Jedro

Sporno je bilo vprašanje, ali je rafting nevarna dejavnost in ali je opustitev usposabljanja upravljalca rafta pravno relevanten vzrok za škodo, ki mu je nastala zaradi prevrnitve rafta.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik se je telesno poškodoval, ko je pri padcu z rafta, ki se je na brzici prevrnil, udaril v skalo. Pri delodajalcu, ki je bil zavarovanec tožene zavarovalnice, je bil namreč zaposlen na delovnem mestu športnega animatorja ter je v okviru delovnih obveznosti upravljal z raftom oziroma prevažal potnike z njim po reki Kolpi.

2. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo 10.250,00 EUR odškodnine, za razliko do 15.000,00 EUR pa je njegov zahtevek zavrnilo. Razsodilo je, da toženkin zavarovanec ni objektivno odgovoren, je pa njegova odgovornost krivdna, ker tožniku ni zagotovil pridobitve licence za vodnika rafta, vzrok za poškodbo (prevrnitev rafta) pa je predstavljalo tožnikovo neznanje, ki bi bilo odpravljeno, če bi mu delodajalec omogočil ustrezno usposabljanje za pridobitev licence.

3. Sodišče druge stopnje je sodbo prvostopenjskega sodišča v prisodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu v celoti zavrnilo. Zavrnilno sodbo prvostopenjskega sodišča je potrdilo. Njegovo stališče je bilo, da tožnik ni dokazal vzročne zveze med opustitvijo svojega zavarovanca (opustitvijo usposabljanja in pridobitve licence) in nastankom škode. Okoliščine, v katerih je prišlo do nezgode, namreč niso bile natančno ugotovljene, zato je enako verjetno, da se je pripetila zaradi nepravilnega ravnanja tožnika, ki je bilo posledica njegovega neznanja, kot da se je pripetila, čeprav je tožnik ravnal pravilno, tako, kot bi bil poučen na usposabljanju.

4. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil predlog za dopustitev revizije glede pravnih vprašanj: - ali je Višje sodišče v Ljubljani zagrešilo materialnopravno kršitev glede vprašanja vzročne zveze; - ali je pritožbeno sodišče bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko se v izpodbijani sodbi ni ustrezno opredelilo glede obstoja vzročne zveze, zlasti v povezavi s teorijo o pravni vzročnosti, ki bi se morala uporabiti v konkretnem primeru in - ali je materialnopravno pravilna odločitev nižjih sodišč, da rafting ni nevarna dejavnost. Navaja, da je vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem zavarovanca tožene stranke in nastalo škodo nedvomno izkazana, saj je tožnik upravljal z raftom, čeprav ni imel licence za vodnika rafta in tega zato ne bi smel početi. Delodajalec bi bil dolžan poskrbeti za pridobitev licence in ker tega ni storil, je opustil dolžno ravnanje in je zato vsaj krivdno odgovoren. Sicer pa tožnik meni, da je delodajalčeva odgovornost objektivna, ker je rafting po Kolpi nevaren zaradi številnih brzic in skalovja, ki se nahaja pod vodo in nad vodo in je lahko navzven nevidno. Določeno mero tveganja za nastanek poškodb sicer res predstavlja vsako športno udejstvovanje, vendar je potrebno razlikovati med različnimi športnimi aktivnostmi; rafting po brzicah je nedvomno nevarnejši od drugih oblik rekreacije, ker kljub zadostni skrbnosti rafta ni mogoče vselej nadzorovati. To se je pokazalo tudi v konkretnem primeru, ko je tožnikov čoln zapeljal čez brzico in ga je zasukalo ter hkrati še nagnilo in obrnilo, zaradi česar je tožnika zaneslo vstran in je padel iz čolna ter se poškodoval. Vprašanje, ali je rafting nevarna dejavnost, v sodni praksi Vrhovnega sodišča ni rešeno. V zvezi z vzročno zvezo je prvostopenjsko sodišče po tožnikovem prepričanju pravilno upoštevalo, da mora imeti voditelj rafta primerno teoretično in praktično znanje, da lahko v kritičnih, tudi nevarnih situacijah, reagira v hipu ter pravilno ter da tožnik v času škodnega dogodka takega znanja ni imel, a ga je delodajalec vseeno napotil na delo vodnika rafta oziroma spremljevalca skupine raftov. Prav zaradi usposobljenosti in neznanja je vzrok za njegovo reakcijo pri spustu čez brzico opustitev dolžnega ravnanja tožene zavarovalnice. V takem primeru (opustitev) je treba vzročnost presojati po teoriji o ratio legis vzročnosti, kar je prvostopenjsko sodišče tudi storilo, tako stališče pa je zavzeto tudi v več drugih sodnih odločbah, npr. v odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 1074/2008. Stališče pritožbenega sodišča, da obstoji enaka verjetnost, da bi do škode prišlo tudi, če bi tožnik imel opravljen izpit oziroma licenco, je v nasprotju s „teorijo o pravni vzročnosti“, ki bi jo bilo treba uporabiti, ker je šlo za opustitev dolžnega ravnanja, kar je v nasprotju z namenom v zakonu določenega dolžnega ravnanja, to pa je varovanje pred nastalim škodnim dogodkom oziroma škodo. Ni dvoma, da obstoji veliko večja verjetnost, da bo prišlo do škodnega dogodka, npr. trka ali prevrnitve rafta ali padca potnika ali upravljalca rafta, če slednji za to ni usposobljen, kot v primeru, če z raftom upravlja teoretično in praktično usposobljena oseba. Pritožbeno sodišče se sploh ni opredelilo do tega, katero teorijo o vzročni zvezi bi bilo treba v tem primeru uporabiti, zato sodbe tudi preizkusiti ni mogoče in je podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Predpostavke za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP niso izpolnjene. Vrhovno sodišče je zato tožnikov predlog zavrnilo (tretji odstavek 367. c člena istega zakona).