domneva), tretji pa mora oziroma bi moral za to vedeti le v primeru odplačnih, ne pa tudi v primeru neodplačnih razpolaganj. Zakon torej kot pogoj za izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika zahteva le zavedanje glede možnosti škodovanja upnikom, ne pa namena oškodovati upnike.(6) Toda čeprav je paulijanska tožba v prvi vrsti namenjena varstvu interesov upnika po poplačilu terjatve od dolžnika, mora pravo preprečiti položaje, ko bi bile odločitve o neučinkovitosti določenega pravnega dejanja krivična za tretje, ki so s temi dejanji pridobili premoženje od dolžnika; pravo mora ščititi tudi njihove opravičene in razumne interese.(7) To je mogoče doseči z ne(pre)široko razlago pogoja zavedanja možnosti škodovanja oziroma z razlago, da izpodbijanje pravnega dejanja utemeljujejo le takšne okoliščine, v katerih bi stranke morale pomisliti, da lahko pride do oškodovanja upnikov. V nasprotnem primeru, ob širši razlagi pogoja zavedanja možnosti škodovanja, bi bilo izpodbojno vsako odplačno dejanje ob ugotovljeni neekvivalenci dajatev.(8) Za razliko od ničnostne sankcije, ki je predvidena v prvi vrsti zaradi varovanja javnega interesa, je za izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika v korist tretje osebe zainteresiran le upnik, ki zaradi tega ne more biti poplačan. Njegov pravni interes pa je omejen na neučinkovitost pravnega posla in ne na njegovo neveljavnost, in sicer samo v tistem delu, ki je potreben, da lahko poplača svojo terjatev (260. člen OZ oziroma 284. člen ZOR). Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ne pomeni zahteve za razveljavitev pravnega posla. Ta ostane v veljavi, le, da proti upniku v delu, potrebnem za poplačilo njegove terjatve, ne učinkuje; izpodbijanje ima torej omejen relativen učinek. Bistvena značilnost paulijanske tožbe je, da se z njo prepreči učinkovanje pravnega posla, ki je sicer veljaven, proti upniku. Ničen pravni posel pa je absolutno neučinkovit proti vsakomur že od sklenitve. Zato upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstva svoje terjatve ne more zahtevati s paulijansko tožbo, pač pa s tožbo za ugotovitev ničnosti.(9)

11. Tožbene trditve, povzete v izrek sklepa o dopustitvi revizije, pod predpostavko njihove resničnosti, po mnenju Vrhovnega sodišča utemeljujejo ničnostno sankcijo. In navedena predpostavka je, kot je bilo ugotovljeno, izpolnjena: zaveza F. F. plačati odškodnino R. P. ter njegova nemožnost obveznost izpolniti zaradi odtujitve vsega nepremičnega premoženja z izpodbijanima pravnima posloma ter obremenitev pokojnine do leta 2050, sploh nista bili sporni. Dejstvo, da sta bila pravna posla sklenjena prav zaradi preprečitve poplačila tožnikove terjatve in da je bil pravni posel, sklenjen z A. S., v celoti neodplačen, pravni posel, sklenjen z E. F. pa glede hiše (vsaj) ob znatnem nesorazmerju med zatrjevanim denarnim vložkom in priznanim stvarnopravnim deležem, glede zemljiških parcel pa neodplačen, pri čemer prvi toženec vse premoženje v nespremenjenem obsegu souporablja tudi po sklenitvi obeh pravnih poslov (kar bi lahko bilo tudi pokazatelj fiktivnosti), vodijo v sklep o zavržnosti ravnanja (in s tem nedopustnosti nagiba) vseh pogodbenih strank v škodo tožnika, ki mu prvi toženec dolguje odškodnino za škodo, ki mu jo je povzročil s telesno poškodbo. Ničnostna sankcija zato glede na okoliščine primera ni pretirana. Zaradi ugotovljene ničnosti pa tožniku ni mogoče očitati, da bi moral varstvo svoje terjatve uveljavljati s paulijansko tožbo in da bi bila ta zaradi zamude prekluzivnih rokov neutemeljena.

12. Revizija je torej neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

13. O tožnikovih stroških revizijskega postopka, odmerjenih skladno z Odvetniško in taksno tarifo, je Vrhovno sodišče odločilo skladno z določbami prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

Op. št. (1): P. Grilc, v: N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), Prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 291).

Op. št. (2): N. Plavšak, isto delo, str. 320. Op. št. (3): A. Polajnar Pavčnik, v: N. Plavšak in soavtorji, navedeno delo, strani 507 in 508. Op. št. (4): Dolozna paulijanska tožba.

Op. št. (5): Kulpozna paulijanska tožba.

Op. št. (6): M. Juhart v: N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), druga knjiga, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2003, stran 261. Enako B. Blagojevič, V. Krulj, Komentar Zakona o obligacionim odnosima I., Savremena administracija, Beograd 1983, stran 983. Op. št. (7): A. Radolovič, Pobijanje dužnikovih pravnih radnji, Zbornik pravnog fakulteta sveučilišta u Rijeci, V. 20, Rijeka 1999/2, stran 639. Op. št. (8): M. Juhart, navedeno delo, stran 261. Tudi po mnenju Z. Stipkovića, O pobijanju dužnikovih pravnih djela izvan stečaja, Naša zakonitost, 1977/VIII, str. 49, ni potreben namen oškodovanja upnika, pač pa zadošča, da upniku objektivno škoduje.

Op. št. (9): M. Juhart, navedeno delo, stran 257, ob komentiranju pravnih dejanj, ki so lahko predmet Actio Pauliana, zapiše: „Predmet izpodbijanja so lahko tudi dvostranske pogodbe, s katerimi je dolžnik prevzel nesorazmerno obveznost glede na prejeto nasprotno korist. Izpodbojne niso samo tiste dvostranske pogodbe, pri katerih ima nesorazmernost izpolnitve znake splošne neveljavnosti, kot so oderuške pogodbe in pogodbe z elementi čezmernega prikrajšanja. Za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj zadošča že milejša stopnja nesorazmernosti. Tako so izpodbojne posojilne pogodbe z nesorazmerno obrestno mero, prodajne pogodbe za ceno, ki ne odgovarja vrednosti stvari, in podobni posli.“ L. Varanelli, Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ali v ureditvi Obligacijskega zakonika, Pravna praksa 5/2003, stran 23 in sledeče, meni, da z Actio Pauliana ni mogoče izpodbijati simuliranih pravnih poslov, je pa mogoče izpodbijati z njo izpodbojne pravne posle.