Jedro

Revizijsko sodišče je v obravnavani zadevi presojalo odškodninsko odgovornost revidenta glede na identično dejansko stanje, ki je bilo že ugotovljeno v kazenskem postopku in ki ga je delovno sodišče ponovno ugotavljalo v okviru presoje civilnopravnih posledic identičnega dejanskega stanja.

Vzrok za neplačilo uvoznih terjatev je v sferi carinskih dolžnikov, za odškodninsko odgovornost pravno relevantna vzročna zveza med neplačilom carinskega dolga carinskih dolžnikov in ravnanjem revidenta pa ni ugotovljena. Zato revident za tako zatrjevano škodno posledico ne more odškodninsko odgovarjati.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje ter v zvezi z njo sodba sodišča prve stopnje spremenita tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 240.261,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne, tožeča stranka pa mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje v znesku 8.774,66 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec tožeči stranki plačati 240.261,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2010 dalje. Ugotovilo je, da je bil toženec pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 262. členu Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 in naslednji) s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju K 132/2008 z dne 6. 4. 2009 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II K 690/2009 z dne 1. 12. 2009). Na podlagi 14. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pravdno sodišče vezano na kazensko obsodilno sodbo glede tega, da je toženec na območje tožeče stranke dovolil vstop tovornemu vozilu, naloženem s komercialnim blagom, ne da bi bile opravljene carinske formalnosti. Ker je zaradi tega nastal carinski dolg, ki ni bil plačan, ga mora iz naslova svoje odškodninske odgovornosti plačati toženec.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče ni ugotavljalo soodgovornosti tožeče stranke, ker naj ne bi deloval sistem ASIST v času toženčevega dela na izstopni rampi. Izpodbijana sodba ne obrazloži, zakaj ni upravičen do oprostitve plačila odškodnine v skladu s 183. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Ni jasno, kako je tožeča stranka storila vse, da bi izterjala carinski dolg od A. A. in družbe B. d.o.o. oziroma od družbenice C. C. te kasneje izbrisane družbe. Toženec ni bil stranka postopka, v katerem se je odmeril carinski dolg A. A. in B. d.o.o., čeprav se nanjo kot podlago za pravno priznano škodo sklicuje tožeče stranka v zvezi s kazensko sodbo. Ta pa se ponovno glede višine škode sklicuje na carinsko odločbo.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Izpodbijana sodba ni obremenjena s procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj vsebuje zadostne razloge o odločilnih dejstvih. Presojo o pravilnosti materialnopravnih razlogov pa revizijsko sodišče podaja v nadaljevanju.

8. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku, je po določbi 14. člena ZPP civilno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. V pravnomočno zaključenem kazenskem postopku je bilo ugotovljeno, da je revident kot carinik dne 6. 4. 2007 ob 13.57 uri na območje tožeče stranke dovolil vstop tovornemu vozilu s komercialnim blagom, ne da bi bile opravljene carinske formalnosti.

9. Tožeča stranka je utemeljevala odškodninski zahtevek s sklicevanjem na ugotovitve iz pravnomočne kazenske sodbe. Škodo je opredelila z višino carinskega dolga, ugotovljenega z odločbo Carinskega urada Maribor z dne 7. 8. 2007, po kateri sta solidarna carinska dolžnika A. A. in B. d.o.o. (voznik tovornega vozila in gospodarska družba, za katero je A. A. opravljal prevoz). Ker carinska dolžnika dolga nista poravnala, ga je tožeča stranka v obliki odškodnine terjala od revidenta, ki je tovornemu vozilu omogočil izstop iz območja carinjenja brez ureditve carinskih formalnosti.

10. Revizijsko sodišče je v obravnavani zadevi presojalo odškodninsko odgovornost revidenta glede na identično dejansko stanje, ki je bilo že ugotovljeno v kazenskem postopku in ki ga je delovno sodišče ponovno ugotavljalo v okviru presoje civilnopravnih posledic identičnega dejanskega stanja. Tožeča stranka v delu svojih navedb najprej opredeljuje škodo kot carinski dolg, razviden iz odločbe z dne 7. 8. 2007, nato pa še doda, da ta ni bil plačan s strani carinskih dolžnikov. Tem navedbam sta v svojih ugotovitvah sledili tudi nižji sodišči in iz njih nepravilno izpeljali pravni zaključek o revidentovi odškodninski odgovornosti za neplačilo uvoznih dajatev carinskih dolžnikov.

11. Tožeča stranka je upnik javnopravnih uvoznih terjatev, solidarna dolžnika pa sta B. d.o.o. - zaradi izbrisa družbe sedaj njena družbenica C. C. - in A. A. Pod preobleko zasebnopravne odškodninske terjatve tožeča stranka revidenta dejansko ne more postavljati v vlogo novega carinskega dolžnika, saj revident za neplačevitost carinskih dolžnikov ne odgovarja. Neposredni vzrok za škodo, ki jo tožeča stranka zatrjuje, je namreč ta neplačevitost in ne revidentovo ravnanje. Revident ni bil stranka carinskega postopka, in tudi zato ne more odgovarjati za carinski dolg, saj bi to pomenilo, da bi bili lahko tretji zavezani za plačilo takega dolga, čeprav niso imeli postopkovnih pravic pri njegovi odmeri in njihovo ravnanje samo po sebi ni povzročilo te škode. Iz ugotovitev pravnomočne kazenske sodbe in iz trditev tožeče stranke, ki jih ta veže in omejuje s historičnim dogodkom iz kazenske obsodilne sodbe, ne izhaja, da bi bil revident kakorkoli povezan s carinskima dolžnikoma in da bi lahko vedel ali vplival na to, ali bosta carinski dolg poplačala ali ne. Ker ni ugotovljeno, da bi imel kakršenkoli vpliv na ravnanje carinskih dolžnikov glede plačila carinskega dolga, je posledično izostala njegova morebitna odškodninska odgovornost zaradi ravnanja drugega (186. člen Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Vzrok za neplačilo uvoznih terjatev je v sferi carinskih dolžnikov, za odškodninsko odgovornost pravno relevantna vzročna zveza med neplačilom carinskega dolga carinskih dolžnikov in ravnanjem revidenta pa ni ugotovljena. Zato revident za tako zatrjevano škodno posledico ne more odškodninsko odgovarjati.

12. Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

13. Glede na spremenjen uspeh v pravdi je bilo potrebno v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločiti o stroških postopka. Ker tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom ni uspela, mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP revidentu povrniti njegove stroške postopka. Glede na priglasitev se revidentu priznajo stroški zastopanja na prvi stopnji v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji), in sicer: nagrada za postopek v višini 1.756,30 EUR (tar. št. 3100), nagrada za narok v višini 1.621,20 EUR (tar. št. 3102); stroški zastopanja na drugi stopnji: nagrada za postopek v višini 2.161,60 EUR (tar. št. 3210), nagrada za narok v višini 1.621,20 EUR (tar. št. 3212) ter 40 EUR. Na navedene zneske se prizna 22% DDV in administrativni stroški za zastopanje na prvi in drugi stopnji v znesku 40 EUR, tako da mora tožeča stranka revidentu povrniti stroške pravdnega postopka v skupnem znesku 8.774,66 EUR. Revizijskih stroškov ni priglasil.