Jedro

Tožnik (carinik) je dovolil vstop tovornemu vozilu s priklopnikom cisterno, naloženo s komercialnim tovorom, za katerega niso bile opravljene carinske in davčne zakonske formalnosti, s čimer je za Republiko Slovenijo nastala premoženjska škoda. S tem je tožnik storil kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 262. členu KZ, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, kar prav gotovo pomeni protipravno ravnanje v smislu elementa civilnega delikta. Toženčevo ravnanje pa je protipravno tudi v smislu, da pomeni kršitev temeljne obveznosti vestnega opravljanja dela, kot je opredeljena v prvem odstavku 31. člena ZDR. Ker so podani tudi ostali elementi odškodninske odgovornosti tožnika (obstoj škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožnika in nastalo škodo ter krivda tožnika) tožeča stranka od toženca utemeljeno zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi tožnikovega nevestnega dela v službi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki v 8 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.621,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožeči stranki plača znesek 240.261,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2010 dalje (točka I izreka). Odločilo je, da toženec sam krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžan povrniti njene stroške v znesku 3.377,50 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se toženec pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje oceno, da ni podana soodgovornost tožeče stranke za nastalo škodo oprlo zgolj na ugotovitve kazenskega sodišča v pravnomočni kazenski obsodilni sodbi, čeprav glede soodgovornosti nanjo ni vezano in v tej zvezi ni izvajalo nobenega dokaznega postopka. Toženec je že v pripravljalni vlogi z dne 31. 5. 2012 navedel, da se je dogajalo, da sistem A. ni deloval, cariniki pa tega niso mogli opaziti, kar je v individualnem delovnem sporu, ki se je vodil pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I Pd 955/2007 ta del tudi kot priča zaslišani B.B. Tožeča stranka, ki bi morala zagotoviti nemoteno delovanje sistema A., je za nastalo škodo soodgovorna najmanj v višini 90 %. Neugotovljeno je ostalo, kdo je vozniku cisterne izdal potrdilo o carinjenem blagu ter mu potrdil carinsko dokumentacijo. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da določba 183. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) možnost odločanja o zmanjšanju in oprostitvi plačila odškodnine ne dajo sodišču, temveč zgolj delodajalcu. Na podlagi določbe 183. člena ZDR v zvezi s 5. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) bi sodišče prve stopnje toženca moralo oprostiti plačila odškodnine, saj takšna odločitev opravičuje toženčev odnos do dela in njegovo gmotno stanje. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi katerih listin je prišlo do prepričanja, da je tožeča stranka storila vse, da bi dolg izterjala od družbe C. d.o.o. in D.D., zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka od toženca zahteva plačilo carinskega dolga, ki ga je naložila v plačilo družbi C. d.o.o. in D.D., čeprav terjatev iz naslova carinskega dolga zoper navedena zavezanca sploh še ni zastarala in tako ni mogoče trditi, da navedenega zneska ne bo mogoče izterjati od D.D. in družbe C. d.o.o. oziroma družbenice te družbe. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožeča stranka zoper družbo C. d.o.o. in D.D. sprožila kakršnekoli postopke, katerih namen bi bil doseči zavarovanje za plačilo carinskega dolga, prav tako pa tudi ne, ali je plačilo dolga poskušalo doseči od E.E., kot zakonite zastopnice in edine družbenice družbe C. d.o.o., ki je bila 23. 2. 2009 izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije. Toženec ni imel možnosti sodelovati v postopku, v katerem je carinski urad izdal odločbo št. ... z dne 7. 8. 2007 in tudi ni imel možnosti vložitve pravnega sredstva zoper to odločbo, tožeča stranka pa ga kljub temu bremeni za plačilo carinskega dolga, ki je bil s to odločbo odmerjen. Toženec je v odgovoru na tožbo opozoril na nasprotja v odločbi carinskega urada F., ki jih tožeča stranka ni prepričljivo pojasnila. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP je pritožbeno sodišče razpisalo pritožbeno obravnavo, na kateri je izvedlo dokaz z zaslišanjem priče B.B., v soglasju s strankama pa je tudi prebralo zapisnike obravnav pred sodiščem prve stopnje in listine v spisu. Pritožba je namreč utemeljeno opozarjala, da je sodišče prve stopnje toženčev ugovor o soodgovornosti tožeče stranke za nastalo škodo zavrnilo zgolj s sklicevanjem na ugotovitve iz pravnomočnih sodb kazenskega in delovnega sodišča. Res je sicer, da je kot dokaz v tem sporu potrebno obravnavati tudi v spis vložene sodne odločbe, to je sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju opr. št. K 132/2008 z dne 6. 4. 2009, sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. II Kp 590/2009 z dne 1. 12. 2009, sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 995/2007 z dne 11. 12. 2008, sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 137/2009 z dne 22. 9. 2009, sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 76/2010. Prav tako so v dokaz v spis vloženi zapisniki narokov iz postopkov pred kazenskim oziroma pred Delovnim in socialnem sodišču. Gre za dokaze v obliki listin, zato je sodišče prve stopnje, v skladu z načelom proste presoje dokazov, svojo odločitev lahko oprlo tudi na presojo teh listin. Vendar pa v primeru, ko je nek dokaz (v konkretnem primeru zaslišanje priče B.B.) sicer izveden v nekem drugem postopku in nato ocenjen v pravnomočni sodbi, izdani v tistem postopku, stranka pa v novem postopku, ki se sicer opira na isti historični dogodek, vendar pa poteka pred drugim sodiščem, predlaga neposredno izvedbo tega dokaza, potem odločitve v tem novem postopku ni dopustno opreti zgolj na zapisnik o izvedbi tega dokaza v nekem drugem postopku (v konkretnem primeru na zapisnik o zaslišanju priče B.B. v individualnem delovnem sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitve oziroma na dokazno oceno tega zaslišanja v sodbi izdani v tistem drugem postopku), temveč je tak dokaz potrebno izvesti. To je potrebno že zaradi načela neposrednosti. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo nepravilno, ko ni izvedlo dokaz z zaslišanjem priče B.B., kljub temu, da je toženec izvedbo tega dokaza pravočasno predlagal. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno dejstev, ki jih je toženec želel dokazovati z zaslišanjem navedene priče, oprlo le na obrazložitev sodnih odločb, izdanih v drugih postopkih. Takšno ravnanje bi bilo pravilno le v primeru, če toženec ne bi pravočasno predlagal izvedbe dokaza z zaslišanjem navedene priče. Pritožbeno sodišče je takšno nepravilno postopanje sodišča prve stopnje odpravilo tako, da je pričo B.B. zaslišalo na pritožbeni obravnavi.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi katerih listin je prišlo do prepričanja, da je tožena stranka storila vse, da bi carinski dolg izterjala od družbe C. d.o.o. in D.D. Pritožbeni očitek je protispisen, saj se je sodišče prve stopnje pri ugotovitvi, da je tožeča stranka zoper dolžnika (družbo C. d.o.o. in D.D. s.p.) vodila intenzivne postopke izvršbe, ki pa niso bili uspešni, sklicevalo na obsežno listinsko dokumentacijo, ki jo je opredelilo kot priloge A20 - A23. Navedeno pomeni, da razlogi sodišča prve stopnje glede tega vprašanja niso nejasni in da je izpodbijano sodbo v tem delu možno preizkusiti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je namreč podana le v primeru, če ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Vse navedeno pomeni, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Ista bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni preverjalo, ali je tožeča stranka sprožila postopke za zavarovanje carinskega dolga, zoper edino družbenico družbe C. d.o.o.. Navedeno ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Celo, če bi bilo res, da tožeča stranka ni sprožila morebitnih postopkov na podlagi 442. člena takrat veljavnega Zakona o finančnem poslovanju, postopki zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIP) to ne pomeni, da je toženec prost obveznosti, da tožeči stranki povrne škodo, ki jo je povzročil pri delu oziroma v zvezi z delom, s tem da je kot carinik omogočil vstop tovornega vozila s polpriklopnikom cisterno, natovorjenega z etilnim alkoholom, ne da bi bilo za to blago zagotovljeno zavarovanje za plačilo carinskega dolga oziroma, ne da bi bil ta dolg plačan.

Na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, v zvezi z obstojem in višino škode, ki jo tožeča stranka terja od toženca, prav tako tudi vsa odločilna dejstva v zvezi s protipravnostjo ravnanja toženca ter glede vzročne zveze med protipravnim ravnanjem toženca in nastalo škodo. Tožeča stranka je od toženca uveljavljala povrnitev škode, ki jo je ta povzročil pri opravljanju dela carinika. V skladu s prvim odstavkom 182. člena ZDR je delavec dolžan delodajalcu povrniti škodo, ki jo je na delu ali v zvezi z delom povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Pri tem morajo biti podani vsi štirje elementi civilnega delikta, to je: obstoj škode, protipravno ravnanje povzročitelja škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem oškodovanca in nastalo škodo ter krivda povzročitelja škode.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je protipravno ravnanje toženca dokazano že s pravnomočno obsodilno kazensko sodbo. S to sodbo je bil toženec spoznan za krivega, da je dne 6. 4. 2007 ob 13.57 uri na mejnem prehodu H. kot uradna oseba - carinik vedoma kršil v izreku citirane določbe Zakona o carinski službi (ZCS, Ur. l. RS, št. 1/91-I) ter določbe prvega odstavka 31. in 32. člena ZDR ter interni akt carinskega urada F. ..., čeprav bi moral in mogel predvidevati, da lahko zaradi tega nastane premoženjska škoda in je ta zares nastala, ko je v Republiko Slovenijo in s tem na območje EU dovolil vstop tovornemu vozilu registrskih oznak ... s priklopnikom cisterno, registrskih oznak ..., naloženo s komercialnim tovorom, za katerega pa niso bile opravljene carinske in davčne zakonske formalnosti, s čemer je za Republiko Slovenijo nastala premoženjska škoda v višini 240.261,19 EUR v obliki neplačane carine, trošarine in DDV-ja, kar bi moral plačati uvoznik oziroma deklarant, to je podjetje C. d.o.o.. Tožbeni zahtevek v tem sporu temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, zato je bilo sodišču prve stopnje v skladu s 14. členom ZPP vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, vendar samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Navedeno pomeni, da je bilo sodišče prve stopnje vezano na ugotovitev, da je toženec z opisanim ravnanjem storil kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 262. členu Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/1994 s spremembami), prav tako je vezano na ugotovitev, da je toženec to dejanje storil v krivdni obliki eventualnega naklepa.

Storitev kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 262. členu KZ, kar je ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, prav gotovo pomeni protipravno ravnanje v smislu elementa civilnega delikta. Toženčevo ravnanje pa je protipravno tudi v smislu, da pomeni kršitev temeljne obveznosti vestnega opravljanja dela, kot je opredeljena v prvem odstavku 31. člena ZDR. Ta določa, da mora delavec vestno opravljati delo, za katerega je sklenjenega pogodba o zaposlitvi, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Toženčevega ravnanja, ko je kot carinik na vstopni rampi dovolil prehod meje in vstop v državo vozilu z etilnim alkoholom, za katerega niso bile opravljene carinske formalnosti, ne da bi izvedel z navodili delodajalca predpisane postopke, prav gotovo ni možno označiti kot vestno opravljanje dela, bilo pa je tudi v očitnem nasprotju z organizacijo dela pri tožeči stranki. Toženec postopka ni izpeljal tako kot bi moral, saj bi sicer vstop vozila v državo ostal zabeležen v sistemu A. Toženčeva dolžnost je bila, da bi takrat, ko je s tehtalno kartico potegnil skozi čitalec, preveril, ali je bil carinski postopek dejansko izveden. To bi moral toženec storiti ne le z vpogledom v dokumente, temveč tudi z vpogledom v računalniške evidence. V kolikor bi toženec to storil, bi moral ugotoviti, da carinski postopek ni bil izveden, kljub domnevno predloženim listinam (takšen je bil zagovor toženca v sporu v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oziroma v kazenskem postopku), saj carinski postopek ni bil zabeležen v nobeni od evidenc, kakor je na pritožbeni obravnavi potrdila priča B.B..

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvami sodišča prve stopnje o višini škode. Škodo predstavlja neplačana carina za blago, ki ga je toženec spustil čez mejo v znesku 5.483,14 EUR, trošarina v višini 191.473,49 EUR in 20 % DDV v višini 43.304,56 EUR, skupaj 240.261,19 EUR, kolikor tožeča stranka od toženca tudi vtožuje. Višina škode izhaja iz odločbe Carinskega urada F. opr. št. ... z dne 7. 8. 2007. S to odločbo so bile uvozne dajatve za blago, ki ga je z nezakonitim ravnanjem toženec spustil na območje države v plačilo solidarno naložene carinskima dolžnikoma družbi C. d.o.o. in D.D. Z nezakonitim vnosom blaga na območje skupnosti, do katerega je prišlo zaradi toženčevega nezakonitega ravnanja, je v skladu s prvim odstavkom 202. člena Carinskega zakonika skupnosti (ULL, št. 253 z dne 11. 10. 1993) nastal carinski dolg. Carinski dolg nastane v trenutku nezakonitega vnosa blaga, kot carinska dolžnika pa sta bila opredeljena družba C. d.o.o., na katero je bilo registrirano tovorno vozilo, ki je prevažalo uvoženo blago (etilni alkohol 96,5 %) in odgovorna oseba te družbe D.D., ki je bil voznik vlečnega vozila s prikolico. Navedena zavezanca carinskega dolga nista poravnala, zato je tožeči stranki nastala škoda v višini neporavnanega carinskega dolga.

Višina škode, to je višina neporavnanega carinskega dolga je v celoti dokazana z odločbo Carinskega urada F. z dne 7. 8. 2007 (priloga A14), zato niti ni bistveno, da se izpodbijana sodba glede ugotovitve višine škode sklicuje tudi na izrek pravnomočne kazenske sodbe Okrajnega sodišča na Ptuju, opr. št. K 132/2008 z dne 6. 4. 2009. Ta vsebuje izrecno ugotovitev, da je s tem (to je z v tenorju kazenske sodbe opisanim toženčevim ravnanjem) za Republiko Slovenijo nastala premoženjska škoda v višini 240.261,19 EUR v obliki neplačane carine, trošarine in DDV-ja, ki bi jih moral plačati uvoznik oziroma deklarant podjetje C. d.o.o.. V skladu z že citirano določbo 13. člena ZPP je sodišče na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, vezano samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Enotno mnenje pravne teorije je, da ta določba pomeni, da sodišče ni vezano na višino škode, ki je ugotovljena v obsodilni kazenski sodbi, razen če ta predstavlja kvalifikatoren oziroma privigalitoren element kaznivega dejanja. V primeru kaznivega dejanja nevestnega dela v službi, višina škode ni kvalifikatoren element tega kaznivega dejanja, zato sodišče prve stopnje ni bilo vezano na ugotovitev kazenskega sodišča o višini škode. Navedeno pomeni, da bi bilo napačno, če bi presoja višine škode temeljila izključno na stališču o vezanosti na pravnomočno obsodilno sodbo. Vendar pa je, kakor je že razloženo zgoraj, višina škode razvidna iz odločbe carinskega urada, ter je ta izračun v celoti preverljiv.

Toženec se v pritožbi sklicuje na domnevne nejasnosti v odločbi Carinskega urada F., za katere trdi, da jih tožeča stranka ni zadovoljivo pojasnila. Gre predvsem za to, da se v odločbi navaja, da se uvozne dajatve določijo za 28.558 litrov etilnega alkohola 96,5 %, v nadaljevanju pa se navaja, da je bil upravni postopek uveden za obračun uvoznih dajatev za 28.558 litrov etilnega alkohola, 96,5 % in se obema carinskima dolžnikoma očita, da nista vložila carinske deklaracije za blago 28.558 litrov etilnega alkohola ter da je bila trošarina odmerjena celo na količino 37.559 litrov etilnega alkohola. Tožeča stranka je v vlogi z dne 30. 5. 2011 prepričljivo pojasnila, da je šlo pri zapisu o 37.559 litrih zgolj za tipkarsko napako pri zapisu prve številke in da je pravilna številka 27.559 litrov. V skladu s 6. točko drugega odstavka 43. člena Zakona o trošarinah (Ur. l. RS, št. 84/1998 s spremembami) se trošarina plačuje v višini 694,79 EUR za 100 % prostorninske vsebnosti alkohola na en hektoliter alkohola. Navedeno pomeni, da je pri obračunu trošarine carinski urad podatek iz mednarodnega tovornega lista (priloga A5) o 28.558 litrih etilnega alkohola 96,5 % pravilno preračuna tako, da je izračunal, koliko znaša 96,5 % te količine, kar znese 27.558,47 litrov, kar je pretvoril v 275,5847 hektolitra ter to množil s predpisano trošarino v višino 294,79 EUR za hektoliter, kar potem znese odmerjenih 191.473,49 EUR trošarine. Navedeni izračuni, temelječi na odstotku vsebnosti alkohola, so očitno tudi razlog, da je na računu, ki ga je izdala družba I., navedena količina 27.558 litrov, na mednarodnem tovornem listu, ki ga je potrdila ista družba pa količina 28.558 litrov etilnega alkohola 96,5 %. Ni bistveno, da toženec ni sodeloval v upravnem postopku, v katerem je bila izdana odločba Carinskega urada F., saj bi toženec tudi v tem odškodninskem sporu lahko ugovarjal, da carinske dajatve niso bile pravilno odmerjene in kolikor bi bilo ugotovljeno, da je tak njegov ugovor utemeljen, bi mu sodišče lahko naložilo le povrnitev tiste škode, ki bi jo predstavljala pravilno odmerjena carinska dajatev. Vendar pa toženec nekih vsebinskih pripomb na pravilnost izračuna, razen že zgoraj pojasnjene napake v zapisu številke, ni uveljavljal. Podana je vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženca in nastalo škodo. V kolikor toženec ne bi kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja in tovornega vozila s priklopnikom cisterno, naloženo z etilnim alkoholom čistoče 96,5 % ne bi spustil v državo, ne da bi bile poravnane carinske dajatve oziroma, da bi bilo zagotovljeno zavarovanje za plačilo carinskega dolga, potem ne bi prišlo do škode v višini neporavnanih carinskih obveznosti.

Podan je tudi četrti element civilnega odškodninskega delikta, to je odgovornost toženca. Toženec je dejanje, s katerim je tožeči stranki nastala škoda lahko storil le naklepno. Sicer pa glede na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, toženec tudi ne bi mogel uspeti z ugovorom, da ne obstoji krivda. S pravnomočno obsodilno sodbo je bilo ugotovljeno, da je toženec dejanje storil z eventualnim naklepom. S tem pa je izpolnjen tudi pogoj za uveljavljenje odškodninske odgovornosti delavca na podlagi določbe prvega odstavka 182. člena ZDR. V skladu s to določbo je delavec dolžan delodajalcu povrniti škodo, ki jo je povzročil na delu ali v zvezi z delom le v primeru, če je to storil namenoma ali iz hude malomarnosti.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da je tožeča stranka soodgovorna za nastanek škode, ker informativni računalniški sistem A. ni deloval, kar naj bi bilo v sferi tožeče stranke. Toženec se je pri tem opiral na izpovedbo priče B.B. pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani v postopku glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tistem postopku je priča pojasnjevala, kako se je v preteklosti postopalo v tistih primerih, ko je v resnici prišlo do izpada sistema A. in se vstop vozila v državo ni opravil z avtomatskih dvigom zapornice ob razmagnetenju magnetne kartice. Toženec se je skliceval na tisti del izpovedbe priče B.B., v katerem je ta pojasnil, da govori o tistih primerih (okrog 30 v dveh letih in pol), ko carinik „sploh ni vedel, da je prišlo do nerazmagnetenja in je do razmagnetenja prišlo šele po dnevu ali dveh oziroma takoj, ko je vodja izmene zadevo raziskal“. Priča B.B. je na pritožbeni obravnavi prepričljivo pojasnil, da je šlo pri tem zapisu njegove izpovedbe za očitno pomoto, saj ni mogoče, da carinik ne bi vedel, da ni prišlo do razmagnetenja kartice, saj se razmagnetenje vidi na monitorju v okvirčku, ki se nanaša na sistem A., razmagnetenje pa tudi avtomatsko povzroči dvig rampe, do katera sicer ne bi prišlo. Da je šlo pri zapisu, da cariniki niso vedeli za nerazmagnetenje za očitno pomoto pri zapisu, je razvidno tudi iz nadaljnje izpovedbe priče B.B. na zaslišanju v sporu zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je takoj v naslednjem odstavku izpovedbe priča pojasnila, da v kolikor carinik magnetno kartico potegne skozi čitalec, obvezno pazi, da je prišlo do razmagnetenja, ali pa da do tega ni prišlo. Če je prišlo do razmagnetenja, se na ekranu računalnika izpišejo vsi podatki iz kartice, če pa do njega ni prišlo, na ekranu ni slike.

Priča B.B. je na pritožbeni obravnavi prepričljivo pojasnil, da v spornem primeru ni bilo nobene okvare A. sistema, saj je v tem sistemu zabeležen vstop kamiona, ki je bil na vstopni rampi v državo spuščen pred spornim vozilom z etilnim alkoholom in prav tako kamion, ki je bil spuščen takoj za spornim vozilom. Nikoli se ni zgodilo, da bi sistem odpovedal zgolj pri enem vozilu, ampak je vedno šlo za okvare, ki so trajale vsaj nekaj ur. Toženčevo zatrjevanje, da je do vstopa blaga brez opravljenih carinskih formalnosti lahko prišlo zaradi možnosti, da sistem A. takrat ni deloval, se tako pokaže kot povsem neprepričljiv poskus obrambe, ki temelji zgolj na očitno napačnem zapisu izpovedbe priče B.B., da v preteklih primerih nedelovanja A., cariniki tega nedelovanja sploh niso opazili. Ne le, da je povsem neverjetno, da bi do okvare sistema prišlo le v trenutku prehoda spornega vozila z etilnim alkoholom čez vstopno rampo, takoj za tem in tik pred tem, pa bi sistem deloval, temveč bi bilo ravnanje toženca protipravno tudi, če bi se to v resnici zgodilo. Glede na to, da ni možno, da carinik na vstopni rampi ne bi opazil nedelovanje sistema in da ne bi opazil, da ni razmagnetil tehtalne kartice, bi toženec o tem moral obvestiti vodjo izmene. Toženec tega ni storil, temveč je vozilo spustil čez vstopno rampo, kljub temu, da pred tem ni opravil predpisanega postopka. Bistveno je namreč, da je bilo sporno blago v celotnem carinskem sistemu evidentirano samo na vstopni tehtnici, kjer je bila vozniku izročena tehtalna kartica, ne pa tudi v nadaljnjih fazah postopka. Vstop spornega vozila v državo preko vstopne rampe, na kateri je delal toženec, je bil tako možen le tako, da toženec ni opravil tistih postopkov, ki bi jih moral opraviti, glede na zadolžitev, ki jih je imel kot carinik na vstopni rampi. Vse navedeno pomeni, da ni možno slediti toženčevemu zatrjevanju, da je za škodo zaradi nedelovanja A. sistema soodgovorna tudi tožeča stranka.

Prav tako ni res, da bi tožeča stranka povrnitev škode od toženca lahko zahtevala le v primeru, če bi pred tem neplačane carinske dajatve skušala izterjati od družbenice družbe C. d.o.o..

Pritožba ima sicer prav, ko zmotno graja stališče sodišča prve stopnje, da določba 183. člena ZDR možnost zmanjšanja ali oprostitve plačila odškodnine daje samo delodajalcu, ne pa tudi sodišču. Kaj takšnega iz te določbe ne izhaja. Določba je povsem jasna: odškodnina se lahko zmanjša, ali se delavca lahko oprosti njenega plačila, če je zmanjšanje ali oprostitev plačila primerno glede na njegova prizadevanja za odpravo škode, odnos do dela in njegovo gmotno stanje. Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča, toženec ni izkazal okoliščin, zaradi katerih bi lahko prišlo do zmanjšanja odškodnine oziroma oprostitve njenega plačila. Toženec ni izkazal prav nobenih prizadevanj za odpravo škode in takšna prizadevanja tudi ne izhajajo iz spisa. V okviru odnosa do dela ni možno upoštevati le dejstva, da toženec poprej ni bil obravnavan zaradi tovrstnih kršitev, temveč tudi dejstvo, da toženčevo ravnanje pomeni eno najhujših možnih kršitev obveznosti, ki jih carinik sploh lahko stori. Zato je neresno toženčevo utemeljevanje, da ga je obveznosti povračila škode potrebno oprostiti zaradi njegovega odnosa do dela. Obenem to kaže tudi na toženčevo popolno nekritičnost do lastnega ravnanja. Zaradi izgube zaposlitve, kot posledice tožnikove kršitve obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, je tožnikov gmotni položaj sicer res lahko slab, vendar to ne more biti argument za oprostitev obveznosti plačila odškodnine. Na ta način bi se odškodninski obveznosti izognil vsak, ki bi zaradi škodnega dejanja izgubil zaposlitev. Takšno razumevanje določbe o zmanjšanju odškodnine oziroma oprostitvi njenega plačila, bi pomenilo popolno izvotlitev temeljnega načela odškodninskega prava, da je škodo dolžan povrniti tisti, ki jo je povzročil. Glede na vse navedeno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Toženec s pritožbo ni uspel, zato je tožeča stranka upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Ti znašajo 1.621,20 EUR (nagrada za narok po tar. št. 3212 ZOdvT).