Jedro

Tožnik je s toženo stranko sklenil predpogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela vodja gradbišča, nato pa še pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela vodja projekta in organizacije poslov kot vodstveni delavec. Po obeh pogodbah se je tožnik zavezal opravljati delo preko polnega delovnega časa brez posebnega plačila oziroma nadomestila. To pomeni, da je sam razpolagal z delovnim časom (v okviru prilagoditve delovnemu procesu, ki ga je vodil sam). Zato tožnik ni upravičen do dodatnega plačila za ure opravljene nad polnim delovnim časom.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijani del sodbe: - v III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od marca 2009 do avgusta 2011 za vsak mesec obračunati nadure v višini: bruto znesek: zapadlost dne: - 558,36 EUR 18. 4. 2009 - 439,92 EUR 18. 5. 2009 - 609,12 EUR 18. 6. 2009 - 888,30 EUR 18. 7. 2009 - 1.438,20 EUR 18. 8. 2009 - 642,96 EUR 18. 9. 2009 - 642,96 EUR 18. 10. 2009 - 879,84 EUR 18. 11. 2009 - 617,58 EUR 18. 12. 2009 - 397,62 EUR 18. 1. 2010 - 211,50 EUR 18. 4. 2010 - 203,04 EUR 18. 5. 2010 - 541,44 EUR 18. 4. 2010 - 355,32 EUR 18. 5. 2010 - 355,32 EUR 18. 6. 2010 - 617,58 EUR 18. 7. 2010 - 355,32 EUR 18. 8. 2010 - 355,32 EUR 18. 9. 2010 - 346,86 EUR 18. 10. 2010 - 245,34 EUR 18. 11. 2010 - 346,86 EUR 18. 12. 2010 - 346,86 EUR 18. 1. 2011 - 595,08 EUR 18. 4. 2011 - 626,40 EUR 18. 5. 2011 - 595,08 EUR 18. 4. 2011 - 313,20 EUR 18. 5. 2011 - 574,20 EUR 18. 6. 2011 - 522,00 EUR 18. 7. 2011 - 448,92 EUR 18. 8. 2011 - 396,72 EUR 18. 9. 2011 od navedenih zneskov odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti, to je od vsakega 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, v roku 8 dni, pod izvršbo“.

- v IV. točki izreka (odločitev o pravdnih stroških) delno spremeni tako, da se pravdni stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znižajo na 459,85 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati razlike v plači v višini in z zapadlostjo razvidni iz izreka. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati plačo za mesec oktober 2011 v bruto znesku 835,20 EUR, odvesti davke in prispevke, ter izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V III. točki izreka je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna ter izplača nadure v višini in z zapadlostjo razvidni iz izreka. V IV. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti vse stroške postopka v znesku 1.393,49 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožena stranka se pritožuje zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe. V pritožbi navaja, da sodišče pri prisoji razlik v plačah ni upoštevalo vsebine pogodbe o zaposlitvi oziroma opombe v drugem odstavku 9. člena, po kateri se v obračunu za izplačilo upošteva izračunani znesek, ki zajema bruto I, bruto II ter vse stroške, vezane na to izplačilo. Tožnik je navajal vrednost bruto urne postavke, ki pa se nanaša na plačilo dajatev bruto II. Ker so v bruto urni postavki zajeti vsi stroški delavca, tožnik ni upravičen do razlik v plači. Tožena stranka glede odločitve o izplačilu nadur navaja, da je bil tožnik vodstveni delavec, ki je imel drugačno pogodbo o zaposlitvi kot ostali zaposleni delavci. V pogodbi o zaposlitvi je imel fiksno mesečno plačo ne glede na število opravljenih ur. Tožnik si je sam organiziral delo. V pogodbi o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da je tožnik dolžan delati tudi preko delovnega časa brez posebnega nadomestila. Za dodatno opravljeno delo je bil tožnik nagrajen s stimulacijo. Posledično je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka šele v pritožbi prvič ugovarja višini in načinu izračuna bruto urne postavke ter se pri tem sklicuje na drugi odstavek 9. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, ki v opombi določa, da se v obračunu za izplačilo upošteva izračunani znesek, ki zajema bruto I, bruto II ter vse stroške, vezane na to izplačilo. Pred tem ves čas postopka na prvi stopnji ni ugovarjala zahtevku za izplačilo razlik v plači po višini; navajala je le, da tožnik ni dosegel pričakovanih rezultatov. Ugovor glede višine in načina obračuna bruto urne postavke v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil podan, zato sodišče ni bilo dolžno ugotavljati dejanskega stanja niti pogodbenega prava v tej smeri. Navedbe tožene stranke o višini in načinu obračuna urne postavke ter o celotnem poplačilu terjatve iz naslova razlik v plači zato pritožbeno sodišče šteje kot pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP) in jih ne more upoštevati.

Pritožba utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega (pogodbenega) prava glede odločitve o plačilu nadur za obdobje od leta 2009 do 2011. S toženo stranko je tožnik dne 26. 2. 2009 sklenil predpogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela vodja gradbišča, dne 8. 3. 2011 pa še pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela vodja projekta in organizacije poslov kot vodstveni delavec. Po obeh pogodbah se je tožnik zavezal opravljati tudi delo preko polnega delovnega časa brez posebnega plačila oziroma nadomestila. To tudi pomeni, da je sam razpolagal z delovnim časom (v okviru prilagoditve delovnemu procesu, ki ga je vodil sam). Glede na povedano tožnik ni upravičen do dodatnega plačila za ure opravljene nad polnim delovnim časom.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter pete alinee 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo nadur.

Glede na to, da je delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka. Zaradi spremenjenega uspeha strank v postopku na prvi stopnji (zavrnitve zahtevka za plačilo nadur) je tožnik namesto 1.393,49 EUR upravičen do 33 % odmerjenih stroškov v višini 459,85 EUR (tožnik je uspel z 7.495,37 EUR namesto prvotno prisojenih 22.962,59 EUR).

Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Navedbe v odgovoru na pritožbo niso bistveno prispevale k razjasnitvi zadeve, zato tožnik sam krije svoje stroške te vloge v skladu s 155. členom ZPP.