Jedro

Ker se tožeča stranka sklicuje na izpolnitev obveznosti upniku izbrisane družbe, je materialna predpostavka za utemeljenost regresnega zahtevka tožeče stranke, da sta imela tako tožeča stranka kot drugotožena stranka položaj aktivnega delničarja v izbrisani družbi. Samo v takšnem primeru je vzpostavljeno materialnopravno razmerje, ki daje tožniku upravičenje do sorazmernega poplačila od drugotožene stranke. S tem, ko se je sama tožeča stranka v trditvenih navedbah sklicevala med drugim tudi na svoj položaj kot pasivnega manjšinskega delničarja izbrisane družbe, je s tem zanikala materialnopravno razmerje do drugotožene stranke v smislu dveh solidarno odgovornih družbenikov upnikom izbrisane družbe.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi 2. in 3. točka izreka izpodbijane sodbe.

2. Pritožbi drugotožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v 1. odst. 1. točke izreka tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko na plačilo 18.202,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.082,76 EUR od 26.9.2006 in od zneska 6.120,07 EUR od 18.1.2008 dalje, - v 4. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna drugotoženi stranki v 15-ih dneh povrniti 2.364,13 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

3. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je v 15-ih dneh povrniti prvotoženi stranki 518,26 EUR, drugotoženi stranki pa 421,36 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in drugotoženi stranki naložilo plačilo zneska 18.202,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 12.082,76 EUR od 26.9.2006 do plačila in od zneska 6.120,07 EUR od 18.1.2008 do plačila (1. odst. 1. točke izreka izpodbijane sodbe). Višji tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko je zavrnilo (2. odst. 1. točke izreka sodbe). V celoti je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko na solidarno plačilo vtoževanega zneska 19.379,14 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvotožene stranke v znesku 1.533,89 EUR (3. točka izreka sodbe), drugotoženi stranki pa povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.856,53 EUR (4. točka izreka sodbe), oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sta v pritožbenem roku pritožbo vložili drugotožena stranka in tožeča stranka.

Tožeča stranka je s pritožbo izpodbijala zavrnilni del sodbe iz 2. točke izreka in posledično odločitev o stroških postopka. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko in odločitev o stroških postopka, podrejeno temu pa, da izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Prvotožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožeče stranke zavrne in izpodbijani del prvostopenjske sodbe potrdi.

Drugotožena stranka je v pritožbi izpodbijala ugodilni del prvostopenjske sodbe (1. odst. 1. točke izreka). Uveljavljala je bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugotoženo stranko v celoti zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo, pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo drugotožene stranke zavrne.

Neutemeljena je pritožba tožeče stranke, utemeljena pa je pritožba drugotožene stranke.

Tožeča stranka je s tožbama v dveh pravdah, ki sta bili tekom postopka združeni, od toženih strank uveljavljala povrnitev plačila denarnih zneskov, ki so bili tožeči stranki v prisilni izvršbi odtegnjeni v dveh izvršilnih postopkih, vodenih zoper tožečo stranko kot pravnim naslednikom pred tem izbrisane družbe D., podjetje za usposabljanje in zaposlovanje gluhih, naglušnih ter drugih invalidov d.d., Ljubljana (v nadaljevanju D. d.d.), na podlagi določil Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. list RS, št. 54/99 - v nadaljevanju ZFPPod). Tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko je utemeljevala na odškodninski podlagi, ker naj bi pravna prednica tožeče stranke že pred izbrisom družbe D. d.d. delnice te družbe prodala pravnemu predniku prvotožene stranke, le-ta pa kljub prevzeti pogodbeni obveznosti ni predlagal vpisa prenosa delnic v delniško knjigo družbe D. d.d.. Zoper drugotoženo stranko pa je tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljevala na okoliščini, da naj bi bila drugotožena stranka imetnik več kot 66 % osnovnega kapitala izbrisane družbe in je bila s tem njen aktivni član, medtem ko naj bi bila tožeča stranka zgolj pasivni, manšinski delničar izbrisane družbe.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko z utemeljitvijo, da tožeča stranka v izvršilnih postopkih, ki so bili vodeni zoper njo kot pravnim naslednikom izbrisane družbe, ni uveljavljala relevantnih ugovorov, s katerimi bi se lahko uspešno izognila svoji odgovornosti za obveznosti izbrisane družbe. S tem je po utemeljitvi prvostopenjskega sodišča pretrgana vzročna zveza med očitano opustitvijo prvotožene stranke (neprijava prenosa delnic na prvotoženo stranko v delniški knjigi družbe D. d.d.) in zatrjevano škodo v višini prisilno izterjanih sredstev v obeh izvršilnih postopkih. Prvostopenjsko sodišče pa je ugodilo pretežnemu delu tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko z utemeljitvijo, da ugovor slabega pravdanja nima učinkov na položaj drugotožene stranke, zoper katero je tožeča stranka uveljavljala regresni zahtevek na podlagi 404. člena Obligacijskega zakonika.

Glede pritožbe tožeče stranke Sodišče prve stopnje je v utemeljitvi sodbe sledilo trditvi tožeče stranke glede protipogodbenega ravnanja prvotožene stranke (oziroma njene pravne prednice), ki ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti iz pogodbe o prodaji in nakupu delnic z dne 25.1.2002, to je predlagala vpis prenosa delnic v delniško knjigo izdajatelja delnic, to je družbe D. d.d..

Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, s katerim tožeča stranka prvostopenjskemu sodišču očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo materialnega prava glede upoštevanja "ugovora slabega pravdanja tožeče stranke". Res je, da je prvostopenjsko sodišče terminološko s tem v zvezi uporabljalo besedno zvezo "slabega pravdanja", čeprav se je ugovor prvotožene stranke v tej smeri nanašal na oba izvršilna postopka, v katerih so bila sporna sredstva s prisilno izvršbo zarubljena tožeči stranki. Bistvo tega ugovora je namreč bilo v zatrjevanju, da tožeča stranka kot dolžnik v obeh izvršilnih postopkih ni uveljavljala relevantnih ugovorov, s katerimi bi se lahko razbremenila svoje odgovornosti za obveznosti izbrisane družbe D. d.d.. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da že zaradi omejenih možnosti strank v izvršilnem postopku ne more biti relevanten ugovor "slabega pravdanja" tožeče stranke. Za preizkus pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča v tem delu je zato odločilno, ali je pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da bi se tožeča stranka v obeh izvršilnih postopkih lahko razbremenila svoje odgovornosti za obveznosti izbrisane družbe, v kolikor bi z ustreznim ugovorom uveljavljala položaj pasivnega družbenika (delničarja) v izbrisani družbi D. d.d.. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da bi tožeča stranka s takšnim ugovorom položaja pasivnega delničarja uspela, v kolikor bi se sklicevala na položaj večinskega delničarja z več kot 66 % udeležbo v osnovnem kapitalu družbe D. d.d.. Tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da teh okoliščin kot dolžnica v smislu ugovora ni uveljavljala v obeh izvršilnih postopkih. To je razvidno tudi iz priloženih sodnih odločb v obeh izvršilnih postopkih (sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 2004/01423-13 - priloga A5, sklep Višjega sodišča v Ljubljani, III Cp 1955/2006, sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. XI I 2002/04181, z dne 21.8.2006 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Ip 3823/2007), iz katerih izhaja, da je tožeča stranka kot dolžnica uveljavljala zgolj ugovor, da ni bila delničarka izbrisane družbe, kot je pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi.

Tožeča stranka pa v pritožbi sklepanje prvostopenjskega sodišča, da bi uspela z ugovorom pasivnosti, izpodbija s sklicevanjem, da glede na zavzeta materialnopravna stališča sodišč v drugih postopkih, tudi s takim ugovorom ne bi mogla uspeti. Tožeča stranka se pri tem sklicuje na zavzeto stališče Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu opr. št. I Ip 4425/2007, z dne 27.2.2008, v katerem je sodišče ne glede na velikost deleža v kapitalu družbe ob njenem izbrisu kot obremenilno za tožečo stranko štelo okoliščino, da je tožeča stranka pravna oseba, ki se profesionalno ukvarja z upravljanjem gospodarskih družb. Takšno materialnopravno stališče sodišča v navedeni zadevi pa je bilo ovrženo z odločbo Ustavnega sodišča Up 1727/08, z dne 1.4.2010, s katero je bil navedeni sklep Višjega sodišča v Ljubljani, I Ip 4425/2007, razveljavljen v delu, ki se nanaša na vložnici ustavne pritožbe. Kot je pojasnilo Ustavno sodišče v obrazložitvi navedene odločbe, zgolj profesionalno ukvarjanje z dejavnostjo upravljanja premoženja ne more biti odločilni kriterij, ki bi izključeval možnost uveljavljanja položaja pasivnega družbenika v izbrisani družbi. To posebej velja za primere delničarja v delniški družbi, ki ima tako nizek delež, da ne more uveljavljati niti pravic manjšinskih delničarjev, ki zahtevajo določen prag, razen, če obstajajo druga pravna in dejanska razmerja na osnovi katerih bi takšen delničar lahko dosegel vpliv na poslovanje izbrisane družbe s pomočjo povezanih oseb ali preko njih (12. točka obrazložitve citirane ustavne odločbe). Navedeno stališče Ustavnega sodišča tako v načelu pritrjuje stališču tožeče stranke, da glede na velikost deleža v osnovnem kapitalu izbrisane družbe D. d.d. (4,85 %) ni imela položaja aktivnega družbenika v izbrisani družbi oziroma pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da bi tožeča stranka v obeh izvršilnih postopkih lahko dokazala položaj pasivnega delničarja v izbrisani družbi, v kolikor bi zatrjevala prevladujoč položaj enega delničarja v izbrisani družbi.

Pritožbeno sodišče pa pri tem še pojasnjuje, da bi bil pritožbeni očitek, da tožeča stranka s tovrstnim ugovorom v izvršilnih postopkih ne bi mogla uspeti, lahko utemeljen zgolj pod predpostavko, da bi že v času vodenja obeh izvršb zoper tožečo stranko in izdaje odločb izvršilnega sodišča (2.3.2006 in 10.12.2004) oziroma pritožbenega sodišča (26.7.2006 in 21.8.2006) obstajala ustaljena sodna praksa, ki bi tožeči stranki kot družbi, ki se profesionalno ukvarja z upravljanjem družb, izključevala možnost uveljavljanja položaja pasivnega delničarja, ne glede na velikost deleža v osnovnem kapitalu družbe. Samo v takem primeru tožeči stranki ne bi bilo mogoče utemeljeno očitati, da v izvršilnih postopkih ni uveljavljala relevantnih ugovorov, saj z njimi ne bi mogla uspeti. Vendar zgolj s sklicevanjem tožeče stranke v pritožbi na njen neuspeh s tovrstnimi ugovori v enem od kasnejših postopkov še ne utemeljuje tovrstne enotne sodne prakse. V obrazložitvi sklepa opr. št. XI I 2002/04181, z dne 21.8.2006, s katerim je odločalo o ugovorih dolžnikov, je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnitev ugovorov, ki se sicer ne nanaša na tožečo stranko, temveč na dolžnika, ki sta se izrecno sklicevala na višino deleža v družbi zgolj 0,6 %, utemeljilo s tem, da bi bila ta okoliščina relevantna, v kolikor bi upnika izkazala prevladujočo moč enega ali večinsko udeleženih delničarjev. Že to stališče, ki je skladno z zavzetimi stališči Ustavnega sodišča v obrazložitvi odločbe Up 1727/08, izključuje, da bi sodna praksa enotno zavračala ugovore v smeri prevladujočega položaja enega delničarja. Ker tožeča stranka kot dolžnica v obeh izvršilnih postopkih, v katerih so ji bila zasežena denarna sredstva kot pravnemu nasledniku izbrisane družbe D. d.d., ni uveljavljala ugovorov iz razmerij porazdelitve deležev posameznih delničarjev, zgolj s sklicevanjem na zavzeto stališče sodišča v drugem kasnejšem postopku, ki izključuje možnost tožeči stranki za izkazovanje položaja pasivnega delničarja, ne more utemeljiti, da tožeča stranka s tovrstnim ugovorom v navedenih izvršilnih postopkih, ki sta tekla v letu 2006, ne bi uspela.

Zgoraj navedeni materialnopravni razlogi tako pritrjujejo tudi stališču prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi glede pretrganja vzročne zveze med protipogodbenim ravnanjem prvotožene stranke in nastalo škodo, tožeči stranki. Pravilno je sklepanje prvostopenjskega sodišča, da se ob tako izkazanih okoliščinah kot glavni vzrok, zaradi katerega je tožeča stranka utrpela škodo izkaže opustitev tožeče stranke v neuveljavljanju relevantnih ugovorov v izvršilnem postopku, s čimer je pretrgana vzročna zveza med s strani tožeče stranke očitanim protipogodbenim ravnanjem prvotožene stranke in nastalo škodo. To pa pomeni, da je prvostopenjsko sodišče v tem delu glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa tega dela izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in ta del izpodbijane sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

Glede pritožbe drugotožene stranke Tožeča stranka je tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko utemeljevala na določbi 404. člena OZ. Predpostavka za uveljavljanje regresnega upravičenja na tej podlagi je, da obstaja dolžniško razmerje med upnikom in več solidarnimi dolžniki, ki mu odgovarjajo za celo obveznost, kakor tudi, da je eden od solidarnih dolžnikov to obveznost upniku izpolnil. V notranjem razmerju med solidarnimi dolžniki ima dolžnik, ki je obveznost upniku izpolnil, upravičenje, da terja od vsakega sodolžnika povrnitev obveznosti, ki pade nanj. V zvezi z uveljavljanjem zahtevkov zoper družbenike oziroma delničarje izbrisanih družb na podlagi 27. člena ZFPPod, je potrebno ob presoji zahtevkov na podlagi 404. člena OZ upoštevati tudi materialnopravni okvir, ki izhaja iz 4. in 5. odst. 27. člena ZFPPod, 394. člena ZGD in odločbe Ustavnega sodišča U-I 135/00-77, z dne 10. oktober 2002. Navedeni okvir omogoča upnikom, da v enem letu po izbrisu družbe na podlagi 27. člena ZFPPod od aktivnih družbenikov uveljavljajo plačilo obveznosti izbrisane družbe, pri čemer ti družbeniki oziroma delničarji upniku izbrisane družbe odgovarjajo solidarno. Solidarna odgovornost družbenikov upniku omogoča, da terjatev v prekluzivnem roku uveljavlja od kateregakoli odgovornih družbenikov. Glede na učinek citirane odločbe ustavnega sodišča pa imajo posamezni družbeniki v sodnih postopkih, v katerih upnik uveljavlja plačilo obveznosti izbrisane družbe, možnost uveljavljati, da ni imel vpliva na poslovanje izbrisane družbe, kar ga razbremenjuje odgovornosti za obveznosti izbrisane družbe. Možnost razbremenitve odgovornosti pasivnih družbenikov za obveznosti izbrisane družbe zato narekuje upnikom, da svoje zahtevke naslavljajo le na tiste družbenike, ki so v skladu z odločbo Ustavnega sodišča, U-I 135/00-77, odgovorni za obveznosti izbrisane družbe (glej točka 50. obrazložitve citirane ustavne odločbe).

Kot rečeno je za utemeljenost regresnega zahtevka v smislu 404. člena OZ predpostavka, da imata tako tožnik kot tožena stranka položaj solidarnega dolžnika do upnika. Ker se tožeča stranka sklicuje na izpolnitev obveznosti upniku izbrisane družbe, je materialna predpostavka za utemeljenost regresnega zahtevka tožeče stranke, da sta imela tako tožeča stranka kot drugotožena stranka položaj aktivnega delničarja v izbrisani družbi D. d.d.. Samo v takšnem primeru je vzpostavljeno materialnopravno razmerje, ki daje tožniku upravičenje do sorazmernega poplačila od drugotožene stranke. S tem, ko se je sama tožeča stranka v trditvenih navedbah sklicevala med drugim tudi na svoj položaj kot pasivnega manjšinskega delničarja izbrisane družbe, je s tem zanikala materialnopravno razmerje do drugotožene stranke v smislu dveh solidarno odgovornih družbenikov upnikom izbrisane družbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču drugotožene stranke v pritožbi, da je materialnopravno zmotno razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da ugotovljena okoliščina, da tožeča stranka v obeh izvršilnih postopkih ni uveljavljala relevantnih ugovorov, s katerimi bi se lahko razbremenila položaja dolžnice v izvršilnih postopkih, nima učinkov v razmerju med tožečo stranko in drugotoženo stranko. Ker je tudi drugotožena stranka v postopku pred prvostopenjskim sodiščem uveljavljala ugovor tovrstne neaktivnosti tožeče stranke v izvršilnem postopku (glej navedbe drugotožene stranke v zapisniku o glavni obravnavi z dne 8.9.2009), je ta ugovor potrebno presojati v okviru dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Okoliščina, da tožeča stranka v izvršilnih postopkih ni uveljavljala relevantnih ugovorov za dokazovanje položaja pasivnega delničarja v izbrisani družbi, ne izključuje ugovorov drugotožene stranke v tej pravdi v smeri položaja pasivnega delničarja tožeče stranke v izbrisani družbi. V tem delu je pritrditi navedbam drugotožene stranke v pritožbi, da ni sodelovala v navedenih izvršilnih postopkih, vodenih na predlog dveh upnikov izbrisane družbe. Učinek pravnomočnosti odločitve o prehodu obveznosti od izbrisane družbe na tožečo stranko kot posledica neuveljavljanih ugovorov s strani tožeče stranke, zato učinkuje le znotraj strank izvršilnega postopka, ne pa tudi v razmerju do drugotožene stranke v tej pravdi. Ob tem, ko se je sama tožeča stranka v tej pravdi sklicevala na njen položaj pasivnega delničarja v izbrisani družbi, čemur je pritrdilo tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, torej ni podane podlage za uveljavljanje regresnega zahtevka v razmerju do drugotožene stranke na podlagi 404. člena OZ. Tožeča stranka je zato poravnala obveznost, katero ni bila dolžna po materialnem pravu, kar pa izključuje podlago za uveljavljanje regresnega zahtevka zoper aktivne družbenike.

Ker že navedeni položaj tožeče stranke kot pasivnega delničarja, ki pa ga tožeča stranka ni uveljavljala v izvršilnih postopkih, izljučuje utemeljenost regresnega zahtevka tožeče stranke zoper drugo toženo stranko, je že iz tega razloga izkazana utemeljenost pritožbe drugotožene stranke, zato je pritožbeno sodišče pritožbi drugotožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko. Ker za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko zadostuje že tako ugotovljen položaj tožeče stranke, se izkažejo kot neodločilne pritožbene navedbe v delu, s katerimi je izpodbijala ugotovitve prvostopenjskega sodišča o položaju drugotožene stranke kot aktivne delničarke izbrisane družbe. Zato se pritožbeno sodišče do teh navedb ni bilo dolžno opredeljevati, saj te dejanske okoliščine ne bi mogle vplivati na drugačno presojo pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče pa tudi v tem delu izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP.

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve prvostopenjskega sodišča o stroških postopka (4. točka izreka izpodbijane sodbe). Ker tožeča stranka v posledici odločitve pritožbenega sodišča ni uspela s tožbenim zahtevkom niti zoper drugotoženo stranko, je dolžna povrniti tudi njene pravdne stroške prvostopenjskega postopka. Pritožbeno sodišče je zato drugotoženi stranki kot potrebne pravdne stroške v skladu z Odvetniško tarifo v okviru predloženega stroškovnika drugotožene stranke na naroku za glavno obravnavo 15.12.2009 (list. št. 115) priznalo za sestavo odgovora na tožbo opr. št. V Pg 1769/2007 (500 točk), druge pripravljalne vloge (375 točk), tretje pripravljalne vloge (250 točk), za sestavo odgovora na tožbo V Pg 1840/2008 (400 točk), prve pripravljalne vloge (400 točk), druge pripravljalne vloge (300 točk) in tretje pripravljalne vloge (200 točk), za zastopanje na naroku 8.9.2009 (500 točk) in na naroku dne 15.12.2009 (500 točk), za končno poročilo stranki (50 točk) in 2 % materialnih stroškov (79,5 točk), skupaj 4.054,5 točk, kar upoštevaje 20 % DDV in vrednost točke (0,459 EUR) znaša 2.233,22 EUR. Drugotožena stranka je upravičena tudi do povrnitve plačane sodne takse za odgovor na tožbo (64,31 EUR) in potnih stroškov njenega pooblaščenca za dvakratni pristop na narok za glavno obravnavo (33,03 EUR). Skupni stroški drugotožene stranke tako znašajo 2.364,13 EUR.

Glede na neuspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku je dolžna povrniti pritožbene stroške prvotoženi stranki glede sestave odgovora na pritožbo tožeče stranke (750 točk) in 2 % materialnih stroškov (15 točk) skupaj 765 točk, kar povečano za 20 % DDV znaša 421,46 EUR ter odmerjeno takso za odgovor na pritožbo (96,90 EUR). Tožeča stranka je dolžna povrniti tudi pritožbene stroške drugotožene stranke in sicer za sestavo pritožbe (750 točk) in 2 % materialnih stroškov (15 točk), skupaj 765 točk, kar povečano za 20 % DDV znaša 421,36 EUR.