Jedro

Tožeča stranka je popravila vozilo, ker je bila to dolžna storiti na podlagi pogodbenega razmerja, sklenjenega s tedanjim pravno-formalnim lastnikom. Neuspeha s pravno poslovnim zahtevkom pogodbene stranke, ki je izpolnila svojo pravno poslovno obveznost, ni pa prejela nasprotne izpolnitve druge pogodbene stranke, pa ni mogoče nadomestiti z zahtevkom iz naslova neupravičene pridobitve zoper tretjo osebo, ki ni stranka pogodbenega razmerja. Obstoj veljavne pogodbene podlage v primerih, kakršen je tudi sporni, ki omogoča uveljavljanje ustreznih pravno poslovnih zahtevkov, izključuje bodisi vzporedno bodisi podrejeno uveljavljanje sodnega varstva zoper tretjo osebo na drugi obligacijski podlagi, kot je tudi institut neupravičene pridobitve, ki temelji na obveznosti, ki je neposlovne narave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvotoženec in drugotoženka dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki 3.278,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2000 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Revizijsko sodišče je dopustilo revizijo s sklepom II DoR 225/2014 z dne 2. 10. 2014 glede presoje obveznosti prvega toženca iz naslova neupravičene pridobitve.

4. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga dopuščeno revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da sodišči nista upoštevali, da ni zgolj lastnik vozila tisti, ki je lahko obogaten s storitvijo popravila vozila, temveč je to lahko tudi kupec oziroma dejanski uporabnik vozila, ki formalno še ni postal lastnik vozila. Iz dejanskega stanja izhaja, da je bil v času popravila kupec in dejanski uporabnik vozila prvo toženec. Vozilo je februarja 2010 kupil od takratnega leasingojemalca A. A. in zanj tudi plačal del kupnine v znesku 8.000,00 EUR. V tem času je bilo vozilo formalno še vedno v lasti družbe B., zato je bil prepis lastništva opravljen šele pozneje, ko je A. dokončno odplačal obroke leasinga in ko naj bi tožena stranka plačala preostanek kupnine. Na podlagi teh ugotovitev pa je drugostopno sodišče zmotno zaključilo, da tožena stranka ni bila neupravičeno obogatena iz razloga, ker v času popravila vozila ni bila njegov lastnik. S tem je zmotno uporabilo splošno pravilo o neupravičeni pridobitvi iz 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj formalno lastništvo vozila ni pogoj za opredelitev tistega, ki je neupravičeno obogaten. Prvi odstavek 190. člena OZ določa, da je dolžan prejeto vrniti tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega. V drugem odstavku člena je z obogatitvijo mišljena tudi pridobitev korist s storitvijo. Iz te določbe izhaja, da je neupravičeno obogaten torej tudi tisti, ki je imel koristi od opravljenega popravila in ne tisti, ki je lastnik popravljene stvari. V predmetni zadevi je bila tožena stranka tista, ki je imela vse koristi od popravila, saj je bila v času popravila ekonomski lastnik vozila in je trpela naključno uničenje stvari. Prvostopno sodišče pa je zmotno zaključilo, da prvo tožena stranka ni bila dejanski ali ekonomski lastnik vozila temveč zgolj njegov uporabnik. Tudi je zmotna presoja sodišča, da v premoženjski sferi tožene stranke ni prišlo do premikov v škodo tožeče stranke, da je bilo vozilo vseskozi zunaj njene dejanske in ekonomske sfere in da tožena stranka s storitvijo tožeče stranke ni ničesar pridobila. Prenos ekonomskega lastništva predstavlja prenos pomembnih oblik tveganj in koristi povezanih z lastništvom stvari in je neodvisen od prenosa lastninske pravice. Da je bila tožena stranka ekonomski lastnik vozila izhaja iz dejstva, da ji je bilo vozilo že izročeno, da je imela neomejeno pravico do njegove uporabe in izkoriščanja, kljub temu, da na vozilu še ni pridobila lastninske pravice. V primeru leasinga je praviloma leasingojemalec tisti, ki je ekonomski lastnik vozila in leasingodajalec tisti, ki je pravni lastnik (B.). Predmetna zadeva odstopa od tega pravila zato, ker je leasingojemalec še pred iztekom leasinga, vozilo prodal naprej toženi stranki. S tem je na toženo stranko prenesel vsa tveganja in koristi, ki jih je do tedaj nosil sam. Posledično je tožena stranka postala novi ekonomski lastnik vozila ter prevzela vse tipične rizike lastnika, kar pomeni, da je v primeru poškodovanja vozila tožena stranka nosila vse posledice iz nastale škode in ji je to bremenilo njeno premoženjsko sfero. Korist prvotožene stranke izvira tudi iz okoliščine, da je v času škodnega dogodka že trpela nevarnost naključnega uničenja vozila. Že pred škodnim dogodkom sta prvotožena stranka in A. sklenila kupoprodajno pogodbo in se dogovorila za fiksno višino kupnine in je A. toženi stranki tudi že izročil vozilo v uporabo. Kupoprodajna pogodba je bila pravno veljavno že sklenjena, saj sta se stranki dogovorili o vseh bistvenih sestavnih pogodbe, njena obličnost pa ne vpliva na njeno veljavnost. Iz A. izjave izhaja, da je ob sklenitvi že prejel celotno oziroma del kupnine. V skladu s 436. členom OZ je z izročitvijo vozila prešla nevarnost naključnega uničenja na prvotoženo stranko, kar pomeni, da je imela v primeru poškodovanja vozila samo ona interes za njegovo popravilo. Trenutka prehoda nevarnost naključnega uničenja ne spremeni niti dejstvo, da v času prodaje A. na toženo stranko ni mogel prenesti lastninske pravice, ampak je to lahko storil šele pozneje po poplačilu obrokov leasinga. Tudi takšna kupoprodajna pogodba je pravno veljavno sklenjena, saj gre za prodajo tuje stvari iz 440. člena OZ. Sklicuje se tudi na stališče teorije (Obligacijski zakonik s komentarjem: N. Plavšak et al., 3. knjiga, Ljubljana, GV Založba 2004, str. 72-76 in navedeno delo, str. 364) in sicer glede nevarnosti naključnega uničenja, ki bremeni kupca, kateremu je bila stvar izročena pred prenosom lastninske pravice. Celo če bi bilo vozilo v času škodnega dogodka v celoti uničeno, bi bila tožena stranka še vedno dolžna plačati A. drugi del kupnine v znesku 4.000,00 EUR, saj je bila kupnina za vozilo že fiksno določena. Tudi A. bi bil kot leasingojemalec še vedno dolžan v celoti poplačati svojo obveznost do B. iz naslova sklenjene leasing pogodbe. Poškodba na vozilu je povzročila spremembo premoženjskega stanja le v sferi prvotožene stranke, kar pomeni, da je le ona nosila riziko naključnega uničenja stvari in je bila posledično tudi edina, ki je imela vse koristi od popravila. Sklicuje se še na sodno prakso, ki je že sprejela stališča o tem, kdo je tisti, ki ga bremeni nevarnost naključnega uničenja. V sodbi opr. št. II Cp 801/2010 z dne 23. 6. 2010 Višjega sodišča v Ljubljani je bilo sprejeto stališče, da je splošno izhodišče, da naj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja bremeni tistega, ki ima gospodarsko korist od stvari, ki ima stvar v posesti in jo izkorišča. Tožena stranka pa je vozilo redno uporabljala, vzdrževala, ga servisirala in se tudi predstavljala kot lastnik, nenazadnje je tudi opravila cenitev škode in se je cenilni zapisnik glasil na njeno ime. Čeprav je vozilo na servis pripeljala prvotoženčeva žena, pa ga je prvo toženec sam prevzel in se podpisal kot njegov lastnik, pa čeprav je bilo vozilo poškodovano v času, ko pravno formalno še ni bil lastnik in je moral še poplačati A. preostali del kupnine. Zmotno je zato stališče sodišča druge stopnje, da naj bi bil B. tisti, ki je bil neupravičeno obogaten s popravilom, ker je imel v času popravila lastninsko pravico na vozilu. B. je namreč s sklenitvijo pogodbe o leasingu riziko naključnega uničenja prenesel na A. A. kot leasingojemalca. Posledico v premoženjski sferi leasingodajalca zaradi škodnega dogodka ni bilo, saj je bil A. kot leasingojemalec dolžan v celoti izpolniti svojo obveznosti po pogodbi o leasingu, ne glede na posledice škodnega dogodka. (Sodba VS RS II Ips 237/2008 z dne 16. 6. 2011). Takšno stališče potrjujeta tudi odločbi VSL I Cpg 1087/2013 z dne 19. 11. 2013 in I Cpg 80/2013 z dne 29. 11. 2013, pritrdilo pa mu je tudi prvostopenjsko sodišče v ponovljenem sojenju. Takšno stališče se lahko smiselno nanaša tudi na sklenitev kupoprodajne pogodbe med A. in toženo stranko. Žele je s prodajo in izročitvijo vozila, nevarnost naključnega uničenja prenesel na toženo stranko. Tožena je bila namreč kljub škodnemu dogodku dolžna A. plačati morebitni preostanek kupnine v znesku 4.000,00 EUR, kar je tudi storila. Zato v premoženjski sferi A. ni prišlo do nobenih posledic. Glede na povedano je lahko le tožena stranka tista, ki je trpela nevarnost naključnega uničenja poškodovanja vozila ter je hkrati imela vse koristi od popravila vozila, ki ga je opravila tožeča stranka.

5. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je vezano na naslednje pravno odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP): B. kot leasingodajalec in A. A. kot leasingojemalec sta sklenila pogodbo o leasingu za vozilo; A. A. je brez soglasja leasingodajalca izročil vozilo prvotožencu in ga pooblastil za njegovo uporabo dotlej, ko postane pravno formalno lastnik (ko odplača vse leasing obroke), lastninsko pravico na vozilu pa je nato pridobila prvotoženčeva žena; vozilo je bilo po izročitvi, vendar še pred pridobitvijo lastninske pravice prvotoženčeve žene, poškodovano v prometni nesreči; popravila vozila pri tožeči stranki ni naročil prvotoženec, leasingodajalec pa je pooblastil za urejanje razmerja s tožečo stranko leasingojemalca; dejansko je sicer nato urejala zadevo v zvezi s popravilom prvotoženčeva žena (pripeljala in prevzela je vozilo, na dokumentih v zvezi s popravilom pa je bil sicer kot oškodovanec naveden leasingojemalec); drugotožena stranka je kot odgovornostna zavarovalnica povzročitelja prometne nesreče (tretje osebe) plačala odškodnino leasingojemalcu na podlagi poravnave, sklenjene med njo in leasingodajalcem; čeprav je bila sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju med drugotoženo zavarovalnico in tožečo stranko o plačilu odškodnine tožeči stranki v tovrstnih primerih, odškodnina v višini stroškov za opravljeno storitev ni bila nakazana tožeči stranki, ker v nasprotju s pogodbenimi določbami ni bilo izdano pooblastilo oškodovanca za nakazilo odškodnine tožeči stranki ter ni bila izdana prav tako dogovorjena posebna izjava drugotožene stranke, do katere višine prevzema obveznost. 8. Tožeča stranka je torej popravila vozilo, ker je bila to dolžna storiti na podlagi pogodbenega razmerja, sklenjenega s tedanjim pravno formalnim lastnikom. Neuspeha s pravno poslovnim zahtevkom pogodbene stranke, ki je izpolnila svojo pravno poslovno obveznost, ni pa prejela nasprotne izpolnitve druge pogodbene stranke, pa ni mogoče nadomestiti z zahtevkom iz naslova neupravičene pridobitve zoper tretjo osebo, ki ni stranka pogodbenega razmerja. Obstoj veljavne pogodbene podlage v primerih, kakršen je tudi sporni, ki omogoča uveljavljanje ustreznih pravno poslovnih zahtevkov, izključuje bodisi vzporedno bodisi podrejeno uveljavljanje sodnega varstva zoper tretjo osebo na drugi obligacijski podlagi, kot je tudi institut neupravičene pridobitve, ki temelji na obveznosti, ki je neposlovne narave.

9. Prvotoženec pa glede na zgoraj strnjeno povzete dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje ne le, da ni bil v kakšnem pogodbenem razmerju s tožečo stranko (če bi bil - bi ob do sedaj povedanem imela obligacijski zahtevek zoper njega tožeča stranka iz naslova pogodbenega razmerja in ne iz naslova neupravičene pridobitve), temveč ob tem, da je škodo na vozilu, ki je terjala izvršitev popravila pri tožeči stranki, povzročila tretja oseba, kupnino pa je plačal v vrednosti cene, določene pred poškodbo vozila (torej je plačal vrednost nepoškodovanega vozila), tudi ni prejel zavarovalnine oziroma odškodnine v višini stroškov opravljenega popravila tožeče stranke. Prvotoženec že ob teh ugotovitvah torej ni mogel biti niti v dejanskem smislu obogaten (ni pridobil nobene „dodatne“ premoženjske koristi), torej tudi ne na račun tožeče stranke in – kot pravilno ugotavljata sodišči prve in druge stopnje, materialnopravno ni izkazan zakonski dejanski stan iz določbe 190. člena OZ, ki za neupravičeno pridobitev zahteva neupravičen prenos oz. neupravičeno pridobitev premoženja (premoženjske koristi) iz premoženjske sfere prikrajšanca v premoženjsko sfero pridobitelja. Tudi iz teh razlogov je bil tudi v še presojanem delu tožbeni zahtevek pravnomočno utemeljeno zavrnjen.

10. Že dosedanja razlaga zadostuje za zavrnilno odločitev o reviziji. Revizijsko sodišče pa obiter dictum odgovarja še na revizijske trditve, da naj bi rizik uničenja in poškodovanja stvari prešel na prvotoženca, ki naj bi bil kupec vozila in mu je bilo le to že izročeno ter je kot dejanski oz. ekonomski lastnik bil dolžan nositi tudi breme stroškov popravila. Res je pri finančnem leasingu leasingojemalec tisti, ki nosi vse tipične rizike lastništva, tudi poškodovanja ali uničenja stvari, saj v takšnih primerih dolžnost plačila vseh obveznosti leasingojemalca ne preneha (smiselna uporaba 521. člena OZ). Vendar pa je to pravilo v spornem primeru lahko veljalo le v pogodbenem razmerju med leasingodajalcem in leasingojemalcem in ne za opisano razmerje med leasingojemalcem in prvotožencem. Slednji ni bil niti leasingojemalec niti ni mogel imeti „predhodnega statusa“ – ekonomskega oz. dejanskega lastnika pred pričakovano formalno lastninsko pravico, kot zmotno še v reviziji meni tožeča stranka, pa čeprav je plačal kupnino, saj mu je bilo vozilo izročeno le v uporabo oz. posest, lastnica pa je nato postala njegova žena (primerjaj zgoraj povzete dejanske ugotovitve sodišč).(1) Revidentkino sklicevanje na določbi 440. člena in 436. člena OZ (zavezujočnost pogodbe o prodaji tuje stvari in prenos nevarnosti uničenja in poškodovanja, ki od izročitve dalje bremeni kupca, ne glede na poznejši čas prenosa lastninske pravice) je torej nepomembno za presojo razmerja iz naslova neupravičene pridobitve med tožečo stranko in prvotožencem. Revizijski očitek, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do dejstva, da je nevarnost uničenja in poškodovanja vozila prešla na prvotoženca s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe med prvotožencem in A. A. in izročitvijo predmeta te pogodbe, pomeni tako že na prvi pogled pravno nepomemben očitek in se z njim sodišču druge stopnje niti ni bilo treba ukvarjati. Posredno pa ga je sicer zavrnilo že na podlagi ugotovitve, da prvotoženec ni bil niti leasingojemalec niti kupec vozila v že obrazloženem pomenu.

11. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Op. št. (1): Primerjaj še določbo prvega odstavka 435. člena OZ, po kateri se s prodajno pogodbo prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino. Kavza (podlaga) kupoprodajne pogodbe je torej v pridobitvi lastninske pravice kupca.