Jedro

Tožeči stranki ni uspelo dokazati trditve, da je bil toženec tisti, ki je pri njej naročil popravilo vozila. Okoliščina, da se račun glasi nanj, tega ne potrjuje, saj račun sam po sebi podjemnega razmerja ne vzpostavlja in ga ne dokazuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta D.E. in Z. d.d. dolžna tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 3.978,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8.8.2010 dalje do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da mora iz tega naslova tožeča stranka povrniti tožencu znesek 1.316,31 EUR, toženki pa 230,40 EUR. V razlogih sodbe je pojasnilo, da toženec ni bil naročnik del, ki jih je na osebnem avtomobilu opravila tožeča stranka, niti ni bil iz naslova opravljenih del obogaten, toženka pa je obveznost do lastnika vozila iz naslova škodnega dogodka v celoti izpolnila, njena obveznost iz pogodbenega razmerja s tožečo stranko pa ne obstoji.

2. Zoper odločitev v delu, ki se nanaša na toženca, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga naj sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku zoper toženca ugodi oz. sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje ter zadevo dodeli drugemu sodniku. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da toženec ni bil naročnik iz podjemne pogodbe in da med njima ni bilo pravno poslovnega razmerja. Takšna odločitev je zmotna, saj je na podlagi vseh dejstev in izvedenih dokazov mogoče jasno ugotoviti, da je lahko samo D.E. nastopal kot naročnik. Bil je tisti, ki je bil udeležen v prometni nesreči in tisti, ki je pri zavarovalnici dosegel, da so ga napisali kot oškodovanca. Prevzel je popravljeno vozilo in podpisal delovni nalog ter s svojim podpisom potrdil naročilo popravila. Gre za ravnanja, ki jih izvaja tipični naročnik, česar sodišče sploh ni ovrednotilo, zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oz. nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Irelevantno je dejstvo, da je vozilo na servis pripeljala E.A.. Sama je v svojih dosedanjih trditvah jasno navedla, da ne ločuje med ravnanjem E.A. in ravnanjem toženca. Da gre dejansko za njegov podpis na delovnem nalogu ne more biti dvoma, ker je to jasno in prepričljivo potrdila priča J.Z., toženec pa je tudi sam izpovedal, da je pred prevzemom vozila podpisal listino. Dejstvo, da je podpisal delovni nalog šele ob prevzemu vozila za presojo obstoja podjemnega razmerja ne more biti odločilno. Vsega tega pa sodišče sploh ni ocenjevalo in se do teh ugotovitev ni opredelilo. Moralo bi se opredeliti tudi do dejstva, da je E.A. na servis prinesla zapisnik o cenitvi škode. Toženec je bil tisti, ki je napravil cenilni zapisnik na svoje ime, čeprav sam ni bil oškodovanec. Zaključek, da ni podpisnik nobene listine povezane s popravilom vozila, je povsem zgrešen. Sodišču ni mogoče slediti, ko zatrjuje, da ni podpisal delovnega naloga, saj je priča J.Z. izpovedal, da je bil D.E. tisti, ki je prišel prevzeti vozilo in s tem potrdil kvaliteto opravljenega dela. Povedal je tudi, da se je toženec strinjal, da se ga je na delovnem nalogu napisalo kot lastnika vozila, saj drugače ne bi mogel prevzeti vozila. Sodišče odločitev opira tudi na dokaz, ki ga ni izvedlo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Direktno je kršilo določbo 5. člena ZPP, saj tožeči stranki ni omogočilo, da bi se izjavila o celotnem procesnem gradivu, ki je v spisu in je pomembno vplivalo na odločitev sodišča. Ne more se strinjati z ugotovitvijo sodišča, da se podpis na delovnem nalogu ne ujema s podpisom prvega toženca na pooblastilu odvetniške pisarne. Tožeči stranki ni bila dana možnost, da bi se opredelila do primerjave podpisov in ji je bilo zato onemogočena možnost sodelovanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP po 8. točki drugega odstavka 339. člena. Sodišče tudi nima ustreznega strokovnega znanja, da bi primerjalo in ocenjevalo istovetnost podpisov in bi zato moralo izvesti dokaz z izvedencem. Pri tem dokazu bi tožeča vztrajala, v kolikor bi vedela, da bo sodišče podpis na delovnem nalogu primerjalo s podpisom na pooblastilu. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da se prvi toženec ni nikoli zavezal k plačilu opravljenih storitev, v kolikor tega ne bo pokrila zavarovalnica, saj ta njegova zaveza izhaja iz veljavno sklenjene podjemne pogodbe. V predmetni zadevi je namreč ključno kdo je naročil popravilo, saj je bilo popolnoma jasno, da v kolikor zavarovalnica ne bo plačala, se plačilu toženec ne bo mogel izogniti. Iz dokaznega postopka izhaja, da prvi toženec v zvezi s popravilom vozila ni nikoli nastopal kot pooblaščenec leasinga, ampak je deloval v svojem imenu in za svoj račun, kar so potrdile priče P., J.Z., K. in C.. Pooblastilo U. d.o.o. dano F.Ž. z dne 23.6.2010, na katerega se sklicuje sodišče, je bilo dano že potem, ko je bilo vozilo pripeljano na servis. Edino prvi toženec je bil tisti, ki je imel željo in interes, da se vozilo popravi. Zgolj on je bil tudi tisti, ki je bil upravičen od servisa zahtevati izvršitev popravila, tisti, ki je vozilo prevzel in potrdil, da je bilo delo opravljeno kvalitetno. Ne more se strinjati niti z ugotovitvijo sodišča, da toženec z njeno storitvijo ni ničesar pridobil in da zato ni bil neupravičeno obogaten. Potrebno je upoštevati dejstvo, da mu je bilo vozilo že prodano, kar izhaja tako iz izpovedbe F.Ž.-ja kot tudi toženca. Vozilo mu je bilo tudi že izročeno, prodajna pogodba je bila nedvomno sklenjena in na njeno veljavnost ne more vplivati dejstvo, da F.Ž. v času prodaje ni mogel pravno veljavno prenesti lastninske pravice. V konkretnem primeru je bila namreč izvedena prodaja tuje stvari, ki je kljub temu pravno veljavna, zato je v skladu s 436. členom OZ nevarnost naključnega uničenja z izročitvijo vozila že prešla na kupca. Nerelevantne so zato ugotovitve sodišča, da je bila lastninska pravica na vozilu prenesena šele po opravljenem popravilu. Kljub temu, da v času popravila vozila prvi toženec še ni bil pravni lastnik vozila, je nosil riziko naključnega uničenja stvari. Priglaša še stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ne drži prvi pritožbeni očitek, da je sodba obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo po 14. točki iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Dejstvo, da je bil D.E. udeleženec v prometni nesreči, v tem postopku ni odločilno dejstvo, zato se do tega dejstva sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati, do dejstva, da je vozilo, ko je bilo popravljeno, prevzel, pa se je sodišče prve stopnje izčrpno opredelilo in so drugačne pritožbene trditve neutemeljene. Opredelilo se je tudi do trditve tožeče stranke, da je D.E. podpisal delovni nalog in ugotovilo, da to ne drži ter o tem podalo prepričljive razloge. Ne drži torej pritožbena trditev, da sodba o tem razlogov ne vsebuje.

5. Sodišče prve stopnje se je v skladu z napotili pritožbenega sodišča, vsebovanih v sklepu z dne 22.10.2013, opredelilo do vseh odločilnih dejstev tega spora in prepričljivo zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati trditve, da je bil toženec tisti, ki je pri njej naročil popravilo vozila. Pojasnilo je, da tega ne potrjuje okoliščina, da se račun glasi nanj, saj račun sam po sebi podjemnega razmerja ne vzpostavlja in ga ne dokazuje. V razlogih pod točko 26 izpodbijane sodbe se je opredelilo tudi do dejstva, da je bila E.A. tista, ki je podpisala spremni list, pri čemer ne drži pritožbena trditev, da je tožeča stranka v postopkih jasno navedla, da ne ločuje med ravnanjem E.A., ki je vozilo pripeljala na servis in ravnanjem toženca, ker naj bi šlo za enotno delovanje obeh zakoncev in njuno skupno voljo. Ta pritožbena navedba nima spisovne podlage, tožeča stranka pa spregleda, da je v tožbi trdila tudi, da je D.E. deloval v imenu F.Ž. in da je bil F.Ž. tisti, ki je kasneje odobril njegova dejanja (list. št. 3), kar je v kontradikciji z njenimi trditvami, da je bil D.E. tisti, ki je bil naročnik del in pri katerih vztraja tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da delovnega naloga toženec ni podpisal in se v tej zvezi opredelilo tudi do izpovedb prič C. in K. (točka 27 sodbe). Te razloge pritožbeno sodišče sprejema in jih pritožba ne uspe izpodbiti, zato se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje. Iz razlogov pod točko 27 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi povsem jasno izhaja, da je sodišče o tem, da delovnega naloga ni podpisal toženec, sklepalo na podlagi dejstva, da ni bil on tisti, ki je vozilo pripeljal na servis (ko je bil delovni nalog podpisan), zato pritožba ne more biti uspešna niti z grajo, da sodišče prve stopnje ne bi smelo podpisa na delovnem nalogu primerjati s podpisom prvega toženca na pooblastilu odvetniški pisarni. Gre zgolj za dodatne argumente sodišča prve stopnje, ki sami zase niso odločilnega pomena, zato ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje s takšnim postopanjem tožečo stranko prikrajšalo v njenih procesnih pravicah. Ta pritožbena trditev je zato neutemeljena. Pritožbeni trditvi, da je bil prvi toženec tisti, ki je pri zavarovalnici dosegel, da so ga napisali kot oškodovanca in da je E.A. prinesla zapisnik o cenitvi škode, pa sta nedopustni pritožbeni novoti in ju zato pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člen ZPP).

6. Utemeljena ni niti pritožbena trditev, da je zahtevek napram tožencu utemeljen na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. V postopku ni bilo sporno, da je bil v času popravila vozila lastnik podjetje U. d.o.o., in ne toženec. Izpovedbo F.Ž. je sodišče prve stopnje ocenilo in pojasnilo zakaj je ne sprejema, zato se pritožba na to izpovedbo ne more uspešno sklicevati. Ker v času popravila vozila prvi toženec ni bil njegov lastnik (po spornem popravilu pa je postala lastnica vozila E.A.), tudi iz tega naslova tožbeni zahtevek napram njemu ni utemeljen. Pritožbena graja je tako v celoti neutemeljena, v delu kjer pritožba izpostavlja pravila o prodaji tuje stvari pa je pritožbenemu sodišču nerazumljiva, zato na te pritožbene trditve ne more odgovoriti.

7. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče, ki ob reševanju pritožbe tudi našlo kakšne od bistvenih postopkovnih kršitev, na katere ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti in so naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP in je bilo v zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).