Jedro

Pri vpisu maksimalne hipoteke se ne navajajo posamezne vrednostno določene terjatve, ki so nastale ali pa bodo nastale, pač pa se zavarovanje omeji le z navedbo najvišjega zneska.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna dopustiti poplačilo glavnice 122.510,65 EUR z izvršbo na zastavljeni nepremičnini parc. št. 38/2 in parc. št. 61.S, obe vpisani v vl. št. 97 k.o. AA. V presežku (za zakonske zamudne obresti od 1.1.2008 dalje do plačila) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 7.184,26 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga toženka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožnici pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. Navaja, da je sodišče prve stopnje očitno prezrlo, da je v zemljiški knjigi od leta 1991 dalje vpisana zgolj maksimalna hipoteka za znesek do 6,500.000,00 DIN. Takšna hipoteka pa ni bila nikoli z ničemer konkretizirana. Meni, da enostranski izpis tožničine terjatve ne more biti relevanten in upošteven. Višina terjatve, ki naj bi jo imela tožnica, tudi ni bila ugotovljena v nobenem sodnem postopku, poleg tega pa je terjatev že zastarala. Nadalje navaja, da terjatve ni tudi zato, ker osnovni dolžnik že dolgo ne obstoji več. Poudarja, da je hipoteka vpisana v takrat edini veljavni in zakoniti valuti DIN ter da je v tistem času veljalo strogo pravilo monetarnega nominalizma, kar je sodišče prve stopnje zanemarilo in je nezakonito spremenilo znesek iz DIN v DEM in nato v EUR. Sodišču prve stopnje tudi očita, da je operiralo z nesprejemljivimi zneski, v katerih so skrite obresti, ki nikoli niso bile zahtevane niti dosojene. Sodišče prve stopnje se je po njeni oceni tudi nedopustno spuščalo v izvršilne postopke med tožnico in osnovnim dolžnikom ter iz teh postopkov celo poizkušalo ugotoviti višino terjatve. Pritožuje se tudi zoper določitev o stroških postopka. Meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnica dvakrat umaknila del zahtevka ter da je toženka uveljavljala plačilo stroškov v umaknjenem delu zahtevka. Nadalje je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov upoštevalo najvišjo vrednost spora oziroma zahtevek, ki ga je tožnica prvotno uveljavljala.

Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08).

V zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v AA je pri nepremičninah parc. št. 38/2 in parc. št. 61.S, obe vpisani v vl. št. 97 k.o. AA, katerih lastnica je toženka, v korist tožnice kot upnice vknjižena hipoteka za posojilo v znesku 6,500.000,00 DIN. Pritožba zmotno meni, da bi morala biti ta hipoteka v zemljiški knjigi konkretizirana z v tem postopku vtoževano terjatvijo 122.510,65 EUR. Hipoteka se namreč lahko ustanovi tudi tako, da se določi najvišji znesek, do katerega za zavarovane terjatve jamči nepremičnina (tako imenovana maksimalna hipoteka, ki jo sedaj ureja 146. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ – Ur. l. RS, št. 87/02, prej pa je bila smiselno enako urejena v pravnem pravilu 14 Zakona o zemljiških knjigah Kraljevine Jugoslavije iz leta 1930). Z maksimalno hipoteko se lahko zavaruje posamezna terjatev ali terjatve, ki izvirajo iz določenega pravnega razmerja, katerih višina v trenutku ustanovitve hipoteke ni določena. Pri vpisu maksimalne hipoteke se ne navajajo posamezne vrednostno določene terjatve, ki so nastale ali pa bodo nastale, pač pa se zavarovanje omeji le z navedbo najvišjega zneska. Iz zemljiške knjige tako ni razvidno, v kakšni višini je nepremičnina resnično obremenjena. Z maksimalno hipoteko se lahko zavarujejo tudi bodoče in še neobstoječe terjatve iz določenega pravnega razmerja. Za maksimalno hipoteko gre tudi v obravnavani zadevi, saj je bila predmetna hipoteka vknjižena na podlagi pogodbe o hipoteki z dne 25.6.1991 (priloga A/3), s katero je bila dogovorjena hipoteka za zavarovanje vračila (bodočih) tožničinih posojil družbi BB d.o.o. do višine dinarske protivrednosti 500.000,00 DEM, kar je na dan sklenitve pogodbe znašalo 6,500.000,00 DIN. Terjatev, glede katere je tožnica vložila predmetno hipotekarno tožbo, pa temelji na kasnejši pogodbi o kreditu št. 1052 z dne 27.6.1991 (priloga A/2 in del priloge C/4), sklenjeni med tožnico in družbo BB d.o.o., tožnica pa jo je izkazala tudi z izpiskom iz njenih poslovnih knjig (priloga A/5). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnica ni dokazala obstoja v tem postopku vtoževane terjatve. Res je, da višina te terjatve še ni bila ugotovljena v nobenem sodnem postopku, kot to navaja pritožba. Vendar pa je ravno zato tožnica vložila predmetno hipotekarno tožbo (1. odstavek 153. člena SPZ). Upnik hipoteke, ki je bila ustanovljena na podlagi pravnega posla, kot je bila tudi obravnavana hipoteka, v trenutku zapadlosti zavarovane terjatve še ne razpolaga z izvršilnim naslovom, na podlagi katerega bi bila lahko dovoljena izvršba (17. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – Ur. l. RS, št. 51/98; ZIZ). Ta izvršilni naslov mora zato upnik pridobiti na podlagi hipotekarne tožbe, s katero bo zahteval prodajo zastavljene nepremičnine. Pravnomočna sodba, ki bo izdana na podlagi te tožbe, pa bo izvršilni naslov, na podlagi katerega bo mogoče v izvršilnem postopku realizirati hipoteko in se nato iz kupnine poplačati.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da vtoževana terjatev ne obstoji zato, ker tudi glavni dolžnik ne obstoji več. Dolžnica iz že omenjene pogodbe o kreditu z dne 27.6.1991, na kateri temelji vtoževana terjatev, družba BB d.o.o., je bila res že leta 2000 izbrisana iz sodnega registra, prav tako pa je umrl tudi njen edini družbenik, vendar pa s smrtjo dolžnika preneha obveznost samo, če je ta nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika (359. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami – v nadaljevanju ZOR, ki se uporablja v skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika – Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07 – v nadaljevanju OZ; enako določa tudi 334. člen OZ). V obravnavani zadevi pa nič od navedenega ni bilo podano oziroma niti ni bilo zatrjevano. Tudi sicer pa je zaradi zavarovanja vtoževane terjatve pri toženkinih nepremičninah že od 27.6.1991 vknjižena hipoteka v korist tožnice, zato ima tožnica, ker njena terjatev v roku ni bila (v celoti) plačana, pravico zahtevati, da se zastavljena nepremičnina proda (1. odstavek 153. člena SPZ).

Pritožba zmotno vztraja pri ugovoru zastaranja vtoževane terjatve. Ker je vtoževana terjatev zavarovana z vknjiženo hipoteko, se lahko tožnica v skladu s 1. odstavkom 368. člena ZOR (enako tudi 1. odstavek 343. člena OZ), kljub poteku zastaralnega roka poplača iz obremenjene nepremičnine. Vendar pa to velja le za poplačilo glavnice. Zastarane terjatve za obresti in druge občasne dajatve pa se ne morejo poplačati niti iz obremenjene stvari (2. odstavek 368. člena ZOR, enako tudi 2. odstavek 343. člena OZ). Ker predstavlja vtoževani in dosojeni znesek 122.510,65 EUR glavnico (kot to izhaja iz izpiska tožničinih poslovnih knjig z dne 12.4.2005 in z dne 31.3.1992 - priloga A/5 in del priloge C/4), je ugovor zastaranja neutemeljen. Prav tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da naj bi bile v navedenem znesku skrite obresti. Iz omenjenih izpiskov poslovnih knjig namreč jasno izhaja, da predstavlja znesek 122.510,65 EUR oziroma prej 239.610,65 DEM le glavnico. Tožnica je sprva res zahtevala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedene glavnice, vendar je s pripravljalno vlogo z dne 8.1.2009 svoj prvotni tožbeni zahtevek v znesku 218.629,49 EUR skrčila za obresti v znesku 44.001,46 EUR ter nato s pripravljalno vlogo z dne 5.3.2009 še za obresti v znesku 52.117,38 EUR. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v izvršilna spisa tožnice zoper družbo BB d.o.o. (prilogi C/4 in C/5), pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da sta se obe pravdni stranki na naroku dne 15.1.2009 s tem izrecno strinjali, poleg tega pa se sodišče prve stopnje v zvezi s tema spisoma sklicuje le na njuni prilogi, in sicer na podpisano pogodbo o kreditu št. 1052 z dne 27.6.1991, ki se (sicer brez podpisov pogodbenih strank) nahaja tudi v predmetnem pravdnem spisu (priloga A/2), ter na izpisek iz poslovnih knjig z dne 31.3.1992, ki pa se prav tako (le da s kasnejšim datumom in zato z višjimi obrestmi, ki pa, kot že obrazloženo, niso relevantne) nahaja tudi v tem pravdnem spisu (priloga A/5).

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila med strankama pogodbe o hipoteki z dne 25.6.1991, na podlagi katere je vknjižena predmetna hipoteka, dogovorjena valutna klavzula. Hipoteka je bila namreč dogovorjena za zavarovanje vračila posojila do višine zneska dinarske protivrednosti 500.000,00 DEM, kar je na dan sklenitve pogodbe znašalo 6,500.000,00 DIN. V zemljiški knjigi je sicer vpisan le znesek v DIN, ker ji bila to pač takrat uradna denarna valuta v državi. Vendar pa sta se stranki omenjene pogodbe nedvomno dogovorili za valutno klavzulo, saj to jasno izhaja iz besedila pogodbe. V tistem času je bila to tudi običajna praksa, saj je bila vrednost domačega denarja nestabilna in so pogodbene stranke na tak način zavarovale vrednost svojih terjatev. Valutna klavzula namreč pomeni, da je denarna obveznost v domačem denarju vezana na vrednost tuje (stabilne) valute in tako predstavlja način ohranjanja vrednosti denarja. Valutna klavzula je v našem pravu izrecno dovoljena od dne 25.6.1991 dalje, ko je bila sklenjena tudi omenjena pogodba o hipoteki, saj je prav tega dne pričel veljati Zakon o deviznem poslovanju (Ur. l. RS, št. 1/91-I; ZDP), ki je v 1. odstavku 5. člena določil, da je dovoljena uporaba deviz kot vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami. Prepoved valutne klavzule pa je bila tudi sicer v našem pravu odpravljena že s strani nekdanjega zveznega zakonodajalca, dne 1.1.1990, z Zakonom o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah Zakona o deviznem poslovanju (Ur. l. SFRJ, št. 85/89). Upoštevaje navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri izračunu zneska, do katerega jamčita toženkini nepremičnini, nezakonito upoštevalo valuto DEM. V pogodbi o hipoteki dogovorjena valutna klavzula je (bila) dopustna in zakonita, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da predstavlja v zemljiški knjigi vpisan znesek 6,500.000,00 DIN, do katerega jamčita toženkini nepremičnini, 255.645,94 EUR (in ne le 27.124,01 EUR, kar bi v zemljiški knjigi vpisan znesek predstavljal v primeru, če ne bi bila dogovorjena valutna klavzula).

Toženka se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je namreč pri izračunu pravdnih stroškov upoštevalo tožničina delna umika tožbe z dne 8.1.2009 in z dne 5.3.2009 oziroma posledično nastalo nižjo vrednost spora, kar jasno izhaja tako iz obrazložitve izpodbijane sodbe, kot tudi iz tožničinega stroškovnika (priloga A/17). Upoštevaje navedeno in ker je tožnica umaknila tožbo (le) glede zahtevanih obresti, torej glede stranske terjatve, in sicer takoj po toženkinem (glede obrestnega dela tožbenega zahtevka utemeljenem) ugovoru zastaranja, je neutemeljena toženkina zahteva za povrnitev (dela) njenih pravdnih stroškov.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).