Jedro

Ni pomembno ali za obogatenega pomeni pridobitev stvari objektivno korist ali ne oziroma ali se je dejansko okoristil s stvarjo ali ne, ali bi se lahko, pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Skratka pomembna je predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je pridobil.

Izrek

I. Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka sodbe tako spremeni, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo in sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 16. 2. 2010, dne 5. 8. 2010 in dne 7. 9. 2010. V delu glede izročitve ključev in uporabnine za osrednji del delavnice kvadrature cca 200 m2 je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo. Zavrnilo je zahtevek tožnice, da ji je toženec dolžan omogočiti soposest in souporabo skupnih nepremičnin in se vzdrževati vsakršnega oviranja dostopa do teh nepremičnin in njihove uporabe (točka 1 izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 16.038,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od dne zapadlosti do plačila (2. točka izreka sodbe). Tožencu je naložilo, da povrne tožnici pravdne stroške v znesku 1.471,97 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (3. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je pritožil toženec. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da temelj tožbenega zahtevka ni podan, kar dokazuje že zavrnitev tožbenega zahtevka, po katerem naj bi bil dolžan toženec tožnici omogočiti soposest in souporabo solastnih nepremičnin. Nadalje pravi, da se je tožnica sama prostovoljno izselila iz skupnega stanovanja. Določilo 198. člena OZ, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, zahteva, da ima toženec korist – torej, da se poveča premoženje tistega, ki je uporabljal stvar delno ali v celoti. Take koristi ni moč računati na način, kot je bilo to v tej pravdi. Solastno premoženje se ni spremenilo, zato bi prišla v poštev kvečjemu uporaba 190. člena OZ. Za neupravičeno pridobitev pa morajo biti izpolnjeni pogoji, kar v tem primeru ni bilo ustrezno dokazano. Tožnica bi bila upravičena od toženca terjati le škodo, če bi dokazala, da res po njegovi krivdi ni mogla koristiti solastnih nepremičnin. Zaključek sodišča, da se je tožnica morala izseliti, ne drži. Iz podatkov spisa je razvidno, da toženec ni nasprotoval vrnitvi tožnice v stanovanje niti ji ni odrekel pravice do souporabe zidanice in vinograda. Tožnica razpolaga s ključi, v kolikor jih pa nima, jih je toženec pripravljen izročiti. Želi pa, da tožnica izjavi, da ne bo odnašala skupnih stvari iz hiše in zidanice. Take izjave ne želi dati. Višina koristi kot jo je izračunal izvedenec K., ni pravilno izračunana. Korist bi bila lahko, če bi bil temelj, najemnina za poslovne prostore ,kolikor je prejel toženec za obe pravdni stranki. Druge koristi ni imel. Tožnica pa je sicer tudi formalno razpolagala s ključi od 13. 4. 2010, kar pomeni, da neupravičeno uveljavlja plačilo uporabnine za čas od aprila do vključno julija 2010. Neutemeljen je tudi obrestni zahtevek in tudi spremembe tožbe niso bile pravilno dopuščene. Sodišče je tudi nepravilno priznalo tožnici vse stroške postopka.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitve prvega sodišča, da tožničina izselitev ni bila prostovoljna, pač pa posledica dejstva, da je bil toženec do nje že dolgo fizično in psihično nasilen. Da je temu tako, izhaja tako iz izpovedi tožnice (zaradi nasilja se je zatekla v varno hišo, sedaj živi pri sestri, nasilje so že v letu 2000 in 2003 prijavili sosedje, v letu 2008 pa sin pravdnih strank), kot zaslišanih prič B. in M. M., izhaja pa tudi iz poročila CSD Trebnje in kazenskega spisa. Povedano zavrača oziroma negira nasprotne navedbe toženca v pritožbi. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi oziroma verjame tožnici, da se kljub izjavam toženca, da se tožnica lahko vrne, boji vrniti v hišo. Kljub temu, da sta tožnica in toženec solastnika nepremičnin (hiše in delavnice, vikenda in vinograda, gozda in njive), svoje solastnine tožnica tako ne more uživati. Vse premoženje pravdnih strank uživa toženec. Sodna praksa je že zavzela stališče, da ni pomembno ali za obogatenega pomeni pridobitev stvari objektivno korist ali ne oziroma ali se je dejansko okoristil s stvarjo ali ne, ali bi se lahko, pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Skratka pomembna je predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je pridobil. Tako ni slediti pritožbenim navedbam, da je poudarek (198. člen OZ preje enako 219. člen ZOR) na koristi – povečanju premoženja tistega, ki je uporabljal tujo stvar, kot trdi pritožba.

6. Toženec je tako okoriščen za vrednost najemnine, ker brez pravne podlage uporablja skupno premoženje, zato mora korist vrniti. Toženec se ne strinja z izračunom višine uporabnine, ker ne predstavlja dejanske koristi, ki naj bi jo uporabnik tuje stvari imel. Kot je povedano zgoraj, ne gre za dejansko korist, pač pa za korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari. Sicer pa je toženec zavračal izvedensko mnenje že takoj po prejemu tega, vendar so bile pripombe na mnenje pavšalne. Toženec pa tudi ni predlagal, da bi izvedenec mnenje dopolnil, niti zaslišanje izvedenca. Sodišče je tako upravičeno in pravilno upoštevalo izvedenčev izračun višine uporabnine. Sodišče pa je nadalje upravičeno dosodilo tožnici tudi uporabnino za čas, ko je že razpolagala tudi s ključi stavb, ki so skupno premoženje (april – julij 2010). Kot že zgoraj povedano, toženec še vedno v celoti sam razpolaga s skupnim premoženjem, toženka pa se, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, upravičeno boji vrniti v prejšnji skupni dom.

7. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v to, da je sodišče v postopku dopustilo spremembo tožbe. Tožnica je zaradi poteka časa zahtevala uporabnino, ki se je natekla v mesecih do izdaje sodbe. Od zapadlosti posameznih obrokov pa tožnici gredo tudi obresti (193. člen OZ).

8. Delno pa je utemeljena pritožba v delu glede stroškov postopka na prvi stopnji. Nedvomno je tožnica zoper toženca uveljavljala več zahtevkov. Tekom postopka je enega od zahtevkov umaknila, zahtevek za to, da toženec omogoči soposest in souporabo nepremičnin pa je sodišče zavrnilo. Torej tožnica s tem ni uspela. Uspela pa je z zahtevkom na plačilo uporabnine. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške nastale na prvi stopnji (2. odstavek 154. člena ZPP).

9. Glede pritožbenih stroškov pa je sodišče odločilo, da toženec sam krije stroške pritožbe, saj s pritožbo glede glavne stvari ni uspel, odločitev o stroških pa je postranska stvar.