Jedro

ničnost pravnega posla zaradi nedopustne podlage oziroma zaradi nedopustnega nagiba

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je darilna pogodba, sklenjena med prvim tožencem in tretjo toženko dne 27.9.1999, overjena pri notarki dne 18.11.1999 pod št. Ov 3897/99, nična, ter da se vzpostavi zemljiškoknjižno stanje pred sklenitvijo navedene pogodbe, tako da se pri ¼ deležu parc. št. 1, 2, 3, 4, 6 in 2.S, vpisanih v vl. št. 7 k.o. V., vknjiži lastninska pravica na prvega toženca. Nadalje, da sta tudi sporazum o določitvi deleža na skupnem premoženju, sklenjen med prvim tožencem in drugo toženko dne 6.12.1999 in popravek sporazuma z dne 28.1.2002, nična, ter da se vzpostavi zemljiškoknjižno stanje pred sklenitvijo navedenega sporazuma in popravka, tako da se pri ¾ deležu prej navedenih parc. št. vknjiži lastninska pravica v korist prvega toženca. Odločilo je še, da so toženci dolžni nerazdelno plačati tožniku stroške postopka v znesku 3.963,38 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od poteka tega roka dalje.

Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožujejo toženci iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi, sodbo spremeni, tako da se tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži v plačilo stroške postopka.

O zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju: tožba v obravnavani zadevi ni sklepčna in bi jo moralo sodišče zavreči. Tožnik v tožbi in na prvem naroku ni predlagal nikakršnih dokazov, s katerimi bi dokazoval tožbene navedbe. Predlagal je le izvedbo naslednjih dokazov: vpogled v sodbo prve in druge stopnje v zadevi opr. št. P 300/95, vpogled v zemljiškoknjižni izpisek za vl. št. 7 k.o. V., poizvedbe pri ZPIZ in pribavo odločb, na podlagi katerih je pokojnina prvotoženca obremenjena do leta 2050. Pravno pomembna dejstva za odločitev, ki pa jih sodišče ne navaja izrecno, naj bi izhajala iz tretjega odstavka na peti strani sodbe. Iz zapisa, da je „tožniku uspelo prikazati okoliščine, ki kažejo na pogoje za zatrjevano ničnost obeh pravnih poslov“, je mogoče zaključiti, da sodišče šteje, da je tožnik dokazal najmanj to: da je prvotoženec sklenil pravna posla z drugo in tretjo toženko s prikritim namenom izogniti se plačilu odškodnine tožniku, da je prvotoženec sklenil oba pravna posla z nedopustnim nagibom, pri čemer je prav ta bistveno vplival na njegovo odločitev, da sklene ta posla, za kar sta drugo in tretjetoženka vedeli ali pa bi morali vedeti, da sta bili obe razpolaganji prvotoženca neodplačni, da je prvotoženec razpolagal s svojim premoženjem do te mere, da nima drugega premoženja, po katerem bi lahko tožnik posegel z izvršbo. Od vsega navedenega v tem postopku ni bilo nič dokazanega. Zgoraj navedeni dokazi tožnika namreč navedenih dejstev ne dokazujejo. Razlog, zakaj tožnik ni dokazoval svoje skope trditvene podlage, je iskati v njegovi zmotni trditvi, da je dokazno breme na strani tožencev. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi enkrat že odločilo, po prepričanju tožencev povsem pravilno, da je dokazno breme v tem postopku na tožniku in da slednjemu ni uspelo dokazati, da sta bili pogodbi sklenjeni z nedopustnim namenom, da se izogne plačilu odškodnine tožniku. Glede na to, da je sodišče v ponovljenem postopku odločalo na podlagi istih navedb in dokazov tožnika ter tožencev, pri čemer je sprejelo drugačno sodbo, je njegovo ravnanje ob pomanjkanju za to ustrezne obrazložitve, mogoče šteti za samovoljo in arbitrarnost. Sodišče prve stopnje je mimo tožbenega temelja oz. dejanske podlage tožbe ugotavljalo določena dejstva. Tako se v obrazložitvi sklicuje na izvršilni postopek opr. št. I 614/2002 v zvezi z obremenitvijo pokojnine prvotoženca in sodbo v zadevi opr. št. K 128/89, ki naj bi izpoved prvotoženca, da je v odškodninski pravdi sodeloval bolj kot priča, naredila za neverodostojno. Takšno ravnanje sodišča pomeni kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP) in s tem bistveno kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Po drugi strani pa je pravno naziranje sodišča zmotno, saj 14. člen ZPP govori le o vezanosti sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, ne pa tudi o odškodninski odgovornosti. S tem, ko je sodišče mimo trditvene podlage tožnika seciralo navedbe tožencev in v njih iskalo razloge za to, da bi ugodilo tožniku, je kršilo določbe zakona o dokaznem bremenu (7., 180. in 212. člen ZPP). S strani tožnika zatrjevana dejstva so ostala nedokazana, zato bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. O zmotni uporabi materialnega prava: sodišče je zmotno uporabilo določila ZOR o ničnosti pogodbe zaradi nedopustne podlage in nedopustnega nagiba. Tožnik izpodbija s tožbo pravno dejanje svojega dolžnika, storjeno v škodo upnika. To ureja ZOR v členih 280. do 285. Sodišče bi zato moralo uporabiti te določbe in upoštevati ugovor zastaranja. V nasprotnem primeru se postavlja vprašanje smiselnosti obravnavane zakonske ureditve. O bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka: bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP vidi toženec v tem, da sodba nima razlogov. Sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Iz obrazložitve ne izhaja, katera s strani tožnika zatrjevana dejstva je sodišče štelo za dokazana in na podlagi katerih predlaganih dokazov. Bistveno kršitev pa predstavlja tudi to, da sodišče trdi, da toženci za svoje trditve niso ponudili niti enega dokaza in da ostajajo le pri svojih trditvah. Iz spisa izhaja, da sta bila prvotoženec in tretjetoženka v tem postopku zaslišana kot stranki, pri čemer sta bila opozorjena na posledice krive izpovedbe. Njuna izpoved tako predstavlja dokaz o trditvah toženih strank, katerega sodišče ne omenja, kaj šele, da bi ga ocenilo. Po drugi strani je sodišče izpovedbi tožencev in vsebino pogodb ocenjevalo mimo trditvene podlage tožbe in trditvene podlage, ki so jo podali toženci in na ta način zlorabilo navedene dokaze. Sodišče je namreč moralo najti okoliščine, ki bi opravičevale očitek tožencem, da so njihove navedbe pavšalne in nepodprte z dokazi. Le na takšen način bi ugodilo očitkom in napotkom višjega sodišča in utemeljilo svojo nepravilno odločitev. Ni namreč jasno, zakaj šteje sodišče tožencem v slabo, ker darilna pogodba ne omenja, da so na hiši potrebna popravila in da bo obdarjenka zaprosila za stanovanjski kredit, da si je prvotoženec izgovoril dosmrtno služnost stanovanja v hiši, če je bil razlog za delitev prav nesoglasje med zakoncema, da je prvotoženec priznal drugotoženki delež na hiši do ¾, čeprav je v sporazumu navedeno, da je vlaganje finančnih sredstev drugotoženke vrednost objekta podvojila itd. Navedena dejstva je sodišče zmotno ocenilo, saj dejstvo, da darilna pogodba ne vsebuje zgoraj opisanega, kaže na nasprotno, in sicer, da sta imeli stranki pristno voljo, da skleneta to pogodbo in da je prvotoženec ni sklepal z nedopustnim nagibom. Glede sporazuma pa je izpostaviti, da je drugotoženka prispevala k povečanju vrednosti tudi z vlaganjem svojega dela, medtem ko je bil prvotoženec vseskozi zapravljiv, kar se je odrazilo na zmanjšanju njunega skupnega premoženja. S priznanjem večjega deleža drugotoženki sta pogodbenika to sanirala, po drugi strani si je prvotoženec izgovoril dosmrtno služnostno pravico stanovanja, saj je nekje pač moral stanovati in to ne glede na slabe odnose z drugotoženko. Nerazumljiva in v nasprotju sama s seboj je navedba v zadnjem odstavku na četrti strani sodbe in na začetku pete strani, saj sodišče očita tožencem, da niso omenjena nikakršna dela na objektu, niti v sporazumu o delitvi premoženja, niti v popravku iz leta 2001, neposredno za tem pa navaja, da so v 2. členu opisana gradbena dela, ki sta jih zakonca opravila na objektu. Te navedbe potrjujejo neutemeljen dvom sodišča v pristnost darilne pogodbe zato, ker tretjetoženka ne stanuje v hiši, ki je bila predmet navedene pogodbe. Če sodišče šteje to okoliščino za pomembno, bi o tem moralo povprašati tožence. Zaradi navedenega menijo, da obrazložitev sodbe ne dosega standarda potrebne obrazložitve. Po določilu 8. člena ZPP mora sodišče namreč na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti, katera dejstva šteje za dokazana. O kršitvah ustave: toženci izpostavljajo ustavni aspekt zatrjevanih kršitev zakona, pri čemer se sklicujejo na 22. člen Ustave. Ustavno sodišče se je že izreklo, da je prizadeti osebi pritožba dejansko zagotovljena le, če je seznanjena z razlogi za odločitev, ki zadeva njen pravni položaj, pri čemer mora biti obrazložitev v taki meri konkretna, da je mogoča presoja pravne pravilnosti izdane odločbe. Obveznost sodišča, da svojo odločbo ustrezno obrazloži, tako ne izhaja le iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, temveč je tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Zato bi sodišče moralo ustrezno obrazložiti svoje trditve o odločilnih dejstvih in določno navesti, kaj je iz posameznega dokaza zaključilo, tudi o tem na podlagi katerega dokaza se je prepričalo, da je prvotoženec s pravnima posloma razpolagal s svojim premoženjem do te mere, da je postal prezadolžen oz. da je s tem onemogočeno uveljavljanje tožnikove terjatve, nadalje, da je zadevna posla sklenil z nedopustnim nagibom, pri čemer je prav nedopustni nagib bistveno vplival na njegovo odločitev, da sklene navedena posla, da pomeni sklenitev sporazuma o določitvi deležev na skupnem premoženju neodplačno razpolaganje, da je darilno pogodbo in sporazum sklenil s prikritim namenom, da se izogne plačilu odškodnine tožniku idr.

Tožnik je na pritožbo po pooblaščencu odgovoril in predlagal, da se jo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v prejšnjem pritožbenem odločanju, je tožnik očital tožencem (nedopustno) ravnanje, ki nasprotuje vestnosti in poštenju oz. morali, in je s tožbo uveljavljal ničnost pravnih poslov, s katerimi je prvotoženec tekom odškodninske pravde razpolagal z vsem svojim nepremičnim premoženjem z doloznim namenom izognitve plačilu odškodnine (tožniku). Zato je neutemeljen pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje za razsojo uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, OZ) o ničnosti pogodb zaradi nedopustne podlage. Tožnik se je namreč odločil za tako sodno pot in ni vložil t.i. Paulijanske tožbe.

Tožnik je v dokaz svojim trditvam o nedopustni podlagi sklenjenih pravnih poslov predložil darilno pogodbo in sporazum s popravkom, prvo in drugostopenjsko sodbo o naloženem plačilu odškodnine ter se skliceval na dopis ZPIZ in predlagal poizvedbe pri ZPIZ, da je toženčeva pokojnina že obremenjena z odplačevanjem druge terjatve vse do leta 2050. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe o nesklepčni tožbi. Ob dejstvu, da so toženci zgolj pavšalno prerekali v tožbi zatrjevano nedopustno podlago in ustreznih (dokazno podprtih) nasprotnih trditev niso podali (izostale (nasprotne) trditvene podlage pa izpovedi tožencev ne morejo nadomestiti ), pa v obravnavanem primeru drugačne odločitve, kot jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo, niti ne bi moglo sprejeti. Če je v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje drugače razsodilo, pa to seveda še ne kaže na v pritožbi očitano arbitrarnost. V konkretnem primeru bi bilo zato šteti, da je tožnik že s predloženimi dokazi zadostil svojemu dokaznemu bremenu (ob podani tožbeni trditveni podlagi namreč že predloženi dokazi kažejo na toženčev nedopustni namen razpolaganja s svojim premoženjem zaradi izognitve plačilu odškodnine).

Sodišče prve stopnje je zato po nepotrebnem zaslišalo prvega in tretjo toženko in je tudi nepravilno njuno izpoved štelo kot (nasprotne) navedbe (tožencev), in to dokazno ovrednotilo. Vendar pa se na tako postopkovno kršitev, ki torej ob vsem obrazloženem niti ne more biti v škodo tožencem, slednji zato ne morejo sklicevati, in taka kršitev tudi ni vplivala na pravilnost sodbe. Neutemeljen je v zvezi s tem pritožbeni očitek kršitve 7. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe sklicuje na izvršilni postopek opr. št. I 614/02 in kazensko sodbo opr. št. K 128/89. Tožnik je pravočasno (že v vlogi z dne 28.11.2005) predlagal, naj sodišče opravi poizvedbe pri ZPIZ in pribavi vse odločbe, na podlagi katerih je toženčeva pokojnina obremenjena do leta 2050. Ta dokaz je sodišče prve stopnje izvedlo, pravdni stranki sta na naroku 22.1.2009 soglašali (list. št. 65 spisa), da se jima pridobljene listine posredujejo in da sodišče odloči brez ponovnega razpisa obravnave. Tudi na kazensko sodbo se je sodišče prve stopnje lahko sklicevalo v povezavi s sodbo, izdano v odškodninski pravdi, in to ne predstavlja s pritožbo očitane kršitve. Niti ni sodišče prve stopnje zmotno razlagalo določbe 14. člena ZPP (kot se trdi v pritožbi o vezanosti glede odškodninske odgovornosti) o vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.

Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov. V izpodbijani sodbi ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje povsem življenjsko sprejemljivo analiziralo in z povsem jasnimi razlogi (na 4. in 5. strani sodbe) že odgovorilo na v pritožbi (na 5. strani) izpostavljena vprašanja in tudi pritožbeno sodišče ne more slediti v pritožbi izraženim dvomom v prvostopenjsko dokazno oceno. Kot že pojasnjeno, če je prvostopenjsko sodišče upoštevalo izpoved tožencev kot (izostale) njune navedbe in to dokazno ocenilo v povezavi z listinskimi dokazi, ni ravnalo v njuno škodo in je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na kršitev določb (zlorabo) o dokazovanju. Sodišče prve stopnje je povsem jasno in prepričljivo obrazložilo, zakaj na podlagi vseh izvedenih dokazov ne verjame tožencem, temveč tožniku, in se v izogib ponavljanju in v odgovor na pritožbene navedbe na sodbene razloge v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Izpodbijani sodbi zato ni mogoče očitati, da ne dosega standarda obrazloženosti in kršitev v pritožbi navedenih ustavnih pravic (22. in 25. člena Ustave RS).

Ob vsem obrazloženem je pritožbeno sodišče, ko tudi ob uradnem preizkusu (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni zasledilo kršitev, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je pri obrazložitvi upoštevalo prvi odstavek 360. člena ZPP.

Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje pritožbene stroške. Tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 154. člena ter 155. in prvi odstavek 165. člena ZPP).