Jedro

Ker je že pred vložitvijo hipotekarne tožbe prenehalo tako zavarovano upniško-dolžniško kreditno razmerje kot tudi edina terjatev, ki izvira iz tega razmerja, sodišče ob upoštevanju načela akcesornosti zahtevku ne bi smelo ugoditi. Zaradi prenehanja poplačilnega upravičenja kot bistvene vsebine zastavne pravice namreč vknjižena maksimalna hipoteka ne more več služiti svojemu namenu.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da se ugodi pritožbi tožene stranke in sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe toženi stranki povrniti stroške pravdnega, pritožbenega in revizijskega postopka v skupnem znesku 6.650,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Tožnica je kot zastavna upnica dne 31. 12. 2007 zoper toženko kot pravno naslednico zastavitelja vložila hipotekarno tožbo.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna priznati upravičenje tožnice in dopustiti poplačilo glavnice 122.510,65 EUR z izvršbo na zastavljenih nepremičninah parc. št. 38/2, njiva, in 61. S, stavba, dvorišče, gospodarsko poslopje, vpisane pri vl. št. 97 k.o. ... V presežku za zakonite zamudne obresti od 1. 1. 2008 dalje do plačila je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženko je še zavezalo k povrnitvi tožničinih pravdnih stroškov v znesku 7.184,26 EUR s pripadki.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Zoper navedeno odločitev je toženka vložila revizijo iz razlogov bistvene kršitve pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni, tako da zahtevek zavrne v celoti, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nesprejemljivo je stališče sodišč, da je tožnica upravičena do poplačila glavnice 122.510,65 EUR z izvršbo na zastavljenih nepremičninah, saj ni podana ustrezna pravna podlaga glede na to, da terjatev tožnice ni bila z ničemer izkazana. Zemljiškoknjižna zakonodaja, veljavna v letu 1991, ni dovoljevala vpisa v tuji valuti (nemških markah), saj je veljalo načelo monetarnega nominalizma. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ni odgovorilo na toženkine pritožbene navedbe. Nesprejemljivo je stališče prvostopenjskega sodišča, da se lahko pri maksimalni hipoteki, kjer točna višina terjatve ni znana, slednja še vedno izkazuje kljub preteku skoraj dvajsetih let. Terjatev bi morala biti izkazana z ustreznim izvršilnim naslovom, v nasprotnem primeru bi bila s potekom petih let zastarana. Hipoteka namreč ni vpisana s konkretnim zneskom, temveč kot maksimalna hipoteka, zato bi jo bilo treba konkretizirati z ustreznim vpisom v zemljiško knjigo (z natančnim zneskom in s pogoji kredita) ter pravočasno in ustrezno uveljavljati, da bi bila upoštevna. V ostalem delu revizija izpodbija zaključke o višini terjatve.

5. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje je kot podlago svoje odločitve sprejelo naslednja pravno relevantna dejstva: - tožnica in družba D. d.o.o. sta dne 27. 6. 1991 sklenila pogodbo o kreditu, na podlagi katere je kreditojemalec D. d.o.o. še istega dne prejel dinarsko protivrednost 269.230,77 DEM po srednjem tečaju na dan izplačila, z rokom vračila 90 dni, s 4,95 % obrestmi in 2 % nadomestilom za vsakih 30 dni. Kredit je bil namenski za likvidnost in zavarovan z delnicami tožnice, šestimi akceptnimi nalogi in eno žirirano menico; - navedeno posojilo je bilo zavarovano tudi z maksimalno hipoteko. Pogodba o hipoteki je bila sklenjena 25. 6. 1991 med tožnico kot zastavno upnico in S. K. kot zastaviteljem, ki je zastavil svoji nepremičnini parc., št. 61 in 38/2 k.o. ... v zavarovanje vračila posojil, garancij in drugih bančnih storitev med tožnico in družbo D. do dinarske protivrednosti 500.000 DEM, kar je na dan sklenitve pogodbe znašalo 6.500.000 dinarjev. Hipoteka je bila 27. 6. 1991 vknjižena v zemljiško knjigo. S. K. ni bil osebni dolžnik, ampak je nastopal zgolj kot zastavitelj; - toženka je na podlagi dednega dogovora z dne 15. 7. 1992, kot dedinja po svojem možu L. K., postala lastnica s hipoteko obremenjenih nepremičnin, kar pomeni, da je pravna naslednica zastavitelja, ni pa osebna dolžnica za dolgove družbe D. d.o.o.; - rok za vračilo kredita je potekel 27. 9. 1991. Kredit je bil delno poplačan, tako da je terjatev tožnice do družbe D. d.o.o. na dan 31. 3. 1992 znašala 236.610,65 DEM – sedaj 122.510,65 EUR; - tožnica je navedeno terjatev brez uspeha uveljavljala v dveh izvršilnih postopkih: postopek III Ig 1518/92 se je končal z domnevo umika predloga, postopek III Ig 3073/92 pa dne 25. 3. 1993 z zavrženjem predloga za izvršbo, ker ga dolžniku ni bilo mogoče vročiti in se je pošta vrnila z oznako »umrl«; - ustanovitelj družbe D. d.o.o. je bil L. K. mlajši, sin toženke in njenega moža L. K. starejšega, ki je umrl 11. 8. 1992. Ker družba zaradi smrti edinega ustanovitelja in direktorja družbe ni mogla poslovati, je bila s sklepom z dne 7. 7. 2000 po uradni dolžnosti izbrisana iz sodnega registra, izbris pa objavljen v Uradnem listu št. 74/2000 z dne 22. 8. 2000. 8. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je z izbrisom družbe D. d.o.o. iz sodnega registra sicer prenehalo temeljno poslovno razmerje med tožnico in družbo, niso pa prenehale terjatve, ki so med njima nastale do tega trenutka. Te so postale le neiztožljive, kar pa na tožničino poplačilno pravico ne vpliva. Sodišče druge stopnje je temu stališču pritrdilo in glede prenehanja terjatve dodalo, da obveznost preneha s smrtjo dolžnika samo, če je ta nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika, kar pa v obravnavani zadevi ni bilo ne podano niti zatrjevano. Ob tem je na strani nižjih sodišč izostala materialnopravna presoja okoliščin o načinu prenehanja glavnega dolžnika ter njegovih posledicah na obstoj tožničine terjatve.

9. Registrsko sodišče je namreč družbo D. d.o.o. izbrisalo iz sodnega registra po uradni dolžnosti na podlagi določil Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 54/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZFPPod), saj družba zaradi smrti L. K. mlajšega, edinega ustanovitelja in direktorja družbe, ni mogla poslovati. Sklep o izbrisu je bil dne 22. 8. 2000 objavljen v Uradnem listu št. 74/2000. Pravna posledica takega izbrisa družbe je po določbi 27. člena ZFPPod ta, da z njenim izbrisom iz sodnega registra gospodarska družba preneha, kar pomeni, da je z izbrisom družbe D. d.o.o. nedvomno prenehalo njeno poslovno kreditno razmerje s tožnico in iz njega niso mogle več nastajati morebitne nove terjatve, medtem ko v poplačilo uveljavljana terjatev, ki izvira iz navedenega poslovnega razmerja, ni prenehala z izbrisom družbe iz sodnega registra, temveč naknadno. V skladu s 27. členom ZFPPod namreč velja domneva, da je družbenik izbrisane družbe z omejeno odgovornostjo podal izjavo v smislu prvega odstavka 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/1993 s spremembami, v nadaljevanju ZGD), da prevzema obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Upniki so tako lahko svoje terjatve uveljavljali v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra (drugi odstavek 394. člena ZGD v zvezi s petim odstavkom 27. člena ZFPPod). Ker v postopku ni sporno, da je tožnica vse do vložitve tožbe v letu 2007 terjatev sodno uveljavljala samo od glavnega dolžnika (zadevi III Ig 1518/92 in III Ig 3079/92), je s potekom enoletnega prekluzivnega roka 22. 8. 2001 terjatev prenehala(1). Takšno prenehanje terjatve ne pomeni le neiztožljivosti, temveč njeno dejansko prenehanje. Ker je že pred vložitvijo hipotekarne tožbe prenehalo tako zavarovano upniško-dolžniško kreditno razmerje kot tudi edina terjatev, ki izvira iz tega razmerja, sodišče ob upoštevanju načela akcesornosti zahtevku ne bi smelo ugoditi(2). Zaradi prenehanja poplačilnega upravičenja kot bistvene vsebine zastavne pravice namreč vknjižena maksimalna hipoteka ne more več služiti svojemu namenu(3). V materialnem smislu ne obstaja več, zato je njen vpis v zemljiški knjigi le še formalne narave. Ker sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano odločitev spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe (prvi odstavek 380. člena ZPP).

10. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnica v postopku ni uspela, je dolžna toženki povrniti njene stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče je stroške odmerilo ob upoštevanju Odvetniške tarife (ta se uporablja na podlagi 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/2008 v povezavi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu, Ur. l. RS, št. 35/2009). Toženki je priznalo stroške postopka na prvi stopnji v skupnem znesku 4.497,70 EUR, stroške pritožbenega postopka v znesku 979,04 EUR in stroške revizijskega postopka v znesku 1.173,76 EUR, skupno torej 6.650,50 EUR (odmera je razvidna iz priglasitve stroškov v prilogi B12 in na list. št. 57 in 75). Tožnica je stroške dolžna plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo II Ips 176/2006 z dne 12. 9. 2008 in sklep II Ips 653/2007 z dne 28. 2. 2008. Op. št. (2): Za hipoteko (zastavno pravico na nepremičninah) je tako kot za ostale oblike akcesornega zavarovanja značilno, da je v svojem obstoju in obsegu odvisna od zavarovane terjatve. Svoj smisel ima le, če obstaja in dokler obstaja terjatev, ki je z njo zavarovana. Posebnost t.i. maksimalne hipoteke pa je v tem, da ta ni akcesorna le zavarovani terjatvi, temveč celotnem zavarovanem upniško-dolžniškem razmerju. Več o tem Juhart in ostali, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, stran 452-453. Glej tudi Juhart in ostali, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 703. Op. št. (3): Primerjaj sklep II Ips 421/2007 z dne 27. 9. 2007 in sodbo II Ips 120/2007 z dne 14. 10. 2009.