Jedro

Utemeljen je toženkin pritožbeni očitek, da zaključek sodbe, da je bil vzrok za poškodbo tožnikovo neznanje, nima podlage v dokaznem postopku. Ne da bi bile natančneje ugotovljene okoliščine, v katerih je prišlo do nezgode, je enako verjeten tako zaključek, da je do nje prišlo zaradi nepravilnega ravnanja tožnika, ki je bilo posledica njegovega neznanja, kot tudi zaključek, da je do poškodovanja prišlo, čeprav je tožnik ravnal pravilno (v skladu s pravili, o katerih bi bil poučen na usposabljanju). Ob taki verjetnosti pa je zmoten zaključek, da je tožnik dokazal obstoj vzročne zveze med opustitvijo toženkinega zavarovanca in nastankom škode.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 10.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje, v 15 dneh.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 479,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe."

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 459,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (1) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine 10.250,00 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje (I. točka izreka), (2) v presežku za zahtevanih 4.750,00 EUR tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in (3) toženki naložilo povrnitev dela tožnikovih stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi.

2. Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da je odškodnina za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prenizka. Odločitev o stroških je napačna, ker pri ugotavljanju tožnikovega uspeha ni bilo upoštevano, da je po temelju v celoti uspel. 3. Toženka v pritožbi zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovljeno dejansko stanje ustreza izključitvi kritja iz prvega dela 7. točke tretjega odstavka 2. člena Splošnih pogojev SC-odg-11 (v nadaljevanju Splošni pogoji). Nelogično je, da sodišče na eni strani gradi zavarovančevo protipravno ravnanje na neustreznem usposabljanju in pomanjkanju licence za spuščanje z raftom, na drugi strani pa zaključuje, da je zavarovanec opravljal dejavnost skladno z ustreznimi dovoljenji. Če mora voditelj rafta skozi določeno usposabljanje, mora nedvomno tudi ta, ki se s tovrstno turistično dejavnostjo ukvarja. Zavarovanec izvaja svojo dejavnost prek svojih zaposlenih, ki morajo biti za to ustrezno usposobljeni, oziroma morajo imeti ustrezna dovoljenja. Ločevanje sodbe med pomanjkanjem dovoljenja tožnika in zavarovanca je zato napačno. Če zavarovanec zaposli delavca brez ustrezne podlage ali če ta izvaja zanj delo na črno, se zavarovalnica ne spušča v presojo odgovornosti, ker je s takšno kršitvijo kritje po polici izključeno. Zavarovanje odgovornosti je pogodbeno zavarovanje, kjer je obseg kritja v dispoziciji strank. Kritje takih škod bi pomenilo razbremenjevanje poslovnih subjektov pri kršitvah osnovnih predpisov delovne in davčne zakonodaje. Materialnopravno zmoten je tudi zaključek sodbe, da je podana vzročna zveza med poškodbo in opustitvijo zavarovanca, ki tožniku ni omogočil usposabljanja oziroma pridobitve licence za vodnika rafta. Sodišče je s poizvedbo pri A. A., ali bi tožnik moral imeti licenco, preseglo trditveno podlago. Tožnik je predlagal le poizvedbo, ali je tožnik imel licenco, ne pa tudi, ali bi jo moral imeti. Dokazno breme glede vzročne zveze je pri tožniku. Zaključek dokaznega postopka, da tožnik za spuščanje po ... ni imel veljavnega dovoljenja, še niso dovolj za ugotovitev odškodninske odgovornosti delodajalca. Trditev v tožbi o vzročni zvezi ni, tako da je sodišče vzročno zvezo presojalo mimo trditvene podlage. Zaključki sodbe, da je podana vzročna zveza, ker tožnik ni bil ne teoretično ne praktično podkovan za spust z raftom, poškodovanju pa je botrovalo neznanje in reakcija pri spustu, so pavšalni in brez podlage. Iz spisa ni mogoče zaključiti, da bi tožnik kritičnega dne uspešno prepeljal brzice, če bi imel opravljen izpit. Enako verjeten je zaključek, da se tožnikov čoln ne bi prevrnil, če bi imel licenco, kot zaključek, da bi se ne glede na to prevrnil. Še več: glede na njegove izkušnje je verjetnost, da do škode, če bi imel izpit, ne bi prišlo, neznatno manjša od verjetnosti, da do škode bi prišlo. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi se tožnik v primeru licence izognil poškodovanju, niti ni jasno, kako bi se tožnik v takem primeru lahko izognil škodi. Prisojena odškodnina za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je previsoka.

4. Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

5. Tožnikova pritožba ni utemeljena. Toženkina pritožba je utemeljena.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je bil toženec zaposlen pri B. B., d.o.o., da se je 9. 6. 2012 poškodoval, ko je kot vodnik prevažal potnike po reki ..., da je tožnikov delodajalec zavaroval odgovornost v zvezi z dejavnostjo raftinga pri toženki in da toženkin zavarovanec tožniku ni zagotovil ustreznega usposabljanja oziroma pridobitve licence za vodnika rafta.

7. Sodba zavzema stališče, da ni podana objektivna odgovornost, da pa je toženkin zavarovanec krivdno odgovoren po 5. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD), ker tožniku ni zagotovil ustreznega usposabljanja oziroma pridobitve licence za vodnika rafta. Pritožbeno sodišče je že v prvem sojenju zavrnilo toženkin pritožbeni očitek o izključitvi zavarovalnega kritja po 7. točki tretjega odstavka 2. člena Splošnih pogojev,(1) ki ga ponavlja v tej pritožbi. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe o neutemeljenosti toženkinega ugovora, ker je do škode prišlo pri izvajanju dejavnosti raftinga, za opravljanje katere je toženkin zavarovanec imel vsa potrebna dovoljenja, tožnikova usposobljenost za opravljanje te dejavnosti pa je stvar razmerja med njim in toženkinim zavarovancem.

8. Toženka pa v pritožbi utemeljeno uveljavlja zmotnost zaključka o obstoju vzročne zveze med opustitvijo toženkinega zavarovanca. V zvezi z obstojem vzročne zveze je v sodbi ugotovljeno, da tožnik ni imel licence za vodenje rafta in da pridobitev licence predpostavlja, da ima oseba primerno teoretično in praktično znanje, ki mu omogoča, da v kritičnih, lahko tudi nevarnih situacijah, v hipu reagira ustrezno. Sodišče ocenjuje, da je bila tožnikova reakcija, katere posledica je bila poškodba rame, posledica njegovega tedanjega znanja, in da je bilo njegovo neznanje in reakcija pri spustu lahko le posledica opustitve toženkinega zavarovanca, ki ni poskrbel, da bi predhodno pridobil licenco.

9. Utemeljen je toženkin pritožbeni očitek, da zaključek sodbe, da je bilo vzrok za poškodbo tožnikovo neznanje, nima podlage v dokaznem postopku. Ne da bi bile natančneje ugotovljene okoliščine, v katerih je prišlo do nezgode, je enako verjeten tako zaključek, da je do nje prišlo zaradi nepravilnega ravnanja tožnika, ki je bilo posledica njegovega neznanja, kot tudi zaključek, da je do poškodovanja prišlo, čeprav je tožnik ravnal pravilno (v skladu s pravili, o katerih bi bil poučen na usposabljanju). Ob taki verjetnosti pa je zmoten zaključek, da je tožnik dokazal obstoj vzročne zveze med opustitvijo toženkinega zavarovanca in nastankom škode.

10. Ker tožnik ni dokazal obstoja vzročne zveze med zatrjevano nedopustnostjo ravnanja toženkinega zavarovanca in nastalo škodo, ni podlage za zvišanje prisojene odškodnine, za kar se zavzema v pritožbi.

11. Zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek tudi v ugodenem delu zavrne (358. člen ZPP). Posledično je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Ker je tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, je tožnik dolžan toženki povrniti njene potrebne stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe sodišča prve stopnje ti znašajo 479,00 EUR.

12. Ker je toženka s pritožbo uspela, ji je tožnik dolžan povrniti tudi potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznani strošek predstavljajo strošek za sodno takso za pritožbo v znesku 459,00 EUR.

Op. št. (1): Določba se glasi: Iz zavarovanja so izključeni odškodninski zahtevki zaradi škode, do katere pride pri izvajanju dejavnosti brez ustreznih dovoljenj.