Jedro

Tretji odstavek 47. člena ZZZ-1 izrecno določa, da je v zunanji službi opravljanje dela preko polnega delovnega časa upoštevano pri določitvi plače. Zakonsko besedilo je jasno in nedvoumno. Zato je neuspešno revizijsko prizadevanje, da bi se morale zatrjevane nadure še dodatno plačati, saj to iz navedene določbe ne izhaja oziroma je izrecno določeno, da se delo preko polnega delovnega časa upošteva pri določitvi plače.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev dveh sklepov tožene stranke (ZKD-1265/07 z dne 30. 3. 2007 in ZKD-1391/07 z dne 12. 4. 2007) s katerima je tožena stranka zavrnila tožnikova zahtevka za plačilo nadurnega dela in stroškov prehrane. Sodišče je ugotovilo, da tožnik, kot oskrbnik voznik v Stalni misiji Republike Slovenije v Bruslju, ni upravičen do dodatnega plačila za delo preko polnega delovnega časa za obdobje od januarja 2002 do decembra 2006, saj je v skladu z 47. členom z Zakona o zunanjih zadevah (ZZZ-1, Ur. l. RS, št. 113/2003,) v zunanji službi opravljanje dela preko polnega delovnega časa že upoštevano pri določitvi plače. Uredba o plačah, nadomestilih in drugih prejemkih osebja v predstavništvih Republike Slovenije v tujini (Uredba, Ur. l. RS, št. 60/92 s spremembami in dopolnitvami) med nadomestili v 19. členu ne predvideva nadomestila za prehrano javnih uslužbencev v tujini, zato mu ga tožena stranka za vtoževano obdobje od julija 2001 do marca 2007 ni bila dolžna izplačevati. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek na povrnitev stroškov predhodnega postopka pri toženi stranki in sklenilo, da je tožnik toženi stranki dolžan povrniti stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka in sicer glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 30. 3. 2007, ki se nanaša na izplačilo razlike v plači za delo preko polnega delovnega časa in glede plačila te razlike. Revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sodišču druge stopnje očita, da je spregledalo, da zakonodajalec s 47. členom ZZZ-1 ni predvidel, da bi moral delavec na podlagi navedene določbe opravljati večje število nadur, kot določa ZDR. V prid tožnik pravni razlagi govori tudi ureditev delovnega časa v 4. členu aneksa k pogodbi o zaposlitvi, pa tudi Direktiva evropskega parlamenta in sveta 2003/88/ES. Tožnik je bil diskriminiran glede na vse ostale delavce, ki za delo preko polnega delovnega časa dobijo plačilo, kar pomeni da gre za kršitev 8., 14. in 22. člena Ustave. Po določbi 230. člena ZDR odrejeno delo preko polnega delovnega časa v nasprotju s 143. členom ZDR predstavlja prekršek, zatorej ni mogoče priti do zaključka, da 47. člen ZZZ-1 zajema tudi nedovoljeno prekomerno delo. Če pa je nedovoljen obseg dela že opravljen, ga je potrebno glede na sodno prakso plačati. Opozarja tudi, da je imel v pogodbi o zaposlitvi določen koeficient plače po 9. členu Uredbe za širši obseg dela, kar pa ne more zajemati prekomernega nadurnega dela nad zakonskim maksimumom.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Tožnik v reviziji ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe v zvezi s tem razlogom ni preizkušalo.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Predmet revizijske presoje je vprašanje, ali je tožnik upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa, ki naj bi ga opravil kot javni uslužbenec na strokovno tehničnem delovne mestu v Stalnem predstavništvu Republike Slovenije v Bruslju v času od januarja 2002 do decembra 2006 v skupni vrednosti preko 48. 000,00 EUR bruto.

9. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 11. 7. 2001 in sicer na podlagi drugega odstavka 54. člena ZZZ-1 kot javni uslužbenec, ki opravlja spremljajoča dela v zunanji službi. 4. člen aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 5. 2005 (ki je vsebinsko enak določbi 47. člena ZZZ-1) med drugim določa, da je v skladu z Zakonom o zunanjih zadevah javni uslužbenec dolžan tudi brez naloga nadrejenih neodložljive naloge opravljati preko polnega delovnega časa, delo v soboto, nedeljo in ob državnih praznikih ali na drug z zakonom določen dela prost dan. V skladu s 5. členom aneksa se javnemu uslužbencu devizna plača določi v skladu z Uredbo o plačah, nadomestilih in drugih prejemkih osebja v predstavništvih Republike Slovenije v tujini (Ur. l. RS, št. 60/92 in spremembe) v višini 20,20 koeficienta za določitev osnovne plače za delovno mesto voznik. Med drugim je tudi izrecno določeno, da javnemu uslužbencu zaradi širšega obsega delovnih nalog pripada dodatek v višini 0,40 osnovnega deviznega količnika.

10. Prej veljavni Zakon o zunanjih zadevah (ZZZ, Ur. l. RS, št. 1-12/1991) je v 10. členu določal, da so določbe tega zakona specialne narave v odnosu do zakonov in drugih predpisov v državni upravi. Smiselno enako izhaja tudi iz ZZZ-1, ki v drugem odstavku 33. člena določa, da glede pravic in obveznosti zaposlenih v Ministrstvu za zunanje zadeve, veljajo določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 35/2005), če ta zakon ali na njegovi osnovi sprejeti predpisi ne določajo drugače. Prvi odstavek 44. člena ZZZ-1 določa, da plače, dodatke in druge prejemke zaposlenih v Ministrstvu za zunanje zadeve določi vlada z uredbo na predlog ministra. Pri tem med drugim upošteva posebne delovne pogoje pri opravljanju del v predstavništvih v tujini in življenjske stroške v različnih državah ter druge relevantne okoliščine. Glede na navedeno sta ZZZ-1 in Uredba specialna predpisa, ki urejata prejemke zaposlenih na predstavništvih Republike Slovenije v tujini. Zato ni utemeljeno revizijsko navajanje, da je tožnik diskriminatorno obravnavan glede na javne uslužbence, ki svoje delo opravljajo v Republiki Sloveniji, če je plačilo dela preko polnega delovnega časa glede na posebnosti njegovega dela posebej urejeno.

11. Delo preko polnega delovnega časa je urejeno v 47. členu ZZZ-1. Ureditev se glede na določbo 54. člena ZZZ-1 nanaša tudi na tožnika, ki je opravljal spremljajoča dela v zunanji službi, saj navedeni člen izenačuje položaj diplomatov in delavcev, ki opravljalo spremljajoča dela med drugim tudi glede ureditve in plačila dela preko polnega delovnega časa. V prvem odstavku 47. člena ZZZ-1 je določeno, da so diplomati, dolžni tudi brez naloga nadrejenega neodložljive naloge opraviti preko polnega delovnega časa, v soboto, nedeljo, državnih praznikih ali na drug z zakonom določen dela prost dan. Te naloge so posebej nudenje konzularne zaščite državljanom Republike Slovenije v tujini, če bi odlašanje imelo resne posledice, ter pridobitev in posredovanje iz službenih razlogov nujno potrebnih informacij. Drugi odstavek navedenega člena določa, da so diplomati dolžni v skladu z zakonom opravljati delo preko polnega rednega delovnega časa, delo v soboto, nedeljo in državnih praznikih ali na drug z zakonom določen dela prost dan. Glede samega plačila za delo preko polnega delovnega časa, pa tretji odstavek navedenega člena izrecno določa, da je v zunanji službi opravljanje dela preko polnega delovnega časa upoštevano pri določitvi plače. Smiselno velja to tudi za tožnika (prvi odstavek 54. člena ZZZ-1). Zakonsko besedilo je jasno in nedvoumno. Zato je neuspešno revizijsko prizadevanje, da bi se morale zatrjevane nadure še dodatno plačati, saj to iz navedene določbe ne izhaja oziroma je izrecno določeno, da se delo preko polnega delovnega časa upošteva pri določitvi plače. 12. Glede na navedeno materialnopravno izhodišče je pravilna odločitev sodišč nižje stopnje, da tožniku še posebno plačilo za zatrjevano opravljeno delo preko polnega delovnega časa v tujini ne pripada. Kot sta sodišči nižje stopnje pravilno ugotovili, je bil tožniku zaradi širšega obsega dela pravilno priznan poseben dodatek, kar pomeni, da mu je bila plača zakonito obračunana in izplačevana v skladu z veljavnimi predpisi. ZJU v tretjem odstavku 16. člena namreč določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva.

13. V skladu z navedenim je tudi odveč revizijsko sklicevanje, da se določba tretjega odstavka 47. člena ZZZ- 1 nanaša le na z zakonom dopusten obseg dela preko polnega delovnega časa, saj je tudi glede obsega delovnega časa potrebno upoštevati določbe 47. člena v zvezi s 54. členom ZZZ-1. 14. Ker tožnik v svojih pravicah ni bil prikrajšan in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je neutemeljeno tudi revizijsko sklicevanje, da so bile tožniku kršene ustavne pravice iz 8., 14. in 22. člena Ustave.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.