Jedro

Sodišči nižjih stopenj sta zaključili, da je bila zaradi slabega pravdanja tožnice v izvršilnem postopku (neuveljavljanja relevantnih ugovorov) pretrgana vzročna zveza med protipogodbenim ravnanjem prve toženke in tožnici nastalo škodo. Vendar pa vprašanje, ali je bila tožnica aktivna ali pasivna družbenica, ne more biti pravno pomembno, ko pa je tožnica prvi toženki očitala kršitev 9. člena Pogodbe o prodaji in nakupu delnic (v razmerju med vpisano delničarko in pridobiteljico delnic namreč veljajo pravila pogodbenega prava), zaradi česar je od nje vtoževala plačilo iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti.

Ker je bila tožnica vpisana kot družbenica družbe ter so upniki izbrisane družbe posledično od nje (kot odgovorne pravne naslednice izbrisane družbe) sodno izterjali (z rubežem) vtoževani znesek, je upravičena do povračila (ustreznega dela) izpolnitve. Če ne kot aktivna družbenica (po prvem odstavku 404. člena OZ), pa kot pasivna družbenica (po 4. točki izreka odločbe US U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002). Ustavno sodišče je namreč pravico do regresa (posebej) priznalo družbenikom, ki so plačali obveznosti izbrisane družbe, pa niso bili odgovorni v smislu obrazložitve njegove odločbe (glej 4. točko njenega izreka in 78. točko njene obrazložitve).

Izrek

Reviziji glede prve toženke se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v 1. točki razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Reviziji glede drugega toženca se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v 2. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih in pritožbenih stroških se pridrži za (novo) končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

1. Sodišče prve stopnje je v delu, ki je pomemben za odločitev o reviziji, z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženko (za 19.379,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.863,58 EUR od 26. 9. 2006 dalje in od 6.515,56 EUR od 18. 1. 2008 dalje) - 2. točka izreka, medtem ko je tožbenemu zahtevku zoper drugega toženca delno ugodilo (za 18.202,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.082,76 EUR od 26. 9. 2006 do plačila in od 6.120,07 EUR od 18. 1. 2008 do plačila) – prvi odstavek 1. točke izreka.

2. Sodišče druge stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka zoper prvo toženko (1. točka izreka), medtem ko je ugodilo pritožbi drugega toženca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrnilo tudi v prej ugodilnem delu (2. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom dopustilo revizijo tožnice zoper sodbo sodišča druge stopnje glede (a) vprašanja »slabega pravdanja« v postopkih, v prvi vrsti izvršilnih, v katerih so bile tožnici kot dolžnici in aktivni družbenici izbrisane družbe prisilno izterjane denarne terjatve; in (b) vprašanja, ali odgovor na (pravno) vprašanje, ali tožnica morda dejansko ni bila dolžnica–aktivna družbenica (in ji je bilo zato neupravičeno – a formalno pravilno – naloženo plačilo v izvršilnem postopku), avtomatično vpliva tudi na njena regresna upravičenja za tako prisilno poplačani dolg, na način, da regresna upravičenja izgubi.

4. Po dopustitvi revizije je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagala spremembo sodbe sodišča druge stopnje in posledično sodbe sodišča prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku zoper oba toženca kot solidarna dolžnika oziroma vsaj zoper enega od njiju, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je zahtevala povrnitev vseh stroškov postopka, tudi revizijskega (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe revizijskega sodišča do plačila).

5. Revizija je bila vročena tožencema, ki sta nanjo odgovorila. Oba sta kot neutemeljene prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije. Pri tem sta zahtevala povrnitev stroškov revizijskega odgovora (z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi).

6. Sklep Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije je bil tožnici (po lastni revizijski navedbi) vročen 5. 11 2010, kar pomeni, da je rok petnajstih dni za vložitev revizije (iz prvega odstavka 367. člena ZPP) potekel v soboto, 20. 11. 2010 oziroma v ponedeljek, 22. 11. 2010. Zato (zaradi poteka roka) revizijsko sodišče ni upoštevalo prve pripravljalne vloge tožnice v postopku revizije (z dne 2. 6. 2011).

Uporabljeno procesno pravo.

7. Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku, uveljavljene 1. 10. 2008 (v nadaljevanju ZPP-D), so vplivale na odločanje o reviziji, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po tem dnevu (drugi odstavek 130. člena ZPP-D; Ur. l. RS, št. 45/2008), in sicer 15. 12. 2009. Zato je Vrhovno sodišče kot revizijsko sodišče pri odločanju o reviziji uporabilo določbe noveliranega Zakona o pravdnem postopku (pred tem in v nadaljevanju ZPP).

Uporabljeno materialno pravo.

8. Pogodba o prodaji in nakupu delnic (v nadaljevanju Pogodba) je bila sklenjena 25. 1. 2002, kar je po uveljavitvi Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001; v nadaljevanju OZ), ki je začel veljati 1. 1. 2002 (1.062. člen OZ). Zato jo je revizijsko sodišče z obligacijskopravnega vidika presojalo po pravnih pravilih OZ.

9. Pogodba je bila sklenjena 25. 1. 2002, kar je po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 45/2001; v nadaljevanju ZGD-F), ki je začel veljati petnajsti dan po objavi (7. 6. 2001), to je 22. 6. 2001, ter po popravku ZGD-F (Uradni list RS, št. 59/2001 z dne 19. 7. 2001). Zato jo je revizijsko sodišče s korporacijskopravnega vidika presojalo po pravnih pravilih z novelo ZGD-F noveliranega Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD).

Obseg revizijskega preizkusa.

10. Ker gre za dopuščeno revizijo, je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

Revizija je utemeljena glede prve toženke.

11. Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede vprašanja »slabega pravdanja« v postopkih, v prvi vrsti izvršilnih, v katerih so bile tožnici kot dolžnici in aktivni družbenici izbrisane družbe prisilno izterjane denarne terjatve. Sodišči nižjih stopenj sta namreč zaključili, da je bila zaradi slabega pravdanja tožnice v izvršilnem postopku(1) (neuveljavljanja relevantnih ugovorov) pretrgana vzročna zveza med protipogodbenim ravnanjem prve toženke in tožnici nastalo škodo. Vendar pa vprašanje, ali je bila tožnica aktivna ali pasivna družbenica, ne more biti pravno pomembno, ko pa je tožnica prvi toženki očitala kršitev 9. člena Pogodbe o prodaji in nakupu delnic (v nadaljevanju Pogodbe) (v razmerju med vpisano delničarko in pridobiteljico delnic namreč veljajo pravila pogodbenega prava), zaradi česar je od nje vtoževala plačilo 19.379,14 (12.863,58 + 6.515,56) EUR iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti (po drugem odstavku 239. člena OZ). S. d. d. in pravna prednica prve toženke sta 25. 1. 2002 sklenili Pogodbo, vendar slednja kot kupka ni v skladu z njenim 9. členom(2) predlagala vpisa spremembe lastništva imenskih delnic v delniški knjigi družbe, tako da prenos delnic ni bil vpisan v delniško knjigo, zaradi česar so upniki družbe D. d. d. od tožnice kot odgovorne pravne naslednice izbrisane družbe sodno izterjali (z rubežem) 12.863,58 EUR (26. 9. 2006) in 6.515,56 EUR (17. 1. 2008).

12. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča druge stopnje (in posledično neizčrpanja pritožbe tožnice) je Vrhovno sodišče reviziji tožnice glede prve toženke ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v 1. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP) - I. točka izreka. V pritožbi je tožnica namreč navedla, da ji škoda ne bi nastala, če bi prva tožnica predlagala vpis prenosa delnic v delniško knjigo. Ker tega ni storila, pa je veljala za družbenico (izbrisane družbe), in to, zaradi svoje dejavnosti, s katero se ukvarja, za aktivno družbenico.

13. Odločitev o revizijskih in pritožbenih stroških tožnice in prve toženke je Vrhovno sodišče pridržalo za (novo) končno odločbo sodišča druge stopnje (četrti odstavek v povezavi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP) – III. točka izreka.

Revizija je utemeljena glede drugega toženca.

14. Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo tudi glede vprašanja, ali odgovor na (pravno) vprašanje, ali tožnica morda dejansko ni bila dolžnica–aktivna družbenica (in ji je bilo zato neupravičeno – a formalno pravilno – naloženo plačilo v izvršilnem postopku), avtomatično vpliva tudi na njena regresna upravičenja za tako prisilno poplačani dolg, na način, da regresna upravičenja izgubi. Tožnica je namreč od drugega toženca vtoževala plačilo 19.379,14 (12.863,58 + 6.515,56) EUR iz naslova regresne obveznosti po prvem odstavku 404. člena OZ (ki naj ne bi ločil »med pasivnim in aktivnim družbenikom«). Tožnica je bila v času izbrisa(3) družbe D. d. d. njena družbenica, saj v razmerju do družbe velja domneva, da je vpisana oseba delničar družbe. V razmerju med družbeniki pa je v primeru neuskladitve družbe z določbami ZGD veljala domneva neomejene solidarne odgovornosti za tiste družbenike izbrisane družbe, ki niso dokazali, da so bili pasivni družbeniki v smislu odločbe US U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Ur. l. RS, št. 93/2002)(4).

15. Če tožnica ne bi bila vpisana kot družbenica izbrisane družbe, ne bi bila solidarna dolžnica, ki je upnikom družbe D. d. d. odgovarjala za njene obveznosti, niti v primeru izpolnitve obveznosti izbrisane družbe ne bi bila upravičena od sodolžnikov (solidarno odgovornih aktivnih družbenikov izbrisane družbe) zahtevati povrnitev dela obveznosti, ki je padel na njih. Ker pa je bila vpisana kot družbenica družbe D. d. d. ter so upniki izbrisane družbe posledično od nje (kot odgovorne pravne naslednice izbrisane družbe) sodno izterjali (z rubežem) 12.863,58 EUR (26. 9. 2006) in 6.515,56 EUR (17. 1. 2008), je upravičena do povračila (ustreznega dela) izpolnitve. Če ne kot aktivna družbenica (po prvem odstavku 404. člena OZ), pa kot pasivna družbenica (po 4. točki izreka odločbe US U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002). Zato ne more biti pravno pomembno, da naj bi tožnica svojega ugovora, da ni bila družbenica izbrisane gospodarske družbe, ne substancirala s tem, da ni bila aktivna družbenica.

16. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča druge stopnje je Vrhovno sodišče reviziji tožnice ugodilo tudi glede drugega toženca, sodbo sodišča druge stopnje v 2. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP) - II. točka izreka. Sodišče druge stopnje je namreč zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugega toženca (potem ko je ugodilo njegovi pritožbi in spremenilo ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje) utemeljilo s tem, da se je sama tožnica sklicevala na svoj položaj pasivne manjšinske delničarke izbrisane družbe, s čimer naj bi zanikala materialnopravno razmerje do drugega toženca v smislu dveh (upnikom izbrisane družbe) solidarno odgovornih (aktivnih) družbenikov, na podlagi pravil o solidarnih obveznostih iz (prvega odstavka) 404. člena OZ. Vendar pa je tožbeni zahtevek mogoče zavrniti le, če ni podana nobena od možnih pravnih podlag. Tožnica pa je (kot to izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje(5)) svoj zahtevek temeljila tudi na pravici do regresa, ki jo je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (posebej) priznalo družbenikom, ki so plačali obveznosti izbrisane družbe, pa niso bili odgovorni v smislu obrazložitve navedene odločbe (glej 4. točko njenega izreka in 78. točko njene obrazložitve).

17. Odločitev o revizijskih in pritožbenih stroških tožnice in drugega toženca je Vrhovno sodišče pridržalo za (novo) končno odločbo (četrti odstavek v povezavi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP) – III. točka izreka.

Sklepno.

18. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste revizijske navedbe, ki so bile po njegovi pravni presoji bistvene za odločitev(6), oziroma na tiste, ki niso bile očitno neutemeljene ali nerelevantne(7).

Op. št. (1): Glede razumevanja tega pojma glej zadnji odstavek obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje na 3. strani, ki se nadaljuje na njeni 4. strani.

Op. št. (2): »Po nastopu veljavnosti te pogodbe se izvrši na predlog kupca sprememba lastništva delnic, katerih lastnik je postal po tej pogodbi, v delniški knjigi družbe.« Op. št. (3): Šlo je za izbris na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPOd), zaradi neuskladitve družbe z določbami ZGD.

Op. št. (4): Po tej odločbi so bili za obveznosti izbrisane družbe neomejeno solidarno odgovorni njeni aktivni družbeniki (ti so bili solidarni dolžniki, od katerih je lahko izpolnitelj zahteval povrnitev dela obveznosti, ki je padel na njih). Veljala je namreč domneva, da so bili vsi družbeniki aktivni družbeniki.

Op. št. (5): Glej tretji odstavek obrazložitve na 2. strani njegove sodbe.

Op. št. (6): Glej sklep US Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točko njegove obrazložitve).

Op. št. (7): Glej odločbo US Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001 (11. točko njene obrazložitve).