Jedro

Za primere neupravičene obogatitve, nastale z uporabo, je potrebno uporabiti pravila iz 95. in 96. člena SPZ. Gre namreč za predpis, ki je v razmerju do pravil OZ kasnejši, pa tudi specialnejši.

Izrek

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdi stranki krijeta svoje strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek glede plačila 100,00 EUR mesečno za čas od 18. 12. 2012 do zaključka glavne obravnave s pripadajočimi obrestmi; (I. točka izreka). Z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka Mestna občina Ljubljana dolžna tožnikoma plačati znesek 2.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti (II. točka izreka). Ugodilo je tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 4.310,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Pravdne stroške tožnikov v višini 1.006,47 EUR z obrestmi je naložilo v plačilo toženki (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnika se pritožujeta zoper II. in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tudi tožbenemu zahtevku za plačilo 2.400,00 EUR z obrestmi ugodi. Ne strinjata se s stališčem sodišča, da uporabnino dolguje le tisti uporabnik tuje stvari, ki je v slabi veri. Ustaljena sodna praksa je drugačna. Zavzeto je stališče, da povračilna obveznost obstaja ne glede na to, ali je bil uporabnik v dobri ali slabi veri in to za vse obdobje neupravičene uporabe. To jasno izhaja tudi iz določbe 193. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri je dobrovernost pomembna le za začetek teka zamudnih obresti. Nasprotujeta tudi dokazni oceni in presoji sodišča, da naj bi bila toženka do vročitve tožbe v dobri veri. Dokazala sta, da je toženka njunemu pravnem predniku z raznovrstnimi upravnimi odločbami in dovoljenji dovolila gradnjo in uporabo garažnega objekta na spornem zemljišču. Prav to pa je, kot je bilo v tej zadevi že pravnomočno razsojeno, zadostovalo za izvenknjižni prenos pravice uporabe. Ob dejstvu, da se je toženka zavedala ali bi se vsaj morala zavedati, da je tožnica oziroma njen pravni prednik s soglasjem same toženke na podlagi upravnih dovoljenj zgradil in uporabljal sporni garažni objekt na danem zemljišču, se je toženka zavedala ali vsaj morala zavedati, da je pravica uporabe in posledično lastninska pravica na sporni nepremičnini prešla na tožnico oz. njenega pravnega prednika in da zemljiškoknjižno stanje ne more biti pravilno. Ob dolžnem zavedanju navedenega ne gre toženki pripisati dobre vere. Vpis v zemljiško knjigo ni relevanten v primerih, ko bi se vpisani imetnik pravice uporabe zaradi relevantnih okoliščin moral in mogel zavedati neskladnosti zemljiške knjige z dejanskim pravnim stanjem. Poznavanje dejstev, ki bi lahko ali moralo vzbuditi dvom v obstoj lastninske pravice, zadostuje za izključitev dobre vere, ne glede na morebitno pravno zmoto, ki ni upoštevna. Ker je zahtevek utemeljen v celoti, sta tožnika upravičena tudi do povrnitve vseh priglašenih stroškov postopka.

4. Toženka izpodbija sodbo v III. in IV. točki izreka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Nasprotuje stališču sodišča da je bila od vročitve tožbe nedobroverni posestnik, ki je kot takšen dolžan lastniku vrniti vrednost prejetih najemnin oziroma pridobljene koristi. Pravica uporabe, na podlagi katere naj bi tožnika preko svojega pravnega prednika in skladno z zakonodajo postala lastnika, v zemljiški knjigi ni bila nikdar vpisana, niti njenega vpisa tožnika nista predlagala. Toženki zatrjevano stanje lastništva ni moglo biti znano. Ves čas je ravnala skrbno, tudi v obdobju sklenjenega najemnega razmerja z najemnikom, družbo R., d.o.o., kakor tudi po odstopu od najema. Zaradi neizpolnjevanja obveznosti po najemni pogodbi je bila prisiljena voditi izvršilni postopek, v katerem je dosegla vrnitev garaže preko deložacije. Stališče sodišča, da je s takimi ravnanji tožnikoma onemogočila uporabo, je nepravilno, saj deložacija ni bila opravljena vse do 17. 12. 2012, toženka pa tudi ni imela garaže v posredni posesti. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da s ključi ni razpolagala. Tako ni mogoče zaključiti, da je ovirala tožnika v izvrševanju njune lastninske pravice. Čas vložitve tožbe pa ne predstavlja trenutka, ko naj bi toženka postala nedobroverna. Toženka je že v tožbi navedla, da je najemniku odpovedala najemno pogodbo in da je v teku izvršilni postopek, ker najemnik prostovoljno ne izprazni garaže, kakor tudi ne poravna najemnine, po odpovedi pa uporabnine. Teh dejstev pa tožnika nista prerekala. Napačna pa je tudi stroškovna odločitev. Sodišče bi moralo glede na delni umik tožbe upoštevati še določbo 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Stroški v zvezi z izdajo začasne odredbe niso bili potrebni, saj je bil predlog za izdajo začasne odredbe pravnomočno zavrnjen. Zato jih sodišče tožnikoma ne bi smelo priznati. Pavšalna navedba odstotka uspeha v pravdi pa onemogoča preizkus stroškovne odločitve.

5. Tožnika sta odgovorila na pritožbo toženke, toženka pa na pritožbo tožnikov. Predlagali so zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da se tožnika pritožujeta zoper II. točko izpodbijane sodbe (glede zavrnitve zahtevka za plačilo 2.400,00 EUR z obrestmi (1)), toženka pa zoper III. točko njenega izreka (glede plačila 4.310,00 EUR z obrestmi (2)), obe pa tudi zoper stroškovno odločitev (IV. točka izreka). Zato je odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna v izreku pod točko III glede zavrnitve višjega tožbenega zahtevka (za plačilo 90,00 EUR). V tem delu zato odločitev ni bila stvar pritožbenega preizkusa. V preostalem pa je pritožbeno sodišče odločitev presojalo v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je opravilo preizkus v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP.

8. Tožnika sta od toženke zahtevala plačilo uporabnine za čas od maja 2007 do 17. 12. 2012 (3), ker je toženka garažo, ki je njuna last (4), uporabljala brez pravne podlage. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila za uporabo stvari v višini 2.400,00 EUR za obdobje od maja 2007 do vključno aprila 2009 zavrnilo, zahtevku v znesku 4.310,00 EUR za čas od vložitve tožbe 14. 5. 2009 do 17. 12. 2012 pa ugodilo.

9. Za primere neupravičene obogatitve, nastale z uporabo, je potrebno uporabiti pravila iz 95. in 96. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Gre namreč za predpis, ki je v razmerju do pravil OZ kasnejši, pa tudi specialnejši. Po teh določbah ima dobrovernost pridobitelja oziroma njegova nedobrovernost poseben pomen. Sodišče prve stopnje je pri obravnavi zahtevka pravilno izhajalo iz določb SPZ ter splošnih določb OZ, kolikor v SPZ posamezni položaji niso urejeni. Pravila iz SPZ se uporabljajo pri vseh položajih neupravičene pridobitve, ki jih ureja OZ, za povračilne zahtevke, katerih predmet je nadomestilo koristi za uporabo stvari. Ta pravila urejajo situacije, ki nastanejo med tem, ko je bila stvar v tuji posesti (5). Pritožbeno stališče tožnikov, da povračilna obveznost obstaja ne glede na to, ali je neupravičeni uporabnik v dobri ali slabi veri, je materialnopravno napačno. Takšnega stališča po presoji pritožbenega sodišča tudi ne potrjujeta odločbi Vrhovnega sodišča RS, na katere se sklicujeta pritožnika, v katerih ne gre za primerljivo dejansko in pravno stanje. Odločba II Ips 678/2007 pa ravno implicira uzakonjeno pravilo.

10. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila toženka do vložitve tožbe v tej zadevi v dobri veri glede uporabe stvari kot svoje, je materialnopravno pravilen. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da tožnika nista zmogla trditvenega in dokaznega bremena, da je bila toženka v spornem času nedobroverna. Dobroverni lastniški posestnik je tisti posestnik, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje. Dobra vera se domneva. Glede na določbo osmega odstavka 95. člena SPZ, po kateri postane dobroverni lastniški posestnik nedobroveren s trenutkom, ko mu je vročena tožba, velja torej domneva, da je dobroverni posestnik zvedel za položaj neupravičene pridobitve, ko mu je vročena tožba s katero lastnik stvari zahteva vrnitev stvari oziroma ugotovitev lastninske pravice tožnikov na njej. Dokazno breme glede nedobrovernosti pred vročitvijo tožbe je na tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je obširno in prepričljivo obrazložilo, zakaj ocenjuje, da je bila toženka do vložitve tožbe dobroverna. Ne glede na to, da je bilo v tem postopku (že) pravnomočno ugotovljeno, da sta tožnika lastnika sporne nepremičnine, na kateri stoji garaža, pritožbeno sodišče pritrjuje prvemu sodišču, da trditve in dokazi, da je toženka izdala upravna dovoljenja, s katerim je dovolila gradnjo garaže in uporabo, ne kažejo na pravni standard nedobrovernosti toženke, da bi torej morala vedeti, da pravice uporabe oziroma lastninskih upravičenj na garaži nima. Ob ugotovljenem, da tožnika nista nikoli pred vložitvijo tožbe toženke pozivala na vrnitev garaže oziroma zahtevala njene uporabe, toženka pa je pred oddajo garaže v najem predlagala vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, ki je bil tudi izveden, je toženka utemeljeno verjela, da je imela pravico uporabe na zemljišču njena pravna prednica (Občina Ljubljana Center). Vse do trenutka vročitve tožbe na ugotovitev lastninske pravice, ki jo je utemeljevala na podlagi navedenih dovoljenj, toženki v okviru podane trditvene in dokazne podlage ni moč očitati nedobrovernosti posesti. Ob tem, ko je toženka šele z vložitvijo tožbe izvedela, da ji tožnika oporekata lastništvo in uporabo, je pravilen zaključek sodišča, da je toženka s stvarjo ravnala misleč, da je njena. Drugih okoliščin, ki bi kazale na toženkino možnost vedeti, da nepremičnina ni njena, tožnika nista navajala. Očitek o nezadostni raziskovalni dolžnosti toženke pa predstavlja pritožbeno novoto, ki ni upoštevna. Tožnika nista podala nikakršnih konkretnih navedb, kaj bi toženka v okviru skrbnega (raziskovalnega) ravnanja morala storiti, pa ni. V skladu z drugim odstavkom 95. člena SPZ dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo uporabnine do vročitve tožbe je glede na navedeno pravilna.

11. Toženka neutemeljeno izpodbija odločitev za čas po vročitvi tožbe. S trenutkom vročitve je namreč postala nedobroverna (osmi odstavek 95. člena SPZ). Preko tožbe se je lahko seznanila z zahtevami tožnikov. Od takrat dalje je vedela oziroma mogla vedeti, da uporablja tujo stvar. V postopku je bilo ugotovljeno, da je toženka od meseca maja 2007 nad garažo prevzela posredno posest, ki jo je izvrševala preko neposrednega posestnika, najemnika R., d. o. o., s katerim je sklenila najemno pogodbo (za nedoločen čas). Najemniku je garažo izročila v uporabo. Ker ji najemnik ni plačeval najemnine, je 9. 7. 2008 odstopila od najemnega razmerja. Najemnik, ki mu je toženka dajala garažo v uporabo, je vse do 17. 12. 2012, ko je nepremičnino izpraznil, le-to užival. Ugotovljeno je, da je toženka tudi po odstopu od najemnega razmerja še vedno imela namen uporabljati stvar. Z garažo je gospodarila in nad njo izvrševala lastninska upravičenja, saj jo je nameravala prodati, bivšega najemnika pa je tožila na izpraznitev stanovanja. Ugotovljeno dejansko stanje ima podlago v izvedenem dokaznem postopku. Dokazna ocena je celovita in vsebinsko prepričljiva in je pritožbene navedbe ne omajejo. Ob takšni dejanski podlagi je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka - v času od sklenitve najemne pogodbe do deložacije najemnika - s svojim ravnanjem izkazovala, da tožnikom uporabe garaže ne dovoljuje. S tem, ko si je lastila garažo in jo oddala v najem, je onemogočila tožnikom, da bi garažo uporabljala sama ali jo oddala v najem ali drugače koristila. Vprašanje, ali je toženka po odpovedi najemnega razmerja ravnala kot skrben gospodar, za odločitev v tej zadevi ni odločilno. Dejstvo, da nepremičnine sama dejansko ni uporabljala, tudi ni relevantno, saj je toženka z oddajo v najem postala posredni posestnik, njena posest pa ni prenehala z odpovedjo najemnega razmerja, saj je bivši najemnik še naprej uporabljal sporno garažo. Toženka je tista, ki je z oddajo nepremičnine tretjemu preprečila tožnikoma, da uživata svojo lastnino. Breme ravnanja svojega sopogodbenika pa nosi sama. Ugotovljeno dejstvo, da toženka najemnine ni prejemala, za obstoj obogatitve toženke ni bistveno. Za obogatitev zadostuje, ali bi korist lahko dobila, pa jo je iz kateregakoli razloga opustila. Odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku za plačilo uporabnine za obdobje od 14. 5. 2009, ko je bila opravljena vročitev tožbe, je torej materialnopravno pravilna.

12. Pravilna je tudi stroškovna odločitev. Sodišče je o stroških odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP. Utemeljeno ni upoštevalo določbe 158. člena ZPP, saj z delnim umikom tožbe niso nastali nobeni posebni stroški postopka. Temeljno pravilo o povrnitvi stroškov je kriterij uspeha strank. Odločilno je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj. Stališče toženke, da tožnikoma ne bi smelo priznati pravdnih stroškov v zvezi s postopkom izdaje začasne odredbe, saj je bil predlog pravnomočno zavrnjen, je zato zmotno. Tudi ni mogoče pritrditi navedbam toženke, češ da odločitve ni mogoče preveriti, ker je sodišče zgolj navedlo, da je uspeh tožeče stranke 55,43 %. Glede na postavljene zahtevke v pravdi sta tožnika z nedenarnim tožbenim zahtevkom uspela s polovico, z denarnim zahtevkom pa z dobro polovico, zato je zaključek sodišča o približnem 55 % uspehu tožnikov tudi po mnenju pritožbenega sodišča sprejemljiv. Očitna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

13. Pritožbi nista utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ju je zavrnilo in v izpodbijanih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Sodišče tudi ni priznalo stroškov v zvezi z odgovoroma na pritožbi, saj je ocenilo, da nista pripomogla k odločitvi o pritožbah (155. člen ZPP).

(1) Gre za čas od maja 2007 do vključno aprila 2009. (2) Gre za čas od vložitve tožbe do 17.12. 2012. (3) za 68 mesecev po 100,00 EUR mesečno (6.800,00 EUR).

(4) S sodbo prvega sodišča, opr. št. II P 1352/2008 z dne 7. 12. 2011, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1470/2012 z dne 17. 4. 2013 je bilo pravnomočno ugotovljeno, da imata tožnika (skupno) lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 3183/0, k.o. X., na kateri je sporna garaža. (5) Tako pravna teorija: Nina Plavšak, Renato Vrenčur v Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, 2009, str. 695; Zvone Strajnar v Verzije - predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki, Pravosodni bilten št. 1, 2012, str. 22; kot tudi sodna praksa: odločbe VSL I Cp 3033/2011, I Cp 4553/2010, I Cpg 1231/2010, II Cp 526/2009.