Jedro

Poraba sredstev od prodaje skupnega premoženja za nakup novega stanovanja je pomembna okoliščina za pridobitev solastnine nekdanjih zakoncev, ob predpostavki, da je izkazano soglasje, da se sredstva iz nekdanjega skupnega premoženja porabijo za določen (skupen) namen.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožbenemu zahtevku potrebno ugoditi ne glede na obstoj dogovora med pravdnima strankama, torej že na podlagi ugotovitve, da je toženec po razvezi zakonske zveze novo stanovanje kupil iz sredstev, ki jih je pridobil s prodajo starega stanovanja kot skupnega premoženja pravdnih strank. V konkretnem primeru namreč novo stanovanje ni bilo financirano le iz sredstev, pridobljenih s prodajo skupnega premoženja pravdnih strank, temveč tudi s kreditom, ki ga je odplačeval le toženec, medtem ko tožnica ni prispevala finančnih sredstev za nakup novega stanovanja. Tožnica bi imela glede novega stanovanja stvarnopravni zahtevek le v primeru, če bi toženec pri nakupu novega stanovanja ravnal na podlagi njunega dogovora, na podlagi poslovodstva brez naročila ali mandata.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka pravdna stranka nosi sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnica solastnik nepremičnine vpisane v vl. št. 220, zap. št. 8/E, parc. št. 160, k. o. X., kar predstavlja v naravi enosobno stanovanje s kabinetom in pritiklinami, v skupni izmeri 56 m2, ki leži v II. nadstropju večstanovanjske hiše na P., do 17/40, skupaj s pripadajočim deležem na skupnih površinah, prostorih, delih objekta in napravah zgradbe ter funkcionalnem zemljišču ter da je toženec dolžan izstaviti listino, na podlagi katere bo tožnica lahko vknjižila solastninsko pravico do 17/40 v zemljiški knjigi. Hkrati pa je bil zavržen tožbeni zahtevek toženca po nasprotni tožbi na ugotovitev, da je enosobno stanovanje v izmeri 32,13 m2 št. 1 in 2 v V. nadstropju stanovanjske hiše na K., vl. št. 287, parc. št. 260/10, k. o. X., skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer znaša delež A. B. 1/20, C. D. pa 19/20. 2. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice ugodi in tožencu naloži plačilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni obstajal dogovor o tem, da bosta pravdni stranki skupno stanovanje na K. prodali in z izkupičkom kupili večje stanovanje na P. Tožnica je na zaslišanju takšen dogovor potrdila na narokih dne 6. 10. 2005, 14. 11. 2006 in 10. 1. 2008, drugega dokaza pa zaradi narave razmerja med pravdnima strankama nima, kar se ji ne sme šteti v škodo. Ni razumljivo, zakaj ji sodišče prve stopnje glede vsega drugega verjame, pri odgovoru na bistveno vprašanje tega postopka pa ji odreče verodostojnost. Sodišče prve stopnje spregleda, da se v skladu z obstoječo sodno prakso šteje, da v primeru, če sta zakonca pridobila skupno premoženje, nato pa ga je eden od njiju v času ločenega življenja odtujil in z dobljenimi sredstvi kupil drugo premoženje, postane drugi skupni lastnik tega premoženja (VS Sr št. Gž 2718/76, VHS št. Gž 770/80, VS RS II Ips 303/98), pri čemer dogovor med njima ni potreben. Ob ugotovitvi, da so večji del kupnine za novo stanovanje predstavljala sredstva, ki jih je toženec dobil s prodajo starega stanovanja, bi moralo sodišče prve stopnje ne glede na obstoj dogovora tožbenemu zahtevku ugoditi. Nedopustno je, da iz skupnega premoženja ne bi prejela ničesar. Ne strinja se z ugotovitvami, da po razvezi zakonske zveze med pravdnima strankama ni več obstajala življenjska skupnost, saj je izpovedala, da sta tudi po razvezi zakonske zveze živela kot mož in žena, dokler ni situacija leta 2002 postala tako neznosna, da se je odselila.

3. V odgovoru na tožbo toženec navaja, da je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj glede prispevkov v zvezi s stanovanjem na K., skrbjo za otroke in gospodinjskimi opravili sledi izpovedbi tožnice, glede obstoja dogovora pravdnih strank, da se denar od starega stanovanja na K. nameni za nakup novega stanovanja na P., pa ne. Ne drži, da je tožnica v zvezi z navedenim dogovorom ves čas izpovedovala enako, saj je svoje izpovedbe prilagajala potrebam pravde in na koncu celo zatrjevala, da sta pravdni stranki po razvezi zakonske zveze živeli kot mož in žena. Čeprav bi kupnino za novo stanovanje predstavljala kupnina, pridobljena s prodajo starega stanovanja, česar pa tožnica niti ni zatrjevala, tožnici zgolj na podlagi tega dejstva ne bi šla solastninska pravica na novem stanovanju. Dogovor o skupnem upravljanju in razpolaganju je vendarle zelo formaliziran posel med zakoncema in zakon zanj predvideva pisno obliko. Toženec takšnega dogovora ni nikoli potrdil, tožnica je iskala novo stanovanje in niti po razvezi ni poskrbela, da bi se vpisala kot solastnica, čeprav bi morala biti kot računovodkinja natančna, kar kaže, da novega stanovanja ni štela za svojega in da dogovora med pravdnima strankama ni bilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica, na kateri je dokazno breme, da v pravdi dokaže svoje trditve o obstoju dogovora med pravdnima strankama, da bo novo stanovanje na P. njuno skupno stanovanje, mora svoje trditve dokazati s takšno stopnjo prepričanosti, da je izključen vsak razumen dvom o obstoju zatrjevanega. Tožnica je v svoji izpovedbi res večkrat poudarila, da sta se s tožencem dogovorila, da se denar od prodaje starega stanovanja na K. nameni za nakup novega stanovanja na P., vendar je sodišče prve stopnje tožničino izpoved presojalo celovito, v povezavi z drugimi dokazi, to je z nasprotujočo izpovedbo toženca, da dogovora med pravdnima strankama ni bilo, ter z vidika posameznih nespornih dejstev in okoliščin v zvezi z nakupom stanovanja. Po skrbnem tehtanju izvedenih dokazov in analizi tožničine izpovedi, je prvo sodišče prepričljivo zaključilo, da si je tožnica glede obstoja dogovora prihajala v nasprotje, saj je najprej izpovedovala, da sta se s tožencem dogovorila, da je novo stanovanje skupno, nato pa je povedala, da od toženca nikoli ni dobila odgovora na njeno vprašanje, ali stanovanje predstavlja del solastnega premoženja, odločilna pa je okoliščina, da sta si pravdni stranki po razpadu življenjske skupnosti in razvezi zakonske zveze vsaka na svoj način želeli urediti svoje življenje in tudi stanovanjsko vprašanje. Zakonska zveza je bila razvezana na podlagi tožbe tožnice. Pritožbeno sodišče glede na navedene okoliščine sprejema dejanske zaključke prvega sodišča, saj ni logično, da bi se tožnica s tožencem dogovarjala o nakupu skupnega stanovanja, če je obenem želela dobiti stanovanje od stanovanjskega sklada in zaživeti svoje življenje brez toženca po razvezi zakonske zveze. Tako je neutemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje tožnici nerazumljivo odreklo verodostojnost. Ker sta si bili izpovedi pravdnih strank nasprotujoči, je sodišče prve stopnje ocenilo tudi druge posamezne okoliščine in med pravdnima strankama nesporna dejstva, ki so podlaga dejanskim ugotovitvam. Prvo sodišče je upoštevalo, da je bila kupnina od prodaje starega stanovanja (skupno premoženje pravdnih strank) porabljena za nakup novega stanovanja, da sta pravdni stranki prebivali v novem stanovanju do leta 2002, da je tožnica živela s tožencem v novem stanovanju iz razloga, ker si ni uspela urediti stanovanjskega vprašanja, da je le toženec podpisnik kupoprodajne pogodbe za nakup novega stanovanja, da je le toženec plačeval stroške stanovanja ter da je tožnica po razvezi dala vlogo pri stanovanjskem skladu za dodelitev stanovanja. Glede na navedene ugotovitve, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da kljub dejstvu, da je tožnik prodal stanovanje, ki je bilo skupno premoženje in kupnino porabil za nakup novega stanovanja, ostali dokazi izključujejo trditve tožnice, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o nakupu novega stanovanja ali kot ugotavlja prvo sodišče, da glede na pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) glede na celovito presojo vseh dokazov ni mogoče zaključiti, da je obstajal med pravdnima strankama dogovor o nakupu novega stanovanja. Odločilna je okoliščina, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka, kljub dejstvu, da je tožnik porabil denarna sredstva s prodajo skupnega premoženja za nakup novega stanovanja, glede na ravnanja pravdnih strank (druge dokaze) ni mogoč prepričljiv zaključek, da je tožnica imela namen postati solastnica novega stanovanja. Sredstva od prodaje skupnega premoženja za nakup novega stanovanja je so pomembna okoliščina za pridobitev solastnine nekdanjih zakoncev, ob predpostavki, da je izkazano soglasje, da se sredstva iz nekdanjega skupnega premoženja porabijo za določen (skupen) namen. Če po razpadu življenjske skupnosti eden izmed zakoncev razpolaga s skupnim premoženjem na način, da ga odtuji in pridobljena sredstva brez soglasja drugega zakonca porabi za nakup nove nepremičnine, ki je kasneje uničena, je drugi zakonec, ki ni soglašal s prodajo skupnega premoženja in nakupom nove nepremičnine, upravičen od zakonca zahtevati plačilo vrednosti njegovega deleža na skupnem premoženju. Zaradi različnih pravnih položajev, ki vežejo različne pravne posledice, je pri porabi sredstev iz skupnega premoženja potrebno prepričljivo ugotoviti, ali je obstajalo soglasje (dogovor) nekdanjih zakoncev o načinu porabe navedenih sredstev. Glede na navedena dejstva se ugotavlja utemeljenost lastninskopravnih ali pa obligacijskih zahtevkov zakonca, ki je prikrajšan pri razpolaganju s skupnim premoženjem, zaradi nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca po razpadu življenjske skupnosti.

6. Tožnica v pritožbi navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o neobstoju življenjske skupnosti med pravdnima strankama po razvezi zakonske zveze in poudarja, da je izpovedala, da sta po razvezi živela kot mož in žena. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj kljub dejstvu, da sta pravdni strank po razvezi šest let skupaj živeli v novem stanovanju na P., ni mogoče govoriti o obstoju zunajzakonske skupnosti v smislu takšne dalj časa trajajoče življenjske skupnosti, ki bi imela za partnerja enake pravne posledice kot zakonska zveza. Poleg tega je potrebno poudariti, da je sodišče prve stopnje naravo razmerja med pravdnima strankama po razvezi zakonske zveze preizkušalo le z vidika tožničinih navedb o obstoju spornega dogovora glede na dejstvo, da sta pravdni stranki v stanovanju na P. do leta 2002 skupaj z otroci tudi živeli. Tožnica namreč obstoja zunajzakonske skupnosti po razvezi zakonske zveze ni postavila za trditveno podlago tožbenega zahtevka.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožbenemu zahtevku potrebno ugoditi ne glede na obstoj dogovora med pravdnima strankama, torej že na podlagi ugotovitve, da je toženec po razvezi zakonske zveze novo stanovanje kupil iz sredstev, ki jih je pridobil s prodajo starega stanovanja kot skupnega premoženja pravdnih strank. V konkretnem primeru namreč novo stanovanje, ki ga je toženec sam kupil po razvezi zakonske zveze, ni bilo financirano le iz sredstev, pridobljenih s prodajo skupnega premoženja pravdnih strank, temveč tudi s kreditom, ki ga je odplačeval le toženec, medtem ko tožnica ni prispevala finančnih sredstev za nakup novega stanovanja. V opisani situaciji bi imela tožnica glede novega stanovanja stvarnopravni zahtevek le v primeru, če bi toženec pri nakupu novega stanovanja ravnal na podlagi njunega dogovora, na podlagi poslovodstva brez naročila ali mandata. Ker temu ni bilo tako (med pravdnima strankama dogovora ni bilo), tožnica na novem stanovanju ni pridobila solastninskega deleža in njen stvarnopravni zahtevek ni utemeljen.

8. Ker glede na navedeno niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo toženca pa ni bil potreben, saj v ničemer ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, saj je le povzemal ugotovitve prvega sodišča iz sodbe, zato vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.