Jedro

Določbe pogodbe o zaposlitvi, da bo tožnik delo preko delovnega časa opravljal brez posebnega nadomestila, ni mogoče upoštevati. Delovni čas tožnika je bil s pogodbo določen, ni bilo ugotovljeno, da bi bil kasneje dejansko drugače razporejen in tožena stranka tudi ne ugovarja temu, da je tožnik opravil delo v delovnem času, ki izhaja iz evidence delovnega časa.

Izrek

Reviziji se ugodi in sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne v celoti in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene in revizijske stroške v znesku 2.752,50 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (med drugim) odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati nadure od meseca marca 2009 dalje. Sodišče ni sprejelo ugovora tožene stranke, da je bil tožnik kot vodstveni delavec dolžan opravljati delo preko polnega delovnega časa brez posebnega plačila, saj kaj takega ne izhaja iz pogodbe o zaposlitvi in aneksa k tej pogodbi. Tožniku pripada plačilo nadur, ki so bile dejansko opravljene, čeprav niso bile pisno odrejene.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke glede odločitve o obračunu in plačilu nadur ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ta zahtevek zavrnilo, posledično pa spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je s toženo stranko sklenil predpogodbo in nato pogodbo o zaposlitvi. Po obeh pogodbah se je zavezal opravljati delo tudi preko polnega delovnega časa brez posebnega nadomestila. To naj bi pomenilo, da je sam razpolagal z delovnim časom in prav zato ni upravičen do dodatnega plačila za ure nad polnim delovnim časom.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 60/2014 z dne 28. 1. 2015 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je tožnik upravičen do plačila nadur, kljub določbi v pogodbi, da je dolžan delati preko polnega delovnega časa brez posebnega nadomestila.

4. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo „iz vseh dovoljenih revizijskih razlogov, zlasti zaradi zmotne uporabe materialnega prava“. Navaja, da je delal pri toženi stranki neprekinjeno od 26. 2. 2009. Delal je istovrstno delo in je bil vodja določenih del. Zaradi narave in količine dela, ki ga je moral opraviti, je opravljal tudi nadurno delo, torej delo preko polnega delovnega časa. Predložil je evidenco prisotnosti na delu, kakršna je bila v uporabi pri toženi stranki. Delavec in delodajalec ne moreta s pogodbo o zaposlitvi določiti medsebojnih pravic in obveznosti na način, ko bi šlo delavcu manj pravic, kot jih določa ZDR, sploh ker pri tožniku ni šlo za vodstvenega delavca v smislu možnih in upoštevnih določil individualne pogodbe o zaposlitvi. ZDR v 128. členu jasno določa, da delavcu pripada dodatek za nadurno delo. Odločitev sodišča druge stopnje je tudi v nasprotju s sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča (Pdp 274/2011, Pdp 1613/2008, Pdp 1227/2010, Pdp 1149/2009, Pdp 1101/2012) in Vrhovnega sodišča (VIII Ips 111/2012).

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). V primeru dopuščene revizije revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da bi bil kot vodstveni delavec dolžan opravljati neplačano delo preko polnega delovnega časa. Sodišče druge stopnje pa je (pravilno) ugotovilo, da se je tožnik s pogodbo zavezal opravljati tudi delo preko polnega delovnega časa brez posebnega plačila oziroma nadomestila. To naj bi pomenilo, da je sam razpolagal z delovnim časom, zato ni upravičen do dodatnega plačila za ure opravljene nad polnim delovnim časom. Predmet revizijske presoje je samo taka odločitev, saj tožena stranka tudi v pritožbi ni ugovarjala tožnikovim navedbam in preloženim listinam o obsegu opravljenih ur in s strani tožnika izračunani višini zahtevka.

8. Po določbi 7. člena ZDR (enako 9. člen ZDR-1) se s pogodbo o zaposlitvi lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. V tretjem odstavku 7. člena ZDR so določene izjeme tudi glede nadurnega dela (143. člen ZDR oz. 144. člen ZDR-1), ki pa se lahko določijo s kolektivno pogodbo in ne s pogodbo o zaposlitvi. Možnost drugačne ureditve pravic, obveznosti in odgovornosti s pogodbo o zaposlitvi je mogoča le za poslovodne osebe in prokuriste, kadar le-ti sklepajo take pogodbe (72. člen ZDR oz. 73. člen ZDR-1).

9. Vsaka pogodba o zaposlitvi je individualna, saj se nanaša na posameznega, konkretnega delavca. Tožnik ni bil ne poslovodni delavec ne prokurist. Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 3. 2011 izhaja, da je bila sklenjena za opravljanje dela vodje projekta in organizacije poslov, ki je spadalo v skupino odgovornih vodstvenih delavcev. Pogodba je bila sklenjena na podlagi 15. člena ZDR in se na določbe 72. člena ZDR ni sklicevala. Tudi glede delovnega časa in dela preko polnega delovnega časa pogodba nima drugačnih določb. Ravno nasprotno. Izrecno določa, da je sklenjena za nedoločen čas s polnim delovnim časom 40 ur na teden, da delovni čas traja 40 ur tedensko, 8 ur na dan od 7.00 do 15.00 z upoštevanjem odmora v smislu 154. člena ZDR. V 4. členu pogodbe je določeno tudi, da je tožnik dolžan delati preko polnega delovnega časa v primerih, ki jih določa ZDR in da je dolžan opravljati svoje delo s polnim delovnim časom v skladu s potrebami in interesi podjetja in „tudi preko delovnega časa brez posebnega nadomestila“.V 12. členu pogodbe o zaposlitvi pa je določeno, da pogodbeni stranki glede pogojev dela in drugih zadev, ki niso definirane v pogodbi zavezujejo še ZDR, Kolektivna pogodba za gradbene dejavnosti ter splošni akti delodajalca.

10. V navedenih pogodbenih določilih ni podlage za ugotovitev sodišča druge stopnje, da je tožnik sam razpolagal (s svojim) delovnim časom. Nasprotno, delovni čas je imel s pogodbo določen, in sicer polni delovni čas in kot obveznost, da po potrebi opravlja tudi nadurno delo - v primerih in pod pogoji, kot jih določajo ZDR, kolektivna pogodba in splošni akti.

11. Delovno razmerje je razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (4. člen ZDR in enako ZDR-1). Bistven element delovnega razmerja je torej ustrezno plačilo za opravljeno delo in temu se delavec s pogodbo o zaposlitvi ne more vnaprej odpovedati. Zato določbe pogodbe o zaposlitvi, da bo tožnik delo preko delovnega časa opravljal brez posebnega nadomestila, ni mogoče upoštevati. Delovni čas tožnika je bil s pogodbo določen, ni bilo ugotovljeno, da bi bil kasneje dejansko drugače razporejen in tožena stranka tudi ne ugovarja temu, da je tožnik opravil delo v delovnem času, ki izhaja iz evidence delovnega časa.

12. Ker je bilo glede na navedeno materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo v celoti in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

13. Ker je tožnik z revizijo uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti njegove priglašene revizijske stroške, vključno z odvetniškimi stroški in plačano sodno takso za predlog za dopustitev revizije in glede na takšno odločitev tudi stroške za odgovor na pritožbo (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).