Jedro

Sodišče se strinja s stališčem tako prvostopnega davčnega organa kot tožene stranke, ki sta popuste pri ceni, ki jih je tožnica priznala kupcem stanovanj, utemeljeno davčno opredelila kot osebne prejemke kupcev. Za takšne popuste v zakonu ni več pravne podlage. Dejstvo pa je, da tudi vsa druga izplačila tako v denarju, bonih, kot v naravi predstavljajo osebne prejemke po 15. členu in 16. členu Zakona o dohodnini in je od njih treba plačati predpisani davek.

Izrek

Tožbi se delno ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije št. 416-3478/99 z dne 29. 3. 2002 se v delu, v katerem se nanaša na zamudne obresti, odpravi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. 48011-011/99-5-51-92/08-VPI-092/99 z dne 2. 10. 1999 se glede obračuna v plačilo naloženih zamudnih obresti odpravi in v tem delu odloči tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti te odločbe do dneva plačila.

V ostalem se tožba zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. 48011-011/99-5-51-92/08-VPI-092/99 z dne 2. 10. 1999. Z odločbo prvostopenjskega organa je bilo tožeči stranki naloženo, da mora plačati davek od osebnih prejemkov za leto 1996 v skupni višini 9.653.248,71 SIT, davek od osebnih prejemkov za leto 1997 v znesku 402.026,05 SIT, davek od osebnih prejemkov za leto 1996 v skupni višini 8.144.637,16 SIT, davek od osebnih prejemkov za leto 1997 v skupni višini 2.622.928,73 SIT ter plačati razliko v znesku 5.947.957,07 SIT davka od dobička za leto 1997 od povečane davčne osnove, vse s pripadajočimi obrestmi. Tožena stranka v svoji odločbi poudarja, da je v tej zadevi sporno, ali gre za razdelitev dobička pri odvisni družbi in nakazilo udeležbe pri dobičku matični družbi in s tem obdavčitev po 32. členu Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 do 34/96). V nadaljevanju citira še relevantne določbe Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 37/01) ter Zakona o davku od dobička pravnih oseb. Ugotavlja, da z davčnega vidika ni sporno, da iz sklepa uprave pritožnika z dne 20. 5. 1997 izhaja, da se dobiček družbe AAA d.o.o. P iz leta 1996 v višini 123.471.565,15 SIT izplača lastniku BBB d.d., kar je razvidno tudi iz evidentiranja poslovnih dogodkov ob prejetju sredstev, ko je za isti znesek tožnik zmanjšal dolgoročne finančne naložbe. Gre za realizacijo sklepa ter je po oceni tožene stranke potrebno konkretno nakazilo glede obdavčevanja obravnavati kot nakazilo dobička ustanovitelju. Meni, da je imel prvostopenjski organ dovolj podlage tako v vsebini kot v evidentiranju poslovnih dogodkov, ki jih je ugotovil tako pri pritožniku kot tudi pri izplačevalcu. Tako stanje izhaja tudi iz dokumentov plačilnega prometa in iz načina knjigovodskega evidentiranja nakazila pri tožniku. Davčni predpisi so predpisi prisilne narave in jih s posli civilnega prava kasneje ni mogoče izključiti iz obveznosti obdavčitve. Tako naknadna sprememba pravne narave nakazanega zneska v posojilo pritožniku ne more za nazaj vplivati na spremembo obdavčitve po Zakonu o davku od dobička pravnih oseb. Na obdavčitev v času, ko je bil pritožnik dolžan predložiti davčni obračun, ne morejo vplivati naknadno ugotovljene formalne nepravilnosti in poznejša postopanja pritožnika po navodilih pooblaščenega revizorja. Pritožnikovo sklicevanje na neučinkovanje sklepa o delitvi dobička zaradi kršitve določb 459. člena ZGD in s tem na neupravičeno obdavčitev ne more spremeniti dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v trenutku, ko je nastala obveznost za predložitev davčnega obračuna. Po oceni tožene stranke pomanjkanje formalnega elementa, to je nevpis sklepa o delitvi dobička v knjigo sklepov v primeru družbe z omejeno odgovornostjo z enim družbenikom po 459. členu ZGD, ne vpliva na to, da se poslovni dogodek davčno ne bi obravnaval v skladu z njeno vsebino. V kolikor bi šlo za postopanje po 459. členu ZGD, bi zgolj že naknaden vpis sklepa pomenil konvalidacijo, kar med drugim izhaja tudi iz mnenja Davčno finančno raziskovalnega inštituta Maribor (ki ga je predložil tožnik). Iz navedb pritožnika pa je razvidno, da je prekvalificiral dejanje, ki ga je opravil, kar na obdavčitev v trenutku, ko so bili pogoji izpolnjeni, ne more vplivati. Ob realizaciji nakazila dobička je prišlo iz davčnega vidika do izpolnitve pogojev po 32. členu Zakona o davku od dobička pravnih oseb, ki ga ni mogoče s kasnejšim prekvalificiranjem spremeniti tako, da bi to bistveno vplivalo na odločitev za nazaj. Pravne podlage za retroaktivno uporabo za čas, ko se je opravljal inšpekcijski pregled, ni.

Na podlagi 50. člena Zakona o gospodarskih družbah morajo biti vpisi v poslovne knjige časovno zaporedni, popolni, pravilni in ažurni (SRS 22.1). Pravno podlago za poslovne dogodke, ki imajo za posledico obdavčitev po Zakonu o davku od dobička pravnih oseb, je treba upoštevati ob času in nastanku poslovnih dogodkov in ne po kasnejših spremembah. Spremenjeni računovodski izkazi ne dajo pravne podlage za spremenjen davčni obračun, zato naknadne spremembe z davčnega vidika niso relevantne. Po 27. členu Zakona o davčnem postopku morajo davčni zavezanci voditi za davčne potrebe poslovne knjige, izdelovati letna poročila, davčne obračune ter voditi druge evidence predpisane s tem ali drugim zakonom.

Tožena stranka v svoji odločbi še poudarja, da po 201. členu Zakona o davčnem postopku davčni zavezanec predloži davčnemu organu davčni obračun do 31. marca tekočega leta za preteklo leto, skupinski davčni obračun pa do 15. aprila tekočega leta za preteklo leto. Po 202. členu Zakona o davčnem postopku zavezanci za davek od dobička uveljavljajo zmanjšanje osnove in druge olajšave v davčnem obračunu do poteka roka za vložitev davčnega obračuna oziroma do izdaje odmerne odločbe.

Pritožnikovo sklicevanje na popravljene davčne obračune po predpisanih rokih za njihovo predložitev ter ob sklicevanju na mnenje pooblaščenega revizorja glede računovodskih izkazov, ne vpliva na drugačno odločitev.

Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na prodajo stanovanj zaposlenim in drugim osebam in po katerih bi bilo treba upoštevati, da so bila stanovanja v trenutku prodaje zasedena, tožena stranka meni, da je treba upoštevati kot osnovo cenitveno poročilo. V kolikor pritožnik razpolaga še s kakšnim drugim dokazom glede drugačne vrednosti stanovanj, bi ga lahko predložil, česar pa ni storil. To pa pomeni, da je v tem delu treba upoštevati vrednost stanovanj, kot jih je upošteval tudi prvostopni organ, glede na dejstvo, da je vrednotenje naročil pritožnik in imel možnost in dolžnost cenilca seznaniti z vsemi okoliščinami, ki vplivajo na vrednost stanovanj. Tožena stranka se glede obdavčitve odobrenega popusta kupcem pri prodaji stanovanj v letih 1996 in 1997 strinja. Davčni organ je po njenem mnenju osebam, ki so bile zaposlene pri pritožniku, popust pravilno štel kot plačo z osnovo po 1. alinei 1. odstavka 16. člena oziroma osebam, ki niso bile zaposlene pri pritožniku kot druge prejemke po 4. alinei 1. odstavka 15. člena Zakona o dohodnini z osnovo po 5. alinei 1. odstavka 16. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 do 44/96).

Tožeča stranka se s tako odločitvijo tožene stranke ne strinja, zato vlaga tožbo v tem upravnem sporu iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je bilo v postopku inšpiciranja povezanega podjetja JAVOR FURNIR d.o.o. ugotovljeno, da je le-to v letu 1997 izplačalo delež v dobičku iz leta 1996 v višini 123.471.565,15 SIT tožeči stranki v letu 1997 kot matičnemu podjetju. Pri tem pa ob nakazilu dobička ni plačalo posebne akontacije za davek od dobička po stopnji 25 % v višini 30.867.891,29 SIT kot to predpisuje 1. odstavek 32. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb. Po navodilu revizorjev je odvisna družba AAA d.o.o. P stornirala prenos dobička v navedenem znesku v dobro nerazporejenega dobička in v breme kratkoročnega posojila, prejetega od tožeče stranke. Po drugi strani pa je tožeča stranka to izplačilo dobička preknjižila v breme dolgoročnih finančnih naložb ter v dobro kratkoročnih posojil. Popravljeni davčni obračuni za leto 1997 posameznih podjetij v skupini in skupinski davčni obračun so bili predloženi davčnemu organu med postopkom inšpiciranja dne 28. 5. 1998. Tožeča stranka poudarja, da vztraja pri navedbi, ki jo je podala že v pritožbi, da je tožena stranka sporni dogodek nepravilno ovrednotila. Dejstvo je, da je tožeča stranka edini družbenik družbe AAA d.o.o. in da odločitev o delitvi dobička ni bila vpisana v knjigo sklepov. Zaradi nevpisa sklepa o delitvi dobička v knjigo sklepov, sklep o delitvi dobička nima pravnega učinka v smislu 459. člena Zakona o gospodarskih družbah. To pa pomeni, da skladno z zakonskimi določbami do delitve dobička sploh ne more priti. Pri tem se sklicuje tudi na mnenje Davčno finančnega raziskovalnega inštituta iz Maribora. Meni, da je glede na navedeno pravilno stališče tožeče stranke, ki je sklep o delitvi dobička štela za ničen in je nakazana denarna sredstva v znesku 123.471.565,15 SIT štela za posojilo. Sklep ustanovitelja o delitvi dobička nima pravnega učinka, zato ni moglo priti do delitve dobička. To pa pomeni, da je prejemnik dobička, to je tožnica, moral prejeta denarna sredstva vrniti izplačevalcu dobička, to je družbi AAA d.o.o. V primeru, da tožeča stranka ne razpolaga več z denarnimi sredstvi, pa je edino logično in možno, da se ta znesek šteje za posojilo, ter se sklene ustrezna posojilna pogodba. To je tožeča stranka tudi storila. Tožeča stranka je do današnjega dne del posojila že vrnila.

Nepravilno in nezakonito je postopala tožena stranka, ko je zaradi izplačanega dobička naložila pravni osebi AAA d.o.o. plačilo posebne akontacije v znesku 30.876.891,30 SIT. S tem je dejansko povečala znesek dobička iz 123.471.565,15 SIT na 154.339.456,44 SIT. Tožena stranka bi lahko, v kolikor bi šlo za izplačilo dobička, izplačevalcu naložila plačilo posebne akontacije, katero bi po preračunani stopnji izračunala od zneska 123.471.565,15 SIT, kar znaša 24.694.313,00 SIT. To je znesek posebne akontacije, ki bi jo izplačevalec moral plačati, v kolikor bi šlo za izplačilo dobička. Prejemnik dobička pa bi moral nato izplačevalcu vrniti znesek preveč prejetega dobička v znesku 24.694.313,00 SIT.

Kar se tiče odobritve popustov pri prodaji stanovanj je tožeča stranka izhajala iz podobnih popustov, kot so jih bili deležni kupci stanovanj po Stanovanjskem zakonu v smislu člena 117 in naslednjih Stanovanjskega zakona. Nesporno je, da je tožeča stranka vsa stanovanja prodala osebam, ki so v teh stanovanjih stanovala že več let, osebam, ki so v ta stanovanja že vložila določena sredstva ter da teh oseb ni bilo mogoče izseliti iz stanovanj. Cenilni elaborati so bili narejeni v letih prodaj in ne v letu, ko je bil opravljen inšpekcijski pregled. Vrednost stanovanj bi bila v primeru, da bi tožeča stranka ponovno naročila cenilca za cenitev istih stanovanj, bistveno drugačna, saj so stanovalci v času od opravljene cenitve pa do opravljenega inšpekcijskega pregleda še dodatno vložili določena sredstva za stanovanja, zato ponovna cenitev ne bi odražala dejanskega stanja.

Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in njeni pritožbi ugodi, ali pa da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je prvostopenjski davčni organ pri svojih odločitvah glede izplačila deleža v dobičku iz leta 1996 izhajal iz ugotovitev, do katerih je prišel na podlagi predložene dokumentacije, to je nalogov za nakazilo dobička in oddanih davčnih obračunov do 31. 3. 1998. V nadaljevanju je tako postopal v skladu z določbo 1. odstavka 32. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb. Naknadno predloženi davčni obračuni, v katerih so bili že izvedeni poslovni dogodki naknadno prekvalificirani v drugačne poslovne dogodke zaradi navodil revizorjev, ne morejo spremeniti ugotovitev davčnega organa v času inšpiciranja. Popravljeni davčni obračuni za leto 1997 posameznih podjetij v skupini in skupinski davčni obračuni so bili predloženi davčnemu organu dne 28. 5. 1998, to pa je po roku, ki ga kot obveznega za predložitev davčnega obračuna določa Zakon o davčnem postopku in hkrati v času, ko je že potekal inšpekcijski pregled.

Glede tožbenih navedb v zvezi z obračunom posebne akontacije, ko tožnik navaja, da bi moral davčni organ posebno akontacijo obračunati po preračunani stopnji od zneska nakazanega dobička, pa tožena stranka poudarja, da je pri izračunu posebne akontacije prvostopni davčni organ upošteval zakonsko določilo 118. člena Zakona o davčnem postopku oziroma dejstvo, da je šlo za izplačilo neto vrednosti in ne bruto prejemka.

Glede tožbenih navedb v zvezi z obdavčitvijo popustov pri prodaji stanovanj tožena stranka navaja, da je odločitev prvostopnega organa izhajala iz vrednosti stanovanj, ki so bile določene v cenitvenih poročilih in popustov, ki so bili dogovorjeni v pogodbah o prodaji. Druge dokumentacije v zvezi s stanovanji tožeča stranka namreč ni predložila. Sklicevanje na popuste, ki so bili dogovorjeni po Stanovanjskem zakonu, ni utemeljeno, saj v letu 1996 in 1997 prodaja stanovanj po tem zakonu ni bila več mogoča. Odobrene popuste kupcem je iz tega razloga treba obravnavati z davčnega vidika kot dohodek, ki je obdavčen po Zakonu o dohodnini, in sicer za zaposlene kot drug prejemek iz delovnega razmerja oziroma za nezaposlene kot drug prejemek.

Glede na navedeno tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov razvidnih iz njene odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je svojo udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo št. ... z dne 19. 6. 2002. Tožba je deloma utemeljena.

Ob preizkusu zakonitosti izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti sodišče ugotavlja, da odločitev organa prve stopnje in tožene stranke v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, temelji na določbah Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01), za katerega je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 ugotovilo, da je bil iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe, neskladen z ustavo in določilo način izvršitve tako, da zamudne obresti v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04) tečejo z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Ugotovitev neskladnosti zakona z ustavo ima glede na določbo 43. člena ZUstS učinek razveljavitve, zato se skladno s 44. členom ZUstS razveljavljeni zakon ne uporablja za razmerja nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njej še ni bilo pravnomočno odločeno. Na tej podlagi je sodišče tožbi delno ugodilo in odločbo tožene stranke v zavrnilnem delu glede zamudnih obresti odpravilo, odpravilo odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. 48011-011/99-5-51-92/08-VPI-092/99 z dne 2. 10. 1999 v delu, s katerim je bilo odločeno o zamudnih obrestih in odločilo, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti odločbe do dneva plačila. Sodišče je o obrestih odločilo na podlagi 61. člena Zakona o upravnem sporu, saj je imelo za tovrstno odločitev zanesljivo podlago v podatkih upravnih spisov.

V ostalem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. V tem delu je sodišče zato sledilo utemeljitvi odločbe tožene stranke in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje v smislu 2. odstavka 67. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

Glede tožbenih ugovorov pa sodišče pripominja še naslednje: Relevantno dejansko stanje v tej zadevi ni sporno. Odvisna družba AAA d.o.o. je matični družbi BBB d.d. v letu 1997 izplačala delež v dobičku iz leta 1996 v višini 123.471.565,15 SIT, pri čemer ob nakazilu tega zneska ni plačala posebne akontacije za davek od dobička po stopnji 25 % iz 1. odstavka 32. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb. Tožnik v obračunu davka od dobička za leto 1997 ni povečal davčne osnove za delež v dobičku v vrednosti 123.471.565,15 SIT in znesek 30.867.891,29 SIT posebne akontacije davka od dobička, ki je bilo odvisnemu podjetju - izplačevalcu deleža v dobičku AAA d.o.o. naloženo v plačilo z odločbo DURS, DU A, št. 48011-10/98-11-51-92/08 z dne 22. 7. 1999. V letu 1998 je pooblaščeni revizor opravil revizijo konsolidiranih računovodskih izkazov za leto 1997 za skupino povezanih oseb v skupini CCC. Po navodilu revizorjev je odvisna družba AAA d.o.o. stornirala prenos dobička v znesku 123.471.565,15 SIT v dobro nerazporejenega dobička in v breme kratkoročnega posojila, prejeta od ustanoviteljice delniške družbe BBB d.d., na drugi strani pa je slednja to izplačilo dobička preknjižila v breme dolgoročnih finančnih naložb ter v dobro kratkoročno danih posojil. Popravljene davčne obračune za leto 1997 posameznih podjetij v skupini in skupinski davčni obračun je skupina CCC predložila davčnemu organu med postopkom inšpiciranja dne 28. 5. 1998. Nadalje tudi ni sporno, da v smislu 459. člena Zakona o gospodarskih družbah sklepi o delitvi dobička, niso bili vpisani v knjigo sklepov. Iz mnenja Davčno finančnega raziskovalnega inštituta Maribor (ki ga je predložil sam tožnik) je razvidno, da je mogoče sklep, ki nima pravnih učinkov, z naknadnim vpisom v knjigo sklepov, sanirati. Povedano z drugimi besedami to pomeni, da v danem primeru nastale situacije ni bilo potrebno reševati na ta način, da se je spremenil davčni obračun. V tem delu se sodišče strinja z mnenjem tožene stranke, da je dejansko prišlo v nadaljevanju poteka dogodkov do zakasnele prekvalifikacije dejanja samega (torej do spremembe volje glede ovrednotenja poslovnih dogodkov), kar pa na obdavčitev v trenutku, ko so bili izpolnjeni pogoji za obdavčitev po 32. členu Zakona o davku od dobička pravnih oseb, ne more vplivati. Glede na navedeno se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da naknadne spremembe spornih dejanj s stališča davčnega vidika, niso relevantne.

V zvezi z navedbami tožnika o tem, kakšna obveznost bi morala biti naložena povezani osebi AAA d.o.o., sodišče pripominja, da je bila to stvar posebnega postopka, ki se je vodil zoper omenjeno osebo. Vsi ugovori v zvezi z njo so se torej reševali v posebnem postopku, ne pa v tem.

Sporno nadalje tudi ne more biti, da je Zakon o davčnem postopku glede na Zakon o splošnem upravnem postopku specialni predpis, kar izhaja tudi iz 5. odstavka 1. člena Zakona o davčnem postopku.

V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na popuste pri prodaji stanovanj zaposlenim delavcem in drugim osebam, pa sodišče pripominja naslednje: Med strankama ni sporno, izhaja pa tudi iz upravnih odločb, da je tožeča stranka v letih 1996 in 1997, pri prodaji stanovanj izhajala iz podobnih popustov, kot so jih bili deležni kupci stanovanj po Stanovanjskem zakonu po predlogu uprave in sklepa začasnega nadzornega sveta tožnika. Iz pogodb je razvidna samo dogovorjena prodajna vrednost prodanih stanovanj, cenitvena vrednost iz cenitvenih poročil pa je razvidna samo iz odmere davka na promet nepremičnin Davčnega urada A. Davčna osnova, od katere je bil obračunan omenjeni davek na promet nepremičnin, je bila ocenjena vrednost stanovanj iz cenitvenih poročil. Iz vseh kupoprodajnih pogodb je razvidno, da je bila prodajna cena nižja od vrednosti stanovanj iz cenitvenih poročil, določenih s cenitvijo spornega cenilca. Popusti, ki so dogovorjeni v pogodbah, so določeni v višini 30 % in 60 %, vendar niso upoštevani glede na vrednost stanovanj iz cenitvenih poročil, ampak jih je pravna oseba določila sama, in sicer za vsako stanovanje posebej z upoštevanjem naslednjih faktorjev: število točk, vrednost stanovanja, korekcijski faktor, vrednost točke in popust. Odstotek popusta glede na ocenjeno vrednost je zato glede na uporabljen način izračuna, ki je bil predlagan s strani uprave in sprejet s strani začasnega nadzornega sveta, višji kot če bi bilo navedenih 30 % ali 60 % upoštevanih na cenitveno vrednost stanovanj. Povprečna višina prodanih stanovanj v letu 1996 je znašala 73,48 %, v letu 1997 pa 77,36 %. Po vseh pogodbah je bil davek na promet nepremičnin pravilno obračunan in plačan. Tako se izkaže, da so cenilni elaborati tožeči stranki služili zgolj kot podlaga za določitev davka na promet nepremičnin. Po drugi strani pa iz podatkov v spisu ne izhaja, da je tožeča stranka pri določitvi popusta upoštevala dejstvo, da so stanovanja zasedena, pač pa je bila višina popusta odvisna od tega, ali bo kupnina plačana takoj ali obročno. Tudi na podlagi Stanovanjskega zakona so se prodajala stanovanja bivšim imetnikom stanovanjske pravice oziroma njihovim ožjim družinskim članom, torej zasedena stanovanja, pri čemer iz Stanovanjskega zakona ni izhajalo, da imetnikom stanovanjske pravice iz naslova zasedenosti stanovanja pripada poseben popust. V danem primeru se je namreč uresničevalo temeljno načelo privatizacije stanovanj in stanovanjskih hiš. Sodišče se strinja s stališčem tako prvostopnega davčnega organa kot tožene stranke, ki sta popuste pri ceni, ki jih je tožnica priznala kupcem stanovanj, utemeljeno davčno opredelila kot osebne prejemke kupcev. Za takšne popuste v zakonu ni več pravne podlage. Dejstvo pa je, da tudi vsa druga izplačila tako v denarju, bonih, kot v naravi predstavljajo osebne prejemke po 15. členu in 16. členu Zakona o dohodnini in je od njih treba plačati predpisani davek. Pravilni so po mnenju sodišča tudi zaključki prvostopnega davčnega organa in tožene stranke, ki jih opirata na sklep organov tožnice o pogojih prodaje stanovanj, cenitve stanovanj in pogodbo o prodaji stanovanj kot dejansko podlago, da je šlo za nakupe stanovanj po ceni s popustom, to je po zmanjšani ceni in torej s priznano ugodnostjo oziroma boniteto kupcem. Ugodnost je podana tudi, če se priznava v naravi kot v obravnavanem primeru, ko so kupci stanovanja pridobili v last, ne da bi morali plačati polno ceno za vrednost stanovanj. Po povedanem se slednje z vidika davčnih predpisov šteje za osebne prejemke v smislu že citiranih členov.

Glede na navedeno je sodišče odločilo kot zgoraj.

Ker sodišče v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe v tem delu ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu, tožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o pravnih stroških temelji na določbi 23. člena Zakona o upravnem sporu.