Jedro

Izplačilo dobička, ki je bilo realizirano, čeprav sklep o delitvi dobička ni bil vpisan v knjigo sklepov v skladu z določbami ZGD, se upošteva pri odmeri davka od dobička pravnih oseb.

Popust od ocenjene vrednosti stanovanj predstavlja za kupca obdavčljiv prejemek in spada v davčno osnovo za odmero davka od osebnih prejemkov.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS delno ugodilo tožbi tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 29. 3. 2002, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Postojna z dne 2. 10. 1999. S prvostopno odločbo je bilo tožeči stranki naloženo plačilo davka od osebnih prejemkov za leto 1996 in 1997 ter plačilo razlike davka od dobička pravnih oseb za leto 1997. 2. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi prišlo do prekvalifikacije dejanja iz izplačila dobička v posojilo, kar na obdavčitev v trenutku, ko so bili zanjo izpolnjeni pogoji po 32. členu Zakona o davku od dobička pravnih oseb - ZDDPO, ne more vplivati. Tožena stranka je popuste, ki jih je tožeča stranka priznala kupcem stanovanj v letih 1996 in 1997, utemeljeno opredelila kot osebne prejemke kupcev v skladu s 15. in 16. členom Zakona o dohodnini – ZDoh, saj je ugodnost podana tudi, če se priznava v naravi.

3. Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sklep o delitvi dobička v skladu z določbo 459. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD ni imel pravnega učinka. Tožeča stranka se je zavezala prejeta sredstva vrniti kot sredstva posojila. Do spremembe volje oziroma prekvalifikacije ni prišlo, saj prvotna volja ni bila izražena v pravno veljavni obliki in kot taka ne more biti upoštevna. Ni sporno, da sklep ni bil vpisan v knjigo sklepov in da se prejeta sredstva vračajo izplačevalcu. Glede prodaje stanovanj navaja, da v postopku odmere davka na promet nepremičnin ni bilo mogoče upoštevati dejstva, da je šlo za zasedena stanovanja in da so kupci stanovanj že izvedli določena vlaganja v te nepremičnine, zato je bila upoštevana cena iz cenitvenega poročila za posamezno stanovanje, dejansko pa je pri popustu prišlo do določenega pobota in zato kupci – zaposleni delavci niso prejeli drugega osebnega prejemka po določbah ZDoh.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi, zato se Vrhovno sodišče o navedbah tožeče stranke, ki se nanašajo na ugotovitev dejanskega stanja, ne opredeljuje.

8. Med strankama ni sporno, da je odvisna družba A. d.o.o. v letu 1997 tožeči stranki izplačala delež v dobičku v višini 123.471.565,71 SIT, pri čemer ni plačala posebne akontacije za davek od dobička pravnih oseb, določene v prvem odstavku 32. člena ZDDPO niti ni tega sklepa o delitvi dobička vpisala v knjigo sklepov v skladu s prvim odstavkom 459. člena ZGD. Prav tako ni sporno, da tožeča stranka ni povečala osnove za davek od dobička pravnih oseb ter znesek posebne akontacije, kot to določa drugi odstavek 32. člena ZDDPO, ter da je družba A d.o.o. v letu 1998 stornirala plačilo dobička v dobro nerazporejenega dobička in v breme kratkoročnega posojila, tožeča stranka pa je to izplačilo dobička preknjižila v breme dolgoročnih finančnih naložb ter v dobro kratkoročno danih posojil. Med postopkom inšpiciranja dne 28. 5. 1998 je tožeča stranka predložila popravljene obrazce za obračun davka od dobička pravnih oseb, v katerih je upoštevala znesek prejetega izplačila dobička kot posojilo. Glede na navedeno je med strankama sporno, ali lahko davčni organ davčnemu zavezancu naloži plačilo davka od dobička, ki je bil izplačan na podlagi sklepa, ki je po navedeni določbi ničen, njegovo izplačilo pa naknadno stornirano in preknjiženo kot posojilo, ter ali lahko davčni zavezanec predloži popravljene obrazce za odmero davka od dobička pravnih oseb tudi po poteku roka, določenega v 201. členu Zakona o davčnem postopku – ZDavP.

9. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča in davčnih organov, da popravljenega davčnega obračuna, ki ga je tožeča stranka vložila po poteku roka, določenega v 201. členu ZDavP, to je po 31. 3. oziroma 15. 4. za skupinski obračun, ni mogoče upoštevati. Davčni organ zato po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ni upošteval prepozno vloženih obrazcev in je kot relevantne upošteval obrazce, vložene v predpisanem roku (dne 31. 3. 1998 za leto 1997). V skladu z drugim in tretjim odstavkom 199. člena ZDavP so računovodski izkazi sestavni del davčnega obračuna, izkaza uporabe dobička in kritja izgube pa ni mogoče spreminjati brez soglasja davčnega urada. Glede na navedene določbe ZDavP tako davčni zavezanec ne more po predložitvi davčnega obračuna le-tega iz kakršnegakoli vzroka spreminjati, temveč mora spremembe sporočiti davčnemu organu, ki v skladu z določbo 203. člena ZDavP ugotovi, ali je bil predloženi davčni obračun nepravilen, in davčnemu zavezancu izda odmerno odločbo.

10. Sklep o delitvi dobička, na podlagi katerega je bil dobiček odvisne družbe izplačan tožeči stranki, v skladu z določbo 459. člena ZGD nima pravnega učinka, kar pa po presoji Vrhovnega sodišča še ne more imeti za posledico, da izplačila dobička, ki ni dokumentirano v knjigi sklepov, je pa nedvomno bilo realizirano, ni mogoče vključiti v davčno osnovo za davek od dobička pravnih oseb. Vrhovno sodišče je že v več zadevah, npr. v sodbi X Ips 1072/2004 z dne 5. 2. 2009, zavzelo stališče, da je davčni organ pristojen poslovne dogodke obravnavati po njihovi vsebini in v skladu z davčno zakonodajo, pri čemer ni vezan na formalnopravno opredelitev poslovnega dogodka s strani inšpicirane pravne osebe. Tožena stranka je upravičena in dolžna obstoj, neobstoj ter vsebino poslovnih dogodkov presojati v okviru ugotavljanja pravilnosti in zakonitosti obračuna in plačila davkov in prispevkov, torej le z vidika izpolnjevanja davčnih obveznosti. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku, na katerega je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, jasno izhaja, da je bil sprejet sklep uprave tožeče stranke o delitvi dobička, da je dobiček tožeči stranki bil izplačan, in da je tožeča stranka ob realizaciji sklepa temu ustrezno tudi zmanjšala dolgoročne finančne naložbe. Glede na navedeno so bili tudi po presoji Vrhovnega sodišča izpolnjeni pogoji za obdavčitev po 32. in 38. členu ZDDPO in kasnejša drugačna opredelitev poslovnega dogodka s strani tožeče stranke ne vpliva na obveznost obdavčitve, zato je odločitev sodišča prve stopnje in davčnih organov pravilna in zakonita.

11. Stališče prvostopnega sodišča in davčnih organov, da se popusti pri prodaji stanovanj zaposlenim delavcem in drugim osebam obravnavajo kot obdavčljiv prejemek po določbah 15. in 16. člena ZDoh, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno. V skladu s prvo in peto alinejo prvega odstavka 16. člena ZDoh spadajo v davčno osnovo tudi prejemki v obliki stimulacij in bonitet v zvezi z delovnim razmerjem ter vsi drugi bruto prejemki, vključno z nagradami in podobnimi prejemki. Glede na navedene določbe se v osnovo za odmero davka od osebnih prejemkov nedvomno štejejo tudi bonitete, prejete v obliki popustov pri prodaji stanovanj, ki so jih kupci pridobili v last, ne da bi zanje morali plačati polno tržno ceno. Enako stališče je Vrhovno sodišče RS že zavzelo v sodbi I Up 512/2003 z dne 28. 6. 2006. 12. Navedbe tožeče stranke, da je šlo med tožečo stranko in kupci stanovanj za pobot med vrednostjo vlaganj kupcev v stanovanja ter znižanjem vrednosti stanovanj zaradi njihove zasedenosti na eni strani ter popustom na strani tožeče stranke, so neutemeljene. Zasedenost stanovanj pri izračunu njihove vrednosti ni bila upoštevana, davek na promet nepremičnin je bil odmerjen glede na ocenjeno vrednost. Tožeča stranka je glede na ugotovljeno dejansko stanje kupcem odobrila popuste glede na to, ali je bila kupnina plačana takoj ali obročno. Tako ni podlage za ugotovitev, da bi tožeča stranka ocenila vrednost stanovanj z vidika vlaganj in zasedenosti za vsakega kupca posebej kot nižjo, in temu ustrezno znižala prodajno ceno, temveč je popuste odobrila vsem kupcem v skladu s prakso po Stanovanjskem zakonu – SZ (čeprav prehodni režim, določen v 123. členu SZ, ni več veljal), ti popusti pa v skladu z zgoraj navedenimi določbami ZDoh in prakso Vrhovnega sodišča RS spadajo med obdavčljive osebne prejemke.

13. Ker niso podani razlogi za utemeljenost revizije, ki jih navaja tožeča stranka, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.