Jedro

Za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov s sliko, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po 97. členu ZTuj-2, ampak se ukrep na tej podlagi lahko odredi le, če obstaja tudi dvom v verodostojnost zatrjevane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo (v nadaljevanju pritožnikovo) tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-318/2012/19 (1313-09) z dne 3. 4. 2013, s katerim je ta na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena in na podlagi tretje alineje prvega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) pritožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce Postojna do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 2. 4. 2013 od 12.45 ure do 2. 7. 2013 do 12.45 ure.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa omejitve gibanja tožniku. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen. Po presoji sodišča prve stopnje pa je v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine za svojo odločitev. Na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 pa se tudi strinja z razlogi, ki jih je za odločitev v izpodbijanem sklepu pravilno in v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navedla tožena stranka.

3. Pritožnik izpodbija navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, da se sodbo razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovitev obstoja katerega izmed razlogov iz 51. člena ZMZ je šele prvi pogoj, da pristojni organ sploh lahko začne odločati o tem, ali bo določenemu prosilcu omejil gibanje ali ne. V skladu s 15. členom Ustave in ustavnim načelom sorazmernosti je omejitev gibanja dopustna samo, če je to nujno potrebno zaradi varstva človekovih pravic drugih. Ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni izkazan, zato je izpodbijani sklep nezakonit in protiustaven. Pritožnik je povsem prepričljivo pojasnil, zakaj v Slovenijo ni mogel priti z osebnimi dokumenti. Po resnici je tudi povedal, da se je v nekaterih drugih državah predstavljal z lažnimi podatki, vendar je za to imel opravičljive razloge, ki jih je pojasnil pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Sodišče prve stopnje se do teh tožbenih navedb sploh ni opredelilo, zato izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. V postopku podaje prošnje za mednarodno zaščito ni ničesar prikrival, zato zaradi tega ne sme trpeti negativnih posledic. Tožena stranka izrečeni ukrep utemeljuje z dejstvom, da zlorablja sistem mednarodne zaščite, kar pa ne more biti razlog za tako hud poseg v človekove pravice, kot je odvzem prostosti. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011. 4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz izpodbijanega sklepa in sodbe izhaja, to pa potrjujejo tudi podatki upravnega in sodnega spisa, da je pritožnik že 11. 12. 2012 prvič zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ta njegova prošnja je bila na podlagi prvega odstavka 63. člena ZMZ zavržena, pritožnik pa je bil 2. 1. 2013 uradno vrnjen v Republiko Hrvaško. Dne 2. 4. 2013, potem ko je 29. 3. 2013 ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo iz Republike Italije, je podal ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, pritožnik pa ni niti ob podaji prve niti ponovne prošnje za mednarodno zaščito predložil nobenega dokumenta s sliko, s katerim bi glede na določbe 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) lahko izkazal svojo istovetnost. Iz pridobljenih rezultatov iz baze EURODAC izhaja, da so pritožnikove prstne odtise v to bazo posredovale poleg Slovenije že Belgija, dvakrat Grčija in nazadnje še 8. 1. 2013 Italija, pritožnik pa je v vseh navedenih državah tudi zaprosil za mednarodno zaščito.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev tudi dovolj utemeljilo.

8. Na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev, se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov s sliko, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po 97. členu ZTuj-2, ampak se ukrep na tej podlagi lahko odredi le, če obstaja tudi dvom v verodostojnost zatrjevane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti.

9. Ta dvom pa v obravnavanem primeru tudi po presoji Vrhovnega sodišča nedvomno obstaja. Pritožnik, ki naj ne bi nikoli imel nobenega osebnega dokumenta in je ves čas poti od Afganistana do Slovenije potoval ilegalno, je v postopkih za mednarodno zaščito namreč navajal različne osebne podatke, in sicer se je v prvem postopku v Republiki Sloveniji predstavljal za osebo A. B., star 25 let. Pri podaji obravnavane prošnje za mednarodno zaščito pa je te podatke spremenil in je navedel, da naj bi bilo njegovo ime C. B., star 25 let. V postopku formalne najave za vračanje v Republiko Hrvaško pa je bilo ugotovljeno, da se je na Hrvaškem predstavljal za osebo D. C., kjer je dne 27. 9. 2012 izrazil namero zaprositi za mednarodno zaščito. V postopku s policisti v tem postopku pa se je predstavljal za osebo E. C., star 27 let. To, in da pritožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni navedel prepričljivih razlogov, zakaj nima osebnih dokumentov, niti ni navedel opravičljivih razlogov, zakaj se je v drugih državah predstavljal z lažnimi podatki, daje dovolj podlage za utemeljen dvom o resničnosti sedanjih pritožnikovih navedb oziroma o sedaj zatrjevani pritožnikovi identiteti. Na drugačno odločitev pritožnikovo priznanje, da je dajal različne podatke o svoji istovetnosti, ne more vplivati.

10. Podana pa sta tudi pritožnikova begosumnost in zlorabljanje sistema mednarodne zaščite, saj ko je bil po podani prvi prošnji vrnjen v Republiko Hrvaško, tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, temveč je čez dva dni ponovno ilegalno odšel v Republiko Italijo, kjer pa tudi ni počakal na dokončno odločitev, temveč se je vrnil nazaj v Slovenijo in tukaj vložil še eno prošnjo za mednarodno zaščito.

11. To pa so tudi razlogi, zaradi katerih je podana tudi zakonita podlaga za omejitev pritožnikovega gibanja po tretji alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ, to je, da lahko pristojni organ z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES, prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena tega zakona. Pritožbena navedba, da tožena stranka sploh ne izkaže, da bi začela s kakršnimi koli aktivnostmi za ugotavljanje, katera država je pristojna za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, pa ni utemeljena, saj za omejitev gibanja po tej alineji zadostuje že pridobitev rezultata o obstoju prstnih odtisov.

12. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta tako dovolj natančno pojasnila, zakaj naj bi bila oba razloga za omejitev gibanja (dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnosti in dejstva, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje) podana. Sodišču prve stopnje pa je treba tudi pritrditi, da je tožena stranka pravilno utemeljila, zakaj je nujno, da je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, in sicer da bo le z omejitvijo gibanja na prostore tega centra mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne ugotovi, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje. Zato navedena omejitev gibanja ni nesorazmeren in nepotreben ukrep ob upoštevanju, da je tožnik večkrat ilegalno prehajal meje različnih držav in da ni počakal do dokončne rešitve prošnje za mednarodno zaščito.

13. Na tej podlagi pa se Vrhovno sodišče tudi pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da tožena stranka z izpodbijanim sklepom ni prekoračila meje prostega preudarka in da je obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče v smislu tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 oceniti, da je bil prosti preudarek v obravnavanem primeru uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo na podlagi 76. člen ZUS-1 zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.