Jedro

Če lahko stvar, pridobljena z enostransko porabo skupnih sredstev med zakonsko zvezo, spada skladno z načelom realne subrogacije v skupno premoženje, mora enako veljati tudi za stvar, pridobljeno na ta način po razvezi zakonske zveze. Argument za uporabo načela realne subrogacije po razvezi zakonske zveze je torej tudi v enakovrednem obravnavanju učinkov nedovoljenega enostranskega razpolaganja, do katerega pride med zakonsko zvezo ali po razvezi.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v odločitvi o glavni stvari spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o tožbi pod I v točki 1 spremeni tako, da se glasi: "Tožeča stranka je solastnik nepremičnine, vpisane v vl. št. 220, zap. št. 8/E, parc. št. 160, k. o. ..., kar predstavlja v naravi enosobno stanovanje s kabinetom in pritiklinami, v skupni izmeri 56 m2, ki leži v II. nadstropju večstanovanjske hiše na P. c. 54, do 17/40, skupaj s pripadajočim deležem na skupnih površinah, prostorih, delih objekta in napravah zgradbe ter funkcionalnem zemljišču." Sodbi sodišč druge in prve stopnje se v stroškovnem delu spremenita tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 3.663,78 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 827,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo na ugotovitev, da je solastnica nepremičnine, vpisane v vl. št. 220, št. 8.E, parc. št. 160, k. o. ..., v naravi stanovanje s kabinetom in pritiklinami v L.; v nadaljevanju novo stanovanje, do 17/40. Od toženca je zahtevala tudi izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Toženec je z nasprotno tožbo tožil na ugotovitev, da je spadala nepremičnina, vpisana v vl. št. 287, parc. št. 260/10, k. o. ..., v naravi stanovanje v L.; v nadaljevanju staro stanovanje, v skupno premoženje in da znaša njegov delež 19/20. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnice zavrnilo z obrazložitvijo, da novo stanovanje, ki je bilo kupljeno po razvezi zakonske zveze, ne predstavlja skupnega premoženja, ker med pravdnima strankam ni obstajal dogovor o nakupu stanovanja. Nasprotno tožbo toženca je zavrglo.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

3. Revizijo vlaga tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, (1) da sta se zakonca razvezala v letu 1996, (2) da do delitve skupnega premoženja ni prišlo, (3) da sta v času zakonske zveze s skupnimi sredstvi kupila staro stanovanje, (4) da je toženec po razvezi v letu 1997 staro stanovanje prodal in v istem letu kupil novo stanovanje, (5) da je nakup novega stanovanja v pretežni meri (85 %) financiral s kupnino od prodaje starega stanovanja, za razliko pa je najel kredit, (6) da sta pravdni stranki skupno bivali v novem stanovanju do leta 2002, ko se je tožnica izselila iz stanovanja, in (7) da med strankama ni obstajal dogovor o nakupu novega stanovanja.

7. Skupno premoženje je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času zakonske zveze (51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). V teoriji in sodni praksi ni dvoma, da so del skupnega premoženja tudi stvari in pravice, kupljene z denarjem, ki je skupno premoženje zakoncev, ali pridobljene z zamenjavo oziroma z izkupičkom za prodano stvar iz skupnega premoženja (načelo realne subrogacije).(1)

8. Vprašanje je, ali je mogoče načelo realne subrogacije uporabiti tudi po razvezi zakonske zveze. Odločitev v obravnavani zadevi, kjer je toženec nakup stanovanja po razvezi zakonske zveze v pretežni meri financiral s skupnimi sredstvi, je namreč odvisna od odgovora na to vprašanje.

9. Ker se načelo realne subrogacije nanaša na razpolaganje z že obstoječim skupnim premoženjem oziroma na njegovo preoblikovanje in je torej neločljivo povezano z obstojem skupnega premoženja, je treba pri odgovoru na to vprašanje izhajati iz pomena, ki ga ima razveza zakonske zveze za skupno premoženje.

10. Razveza zakonske zveze glede na drugi odstavek 51. člen ZZZDR pomeni samo trenutek, do katerega nastaja skupno premoženje. Skupno premoženje torej z razvezo zakonske zveze samo preneha nastajati, razveza pa ne vpliva na obstoječe skupno premoženje. To preneha šele z delitvijo. Tako se lahko skupno premoženje tudi po razvezi, enako kot v času zakonske zveze, skladno z načelom realne subrogacije preoblikuje, in sicer vse do delitve, ko skupno premoženje preneha. Takšna razlaga pa ne nasprotuje 51. členu ZZZDR, kot je to mogoče zaslediti v teoriji.(2) Pri razpolaganjih z že obstoječim skupnim premoženjem namreč ne gre za nastajanje novega skupnega premoženja, temveč le za preoblikovanje že obstoječega skupnega premoženja.

11. Ker obstaja skupno premoženje tudi po razvezi zakonske zveze, obstaja po razvezi tudi režim skupnega in sporazumnega upravljanja ter razpolaganja s skupnim premoženjem (52. člen ZZZDR). Posledice kršitve režima upravljanja in razpolaganja s skupnim premoženjem ne morejo biti odvisne od tega, ali pride do kršitve med zakonsko zvezo ali po razvezi. Zato morajo biti tudi posledice samovoljne porabe skupnih sredstev za nakup določene stvari (kot ene izmed kršitev režima), do katere pride po razvezi, enake kot v zakonski zvezi. Če lahko torej stvar, pridobljena z enostransko porabo skupnih sredstev med zakonsko zvezo, spada skladno z načelom realne subrogacije v skupno premoženje, mora enako veljati tudi za stvar, pridobljeno na ta način, po razvezi zakonske zveze. Argument za uporabo načela realne subrogacije po razvezi zakonske zveze je torej tudi v enakovrednem obravnavanju učinkov nedovoljenega enostranskega razpolaganja, do katerega pride med zakonsko zvezo ali po razvezi. Da kršitev režima upravljanja in razpolaganja s skupnim premoženjem ne more biti drugače obravnavana med zakonsko zvezo kot po razvezi, nenazadnje upošteva tudi sodna praksa, in sicer v primeru enostranske prodaje skupne stvari. Sodna praksa namreč v takih primerih, četudi se je to zgodilo po razvezi zakonske zveze, omogoča izpodbijanje pravnega posla, s katerim je eden od zakoncev samovoljno prodal skupno stvar.(3)

12. V prid stališču, da se uporabi načelo realne subrogacije po razvezi zakonske zveze, govori tudi varstvo prikrajšanega zakonca. Če eden od zakoncev enostransko (samovoljno) razpolaga s skupnim premoženjem, je treba drugemu zakoncu zagotoviti ustrezno varstvo (v smislu varovanja ekonomske vrednosti skupnega premoženja). V primeru samovoljne prodaje skupne stvari daje sodna praksa prikrajšanemu zakoncu izpodbojno upravičenje, v primeru samovoljne porabe skupnih sredstev(4) za nakup določene stvari, pa prikrajšanega zakonca ustrezno varuje ravno načelo realne subrogacije.

13. Ker skupno premoženje preneha šele z delitvijo, mora tudi varstvo zakonca pred enostranskim razpolaganjem (prodajo ali nakupom) drugega zakonca trajati do tega trenutka. Glede na to, da sodna praksa omogoča izpodbijanje pravnega posla, s katerim je eden od zakoncev samovoljno prodal skupno stvar, četudi se je to zgodilo po razvezi, je potrebno omogočiti tudi varstvo prikrajšanega zakonca v primeru enostranskega nakupa iz skupnih sredstev po razvezi zakonske zveze. Ni namreč razloga, da bi prikrajšanega zakonca po razvezi varovali le v primeru enostranske prodaje stvari iz skupnega premoženja, ne pa tudi v primeru enostranske porabe skupnih sredstev. Situaciji sta namreč v bistvenem podobni in jih moramo tako tudi obravnavati.

14. Stališče, da tudi premoženje, ki je pridobljeno po razvezi zakonske zveze iz skupnih sredstev (npr. skupnih prihrankov), spada v skupno premoženje, v sodni praksi ni novo. Takšno stališče namreč izhaja iz odločb VS RS II Ips 446/98 in II Ips 303/98, obe z dne 13. 5. 1999.(5)

15. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine, da je toženec nakup novega stanovanja v pretežni meri (85 %) financiral iz skupnih sredstev, za razliko pa je najel kredit, spada solastniški delež v višini 85 % v skupno premoženje pravdnih strank, 15 % solastniški delež pa v posebno premoženje toženca. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče tako reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP). Ker tožnica z zahtevkom na ugotovitev solastniškega deleža na stanovanju dejansko zahteva že delitev skupnega premoženja – solastniškega deleža (85 %) na spornem stanovanju,(6) toženec pa takšnemu načinu delitve ni nasprotoval, je revizijsko sodišče ob enakovrednem prispevku strank k nastanku skupnega premoženja tožnici prisodilo solastniški delež (17/40) na stanovanju. V odločitev glede zavrnitve zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila revizijsko sodišče ni posegalo. Zemljiškoknjižne listine toženec namreč ni dolžan izstaviti, ker je tožnica stvarna upravičenja na stanovanju pridobila na izviren način in ne na podlagi pravnega posla, iz katerega bi izhajala taka obveznost toženca. Tožnica se bo tako lahko vpisala v zemljiško knjigo že na podlagi te sodbe.

16. V skladu z drugim odstavkom 165. členom ZPP je revizijsko sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Po spremembi odločitve je tožnica v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje v celoti uspela, zavrnitev zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila pa na porazdelitev uspeha med strankama ne vpliva. Skupno odmerjeni pravdni stroški tožnice na prvi stopnji (vključno s stroški prve pritožbe) po tožbi znašajo 2.920,64 EUR, ki jih mora toženec, glede na opisani uspeh, v celoti povrniti tožnici. Pri odmeri stroškov postopka na prvi stopnji za zastopanje na narokih je revizijsko sodišče upoštevalo sklep upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije z dne 8. 1. 2002, ki določa vpliv vložitve nasprotne tožbe na višino pravdnih stroškov. Skupno odmerjeni stroški tožnice na drugi stopnji znašajo 743,14 EUR. Revizijski stroški tožnice so odmerjeni od zneska, s katerim je tožnica uspela v revizijskem postopku. Toženec mora povrniti tožnici revizijske stroške v višini 827,13 EUR (nagrada odvetniku za sestavo revizije, 2 % materialni stroški, 20 % DDV in sodna taksa). Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov in začetek teka zamude pri njihovem plačilu, skladno z načelnim pravnim mnenjem Občne seje VS RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006, str. 7).

Op. št. (1): Prim. K. Zupančič, Družinsko pravo, Uradni list RS, Ljubljana 1999, str. 72-73 , in V. Žnidaršič, Premoženjska razmerja med zakoncema, Bonex Založba, Ljubljana 2002 , str. 382-383. Op. št. (2): Po mnenju V. Žnidaršič načela realne subrogacije po razvezi zakonske zveze ni mogoče uporabiti, ker manjka eden od bistvenih elementov za nastanek skupnega premoženja (51. člen ZZZDR), to je obstoj zakonske zveze. Prim. V. Žnidaršič, nav. delo, str. 387-388. Tako tudi Đ. Bjegović, Zajedničko vlastništvo – posebno o imovinskim odnosima u braku, v: Vlastništvo i druga stvarna prava u praksi – Zbornik radova (Društvo za građanskopravne znanosti i praksu Hrvatske 1990), str. 61. Op. št. (3): Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 497/2006 z dne 17. 4. 2009 , II Ips 589/97 z dne 22. 2. 1998, II Ips 200/99 z dne 25. 11. 1999. Op. št. (4): V primeru enostranskega nakupa

stvari iz skupnih sredstev izpodbojno upravičenje ne pride v poštev, saj prodajalec, razen v redkih primerih, ne more biti slaboveren.

Op. št. (5): Drugače sicer VS RS v zadevi II Ips 712/2007 z dne 11. 6. 2009, kjer je eden od zakoncev prodal stvar iz skupnega premoženja in kupil novo stvar iz izkupička od prodaje po razvezi zakonske zveze. VS RS je odločilo, da tožnik ne more uveljavljati stvarnopravnega zahtevka na novo pridobljeni stvari, ker je do navedenih razpolaganj prišlo po prenehanju zakonske zveze.

Op. št. (6): Zakoncu na stvareh, ki spadajo v skupno premoženje, sicer ne pripadajo solastniški deleži, temveč pravica, da ob delitvi skupnega premoženja dobi stvari v vrednosti višine svojega prispevka k nastanku skupnega premoženja. Zato v primeru, ko zakonec zahteva solastniški delež na posamezni stvari iz skupnega premoženja, tak zahtevek že pomeni način delitve stvari, ki spada v skupno premoženje.