Jedro

Tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, ves čas poti od Afganistana do Slovenije je potoval ilegalno, predstavljal se je z različnimi imeni, iz pridobljenih rezultatov iz baze EURODAC pa tudi izhaja, da so bili prstni odtisi tožnika v to bazo že posredovani s strani Belgije, dvakrat s strani Grčije, s strani Slovenije in nazadnje še s strani Italije. Tožena stranka je pravilno ocenila, da je ukrep omejitve gibanja nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo, če se ugotovi, da je za reševanje prošnje odgovorna Italija, mogoča realizacija predaje tožnika tej državi. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da kaže z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav tožnik begosumnost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 2. 4. 2013 od 12.45 ure do dne 2. 7. 2013 do 12.45 ure. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik že dne 11. 12. 2012 prvič zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. V tem postopku je bila njegova prošnja na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ) zavržena, tožniku je bilo iz tega razloga tudi omejeno gibanje na Center za tujce, nato pa je bil dne 2. 1. 2013 uradno vrnjen v Republiko Hrvaško. Dne 29. 3. 2013 pa je bil ponovno obravnavan s strani Policijske postaje Kozina, kjer je še enkrat izrazil namero, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito. Dne 2. 4. 2013 je podal ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik niti ob podaji prve niti ponovne prošnje za mednarodno zaščito ni predložil nobenega dokumenta s sliko, s katerim bi glede na določbe Zakona o tujcih lahko izkazal svojo istovetnost. Rekel je, da pri sebi nima nobenega osebnega dokumenta. Pri podaji prve prošnje je rekel, da nikoli ni imel svojih osebnih dokumentov. Iz spisovne dokumentacije in depeše policije v prvem postopku izhaja, da se je tedaj na policiji predstavljal za osebo A.A., star 25 let, pri podaji prošnje za mednarodno zaščito pa je te podatke spremenil in je povedal, da naj bi bilo njegovo ime B.A. in da je star 25 let. V postopku formalne najave za vračanje v Republiko Hrvaško pa je bilo ugotovljeno, da se je tožnik na Hrvaškem predstavljal za osebo C.C. in da je dne 27. 9. 2012 tam izrazil namero zaprositi za mednarodno zaščito. Ko je bil tožnik ponovno obravnavan s strani PP Kozina, je bilo ugotovljeno, da je tokrat ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo iz Republike Italije. V postopku s policisti se je predstavljal za osebo D.B., star 27 let. Kot razlog, zakaj nima osebnih dokumentov, je odgovoril, da mu nikoli niso uredili osebnih dokumentov. Če bi si hotel urediti afganistanski potni list, bi moral imeti vsaj taskiro (rojstni list), le-te pa nima in je zaradi tega to, da bi si uredil osebni dokument, nemogoče. Glede spreminjanja osebnih podatkov je odgovoril, da je v prvem postopku na policiji povedal svoje prave osebne podatke, vendar pa mu je prevajalec svetoval, naj pove drugačne podatke in tako se je predstavljal za osebo B.A. Rekel je, da je nepismen in da ne ve, kaj so na policiji zapisali, ker tega ne more sam preveriti. Tožena stranka ugotavlja, da navedeni razlogi niso zadostni in utemeljeni, da tožnik potuje brez osebnih dokumentov. Nedopustno je to, da nepismenost izrablja v svojo korist in s tem zavaja uradne organe, saj je v postopkih večkrat spremenil svoje osebne podatke. Rekel je, da je tudi v drugih državah uporabljal različne kombinacije imena, s katerimi se predstavlja. Istovetnost prosilca za mednarodno zaščito je nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno od navedenih listin, določenih v Zakonu o tujcih. Glede na to, da tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Tožnik pri podaji prošnje ni z gotovostjo utemeljil, zakaj potuje brez osebnih dokumentov. Poleg tega je ves čas poti od Afganistana do Slovenije potoval ilegalno sam in ob pomoči ilegalnih sprovajalcev. V različnih državah je bival ilegalno tudi po več let. Njegov razlog, da mu na veleposlaništvih niso izdali dokumenta in da je na to čakal preveč časa in nad tem obupal, pa ni zadosten, da na izdajo tega ne bi počakal, ter tako dejansko izkazal svojo istovetnost. Iz pridobljenih rezultatov iz baze EURODAC izhaja, da so bili prstni odtisi tožnika v to bazo že posredovani s strani Belgije, dvakrat s strani Grčije, s strani Slovenije dne 10. 12. 2012, ko je bila njegova prošnja zavržena in je bil vrnjen na Hrvaško, in nazadnje še 8. 1. 2013 s strani Italije, kjer je prav tako zaprosil za mednarodno zaščito. Iz pridobljenih rezultatov izhaja, da je tožnik po vseh teh državah že zaprosil za mednarodno zaščito. Ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija, kjer se tožnik nahaja sedaj, ali pa je to Italija, kjer je bil obravnavan v januarju 2013, se je tožena stranka odločila, da se tožniku omeji gibanje tudi zaradi pridobitve rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES, kar omogoča 3. alineja prvega odstavka 59. člena ZMZ. Tožena stranka ocenjuje, da je ukrep omejitve gibanja iz tega razloga nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo, če se ugotovi, da je za reševanje prošnje odgovorna Italija, mogoča realizacija predaje tožnika tej državi. Tožena stranka je prepričana, da tožnik v primeru predaje Italiji ne bi počakal na izvršitev predaje, zato ugotavlja, da je ukrep omejitve gibanja nujen. Tožnik je pri podaji ponovne prošnje sicer navedel vse države, kjer se je nahajal in zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je na vprašanje, ali je v Republiki Italiji počakal na dokončno odločitev o svoji prošnji, navedel, da mu v Italiji v treh mesecih niso dali nobenega odgovora, zato je Italijo samovoljno zapustil in prišel v Slovenijo. Tožena stranka glede na vse navedeno ugotavlja, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi 1. alineje prvega odstavka 51. člena in 3. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ. Glede na vse navedeno se je tožena stranka odločila, da tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce. S takšno omejitvijo bo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnosti in dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje in bo le tako mogoče zagotoviti morebitno predajo tožnika Republiki Italiji. Z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav tožnik po mnenju tožene stranke kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. Tožnik je bil po podani prvi prošnji vrnjen v Republiko Hrvaško, vendar pa tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je čez dva dni ponovno ilegalno odšel v Republiko Italijo in tam v Firencah zaprosil za mednarodno zaščito. Tudi v Italiji ni počakal na dokončno odločitev, ampak se je vrnil nazaj v Slovenijo in tukaj vložil še eno prošnjo za mednarodno zaščito. Zaradi vsega navedena je omejitev gibanja na prostore Centra za tujce nujna, saj tožnik očitno zlorablja sistem mednarodne zaščite in zavaja uradne organe s tem, da neprestano spreminja svoje osebne podatke in zaproša za mednarodno zaščito v različnih državah, kljub temu, da nobena še ni dokončno odločila o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

2. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da ukrep omejitve gibanja ni nujen in potreben v vsakem primeru, ko so izpolnjeni zakonski pogoji za tak ukrep. Upravni organ mora svojo odločitev obrazložiti in utemeljiti glede na namen zakonodajalca, za katerega mu je bilo dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Pogoj, da je to nujno potrebno zaradi varstva človekovih pravic drugih, v konkretnem primeru ni izkazan. Tožena stranka bi morala upoštevati, ali je tožnik imel kakšno možnost, da bi prišel v Slovenijo z dokumentom, ki ga je mogoče umestiti v določbo prvega odstavka 75. člena Zakona o tujcih. Tožnik je prepričljivo pojasnil, zakaj v Slovenijo ni mogel priti z osebnimi dokumenti, vendar tožena stranka tega pojasnila ni sprejela. Tožnik je tudi po resnici povedal, da se je v nekaterih drugih državah predstavljal z lažnimi podatki, vendar je za to imel opravičljive razloge, ki jih je pojasnil pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Zaključki tožene stranke, da tožnik na morebitno predajo Republiki Italiji ne bi počakal, so pavšalni in dokazno nepodprti. V Republiki Sloveniji bi počakal na izid azilnega postopka in bi spoštoval morebitno odločitev o njegovi predaji kakšni drugi pristojni državi. V postopku podaje prošnje za mednarodno zaščito ni ničesar prikrival, zato ne sme trpeti negativnih posledic. Postopek ugotavljanja, katera država je pristojna za obravnavanje tožnikove prošnje, ne traja tri mesece, zato omejitev gibanja za tako dolgo obdobje ni ne potrebna ne nujna. Pri izbiri med ukrepi iz drugega odstavka 51. člena ZMZ je tožena stranka dolžna upoštevati načelo sorazmernosti in izbrati najmilejši ukrep, s katerim je še mogoče doseči namen, ki se z omejitvijo gibanja zasleduje. Ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce je v konkretnem primeru nesorazmeren in nepotreben in je mogoče zasledovani cilj doseči tudi z milejšimi ukrepi, kot je omejitev gibanja na območja Azilnega doma. V tem primeru je tožnikovo gibanje še zmeraj omejeno, s čimer je mogoče preprečevati morebitno begosumnost, čeprav tožnik trdi, da ta pri njem ni podana. Utemeljevanje ukrepa z dejstvom, da tožnik zlorablja sistem mednarodne zaščite, pa ne more biti razlog za tako hud poseg v človekove pravice kot je odvzem prostosti. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga spremeni tako, da tožniku omeji gibanje na območje Azilnega doma.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Sodišče je na glavni obravnavi dne 16. 4. 2013 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnika je na zaslišanju dne 16. 4. 2013 zastopala namesto pooblaščenke E.E. odvetnica F.F., in sicer zgolj na obravnavi, kar je izrecno razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je od zapustitve Afganistana pa do drugega prihoda v Slovenijo vse meje prečkal ilegalno. Ob odhodu iz Afganistana je odpotoval najprej v Pakistan, nato v Iran, Turčijo in Grčijo, kjer je zaprosil za azil, vendar se takrat z njim ni nihče pogovarjal o tem, niti če ima kakšen problem. Iz Grčije je odpotoval v Belgijo, po enem letu pa so ga iz Belgije vrnili v Grčijo, ker je imel tam prstni odtis. Drugič so mu v Grčiji dali eno karto oziroma papir in so mu rekli, da s tem lahko hodi po državi. V Belgiji je zaprosil za azil, vendar pa so ga vrnili v Grčijo. Iz Grčije je nato odpotoval preko Makedonije, Srbije in Hrvaške v Slovenijo, nakar ga je Slovenija vrnila na Hrvaško, potem pa je odšel iz Hrvaške v Italijo, kjer je zaprosil za azil in so mu vzeli prstni odtis. Pogoji tam niso bili v redu, zato je prišel v Slovenijo in tu prosil za azil. Na Hrvaškem ni zaprosil za azil, ko je bil tja vrnjen zato, ker ni hotel ostati tam. Osebnih dokumentov nima in jih tudi ne more urediti, že dve leti ni v kontaktu z nikomur v Afganistanu. Imel je rojstni list, sedaj pa ne ve, če ta še obstaja, saj je domovino zapustil pred 18 oziroma 19 leti. Nekajkrat je poskušal na veleposlaništvih urediti dokumente, vendar so mu rekli, da postopek dolgo traja in mora nekdo v Afganistanu pričati za to, da je v resnici iz Afganistana. Decembra 2012 se je v Sloveniji prijavil z drugačnim imenom in priimkom zato, ker jih je hotela Slovenija vrniti na Hrvaško in zato ni želel dati pravo ime in priimek. Na Hrvaškem je dal drugo ime zato, ker ni hotel ostati na Hrvaškem. V Belgiji je dal svoje pravo ime, v Grčiji pa ga niso vprašali po priimku, zato je dal le svoje ime in ime očeta. V Sloveniji se ni sam javil policiji. Bili so na avtobusni postaji, deževalo je in takrat je prišla policija. Če bi ga izpustili iz Centra za tujce, bi v Sloveniji ostal do konca postopka za priznanje mednarodne zaščite. Glede Italije je povedal, da v nobeni državi tako ne zapirajo v enem prostoru, če zaprosiš za azil. Iz Italije je prišel v Slovenijo, da tu prosi za azil, da bi tu lažje živel, če bi hotel iti kam drugam, bi že šel iz Italije kam drugam in ne v Slovenijo. Tudi v Italiji so mu dali en papir, ki ni imel niti dneva, meseca ali leta. Rekli so, naj ima ta papir in kasneje bo dobil drugega, tega drugega pa ni dobil, tri mesece je nanj čakal, nato pa je prišel v Slovenijo. Ta papir je vrgel stran.

6. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 1. alinejo prvega odstavka 51. člena ter 3. alinejo prvega odstavka 59. člena ZMZ. ZMZ v 51. členu med drugim določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje med drugim tudi, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca (1. alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ). Iz določbe 3. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ pa izhaja, da lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena tega zakona z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. Iz citirane določbe prvega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz 1., 2., 3. ali 4. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

7. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja obeh razlogov za omejitev gibanja in glede tega v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, ves čas poti od Afganistana do Slovenije je potoval ilegalno, predstavljal se je z različnimi imeni, iz pridobljenih rezultatov iz baze EURODAC pa tudi izhaja, da so bili prstni odtisi tožnika v to bazo že posredovani s strani Belgije, dvakrat s strani Grčije, s strani Slovenije in nazadnje še s strani Italije. Tožena stranka je pravilno ocenila, da je ukrep omejitve gibanja nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo, če se ugotovi, da je za reševanje prošnje odgovorna Italija, mogoča realizacija predaje tožnika tej državi. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da kaže z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav tožnik begosumnost. 8. Sodišče meni, da je izpodbijani sklep dovolj obrazložen in ne temelji zgolj na tem, da so izpolnjeni zakonski pogoji za omejitev gibanja. Če bi šlo zgolj za to, da je tožnik brez osebnih dokumentov in ima opravičljive razloge za to, da jih nima, tudi po mnenju sodišča še ne zadostuje za izrek ukrepa o omejitvi gibanja, vendar pa so v konkretnem primeru podane okoliščine, zaradi katerih je tožena stranka dodatno lahko dvomila v tožnikovo identiteto. Kot je navedeno v obrazložitvi sklepa, je tožnik večkrat spreminjal svoje osebne podatke. Po mnenju sodišča se je omejitev gibanja zaradi dvoma v identiteto izkazala za pravilno ne samo zato, ker tožnik nima dokumentov, ampak tudi iz razloga, ker je večkrat spreminjal svoje ime. Sodišče meni, da vse to dodatno kaže, da njegova identiteta ni nesporno ugotovljena. Tožnik v tožbi tudi navaja, da so zaključki tožene stranke, da tožnik na morebitno predajo Republiki Italiji ne bi počakal, pavšalni in dokazno nepodprti. Sodišče ne pritrjuje temu stališču, saj tudi po tem, ko je bil v začetku leta vrnjen v Republiko Hrvaško, tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je ilegalno odšel v Republiko Italijo in tam zaprosil za mednarodno zaščito, kjer pa ni počakal na dokončno odločitev, ampak je Italijo zapustil in se vrnil nazaj v Slovenijo. Vse to kaže na verjetnost, da tudi sedaj v Sloveniji ne bi počakal na morebitno predajo Republiki Italiji. Tožnik tudi navaja, da postopek ugotavljanja, katera država je pristojna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne traja tri mesece in da za tako dolgo obdobje omejitev gibanja ni ne potrebna in ne nujna. S tem v zvezi sodišče opozarja na to, da v izreku izpodbijanega sklepa piše, da traja omejitev gibanja do prenehanja razloga, vendar pa najdalj za tri mesece, kar pomeni, da lahko traja tudi manj kot tri mesece. Sodišče tudi meni, da je omejitev gibanja na prostore Center za tujce ustrezen ukrep in da je tožena stranka tudi pojasnila zakaj. V izpodbijanem sklepu je namreč navedla, da bo s takšno omejitvijo mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnosti in dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje. Tudi sodišče meni, da bo le z omejitvijo na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne ugotovi, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje. Omejitev gibanja na prostore Centra za tujce ni nesorazmeren in nepotreben ukrep ob upoštevanju, da je tožnik večkrat ilegalno prehajal meje različnih držav in da drugod ni počakal do dokončne rešitve prošnje za mednarodno zaščito.

9. Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.