Jedro

Po 99. členu zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD - lahko oporočitelj prekliče pisno oporoko tudi tako, da jo uniči. Ali je bila oporoka v konkretnem primeru uničena ali ne, je najpogosteje dejansko vprašanje. Če oporoke ni več, ker je fizično ni več, potem je praviloma uničena. Toda uničenje oporoke je tudi izraz volje.

Oporočitelj hoče, da oporoke ni več. Vsebinsko gre za način preklica. V 99. členu ZD je to posebej poudarjeno. Zato preklica ni, če do uničenja pride slučajno, brez volje preklicati oporoko. Po 77. členu ZD ima po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena oporoka učinek veljavne oporoke. To pomeni, da je pri fizičnem uničenju bistvenega pomena ugotovitev, ali je oporočitelj hotel oporoko uničiti. Vprašanje, ali je bila oporoka uničena ali ne, je torej deloma tudi pravno vprašanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožena stranka zahtevala ugotovitev, da je neveljavna oporoka, ki jo je dne 24.3.1978 napravila pok. mati pravdnih strank.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bila oporoka pok. matere, ki je bila strgana na več mestih, najdena na dveh mestih in sicer del med listinami v hiši, drugi del pa v denarnici, ki jo je imela pok. mati pravdnih strank vedno pri sebi. Ker je bila oporoka strgana, bi moralo sodišče ugotoviti, da je bila uničena in tožbenemu zahtevku ugoditi. Strganje oporoke tudi pomeni, da se pok. mati z njeno vsebino ni strinjala. Oporoka je bila napisana pred petnajstimi leti, do svoje smrti pa si je oporočiteljica očitno premislila. Obe sodišči sta glede strganja oporoke naredili napačne zaključke in zaradi tega tožbeni zahtevek pravno napačno kot neutemeljen zavrnili. Reviziji naj se ugodi, obe sodbi pa spremenita tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Podrejeno naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po 99. členu zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD - lahko oporočitelj prekliče pisno oporoko tudi tako, da jo uniči. Ali je bila oporoka v konkretnem primeru uničena ali ne, je najpogosteje dejansko vprašanje. Če oporoke ni več, ker je fizično ni več, potem je praviloma uničena. Toda uničenje oporoke je tudi izraz volje. Oporočitelj hoče, da oporoke ni več. Vsebinsko gre za način preklica. V 99. členu ZD je to posebej poudarjeno. Zato preklica ni, če do uničenja pride slučajno, brez volje preklicati oporoko. Po 77. členu ZD ima po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena oporoka učinek veljavne oporoke. To pomeni, da je pri fizičnem uničenju bistvenega pomena ugotovitev, ali je oporočitelj hotel oporoko uničiti. Vprašanje, ali je bila oporoka uničena ali ne, je torej deloma tudi pravno vprašanje.

V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da je bil original oporoke ves čas v hrambi pri odvetniku, pri katerem je bila pismena oporoka pred pričami (64. člen ZD) sestavljena, izvod oporoke, ki je bil ob zapisu oporoke izročen oporočiteljici in ki ga je oporočiteljica od zapisa dalje (petnajst let) nosila pri sebi, pa je zaradi izrabe papirja razpadel na več delov. V tožbi zatrjevano raztrganje oporoke s strani oporočiteljice tedaj sploh ni bilo ugotovljeno, ravno tako pa tudi ni bilo ugotovljeno, da je oporočiteljica s svojimi ravnanji pokazala jasno in nedvoumno voljo uničiti oporoko, ki je kljub temu, da je bila sestavljena vsaj v dveh izvodih, vsebinsko pomenila le eno oporoko. Odločitev sodišč druge in prve stopnje, ki na več delov razpadlega izvoda oporoke nista opredelili kot uničenje oporoke, je zato pravno pravilna, revizija tožeče stranke, ki se s tako presojo sodišč druge in prve stopnje ne strinja, pa ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve tudi bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), nista zagrešili, kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).