Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnemu materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je v okoliščinah konkretnega primera, ko sta pravdni stranki zemljiški dolg ustanovili zato, da bi izigrali morebitne že obstoječe ali bodoče upnike (zemljiški dolg ima zapadlost 2061), da ne bi mogli poseči po njuni nepremičnini, podlaga temu Aktu v nasprotju z moralo in zato nedopustna, posledično pa je Akt o ustanovitvi zemljiškega dolga ničen (39. člen OZ) in zemljiški dolg nikakor ni bil ustanovljen z namenom, da bi služil kot zavarovanje morebitnih posojil. Pritožba neutemeljeno trdi, da Sporazum o delitvi premoženja zasleduje dopusten cilj, to je pravično delitev skupnega premoženja, vendar pritožbeno sodišče soglaša s pravilnim dejanskim in materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da pri vsebini sporazuma ne gre za pravično delitev premoženja temveč je ob dejstvu, da je tožena stranka prejela vse, tožeča stranka pa nič, podlaga sporazuma nedopustna, ker je bil s sporazumom zasledovan cilj preprečiti upnikom tožeče stranke poplačilo iz premoženja tožeče stranke. Takšen sporazum pa je ničen.

Izrek

I. Pritožba glede izpodbijanih I. do vključno VI. točke izreka sodbe in glede izpodbijane VIII. točke izreka sodbe se zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.855,62 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 344/2020 z dne 11. 11. 2020 izreklo: ″I. Ugotovi se, da je Akt o ustanovitvi zemljiškega dolga, sklenjen v obliki notarskega zapisa notarja S. G. iz Ž., opr. št. SV 835/11 z dne 29. 7. 2011, ki sta ga na nepremičnini z ID znakom ... .../415 ustanovila tožeča stranka in tožena stranka zaradi zavarovanja terjatve v višini 1.000.000,00 EUR z datumom zapadlosti 29. 7. 2061, ničen. II. Ugotovi se, da je neveljavna vknjižba zemljiškega dolga z ID omejitve ... (za zavarovanje terjatve v višini 1.000.000,00 EUR z rokom zapadlosti 29. 7. 2061) pri nepremičnini z ID znakom ... .../415, ki je bila v zemljiški knjigi izvedena pod Dn. št. .../2011 z dne 8. 8. 2011, in se pri tej nepremičnini vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se ta zemljiški dolg pri tej nepremičnini izbriše. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki po stečajni upraviteljici A. L. izročiti zemljiško pismo št. 20/12, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Mariboru na podlagi pravnomočnega sklepa Dn 8000072902/2011 z dne 8. 8. 2011, ki je bil izdan na podlagi notarskega zapisa Akta o ustanovitvi zemljiškega dolga notarja S. G. iz Ž., opr.št. SV 835/11 z dne 29. 7. 2011 za zavarovanje v znesku glavnice 1.000.000,00 EUR na parceli št. .../415 k.o. 992-... IV. Ugotovi se, da je Sporazum o razdelitvi skupnega premoženja in ureditvi drugih medsebojnih pravic in obveznosti, sklenjen v obliki notarskega zapisa notarja S. G. iz Ž., opr. št. SV 1350/12 z dne 15. 11. 2012, ki sta ga sklenila tožeča stranka in tožena stranka, ničen. V. Ugotovi se, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice v korist tožene stranke pri nepremičninah ID znaki ... ..., ... .../1, ... .../1, 980 .../1, 980 .../6 do celote in pri nepremičnini z ID znakom ... .../415 do deleža 1/2 (pri deležu z ID osnovnega položaja ...), ki je bila izvedena pod Dn. št. .../2012 z dne 20. 12. 2012, in se pri navedenih nepremičninah vzpostavi prejšnje stanje tako, da se pri nepremičninah ID znaki ... ...,... .../1, ... .../1, ... .../1, ... 1.../6 ponovno vknjiži lastninska pravica na ime tožeče stranke B. T., ..., P., EMŠO ..., do celote (1/1), in da se pri nepremičnini z ID znakom ... .../415 ponovno vknjiži lastninska pravica na ime tožeče stranke B. T., ..., P., EMŠO ..., do deleža 1/2. VI. Tožena stranka je dolžna izprazniti nepremičnino z ID znakom parcela ... ... in stavbo z ID znakom stavba ... ..., ki stoji na tej parceli na naslovu ..., P., ter jo prostega oseb in stvari izročiti v stečajno maso tožeče stranke. VII. Ugotovi se, da je neveljavna vknjižba služnosti stanovanja z ID omejitve ... pri nepremičnini z ID znakom ... .../415, ki je bila v korist tožeče stranke B. T. v zemljiški knjigi izvedena pod Dn. št. .../2012 z dne 20. 12. 2012 in se pri navedeni nepremičnini vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se navedena služnost stanovanja pri tej nepremičnini izbriše. VIII. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje povrniti stroške postopka v znesku 10.246,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ Dejstva zatrjevana pred sodiščem prve stopnje (povzeta iz obrazložitve izpodbijane sodbe)

2. Tožeča stranka je trdila: (-) da je 29. 7. 2011 sklenila notarski zapis Akta o ustanovitvi zemljiškega dolga opr. št. SV 834/11 na nepremičninah parc. št. ..., .../1, .../1, .../1, .../6, vse k.o. ... A., katerih lastnica je do celote za zavarovanje dolga v znesku 350.000,00 EUR z zapadlostjo 29. 7. 2061; (-) da sta istega dne s toženo stranko sklenili notarski zapis Akta o ustanovitvi zemljiškega dolga opr. št. SV 835/11 pri nepremičnini parc. št. .../415 k.o. ... P., katere lastnika sta vsak do ½, za zavarovanje dolga v znesku 1.000.000,00 EUR z zapadlostjo 29. 7. 2061; (-) da sta s toženo stranko 15. 11. 2012 sklenili notarski zapis Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja in ureditvi drugih medsebojnih pravic in obveznosti opr. št. SV 1350/12, iz katerega izhaja, da sta zunajzakonska partnerja, ki ne živita več na istem naslovu in sta si premoženje razdelila tako, da je tožena stranka prejela vse nepremičnine, in sicer tako parcele v k.o. ..., ki so bile posebno premoženje tožeče stranke, kot tudi parcelo v k.o. P., ki je njuno skupno premoženje, tožeča stranka pa je obdržala 95,0555 % poslovni delež v družbi G. d.o.o. in pravico dosmrtnega bivanja v hiši na parc. št. .../415 k.o. ... P.; (-) da se je 21. 6. 2013 začel postopek prisilne poravnave nad družbo G. d.o.o., dne 6. 5. 2014 pa je bil nad družbo začet stečajni postopek; (-) da je 21. 6. 2017 bil nad tožečo stranko začet postopek osebnega stečaja; (-) da so Akta o ustanovitvi zemljiških dolgov (SV 834/11 in 835/11) in Sporazum SV 1350/12 bili sklenjeni v škodo stečajnih upnikov oziroma v škodo stečajne mase tožeče stranke in da je tožeča stranka bila že v letih 2010 in 2011 zadolžena in insolventna, zaradi česar so bili v teku tudi izvršilni postopki zaradi izterjave 21.196,72 EUR ( In 239/2010) in 70.000,00 EUR ( In 85/2011), zato je tožeča stranka skupaj s toženo stranko ustanovila zemljiški dolg za zavarovanje fiktivnih terjatev, saj nikoli nista prejeli zneska 350.000,00 EUR ali 1.000.000,00 EUR, posledično sta akta o ustanovitvi zemljiškega dolga nična, saj zasledujeta nemoralen cilj in imata nedopustno podlago; (-) da je svoje posebno nepremično premoženje, ki ga je dobila kot darilo od staršev, obremenila z zemljiškim dolgom in ga nato odsvojila toženi stranki, v zameno pa je obdržala poslovni delež družbe, nad katero se je po sedmih mesecih začel postopek prisilne poravnave in nato stečaj, tako da je poslovni delež bil brez vrednosti, saj je bila družba G. d.o.o. ob sklenitvi Sporazuma insolventna; (-) da je sama na podlagi Sporazuma pridobila le pravico dosmrtnega užitka stanovanja v hiši na parceli št. .../415 k.o. P., ki je bilo skupno premoženje pravdnih strank, kar očitno dokazuje nedopusten nagib pri sklepanju Sporazuma; (-) da zunajzakonska skupnost nikoli ni razpadla, saj s toženo stranko še zmeraj skupaj živita na naslovu B., kjer ima tožena stranka prijavljeno stalno prebivališče, tožeča stranka pa ima tam dosmrtni užitek stanovanja; (-) da za primer, če sodišče ne bi ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja, podredno izpodbija sklenjen Sporazum; (-) da sta s toženo stranko Akt o ustanovitvi zemljiškega dolga sklenili dne 29. 7. 2011, po vložitvi predloga za vpis druge hipoteke v zemljiško knjigo na podlagi sklepa In 85/2011 z dne 12. 5. 2011, ker sta se s toženo stranko zavedali možnosti nadaljnjih izvršilnih postopkov in zato ustanovili zemljiški dolg za zavarovanje fiktivne terjatve, da bi onemogočili novim upnikom poseganje na nepremičnine; (-) da je imela na dan 23. 1. 2014 dolg do N. d.d. že v znesku 208.124,35 EUR, že v trenutku ustanovitve zemljiških dolgov in Sporazuma pa je bila prezadolžena, saj je imela neplačan kredit v večjem znesku, obstoj dolgov pa kaže na nedopustnost kavze aktov o ustanovitvi zemljiških dolgov in Sporazuma; (-) da je imela prijavljeno skupno gospodinjstvo od 27. 6. 1984 do 26. 10. 2011, skupaj pa je s toženo stranko živela tudi po tem datumu, zato ne drži, da bi življenjska skupnost razpadla v letu 2009, nikoli se s toženo stranko nista razšla in kot zunajzakonska partnerja živita skupaj v novi hiši na naslovu ...; (-) da je bila parcela št. 326/415 k.o. ... P. kupljena v času trajanja zunajzakonske skupnosti in predstavlja njuno skupno premoženje, hiša je bila zgrajena s skupnimi sredstvi, pridobljenimi z delom, oba sta bila zaposlena in prejemali plačo, krediti so bili skupni krediti, če so bili namenjeni skupni gradnji in četudi je kredit odplačevala tožena stranka, ga je odplačevala iz skupnih sredstev, saj plače (in drugi prihodki iz dela) zunajzakonskih partnerjev predstavljajo skupno premoženje; (-) da je parcelo št. ... k.o A. dobila na podlagi darilne pogodbe od strica, zato gre za njeno posebno premoženje, na tej parceli stoji hiša z ocenjeno vrednostjo 55.990,00 EUR, preostale parcele v k.o. A. (št. .../1, .../1, .../1 in .../6), ki so bile pridobljene na podlagi prodajne pogodbe in predstavljajo skupno premoženje pa v naravi predstavljajo travnik in gozd v skupni vrednosti 3.324,00 EUR; (-) da je dva meseca pred začetkom stečajnega postopka (6. 5. 2014) nad G. d.o.o. svoj 95,06 % poslovni delež brezplačno odsvojila sinu J. T.; (-) da je imela na dan 23. 1. 2014 dolg do upnika N. d.d. na podlagi Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 20/03 DKDEV z dne 25. 9. 2003 v znesku 208.124,35 EUR, kar izhaja iz sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 22941/2014 z dne 26. 2. 2014, sklepa o predhodni odredbi Okrožnega sodišča v Celju P 295/2014 z dne 2. 6. 2014, sodbe Okrožnega sodišča v Celju P 295/2014 z dne 18. 4. 2016, sodbe Višjega sodišča v Celju Cp 609/2016 z dne 2. 3. 2017 in da je kreditni dolg do višine 184.240,00 EUR poplačala družba G. d.o.o., ki je k Pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 20/03 DKDEV z dne 25. 9. 2003 pristopila kot solidarni porok, N. d.d. je bila marca 2017 poplačana iz prodaje nepremičnin v znesku 184.240,00 EUR, sama pa tega dolga ni niti delno poplačala, zato je N. d.d. še odprto razliko dolga 50.739,17 EUR prijavila v postopku njenega osebnega stečaja.

3. Tožena stranka je trdila: (-) da je bila tožeča stranka v začetku leta 2012 plačilno in pridobitno sposobna, saj je v enem letu po začetku izvršilnih postopkov poravnala dolg v višini 91.196,72 EUR, zaradi česar sta bili izbrisani zaznambi izvršbe; (-) da je do leta 2014 tožeča stranka opravljala poslovodno funkcijo v družbi G. d.o.o., kar vse kaže, da je imela tožeča stranka v letu 2010 in 2011 vir dohodkov, s katerimi je leta 2012 plačala svoje obveznosti; (-) da tožeča stranka neutemeljeno zahteva ugotovitev ničnosti Akta o ustanovitvi zemljiškega dolga SV 835/11 tudi za lastniški zemljiški dolg, ki ga je ustanovila tožena stranka na svoji 1/2 nepremičnine v k.o. P., ker s tem brez pravne podlage posega v pridobljeno stvarno pravico tožene stranke, da pa se strinja, da ne obstajajo terjatve, ki naj bi bile zavarovane z zemljiškim dolgom; (-) da sta s tožečo stranko bila izven zakonska partnerja od leta 1978 do leta 2009, rodili so se trije otroci (1978 mrtvorojen, 1981 in 1994), do konca leta 2009 sta živela z družino pri starših tožene stranke na naslovu ..., 16. 3. 1998 sta kupila nepremičnino ID znak ... .../415, vsaka do ½ celote, gradnjo hiše je pretežno oziroma v večji meri financirala sama iz svojih mesečnih prihodkov in z najemom posojil pri takratni Banki ... d.d. in skupna vrednost investicijskih stanovanjskih posojil od leta 2003 dalje znaša več kot 30.000 EUR, ki jih je nedavno odplačala izključno sama, veliko gradbenih del na stanovanjski hiši je opravil sin J. T., pred vselitvijo ji je oče podaril 10.000 EUR, kar je porabila za nakup otroške sobe; (-) da so se prva večja nesoglasja pričela že leta 2005, konec leta 2009 sta se s tožečo stranko dokončno razšla in z obema otrokoma se je preselila v novo zgrajeno hišo na naslovu ..., 15. 11. 2012 sta formalno uredili premoženjsko razmerje; (-) da je 9. 1. 1980 tožeča stranka nepremičnino parc. št. .../0 k.o. A. kupila od I. K. in je ni podedovala niti je ni dobila kot darilo, da sta 16. 3. 1998 na podlagi kupoprodajne pogodbe kupili parcelo .../142 k.o. ... (sedaj ... .../415), vsaka do ½, da je 15. 11. 2001 tožeča stranka od B. B. in D. kupila parcele v k.o.... (par. št. .../1,.../1 in .../1), večino kupnine je zagotovila tožena stranka, zato nepremičnina ne predstavlja posebnega premoženja tožeče stranke, dobljenega na podlagi darilne pogodbe, da je 7. 4. 2003 tožeča stranka kupila od J. G. parcelo v k.o. ... (parc. št. .../6), pri čemer je del denarnih sredstev zagotovila tudi tožena stranka, da je 28. 4. 2003, 20. 4. 2004 in 18. 5. 2005 tožeča stranka kupila osnovni kapital v skupni višini 296.375,00 EUR oziroma 95,05 % poslovni delež v družbi G. d.o.o., denarna sredstva je pridobila na podlagi kredita, ki ga je tudi odplačevala tožeča stranka; (-) da ji prihodki tožeče stranke iz zaposlitve niso poznani, prepričana pa je, da je imela bistveno višje in redne mesečne prihodke; (-) da je v času trajanja izvenzakonske zveze bilo celotno breme vzgoje, varstva in preživljanja obeh otrok na toženi stranki, tožeča stranka je bila pogosto zdoma in se za preživljanje otrok nikoli ni zanimala, niti ni finančno prispevala k preživljanju otrok in drugim stroškom, ki jih ima vsaka družina; (-) da sta zaradi vsega navedenega razdelili skupno premoženje na način, kot je določeno v notarski listini SV 1350/12 z dne 15. 11. 2012 in sporazum ne more biti ničen, saj sta s tožečo stranko pošteno in razumno ocenili vsaka svoj prispevek k nastanku skupnega premoženja, tožeča stranka je za 95,05 % poslovni delež v družbi G. d.o.o. plačala znatna finančna sredstva in je poslovni delež nominalno znašal 296.375,00 EUR, takšne vrednosti vse nepremičnine skupaj ne dosegajo, kar dodatno kaže na dejstvo, da sta pravdni stranki zasledovali čim bolj pravično delitev skupnega premoženja; (-) da je osebno služnost zahtevala tožeča stranka v zameno za podpis Sporazuma v notarski obliki, vendar osebne služnosti ni izvrševala niti en dan, zato tožena stranka pripoznava tožbeni zahtevek v tem delu, saj ima tudi sama interes, da se osebna služnost izbriše iz zemljiške knjige; (-) da na podlagi določil ZFPPIPP pravno varstvo upnikov ni podano, saj 15. 11. 2012 pravdni stranki že dlje časa nista bili več ožje povezani osebi, saj je zakonska zveza razpadla konec leta 2009 in ni podan objektivni izpodbojni pogoj, to je , da bi tožena stranka prejela premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti nasprotno izpolnitev, ker je v pretežni meri ustvarila in plačala nepremično premoženje, zato je logično, da ji je pripadlo to premoženje, izkazan pa ni niti subjektivni izpodbojni pogoj, saj ni vedela niti ni mogla vedeti v kakšni finančni situaciji je njen bivši partner, ko se je sklepal Sporazum o delitvi skupnega premoženja, saj od konca leta 2009 ni več živela s tožečo stranko v izven zakonski skupnosti.

Posebne procesne okoliščine v zadevi

4. Tožeča stranka je med postopkom delno umaknila tožbo na ugotovitev ničnosti akta o ustanovitvi zemljiškega dolga SV 834/11 in izbrisno tožbo, ker poseduje zemljiško pismo, na podlagi katerega je bila v zemljiški knjigi izbrisana vknjižba zemljiškega dolga. Razširila pa je tožbeni zahtevek tako, da od tožene stranke zahteva izročitev zemljiškega pisma št. 20/12, ki je bilo izdano in vročeno dne 9. 10. 2012. 5. Sodišče prve stopnje pojasnilo, da je v navedeni zadevi že odločilo s sodbo in sklepom I Pg 446/2017 z dne 4. 12. 2019 . Sodba je bila s sklepom Višjega sodišča v Celju Cpg 51/2020 z dne 1. 7. 2020 razveljavljena v II., III., in IV. točki izreka in v navedenem obsegu vrnjena prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Iz sklepa Višjega sodišča izhaja, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP s tem, ko je ugotovilo, da je po sporazumu o delitvi skupnega premoženja tožena stranka sicer prejela premoženje tožeče stranke kot to določa drugi odstavek 271. člena ZFPPIPP, vendar ga naj ne bi prejela brez nasprotne izpolnitve. Navedeni razlogi so po oceni višjega sodišča nejasni in v nasprotju sami s sabo ter se ne dajo preizkusiti. Sodišče prve stopnje je po oceni višjega sodišča zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni izjavilo o navedbah tožeče stranke, da je sporazum ničen, ker je tožena stranka vedela za tožnikove finančne težave in mu je s sklenitvijo sporazuma pomagala izigrati upnike. Prejelo je navodila, da mora v ponovljenem postopku odpraviti ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in se opredeliti do vseh navedb pravdnih strank z jasnimi nedvoumnimi razlogi, pri tem pa na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabiti materialno pravo ob upoštevanju sodne prakse glede ničnosti in izpodbojnosti sporazumov o delitvi skupnega premoženja med zakonci v primeru osebnega stečaja, da ne bi prišlo do arbitrarne presoje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje tudi odloči, če obstojijo pogoji za izdajo delne sodbe na podlagi pripoznave, glede na to, da je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe služnosti stanovanja.

Presoja sodišča prve stopnje

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek tožeče stranke in sicer v delu, ki določa, da je neveljavna vknjižba služnosti stanovanja z ID omejitve ...... pri nepremičnini z ID znakom ... .../415, ki je bila v korist tožnika B. T. v zemljiški knjigi izvedena pod Dn št. 292189/2012 z dne 20. 12. 2012 in se pri navedeni nepremičnini vzpostavi prejšnje zemljiško knjižno stanje tako, da se navedena služnost stanovanja pri tej nepremičnini izbriše. Ker je tožena stranka pripoznala navedeni zahtevek tožeče stranke, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 316. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave, saj so zato izpolnjeni zakonsko določeni pogoji. Ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Prav tako ni ugotoviti razlogov zaradi katerih bi bilo potrebno izdajo sodbe na podlagi pripoznave odložiti kot navaja tretji odstavek 316. člena ZPP. Tožena stranka delne pripoznave zahtevka tudi ni preklicala v svoji izpovedi, niti tekom tega postopka (četrti odstavek 316. člena ZPP). Glede na izpolnjene zakonsko določene pogoje po prvem odstavku 316. čl. ZPP, je sodišče izdalo delno sodbo zaradi pripoznave.

7. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 7. 2. 2018, ki jo je sodišče prejelo dne 12. 2. 2018, dopolnila (razširila) tožbeni zahtevek tako, da od tožene stranke zahteva izročitev zemljiškega pisma pod opr. št. 20/2012, ki je bilo toženi stranki izdano dne 9. 10. 2012 na podlagi Akta o ustanovitvi zemljiškoknjižnega dolga S. G. iz Ž. opr. št. SV 835/11 in na izselitev tožene stranke iz parcele štev. ... k.o. ... ... Kot izhaja iz navedb tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 26.3.2018, s katero je ta odgovorila med drugim tudi na navedbe o razširitvi tožbe, ni razbrati, da bi tožena stranka nasprotovala spremembi tožbe s postavitvijo dodatnega zahtevka, saj se je spustila v obravnavanje le tega. Sodišče je glede na navedeno in glede na smotrnost dokončne ureditve razmerja med pravdnima strankama, dopustilo razširitev tožbe s postavitvijo dodatnega zahtevka (185. člen ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da tožeča stranka zatrjuje, da sta pravdni stranki z namenom oškodovanja upnikov in v škodo stečajne mase tožnika sklenili Akt o ustanovitvi zemljiškega dolga opr. št. 835/11 z dne 29. 7. 2011 in Sporazum o razdelitvi skupnega premoženja in ureditvi drugih medsebojnih pravic in obveznosti z dne 15. 11. 2012 (v nadaljevanju: Sporazum o razdelitvi skupnega premoženja), ki sta oba nična, saj sta ju sedaj pravdni stranki sklenili z nedopustno podlago po četrtem odstavku 39. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) - z namenom oškodovanja, izigranja upnikov. Tožeča stranka je s sklenitvijo spornega sporazuma izgubila vse svoje nepremičnine z namenom oškodovanja, izigranja upnikov, kar kaže tudi nedopusten nagib pri sklepanju navedenih poslov (drugi odstavek 40. člena OZ).

9. Podredno tožeča stranka na podlagi določil 269. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) izpodbija pravno dejanje stečajnega dolžnika- sklenitev sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja. Na podlagi posebnih pravil o izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj iz 391. člena ZFPPIPP je v postopku osebnega stečaja obdobje izpodbojnosti zadnjih pet let pred uvedbo postopka osebnega stečaja za :l) za pravne posle, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro osebe, ki ima v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe in za 2) pravna dejanja stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti (pravna dejanja iz drugega odstavka 271 člena ZFPPIPP), in sicer ne glede na to ali je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (drugi odstavek 391. člena ZFPPIPP).

10. Sodišče prve stopnje je glede obstoja in trajanja zunajzakonske skupnosti ugotovilo naslednje dejansko stanje in razsodilo: (-) da sta 29. 7. 2011 pravdni stranki pri notarju S. G. iz Ž. sklenili notarski zapis Akta o ustanovitvi zemljiškoknjižnega dolga opr. št. SV 835/11 zaradi zavarovanja dolga v višini 1.000.000,00 EUR z zapadlostjo 29. 7. 2061. Dolg sta zavarovali z ustanovitvijo zemljiškoknjižnega dolga pri nepremičnini parc. št. ../415 k.o. ... - ..., katere lastnika sta bila vsak do 1/2. Zemljiško knjižni dolg je bil vknjižen v zemljiški knjigi 8.8.2011 pod Dn št. 8000072902/2011; (-) da sta 15. 11. 2012 pravdni stranki pri notarju S. G. iz Ž. sklenili še sporazum o razdelitvi skupnega premoženja in ureditvi drugih medsebojnih pravic in obveznosti, v obliki notarskega zapisa, opr. št. SV 1350/12; (-) da se je 20. 12. 2012 tožena stranka vknjižila v zemljiški knjigi kot izključna lastnica nepremičnin, ki jih je prejela na podlagi sporazuma; (-) da se je 21. 6. 2013 na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju St 1132/2013 začel postopek prisilne poravnave nad družbo G. C. d.o.o., nato pa na podlagi sklepa istega sodišča St 1332/2013 z dne 6. 5. 2014 stečajni postopek; (-) da se je nad tožečo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 2045/2017 z dne 21. 6. 2017 začel postopek osebnega stečaja; (-) v zvezi z obstojem in trajanjem zunajzakonske skupnosti je ugotovljeno, da sta pravdni stranki postali par leta 1976, leta 1979 se je rodil T. T. (mrtvorojen), da se je okrog leta 1978 oziroma 1979 tožeča stranka preselila k toženi stranki na naslov ..., kjer je tožena stranka živela s starši, tožeča stranka je prebivališče na tem naslovu prijavila 27. 6. 1984 po rojstvu (drugega) sina, leta 1994 se je rodila še hčerka K. T.; (-) da je pri gradnji stanovanjske hiše tožeča stranka bolj malo pomagala, finančno ni pomagala;(-) da se je tožena stranka skupaj s hčerko preselila v novo hišo leta 2009, tožeča stranka pa se v novo hišo ni preselila; (-) da so se leta 2006 začela med pravdnima strankama večja trenja, skupaj sta sicer živeli, vendar le kot navidezna partnerja; (-) da je tožena stranka takrat pripravila predlog Sporazuma za razdelitev premoženja, vendar ga tožeča stranka ni hotela podpisati; (-) da iz Sporazuma o ugotovitvi skupnega v izvenzakonski skupnosti pridobljenega nepremičnega premoženja in poslovnih deležev z dne 12. 6. 2006 izhaja, da znaša delež vsakega od partnerjev na nepremičninah in poslovnem deležu družbe G. d.o.o. ena polovica, vendar tožeča stranka za takšno delitev skupnega premoženja ni bila zainteresirana, saj se je v celoti posvečala delovanju družbe in ni želela, da bi jeza tožene stranke povzročila težave v poslovanju družbe; (-) da sta pravdni stranki soglasno izpovedali, da je leta 2009 zunajzakonska skupnost prenehala,trajala pa je od leta 1979; (-) da sta pravdni stranki 15.11.2012 podpisali Sporazum o razdelitvi skupnega premoženja, v sporazumu sta pravdni stranki zapisali, da sta na dan podpisa sporazuma zunajzakonska partnerja, vendar ne živita več na istem naslovu, s sporazumom je tožena stranka pridobila nepremičnine v k.o. ... in k.o. ..., tožeča stranka po celoten poslovni delež v družbi G. d.o.o. in služnostno pravico uporabe stanovanja.

11. Sodišče prve stopnje je glede premoženjsko finančnega stanja tožeče stranke ugotovilo in razsodilo:(-) da je tožeča stranka že v letu 2010 in 2011 imela dolgove po sklepih o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu, In 239/2010 (hipoteka ID ...) in In 85/2011 (hipoteka ID ...) v skupni vrednosti 91.196,72 EUR, vendar je ta dolg je poravnala; (-) da je tožeča stranka kot B. T. s.p. dne 25. 9. 2003 sklenila Pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 20/03-DKDEV v višini 282.444,87 EUR z mesečnim obrokom 3.620,00 EUR in rokom vračila 1. 10. 2010, na dan 29. 7. 2011 in 15. 11. 2012 je dolg tožeče stranke iz naslova kreditne pogodbe tako znašal 130.358,52 EUR in zamudne obresti v višini 2.564,31 EUR in na dan 15. 11. 2012 130.358,52 EUR in zamudne obresti v višini 17.934,60 EUR, med tem ko terjatev, ki jo je N. d.d. priglasila v postopku osebnega stečaja tožnika v višini 21.894,00 EUR izhaja iz pravnomočne obsodilne kazenske sodbe iz leta 2014; (-) da so dohodki tožeče stranke v letu 2011 znašali 41.815,58 EUR (mesečno cca 3.484,63 EUR) in v letu 2012 35.228,76 EUR (mesečno cca. 2.935,73 EUR) in je tožeča stranka v tistem času opravljala funkcijo direktorja družbe G. d.o.o.. , toda plače mu niso bile redno izplačane, kar je razvidno iz njegove prijave terjatve v stečajni postopek družbe G. d.o.o., St 1132/2013 (končni seznam prijavljenih terjatev z dne 11.3.2015 in tožeča stranka dolga v višini 130.358,52 EUR ni bila sposobna takrat poravnati in je bila prezadolžena, ne glede na dejstvo, da je bil dolg upnikov H. in P. poplačan; (-) da je tožeča stranka bila v času sklepanja sporazuma in akta o ustanovitvi zemljiškoknjižnega dolga že prezadolžena; (-) da je dolg iz Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 20/03-DKDEV v skupnem znesku 184.240,00 EUR 19. 5. 2017 je poravnal porok, družba G. d.o.o., dolg v višini 50.739,17 EUR pa je v stečajni postopek tožnika prijavila upnica ... banka ...; (-) da je družba G. d.o.o. bila že v letu 2011 v slabem finančnem stanju, saj je izkazovala izgubo, ki se je v letu 2012 še povečala, prav tako tudi v letu 2013 , kar se je odrazilo dne 21.6.2013 z uvedenim postopkom prisilne poravnave nad družbo, kasneje 6.5.2014 pa še s stečajem družbe.

12. Sodišče prve stopnje je glede zemljiškega dolga ugotovilo naslednje dejansko stanje in razsodilo:(-) da iz notarskega zapisa SV 835/11 z dne 29. 7. 2011 izhaja, da sta pravdni stranki ustanovili zemljiškoknjižni dolg v znesku glavnice 1.000.000,00 EUR na nepremičnini parc. št. .../415 k.o. ... ... (stanovanjska hiša na ...), katere solastnika sta bila vsak do ½, zemljiški dolg sta ustanovila skupno, na podlagi navedenega akta je Okrajno sodišče v Mariboru izdalo zemljiško pismo z opr. št. 20/12, ki sta ga pravdni stranki dvignili pri naslovnem sodišču dne 9. 10. 2012, kar je razvidno iz potrdila o dvigu zemljiškega pisma; (-) da med pravdnima strankama ni sporno, da terjatve, ki bi naj bile zavarovane z zemljiškim dolgom, ne obstajajo; (-) da je tožeče stranka izpovedal, da je ustanovil zemljiški dolg kot jamstvo, da se je lahko zadolževal; (-) da iz izpovedi tožene stranke izhaja, da je sin ugotovil, da je bil vpisan nek dolg na nepremičnini tožnika in sicer dolg gospoda P., nakar je kontaktirala tožečo stranko, ki je zagotovil, da bo stvari uredil in je na ustanovitev zemljiškoknjižnega dolga pristala, četudi je njuna zunaj zakonska zveza razpadla že leta 2009, ker še nista razdelila premoženja in ker je ugotovila, da je na nepremičnini dolg gospoda P. in naj bi bila to neke vrste zaščita v tistem času;(-) da je glede na že ugotovljeno prezadolženost tožeče stranke v času ustanovitve spornega zemljiškega dolga in nesporno ugotovljeno dejstvo, da sta upnika M. P. in D. H. v izvršilnih postopkih zoper tožečo stranko v letu 2010 in 2011 zaradi zavarovanja denarne terjatve vknjižila hipoteke in zaznambo izvršbe pri nepremičninah v lasti tožeče stranke, s čimer je bila seznanjena tudi tožena stranka, zaključiti, da sta pravdni stranki ustanovili sporni zemljiški dolg, da bi obvarovali nepremičnine pred nadaljnjimi posegi novih upnikov; (-) da je tožeča stranka v tistem trenutku imela dolgove po sklepih Okrajnega sodišča v Žalcu In 239/2010 (hipoteka ID ...) in ln .../2011 (hipoteka ID ...), zaradi zavarovanja terjatve po navedenih sklepih o izvršbi sta v zemljiški knjigi bili vknjiženi dve hipoteki na parc. št. .../1, .../6, .../1, .../1, 1657 vse k.o. ... ..., iz zgodovinskega izpiska za parc. št. ... k.o. ... ... izhaja, da je bila na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Žalcu In 239/2010, z dne 21. 12. 2010 v korist upnika M. P. zaradi zavarovanja njegove terjatve vknjižena prva hipoteka 22. 12. 2010, izbrisana pa 28. 4. 2011, druga hipoteka pa vknjižena 12.5.2011 in izbrisana dne 2. 4. 2012, pravdni stranki sta sporni zemljiški dolg ustanovili 29. 7. 2011, torej neposredno po vložitvi predloga za izbris prve hipoteke in po vložitvi predloga za vpis druge hipoteke; (-) da je tožeča stranka na dan 29. 7. 2011 po pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 20/03-DKDEV z dne 25. 9. 2003 bila dolžna znesek 130.358,52 EUR in obresti v višini 2.564,31 EUR, na dan sklenitve spornega sporazuma dne 15. 11. 2012 pa 130.358,52 EUR in obresti v višini 17.943,60 EUR; (-) da je tožeča stranka bila prezadolžena in tega se je zagotovo zavedala, kakor tudi možnosti, da lahko novi upniki posežejo po nepremičnem premoženju; (-) da časovno sosledje dogodkov: poseg upnikov P. in H. na nepremičnine tožnika, seznanitev tožene stranke z vpisanima hipotekama upnikov tožnika na njegove nepremičnine, ustanovitev zemljiškoknjižnega dolga, poravnava dolgov obeh upnikov (P. in H.), ter 15. 11. 2012 sklenjen sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja pravdnih strank, nato pa manj kot šest mesecev po sklenitvi sporazuma prisilna poravnava, kasneje še stečaj družbe G. d.o.o., tri leta za tem pa še stečaj tožnika, kakor tudi izpoved tožene stranke, da je bil sporni zemljiškoknjižni dolg ustanovljen, takoj po tem, ko je ugotovila, da je bil na nepremičnini vpisan dolg gospoda P., jasno kaže namen pravdnih strank, da bi z ustanovitvijo zemljiškoknjižnega dolga zavarovala svoje nepremično premoženje in preprečila oziroma onemogočila novim upnikom, da bi z izvršbami še posegali po nepremičninah; (-) akt o ustanovitvi zemljiškoknjižnega dolga ima nedopustno podlago (četrti odstavek 39. člena OZ); (-) ugovor tožene stranke, da s tožbenim zahtevkom na ugotovitev ničnosti akta o ustanovitvi zemljiškega dolga SV 835/11, ki ga je tožena stranka ustanovila na svoji ½ nepremičnine v k.o. ... ter z zahtevkom na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, brez pravne podlage posega v pridobljeno stvarno pravico tožene stranke, za kar niti nima izkazanega pravnega interesa (za izbris in razveljavitev vknjiženega zemljiškega dolga na polovici nepremičnine v k.o. ..., v lasti tožene stranke, ni utemeljen; (-) iz Akta o ustanovitvi zemljiškega dolga izhaja, da sta pravdni stranki sporni zemljiški dolg ustanovili skupno, kar potrjuje tudi potrdilo o dvigu zemljiškega pisma, ki sta ga podpisali obe stranki, iz potrdila izhaja, da je bilo izdano le eno zemljiškoknjižno pismo št. 20/12, z ustanovitvijo zemljiškoknjižnega dolga št. SV 835/11, je bila z zemljiškim dolgom v znesku 1.000.000,00 EUR obremenjena nepremičnina hiša na P. na parc. št. .../415 k.o. in zemljiško pismo se nahaja v posesti tožene stranke;(-) da neobstoj terjatve, ki bi bila z zemljiškim dolgom zavarovana in izpoved tožene stranke jasno kažejo, da tožena stranka ni imela nobene realne potrebe po ustanovitvi zemljiškega dolga na navedeni nepremičnini, temveč je pristala na ustanovitev, ker skupno premoženje še ni bilo razdeljeno in je celoten zemljiški dolg bil ustanovljen z namenom preprečiti novim upnikom tožeče stranke, da bi posegali po skupnem premoženju pravdnih strank, ki sicer nista živeli več v zunaj zakonski skupnosti, nista pa še razdelili skupnega premoženja; (-) da je razlog za ustanovitev spornega zemljiškega dolga bil skupen in sicer da se onemogoči novim tožnikovim upnikom poseganje po nepremičnem premoženju, kar pa je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnim načelom (39. člen OZ) in ker je bil zemljiški dolg ustanovljen skupno kot en pravni posel, je podlaga torej nedopustna za celoten posel in je kot tak ničen v celoti in ne glede na to, da gre za enostranski pravni posel, je po oceni sodišča ta v celoti ničen, saj je ustanovljen z enotnim namenom izigravanja upnikov; (-) podan je pravni interes tožeče stranke za tožbo (181. člen ZPP);(-) zemljiško pismo, ki ga je sodišče izdalo, je prevzela tožena stranka in se nahaja v njeni posesti in je utemeljen zahtevek tožeče stranke na izročitev zemljiškega pisma, ki se nahaja v posesti tožene stranke, ker je v skladu z drugim odstavkom 200. člena Stvarnopravnega zakonika možno opraviti izbris zemljiškega dolga samo ob predložitvi zemljiškega pisma, utemeljen pa je tudi zahtevek na izbris zemljiškoknjižnega dolga pri nepremičnini z ID znakom... .../415, ki je bila v zemljiški knjigi izvedena pod Dn.št. 8000072902/2011 z dne 8. 8. 2011. 13. Sodišče prve stopnje je v zvezi s Sporazumom o delitvi premoženja ugotovilo naslednje dejansko stanje in presodilo:(-) da sta pravdni stranki 15. 11. 2012 v obliki notarskega zapisa sklenili tudi sporazum SV 1350/12 pri notarju S. G. s katerim sta si premoženje razdelili tako, da je toženka prejela nepremičnine in sicer parcele v k.o. ..., ki so bile posebno premoženje tožnika in tudi parcelo v k.o. ..., ki je njuno skupno premoženje, tožnik je obdržal celotni poslovni delež v družbi G. d.o.o., na podlagi sklenjenega sporazuma je pridobil tudi pravico do dosmrtnega bivanja v hiši na parc. št. .../415 k.o. ...- ..., 20. 12. 2012 se je tožena stranka v zemljiški knjigi vknjižila kot izključna lastnica nepremičnin na podlagi spornega sporazuma, istega dne seje pod Dn 292187/2012 v zemljiški knjigi izvedla tudi vknjižba služnosti stanovanja v korist tožnika na nepremičnini v k.o. ...; (-) da je že ugotovljeno, da sta bili pravdni stranki v zunajzakonski skupnosti od leta 1979 do leta 2009 in v času sklenitve sporazuma pravdni stranki torej nista bila več zunajzakonska partnerja; (-) da ni sporno, da sta pravdni stranki v času trajanja zunajzakonske skupnosti na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 16. 3. 1998 kupili parcelo štev. .../142 k.o. ... v izmeri 1495 m2, vsaka do ½ za ceno 1.400.00 SIT(sedaj ID ... .../415), 17. 4. 1980 se je tožeča stranka na podlagi darilne pogodbe z dne 9. 1. 1980 vpisala kot lastnik nepremičnine parc. št. ... k.o. ... do celote, čeprav je dejansko šlo za nakup, pri tem pa je tožena stranka plačala vsaj polovico kupnine; (-) da iz zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige izhaja, da je na vseh parcelah k.o. ... (parc. št. ..., .../1, .../1, .../1, .../6) tožeča stranka vpisana kot lastnik do celote nepremičnin in čeprav iz Sporazuma o razdelitvi premoženja izhaja, da je tožeča stranka vse nepremičnine k.o. ... pridobila pred nastankom zunajzakonske skupnosti, kar bi naj predstavljalo njeno posebno premoženje, je na podlagi listin (izpiski iz zemljiških knjig) in izpovedb obeh pravdnih strank ugotoviti, da sta pravdni stranki nepremičnine k.o ... skupno pridobili po začetku zunajzakonske skupnosti in sodijo v skupno premoženje in zaključiti je še, da sporazum tudi po vsebini ne navaja točnih podatkov, saj opredeljeno posebno premoženje v sporazumu dejansko ni posebno premoženje tožeče stranke;(-) čeprav je tožena stranka več prispevala pri gradnji stanovanjske hiše in je prispevala več oziroma vsaj polovico kupnine tudi za nakup nepremičnin v k. o. ..., pa ni spregledati, da tožeča stranka s sklenjenim sporazumom in s pridobitvijo poslovnega deleža v družbi G. d.o.o. ni dobila ničesar; (-) vrednost poslovnega deleža je izvedenka ocenila na 0(nič), in takšen sporazum že iz tega razloga ni, niti ne more biti pravičen, niti zakonit, poleg tega je bil sklenjen v času, ko je tožeča stranka že bila prezadolžena in so prvi upniki začeli posegati po njenem premoženju.

14. Sodišče prve stopnje je v zvezi s pridobitvijo in z vrednostjo poslovnega deleža, ki ga je imela tožeča stranka v G. d.o.o. ugotovilo naslednje dejansko stanje in razsodilo: (-) da je tožeča stranka 28. 4. 2003, 20. 4. 2004 in 18. 5. 2005 kupila 95,05 % poslovni delež družbe G. d.o.o.; (-) 25. 9. 2003 je tožeča stranka s P. d.d. sklenila Pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 20/03-DKDEV v znesku 282.444,87 EUR in je bil kredit v pretežni meri namenjen nakupu poslovnega deleža, tožena stranka je bila seznanjena z nakupom poslovnega deleža, vedela je, da je tožnik vzel kredit za pridobitev poslovnega deleža, ni pa ji bila znana višina kredita; (-) da iz pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke kot poslovodje družbe G. d.o.o. z dne 1. 9. 2010 izhaja, da je znašala mesečna bruto plača 2.958,00 EUR, podatki o dohodkih tožeče stranke pa kažejo, da so povprečni dohodki med letom 2003 in 2012 znašali cca 18.000,00 EUR letno, tožeča stranka je izpovedala, da je vse vlagala v družbo G. d.o.o. in se v polnosti angažirala v zvezi z delovanjem družbe, ker je v tem videla potencial; (-) da je leta 2010 znesek kredita zapadel v plačilo, neplačana je ostala glavnica v znesku 130.358,52 EUR in obresti (77.765,83 EUR na dan 19. 2. 2014), dolg po kreditni pogodbi je dne 19. 5. 2017 v višini 184.240,00 EUR plačala družba G. d.o.o., v višini 50.739,17 EUR je terjatev iz kreditne pogodbe prijavila N. d.d. v postopku osebnega stečaja tožeče stranke; (-) da je tožnik v gospodarsko družbo G. d.o.o. vložil znatna finančna sredstva, da je pridobil 95,05 % poslovni delež, vendar pa iz predloženih dokazov jasno izhaja, da je v posledici teh vlaganj postal tudi sam prezadolžen, prezadolžena pa je bila tudi družba G. d.o.o., ravno v času te prezadolženosti in ko so prvi upniki že posegali po nepremičninah tožnika, tožniku in tudi toženi stranki pa je bilo znano, da obstajajo tudi novi upniki, ki lahko kadarkoli posežejo po nepremičninah v lasti tožnika, je bil sklenjen sporni sporazum; (-) da je tožnik, ki vse od leta 2006 ni pristal na delitev skupnega premoženja, pristal v sklenitev sporazuma in razdelitev premoženja,vse z namenom, da bi se obvarovale nepremičnine pred nadaljnjimi posegi novih upnikov; (-) tržno vrednost 95,06% lastniškega deleža v kapitalu družbe G. d.o.o. na dan sklenitve Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja 15. 11. 2012 je ocenila izvedenka za vrednotenje podjetij M. K. v svojem izvedenskem mnenju z dne 22. 8. 2019 in ugotovila, da znaša 0 EUR, presečni datum vrednotenja 15. 11. 2012 je bil zelo blizu datumu začetka postopka prisilne poravnave, saj je 12. 6. 2013 tožeča stranka kot takratni zakoniti zastopnik družbe G. d.o.o. vložila predlog za začetek postopka prisilne poravnave, iz katerega izhaja, da je nastopilo stanje insolventnosti oziroma, da je družba trajneje nelikvidna, prezadolžena in dolgoročno plačilno nesposobna, izvedenka pa je pojasnila še, da se finančno stanje družb tako drastično ne poslabša čez noč, ampak se finančno stanje slabša več let prej;(-) da je torej vrednost nepremičnin, ki jih je s Sporazumom o razdelitvi skupnega premoženja pridobila tožena stranka do celote vredna bistveno več kot delež tožeče stranke in niso utemeljene navedbe tožene stranke, da je bila takšna delitev skupnega premoženja pravična in razumna, ne glede na njene dohodke in zatrjevana večja vlaganja; (-) da je tožena stranka na podlagi spornega sporazuma pridobila nesorazmerno vrednost premoženja, saj je prejela praktično celotno nepremično premoženje, tožeča stranka pa le poslovni delež v družbi G., ki je bil na dan sklenitve spornega sporazuma vreden nič (po tržni vrednosti) in pravdni stranki sta sklenili sporni sporazum, da bi obvarovali nepremično premoženje pred nadaljnjimi posegi upnikov, kar pa predstavlja nedopustno pravno podlago tako sklenjenega sporazuma (četrti odstavek 39.člena OZ). Ker je kavza sporazuma nedopustna, je zaradi tega ničen celoten pravni posel in ni možna zgolj delna ničnost. 15. Sodišče prve stopnje je še ne pripoznanem tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo Ker je ugodilo primarno postavljenemu zahtevku tožeče stranke, se s podredno postavljenim zahtevkom glede izpodbojnosti sklenjenega sporazuma po določilih ZFPPIPP ni ukvarjalo (v skladu s tretjim odstavkom182. členom ZPP).

Pritožbene navedbe

16. Tožena stranka je zoper sodbo glede vseh točk izreka sodbe, razen VII. točke izreka po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer iz razloga relativnih in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v delu, kateremu tožena stranka s to pritožbo nasprotuje, zavrne, podrejeno pa, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, ter da tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov tega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

17. Pritožba trdi, da je napadena sodba izjemno presenečenje, glede na dejstvo, da gre za popolnoma diametralno odločitev, kot je bila sprejeta s prvotno sodbo I Pg 446/2017 z dne 6. 11. 2019, s katero je sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožeča stranka se je na takšno za njo neugodno sodbo pritožila, pri čemer pa je Višje sodišče v Celju s sklepom Cpg 51/2020 z dne 1. 7. 2020 njeni pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, odločitev o pritožbenih stroških pa zadržalo za končno odločitev. Višje sodišče je podlago za razveljavitev opredelilo na osnovi ugotovitve, da so razlogi prvostopenjskega sodišča o odločilnih dejstev nejasni in sami s sabo v nasprotju, ko je obrazložilo, da je tožena stranka s sporazumom o delitvi skupnega premoženja sicer prejela premoženje skladno z določbo drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP, pa vendarle ga ni prejela brez nasprotne izpolnitve (točke 36 do 42 obrazložitve). Višje sodišče je izrecno zapisalo, da je nižje stopenjsko sodišče pravilno navedlo pravno podlago za presojo tožbenega zahtevka, glede presojanja ničnosti sporazuma pa je podalo zgolj bežno, manj relevantno usmeritev, da se sodišče ni izjasnilo glede trditve tožeče stranke, da je sporazum ničen, ker da je toženka vedela za tožnikove finančne težave in da mu je s sklenitvijo spornega sporazuma pomagala izigrati njegove upnike. Pritožbeno ni bilo sporno, da je izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama prenehala v letu 2009 in zato tožene stranke ni mogoče šteti kot ožje povezane osebe v smislu določbe 18. člena ZFPIPP, posledično pa tudi ni mogoče izpodbijati Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja in ureditve drugih medsebojnih pravic in obveznosti, ki je bil sklenjen v obliki notarskega zapisa notarja S. G. iz Ž., opr. št. SV 1350/12 z dne 15. 11. 2012, saj sporazum ni bil sklenjen v obdobju izpodbojnosti.

18. Pritožba pove, da je bistven za odločitev v tej zadevi odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka res pomagala tožeči stranki varovati njeno premoženje pred upniki, kar je tako zavržno, nemoralno in v nasprotju s prisilnimi predpisi, da terja uveljavitev najhujše civilne sankcije, torej ničnost sporazuma. Tožena stranka ni z ničemer pomagala tožeči strani obvarovati njenega premoženja pred upniki, ampak je z veliko zamudo, zaradi zavlačevanja, neaktivnosti ter nepripravljenosti tožeče stranke k ureditvi medsebojnih razmerij, prišlo do sklenitve sedaj spornega Sporazuma o razdelitvi premoženja in ureditvi drugih medsebojnih pravic ter pravični razdelitvi premoženja v času, ko je tožeča stranka postala bolj kooperativna in pripravljena zaključiti zgodbo s toženo stranko. Pri tem tožena stranka nikoli ni bila vpeta v finance tožeče stranke ali seznanjena z njenimi posli, zato tudi zagotovo ni vedela o njenih morebitnih finančnih težavah. Očitek, da je tožena stranka vedela o finančnih težavah, je pretiran in bazira na nekaj indicih, ki pa se nikakor ne skladajo z izpovedbo tožene in tožeče stranke, da sta večidel živela ločeni življenji, pri čemer glede na nezvestobo, čustveno oddaljenost in prepire zagotovo nista delili informacij o svojem finančnem stanju. Ne glede na navedeno pa finančno stanje tožnika v relevantnem obdobju ni bilo tako slabo, kot zaključuje sodišče in s tem išče podlago za ugotovitev ničnosti takrat sklenjenih Aktov o ustanovitvi zemljiškega dolga in Sporazuma o razdelitvi premoženja in ureditvi medsebojnih razmerij.

19. Kot izpostavlja pritožba, je sodišče prve stopnje na podlagi dveh izvršilnih postopkov tožeče stranke, in sicer zaradi izterjave 21.196,72 EUR v letu 2010 (opr. št. In 239/2010) in 70.000,00 EUR v letu 2011 (opr. št. In 85/2011), zaključilo, da je bil tožnik takrat insolventen, kar pa ne zdrži resne pravne presoje. Tožnik je bil v tistem obdobju poslovno zelo aktiven, zato je sklepal različne pogodbe, pri čemer pa izvršba še ne pomeni, da je bil tožnik takrat insolventen. Obe izvršbi sta bili poplačani in s sklepom ustavljeni, torej je tožnik v tistem času lahko poplačeval svoje obveznosti.

20. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v letih 2011 in 2012, ko sta bila ustanovljena tako zemljiška dolgova (29. 7. 2011), kot tudi Sporazum o razdelitvi skupnega premoženja in ureditvi medsebojnih pravic med tožečo in toženo stranko (15. 11. 2012), ni bila sposobna poravnati dolga v višini 130.358,52 EUR po Pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 20/03-DKEV za znesek 282.444,87 EUR, ki ga je tožeča stranka sklenila za nakup poslovnega deleža v G. d.o.o., ni pravilen in v celoti nasprotuje dejanskemu stanju. Sodišče bi moralo slediti izpovedi tožeče stranke, da je imela v tistem obdobju vse pod kontrolo in da ni bila insolventna aii prezadolžena. Sodišče v celoti spregleda, da je bil dolg po Pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 20/03-DKEV v pretežni meri poplačan leta 2017, in sicer v precej višjem znesku, kot je znašala glavnica leta 2013, nominalno kar 184.240,00 EUR, pri čemer je neporavnanega ostalo zgolj še 50.739,17 EUR. Skupaj je torej upnik poleg že redno odplačane glavnice in obresti v letih 2003 do 2011, kar znaša zagotovo preko 150.000,00 EUR, dodatno uveljavil še kar 234.979,17 EUR. Da je del dolga po Pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 20/03-DKEV poravnala gospodarska družba G. d.o.o. kot solidarni dolžnik ni mogoče šteti kot indic ali dokaz za plačilno nesposobnost in insolventnost tožeče stranke, saj je evidentno, da je bil odnos med tožnikom oziroma njim kot samostojnim podjetnikom, ter G. d.o.o., katerega lastnik je bila tožeča stranka, izredno prepleten in kompleksen, zatorej je dejansko nepomembno, kdo izmed povezanih oseb je poravnal dolg. Pomembno je, da je bil dolg v pretežni meri poravnan, predvsem pa bi bil poravnan v celoti, v kolikor bi prisilna poravnava nad G. d.o.o. bila uspešna. V zvezi s tem je tožena stranka podala obširne navedbe v svoji III. pripravljalni vlogi z dne 12. 9. 2019. V isti vlogi je tožena stranka napadla izrazito togo mnenje izvedenke M. K., da je bila tržna vrednost G. d.o.o. na dan 31. 12. 2012 enaka 0,00 EUR. Za računovodskimi izkazi se lahko skriva tudi kaj več, kar izvedenki ni bilo prezentno, tudi sicer pa je v mnenju navedla, da je razpolagala z izredno pomanjkljivi podatki, na podlagi katerih je podala, po mnenju tožene stranke napačno oceno. Da tožeča strank ni redno poravnavala dolga po Pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 20/03-DKEV ne pomeni avtomatično, da je bila insolventna, ampak da je bil to del načrta, da bo terjatev zaprla s pomočjo svoje gospodarske družbe po uspešno izvedeni prisilni poravnavi. Da pa si tožeča stranka kot direktor družbe G. d.o.o. ni redno izplačevala plače je popolnoma razumljivo, glede na stanje gospodarske družbe in strategijo, da se očisti finančnih bremen s pomočjo prisilne poravnave, saj si ni smela privoščiti lastne prioritetne obravnave. To pa ne pomeni, da tožeča stranka ni bila sposobna drugače ustvarjati prihodkov in se dodatno zadolževati ter poplačevati dolgov. Da je bila tožeča stranka likvidna, plačilno ter kreditno sposobna jasno izkazuje dejstvo, da je v celoti poravnala dolg do svojih dveh upnikov. V kolikor bi bila tožeča stranka insolventna, kot to napačno zaključuje sodišče, potem definitivno ne bi bila sposobna poplačati obeh izvršb upnikov D. H. in M. P., pri katerih je zgolj glavnica kumulativno znašala 91.196,72 EUR.

21. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje tudi v celoti spregledalo, da je zemljiški dolg instrument zavarovanja in se kot tak lahko uporabi za pridobitev sredstev na trgu, kjer se ponudi v zavarovanje. Sodišče neutemeljeno očita tožniku in toženi stranki, da je imela ustanovitev zemljiškega dolga nedopustno podlago. Z ustanovitvijo zemljiškega dolga je tožnik zasledoval zakoniti namen, da lahko potencialnemu kreditorju ponudi ustrezno zavarovanje, saj se je tudi zavedal, da je bila njegova kreditna sposobnost okrnjenja zaradi obremenitve rednih prihodkov s kreditom po Pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 20/03-DKEV.

22. Pritožba trdi, da se je tožeča stranka vseskozi zavedala nepremičninskega kapitala, ki ga je imela v gospodarski družbi G. d.o.o., in je bila glede na lastno izjavo, da je imela vse pod kontrolo, dejansko prepričana, da bo uspela gospodarsko družbo očistiti in na podlagi prodaje nepremičnin po dejanskih tržnih cenah, ne pa po močno diskontiranih cenah, ki jih nepremičnine dosegajo pri prodaji v insolvenčnih postopkih, poplačati preostale dolgove.

23. Pritožba poudarja, da tožena stranka v podkrepitev svojih pritožbenih stališč ponovno poudarja, da je postopek prisilne poravnave skoraj uspel, saj kot izhaja iz končnega poročila upraviteljice v postopku prisilne poravnave z dne 15. 4. 2014, so za sprejetje prisilne poravnave glasovali upniki, katerih delež ponderiranih zneskov terjatev je znašal 52,49 % (479.602,54 EUR) zneska osnove. Proti sprejetju prisilne poravnave so glasovati upniki, katerih delež ponderiranih zneskov terjatev je znašal 47,51% (434.092,78 EUR) zneska osnove. Med upnike, ki so bili proti sprejetju prisilne poravnave, so bili všteti tudi upniki, ki se niso udeležili glasovanja in tisti, katerih glasovnice so na sodišče prispele prepozno, kar šteje, da so glasovali proti sprejetju prisilne poravnave. Za sprejetje prisilne poravnave je zmanjkalo zgolj 7,51 % ponderiranih zneskov terjatev (za sprejetje prisilne poravnave morajo skladno z 205. čl. ZFPPIPP glasovati upniki, katerih skupni ponderirani zneski terjatev so najmanj enaki 6/10 zneska osnove). Navedeno pomeni, da je več kot pol upnikov verjelo v poslovni načrt in da bodo v primeru potrditve prisilne poravnave bolje poplačani, kot v primeru stečaja. Eden glavnih krivcev za neuspeh postopka prisilne poravnave je bila N. d.d., ki je s terjatvijo v višini 79.096,84 imela 8,66 % ponderiranega zneska glede na osnovo. V kolikor bi N. d.d. prisilno poravnavo potrdila, potem do stečaja podjetja G. d.o.o. ne bi prišlo in bi podjetje, razbremenjeno dolgov, še danes uspešno poslovalo. Da je sprejetju prisilne poravnave nasprotovala poslovna banka pa je na drugi strani razumljivo, saj so si banke lahko obetale diskontiran nakup nepremičnin na trgu. Tožena stranka se tako strinja z ugotovitvijo sodišča, da so obstajali upniki, ki so imeli interes poseči po tožnikovem premoženju, pri čemer pa dodaja, da je bil ta interes zavržen in osnovan na pohlepu poslovnih subjektov.

24. Za zaključek sodišča prve stopnje, da sta tožeča in tožena stranka ustanovila sporni zemljiški dolg z namenom, da bi obvarovali nepremičnine pred nadaljnjimi posegi novih upnikov, ob upoštevanju namena, s katerim se zemljiški dolg ustanovi, ne zadošča ugotovitev, da z zemljiškim dolgom ni bila zavarovana kakšna terjatev. Da je zemljiški dolg veljavno ustanovljen ni pogoj, da obstaja terjatev, ki je z njim zavarovana. Definitivno je to eden izmed instrumentov, ki je v poslovnem svetu sprejet in primeren za zavarovanje terjatev, in ga lahko primerjamo tako z menico, kot izvršnico, pri čemer pa je takšno zavarovanje precej več vredno z vidika potencialnega upnika. V kolikor bi držalo stališče sodišča, da sta stranki želeli zgolj zavarovati nepremičnine pred novimi upniki, potem ni jasno, zakaj bi si ustvarjali nevšečnosti in stroške z ustanavljanjem zemljiških dolgov, ko pa bi lahko tožeča stranka z enostavnim pravnim poslom (prodajna, darilna pogodba med izvenzakonskima partnerjema) prenesla nepremičnine na toženo stranko že več let prej, glede na to, da je izvedenka izrazito zastopala stališče, da se insolventnost gospodarske družbe ne zgodi čez noč. Evidentno je, da je tožeča stranka z ustanovitvijo zemljiškega dolga iskala nove načine financiranja, pri čemer pa je bila tožena stranka kljub razpadli izvenzakonski skupnosti še vedno precej vodljiva in je pristala na obremenitev svoje nepremičnine, čeprav je bil vseskozi njen interes, da se lastništvo na nepremičnini uredi ter premoženje razdeli na način, kot je pravično glede na vložena sredstva, prispevek pri ustvarjanju premoženja in fokus, kamor sta ga usmerila izvenzakonska partnerja, tožena stranka torej v hišo in družino, tožeča stranka pa v poslovne podvige preko gospodarske družba G d.o.o. 25. Pritožba pove, da ne glede na stališče sodišča, da sta bila zemljiška dolgova ustanovljena z nedopustno podlago, pa pogoji za izrek ničnosti aktov o ustanovitvi zemljiških dolgov niso podani, saj v tem primeru konkurirata dve podlagi, ena domnevno nedopustna, za katero se zavzemata sodišče in tožeča stranka, torej zaščita nepremičnin pred novimi upniki, ter dopustna, ki je v danem primeru tudi izkazana, torej zemljiški dolg kot sredstvo zavarovanja. Kot sodišče pravilno ugotavlja, je bil zemljiški dolg ustanovljen na podlagi takrat veljavnih določil Stvarnopravnega zakonika, torej ustanovitev takšnega zemljiškega dolga ni bila v nasprotju s prisilnimi predpisi, niti z Ustavo RS in niti moralnimi načeli.

26. Tožena stranka je zaslišana kot priča izpovedala med drugim tudi o zemljiškem dolgu kot zaščiti, pri čemer pa je takšno izpoved potrebno pripisati stresu, kateremu je bila tožena stranka zaradi uvedbe predmetnega postopka podvržena, saj so ji bili s strani pooblaščenca podrobno pojasnjeni tožbeni očitki, med drugim tudi očitek, da naj bi njen izvenzakonski partner zahteval vzpostavitev zemljiškega dolga zaradi zaščite preti upnikom. Navedena pojasnila so se pri njej očitno ukoreninila, med pričanjem pa je bila vznemirjena, med drugim je tudi jokala, predvsem pa je bila in je še vedno psihično uničena zaradi misli, da bi lahko zaradi ravnanj njenega bivšega partnerja, s katerim sta bila že od leta 2000 dalje odtujena (izpoved J. T.), nato pa je 2009 izvenzakonska zveza dokončno razpadla, obstajala možnost, da izgubi hišo, v katero je vse svoje življenje vlagala prihranke ter svoj čas. Vse navedeno je botrovalo takšnim izjavam, sicer pa je za toženo stranko sam zemljiški dolg drugotnega pomena, saj ni poslovno aktivna. Ustanovljen je bil na željo bivšega partnerja, pri tem pa dejansko ni vedela, čemu je namenjen, ampak je zgolj slepo verjela, da bo s sodelovanjem z bivšim partnerjem prišla do željenega cilja, torej formalnega lastništva nepremičnin, ki so bila njena last. Tožena stranka ne nasprotuje izbrisu zemljiškega dolga in bo v vsakem primeru, ne glede na izid pravde, pristopila k realizaciji izbrisa.

27. Pritožba nadalje trdi, da tudi Sporazum o razdelitvi skupnega premoženja in ureditvi medsebojnih razmerij nikakor ne more biti ničen, saj sodišče prve stopnje zaključke dela na napačni predpostavki, da sta stranki želeli s tem sporazumom zaščititi premoženje tožnika, natančneje nepremičnine, ki so bile predmet sporazuma, pred upniki, pri čemer pa je evidentno in dokazano, da sta stranki v času izvenzakonske skupnosti popolnoma ločeno ustvarjali premoženje. Na eni strani je tožnik ves denar vložil v različne posle, pri čemer si je v letu 2003 sposodil precejšen znesek za nakup poslovnega deleža G d.o.o., med tem ko je na drugi strani tožena stranka ves svoj denar vlagala in se dodatno zadolževala za izgradnjo hiše na parc. št. 326/415, k.o. P. (992). S sodiščem se je strinjati, da Sporazum o razdelitvi skupnega premoženja in ureditvi medsebojnih razmerij ne navaja popolnoma točnih podatkov, glede na napačno opredelitev posebnega premoženja, ki bi ga naj tožeča stranka prejela kot nepremičnine v ... Nasploh bi moral biti sporazum po svoji vsebini drugače koncipiran, kar pa nikakor ne pomeni, da je bil sklenjen z namenom oškodovanja upnikov, ampak sta stranki zasledovali zakonit in legitimen namen, da premoženje pravično razdelita in uskladita dejansko in pravno stanje glede na vložek posameznega partnerja k nastanku skupnega premoženja.

28. Pritožba pove, da si je tožena stranka že od leta 2006 prizadevala k razdelitvi skupnega premoženja, pa je bila pri tem neuspešna. V kolikor je bil res nagib tožeče stranke, da zaščiti premoženje pred upniki, pa takšen nagib ni nedopusten, saj pred upniki ni ščitil lastnega premoženja, ampak je v najboljšem primeru ščitil premoženjske interese in pravice svoje nekdanje partnerke. V takšnem primeru ni mogoče govoriti o nedovoljeni kavzi ali nedopustnem nagibu. Pravila o ničnosti pravnih poslov je potrebno ozko razlagati in ozko uporabljati, o čemer se je sodna praksa nič kolikokrat že izrekla. Finančni prispevek tožeče stranke k skupnem premoženju je sicer bil v začetku izkazan, torej ob pridobitvi nepremičnin, ki so predmet sporazuma, pri čemer pa je ta njegov prispevek v celoti konzumirala tožena stranka s svojimi aktivnostmi, nanašajoč se na vzgojo in skrb za njuna otroka ter financiranje in naturalni vložek (čas, delo, druga denarna sredstva iz naslova najetih posojil in denarna darila očeta) v izgradnjo hiše na parc. št. .../415, k o. ... (...). Tožeča stranka je že prej, ko je delovala kot funkcionar v košarkarskem klubu, nato pa izraziteje preko lastnega podjema, ki ga je registrirala 1. 1. 2000, predvsem pa od leta 2003 dalje, ko se je zadolžila za nakup poslovnega deleža v družbi G. d.o.o., vlagala svoja sredstva v lastne poslovne podvige, zato je težko sploh govoriti o ustvarjanju skupnega premoženja. Toženi stranki bi morali razdeliti premoženje že v letu 2006 na način, kot sta ga v letu 2012, pri čemer pa do razdelitve premoženja ni prišlo izključno zaradi zavlačevanja tožeče stranke. Kooperativnost tožnika ne nakazuje na nedopusten nagib, ampak izključno na dejstvo, da je prepoznal nevarnost, da bo njegova nekdanja partnerka ob njeno premoženje, v kolikor bo še nadalje vztrajal na lastništvu nečesa, kar dejansko ni njegovo. Tako tudi drži, da je sporazum odražal pravo voljo pogodbenih strank in ima dopustno podlago, torej ureditev razmerij med (bivšima) zunajzakonskima partnerjema. Bistveno je, da predmetnega sporazuma sploh ne bi bilo potrebno sklepati, če bi bila lastninska pravica na nepremičninah od pridobitve dalje vknjižena na toženo stranko, tako pa je bilo potrebno neusklajeno stanje sanirati.

29. Ker je odločitev prvostopenjskega sodišča po sami vsebini napačna, je posledično napačna tudi odločitev o stroških, zato je potrebno razveljaviti sodbo tudi v tem delu.

30. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

31. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, da se ta v celoti kot neutemeljena zavrne.

32. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Presoja pritožbenega sodišča

33. Pritožba ni utemeljena.

34. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek o tem, da je izpodbijana sodba sodba presenečenja, ker je presoja diametralno nasprotna kot je bila v razveljavljeni sodbi I Pg 446/2017 z dne 4.12.2019. V tej sodbi je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, v izpodbijani sodbi gre za drugačno presojo in je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo.

35. V ponovljenem postopku sprejeta drugačna odločitev ne pomeni sodbe presenečenja, če sodišče prve stopnje na podlagi istih trditev v dejanskem in materialnopravnem pogledu sprejme drugačno odločitev. Za sodbo presenečenja gre tedaj, , ko bi stranka prišla v položaj, da bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati in je zato izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena-bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore1. V obravnavani zadevi se trditvena podlaga ni spreminjala niti pravno materialna zatrjevanja, zato sta obe pravdni stranki ves čas vedeli, na kateri pravni podlagi bo sodišče prve stopnje presojalo in tudi je, tako da nikakor ne gre za sodbo presenečenja, kot zatrjuje pritožba.

36. Pritožba obširno polemizira o presoji sodišča prve stopnje, ki je presodilo, da je Akt o ustanovitvi zemljiškega dolga, sklenjen v obliki notarskega zapisa notarja S. G. iz Ž., opr.št. SV 835/11 z dne 29. 7. 2011, ki sta ga na nepremičnini z ID znakom ... .../415 ustanovila tožeča stranka in tožena stranka zaradi zavarovanja terjatve v višini 1.000.000,00 EUR z datumom zapadlosti 29. 7. 2061, ničen, ugotovilo, da je neveljavna vknjižba zemljiškega dolga z ID omejitve ... (za zavarovanje terjatve v višini 1.000.000,00 EUR z rokom zapadlosti 29. 7. 2061) pri nepremičnini z ID znakom ... .../415, ki je bila v zemljiški knjigi izvedena pod Dn.št. 8000072902/2011 z dne 8. 8. 2011, in se pri tej nepremičnini vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se ta zemljiški dolg pri tej nepremičnini izbriše in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki po stečajni upraviteljici A. L. izročiti zemljiško pismo št. 20/12, ki gaje izdalo Okrajno sodišče v Mariboru na podlagi pravnomočnega sklepa Dn 8000072902/2011 z dne 8. 8. 2011, ki je bil izdan na podlagi notarskega zapisa Akta o ustanovitvi zemljiškega dolga notarja S. G. iz Ž., opr.št. SV 835/11 z dne 29. 7. 2011 za zavarovanje v znesku glavnice 1.000.000,00 EUR na parceli št. .../415 k.o. ...-...

37. Pritožba očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede finančnega stanja tožeče stranke in vztraja, da bi sodišče moralo slediti tožeči stranki, ki je izpovedal, da se je čutil sposobnega, da bo poravnal vse svoje finančne obveznosti in da bo iz finančnih težav rešil tudi družbo G. d.o.o., v kateri je imel 95.05% delež in da že to kaže, da akt o ustanovitvi zemljiškega dolga ni imel za cilj izigravanje že znanih upnikov ali bodočih upnikov , temveč da je bil namen zgolj v tem, da bi se zemljiški dolg porabil kot instrument zavarovanja pri pridobivanju posojil in da sodišče prve stopnje ne bi smelo spregledati, da tožena stranka ni poznala finančno stanje tožeče stranke in da je zgolj sledila predlogu tožeče stranke , da se ustanovi zemljiški dolg.

38. Zemljiški dolg je po določbi 192.člena Stvarnopravnega zakonika ( v nadaljevanju SPZ), veljavnega v času sklenitve izpodbijanega Akta o ustanovitvi zemljiškega dolga in ki se za zemljiške dolgove, ustanovljene do 5.11.2013 po določbi 5.člena Zakona o spremembah Stvarnopravnega zakonika ( SPZ-1) z dne 5.11.2013 še vedno uporablja, čeprav so sicer s tem zakonom določbe o zemljiškem dolgu črtane, pravica zahtevati poplačilo določenega denarnega zneska iz vrednosti nepremičnine pred drugimi upniki s slabšim vrstnim redom in po določbi 193.člena SPZ se za zemljiški dolg smiselno uporabljajo določila o hipoteki, kolikor ni v tem delu drugače določeno, po določbi 194. člena SPZ pa zemljiški dolg nastane na podlagi enostranskega pravnega posla z vpisom v zemljiško knjigo in izstavitvijo zemljiškega pisma. Po določbi 196. člena SPZ zemljiško pismo izstavi ustanovitelju sodišče , ki vodi zemljiško knjigo glede obremenjene nepremičnine, potem ko je izvršena vknjižba zemljiškega dolga. Po določbi 199. člena SPZ mora lastnik obremenjene nepremičnine plačati zemljiški dolg ob njegovi zapadlosti upravičenemu imetniku zemljiškega pisma.

39. Pritožba ima prav, da ima zemljiški dolg smiselno enake učinke kot hipoteka, torej zastavne pravice na nepremičnini in da ga je torej mogoče uporabiti tudi za zavarovanje morebitnega posojila.

40. Pritožba pa zmotno meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede plačilne sposobnosti tožeče stranke v času sklepanja Akta o ustanovitvi zemljiškega dolga, saj pritožba poudarja samo dejstvo, da je tožeča strank dve terjatvi po izvršilnih sklepih poplačala, poskuša pa zrelativizirati dejstvo, da je imela neporavnan dolg iz kredita pri N. d.d. ki ga ni uspela poplačati niti v času , ko je ustanovila zemljiški dolg in pritožbeno sodišče se pridružuje pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da časovno sosledje dogodkov: poseg upnikov P. in H. na nepremičnine tožnika, seznanitev tožene stranke z vpisanima hipotekama upnikov tožnika na njegove nepremičnine, ustanovitev zemljiškoknjižnega dolga, poravnava dolgov obeh upnikov (P. in H.), ter 15. 11. 2012 sklenjen sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja pravdnih strank, nato pa manj kot šest mesecev po sklenitvi sporazuma prisilna poravnava, kasneje še stečaj družbe G. d.o.o., tri leta za tem pa še stečaj tožnika, kakor tudi izpoved tožene stranke, da je bil sporni zemljiškoknjižni dolg ustanovljen, takoj po tem, ko je ugotovila, da je bil na nepremičnini vpisan dolg gospoda P., jasno kaže namen pravdnih strank, da bi z ustanovitvijo zemljiškoknjižnega dolga zavarovala svoje nepremično premoženje in preprečila oziroma onemogočila novim upnikom , da bi posegli po nepremičnini.

41. Pritožba tudi ne more uspešno izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je tožena stranka vedela, ob dejstvu, da je na nepremičnini v k.o. ... bila vpisana hipoteka v korist enega od upnikov,da se nadaljnje obremenitve s strani potencialnih upnikov lahko preprečijo z ustanovitvijo zemljiškega dolga in je privolila v ustanovitev zemljiškega dolga samo zato, da bi se takšne upnike izigralo in jim preprečilo poseg po nepremičninah, s katerimi sta razpolagala obe pravdni stranki in pritrditi je pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni bilo neznano finančno stanje tožeče stranke, četudi od leta 2009 nista več živela v izvenzakonski skupnosti.

42. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnemu materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je v okoliščinah konkretnega primera, ko sta pravdni stranki zemljiški dolg ustanovili zato, da bi izigrali morebitne že obstoječe ali bodoče upnike (zemljiški dolg ima zapadlost 2061), da ne bi mogli poseči po njuni nepremičnini, podlaga temu Aktu v nasprotju z moralo in zato nedopustna, posledično pa je Akt o ustanovitvi zemljiškega dolga ničen (39. člen OZ) in zemljiški dolg nikakor ni bil ustanovljen z namenom, da bi služil kot zavarovanje morebitnih posojil. 43. Na obširne pritožbene navedbe v zvezi z zemljiškim dolgom pa pritožbenemu sodišču niti ne bi bilo potrebno odgovarjati, ko pa pritožba sama navede, da je zemljiški dolg bil ustanovljen na željo bivšega partnerja, pri tem pa tožena stranka dejansko ni vedela, čemu je namenjen, ampak je zgolj slepo verjela, da bo s sodelovanjem z bivšim partnerjem prišla do želenega cilja, torej formalnega lastništva nepremičnin, ki so bila njena last in da tožena stranka ne nasprotuje izbrisu zemljiškega dolga in bo v vsakem primeru, ne glede na izid pravde, pristopila k realizaciji izbrisa.

44. Pritožba tudi ni utemeljena , kolikor vztraja, da je zmoten dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je vrednost poslovnega deleža tožeče stranke v trenutku sklepanja Sporazuma delitvi skupnega premoženja bila nič(0), saj je sodišče prve stopnje glede tega pravilno sledilo mnenju izvedenke, za katero pritožba meni le, da izvedenka verjetno ni imela na razpolago vseh relevantnih podatkov, ne pove pa, kaj bi relevantni podatki pomenili, če bi obstajali, tako da so ti pritožbeni očitki zgolj pavšalni.

45. Na drugačno presojo glede vrednosti poslovnega deleža ne morejo vplivati obširne navedbe o tem, kaj bi prinesla uspešna prisilna poravna pri G. d.o.o., saj je to zgolj hipoteza, dejstvo je , da prisilna poravnava ni bila izglasovana in da je sledil stečajni postopek.

46. Pritožbeno sodišče zavrača kot zmotno stališče pritožbe, da Sporazum o delitvi premoženja ni ničen, ker da podlaga sporazumu ni v v nasprotju z moralo, ko pa sama pritožba istočasno pove, da je bil cilj sporazuma zaščititi premoženje pred upniki in zato sta sedaj pravdni stranki razdelili premoženje na način, kot sta menili, da je glede na njun prispevek k skupnemu premoženju ustrezno. Pritožba prezre, da je skupno premoženje vse tisto, kar je pridobljeno z delom v času izvenzakonske skupnosti in zato je enako upoštevno finančno angažiranje tožeče stranke pri G. d.o.o. in deloma pri nakupu nepremičnin kot finančno angažiranje tožene stranke pri izgradnji hiše in pri vzgoji in skrbi za otroke, zato delitev premoženja, kot sta jo sedaj pravdni stranki dogovorili ne odraža njunega prispevka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, če tožeča stranka ni prejela nič.

47. Pritožba neutemeljeno trdi, da Sporazum o delitvi premoženja zasleduje dopusten cilj, to je pravično delitev skupnega premoženja, vendar pritožbeno sodišče soglaša s pravilnim dejanskim in materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da pri vsebini sporazuma ne gre za pravično delitev premoženja temveč je ob dejstvu, da je tožena stranka prejela vse, tožeča stranka pa nič, podlaga sporazuma nedopustna, ker je bil s sporazumom zasledovan cilj preprečiti upnikom tožeče stranke poplačilo iz premoženja tožeče stranke. Takšen sporazum pa je ničen.

48. Pritožba izrecno ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

49. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne kot izhaja iz obrazložitve sodbe.

50. Pritožba ni izrecno izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) pa ni pokazal kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava.

51. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo v izpodbijanem delu glede I. do vključno VI. točke izreka sodbe in glede VIII. točke izreka sodbe zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

52. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

53. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.855,62 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

54. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno z OT in ter priznalo po tarifni številki 21/1 stroške odgovora na pritožbo 2500 točk, po 11. členu OT 35 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 2535 točk točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 1521,00 EUR, povečano za 22 % DDV pa 1.855,62 EUR. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006. 1 Primerjaj sodba VSRS II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018