Jedro

Ker se v zunanji službi opravljanje dela preko polnega delovnega časa upošteva pri določitvi dodatnega količnika za obračun plače, tožniku plačilo za zatrjevano delo preko polnega delovnega časa v tujini ne pripada.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 30. 3. 2007 opr. št. ZKD-1265/07 (I./1. točka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo dela preko polnega delovnega časa v bruto zneskih za posamezne mesece ter po plačilu prispevkov izplačila neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje v plačilo do plačila in sicer za obdobje od januarja 2002 do vključno decembra 2006 (I./2. točka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo stroškov postopka na prvi in pritožbeni stopnji v višini 1.264,09 EUR povečanih za 20 % DDV skupaj torej 1.516,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe (I./3. točka). Zavrnilo je zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 12. 4. 2007 opr. št. ZKD-1391/07 (I./4. točka). Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo stroškov za prehrano med delom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo za obdobje od julija 2001 do marca 2007 (I./5. točka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo stroškov postopka na prvi in pritožbeni stopnji v višini 690,56 EUR povečanih za 20 % DDV, skupaj torej 828,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe (I./6. točka). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 1.439,65 EUR, v osmih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila pod izvršbo (II. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo in interpretiralo vsebino 4. člena aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 5. 2005, ki v 2. in 3. odstavku 4. člena določa, da je javni uslužbenec dolžan v skladu z Zakonom o zunanjih zadevah tudi brez naloga nadrejenega neodložljive naloge opravljati tudi preko polnega delovnega časa, v soboto, nedeljo in ob državnih praznikih ali na drug z zakonom določen dela prost dan. Tožnik je zaslišan izpovedal, kako je do števila nadur dejansko prišlo, kot tudi način, kako se mu je delo odrejalo. Sodišče pa je obrazložilo svojo odločitev, da glede števila opravljenih ur tožnik nikoli ni zahteval pisne odredbe ali pisnega navodila, ali odklonil izvršitve ustne odredbe delodajalca. Tožnik je bil v času zaposlitve do delodajalca šibkejša stranka. Če bi se uprl nalogam, da opravlja delo preko polnega delovnega časa, bi izgubil zaposlitev. Prav tako pa bi to za njegovo družino, predvsem za dva šoloobvezna otroka v času trajanja šolanja v tujini pomenilo nepopravljivo škodo in morebitno izgubo šolskega leta, nepričakovano selitev družine in dodatne stroške. 47. člen Zakona o zunanjih zadevah je potrebno razlagati tako, da je v zunanji službi odpravljanje dela preko polnega delovnega časa sestavni del narave dela oziroma delovnega mesta, kar je bilo vrednoteno v skladu s 3. odstavkom 47. člena Zakona o zunanjih zadevah. Takšno razlago navaja tudi določba 96. člena Zakona o javnih uslužbencih. Vse dejanske opravljene nadure ne morejo biti zajete v izračunu devizne plače, kot to potrjuje tožena stranka. Status tožnika kot javnega uslužbenca je drugačen kot status diplomata. Določbe 4. odstavka 47. člena Zakona o zunanjih zadevah ne določajo kako naj se konkretno opravljanje dela preko polnega delovnega časa upošteva pri določitvi plače. Še toliko bolj, ker je tožnik povedal, da so vsi delavci imeli plačo določeno, kot da imajo povečan obseg del, ne glede na to, ali so sploh kdaj opravljali nadure, ali ne in tudi ne glede na število opravljenih nadur. Tudi njihova devizna plača je tako kot njegova in po zatrjevanju tožene stranke bila določena v skladu z Uredbo o plačah, nadomestilih in drugih prejemkih osebja v predstavništvih Republike Slovenije. Sodišče je štelo, da je šlo za povečan obseg dela in oprlo na določbo 96. člena ZJU. Pri tem ni prav iz nobenega listinskega dokumenta razvidno, kako je širši obseg del ali obseg del zaradi opravljanja nadur zajet v plači sami. Ker so imeli vsi zaposleni širši obseg del že zajet v osnovi, dejansko nadurnega dela naj ne bi opravljali, tožnik je bil zaradi tega diskriminiran in deprivilegiran glede na ostale zaposlene. Po določilih 3. odstavka 114. člena ZDR je nadurno delo omejeno na največ 8 ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 170 ur na leto s soglasjem delavca (ki pa ga ni bilo), pa glede na 4. odstavek 114. člena ZDR preko polne časovne omejitve največ 230 ur na leto. Tako ni mogoče govoriti o uporabi 96. člena ZJU o povečanem obsegu dela kot to določa 4. odstavek 47. člena Zakona o zunanjih zadevah. Tožnik ni delal po svoji želji in volji, temveč na podlagi zahteve delodajalca in njegove kadrovske politike, števila zaposlenih, narave in organizacije dela, moral je delati ne le nadure v zakonsko določenem obsegu, temveč tudi zunaj tega obsega. To je tudi prepričljivo izpovedal, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi. Tožnik je imel že v pogodbi o zaposlitvi kombinirano delovno mesto voznika, kot oskrbnika (varovanje in ščitenje, vzdrževanje...). Osnovno plačo pa je imel določeno le za delovno mesto voznik. ZDR je minimalni standard pravic, ki pa ga glede števila nadur dejansko določa maksimum dovoljenih nadur in ne minimum. Tako se postavlja vprašanje, ali je bila uredba skladna z ZDR in ZJU in ali ne gre za kršitev Ustave (enakost pred zakonom, načelo usklajenosti pravnih aktov, načelo varstva zaupanja v varstvo, načelo sorazmernosti, varstvo pri delu). Sicer pa tudi „nezakonite“ nadure bi moral delodajalec obračunati vsaj kot običajno urno postavko. Glede izplačila nadomestil za prehrano se je sodišče pri zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na Uredbo o plačah, nadomestilih in drugih prejemkih osebja v predstavništvu (stara uredba), ki nadomestila za prehrano ni zagotavljala in na 3. odstavek 16. člena ZJU, ki določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Staro uredbo je potrebno pravilno interpretirati in ne tako kot je to storilo sodišče. Res da uredba regresa za prehrano med delom ne predvideva, temveč ureja še specialna nadomestila osebja v predstavništvih v tujini, kar uredba izrecno izrazi z dikcijo „nadomestila v smislu te uredbe“. To pa pomeni, da pripadajo nadomestila poleg in ne namesto siceršnjih nadomestil, ki jih mora delodajalec zagotavljati delavcu v skladu z veljavnimi predpisi s področja delovnega prava in ZJU. Tožniku regres za prehrano pripada na podlagi 130. člena ZDR v zvezi z 42. členom Kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji. Tako dejstvo, da tožena stranka ni izplačevala regresa za prehrano zaposlenim delavcem v tujini, predstavlja nezakonito ravnanje glede zavrnitve predhodnih stroškov delavca pri delodajalcu pa iz obrazložitve ni mogoče ugotoviti, zakaj je sodišče te stroške zavrnilo in jih ni priznalo, saj je sklep v tem delu stroškov neobrazložen in ga sploh ni mogoče preizkusiti (kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP). Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika, razen v delu, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja in navaja, da tožnik na stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri ... ni opravljal dela na podlagi 2. odstavka 15. člena Zakona o zunanjih zadevah, kot to navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, saj ni bil premeščen iz drugega organa oziroma organizacije, temveč je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas na podlagi 2. odstavka 54. člena Zakona o zunanjih zadevah, kot delavec, ki opravlja spremljajoča dela v zunanji službi. V nadaljevanju pa držijo navedbe sodišča prve stopnje, da je glede svojih pravic in obveznosti bil izenačen z diplomati, saj se določene določbe zakona smiselno uporabljajo za delavce, ki opravljajo spremljajoča dela v zunanji službi. Sodišče je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožnik sklenil s toženo stranko pogodbo o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas v Ministrstvu za ... št. 103-10/03-160 z dne 11. 7. 2001 za čas od 14. 7. 2001 do 13. 7. 2005 ter aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 5. 2005, kjer je v 2. členu aneksa določeno, da se sklepa delovno razmerje za določen čas in se le-to podaljša najkasneje do 13. 7. 2008. Tožena stranka je tožniku izplačevala plačo in nadomestila skladno z veljavnimi predpisi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas na podlagi 2. odstavka 54. člena Zakona o zunanjih zadevah (ZZZ-1 – Ur. l. RS, št. 45/2001 s spremembami) kot delavec, ki opravlja spremljajoča dela v zunanji službi, in sicer kot oskrbnik - voznik v stalni misiji Republiki Sloveniji ... pod št. 368, kot to določa 1. člen pogodbe o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas z štirih let z dne 11.7.2001, pri čemer 2. člen določa, da ima uslužbenec enake pravice in obveznosti iz delovnega razmerja na podlagi zakona, sklepov vlade in internih aktov kot ostali pogodbeni uslužbenci. Aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 5. 2005 4. členu določa, da javni uslužbenec delo opravlja s polnim delovnim časom v trajanju 40 ur tedensko, pri čemer pa v skladu z Zakonom o zunanjih zadevah je dolžan brez naloga nadrejenega neodložljive naloge opravljati preko polnega delovnega časa, delo v soboto, nedeljo in ob državnih praznikih ali na drug z zakonom določen dela prost dan, te naloge so posebej nudene konzularne zaščite državljanom Republike Sloveniji v tujini, če bi odlašanje imelo resne posledice, ter pridobitev in posredovanje iz službenih razlogov nujno potrebnih informacij. Aneks v 5. členu določa, da se javnemu uslužbencu devizna mesečna plača določi v skladu z Uredbo o plačah, nadomestilih in drugih prejemkih osebja v predstavništvih Republiki Sloveniji v tujini (Ur. l. RS, št. 60/92 s spremembami in dopolnitvami) v višini 20,20 koeficienta za določitev osnovne plače za delovno mesto voznik, osnove za izračun devizne plače v stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri ... v skladu s sklepom ministra, dodatka za vrednotenje delovne dobe v višini 0,5 osnovnega količnika za vsako začeto delo delovne dobe, vendar največ do 20 %, pri čemer pa 2. odstavek 5. člena izrecno določa, da javnemu uslužbencu zaradi širšega obsega delovnih nalog pripada dodatek v višini 0,40 osnovnega deviznega količnika na podlagi sklepa št. DKP – 13/03-6 z dne 5. 6. 2003. V času razporeditve na delovno mesto v predstavništvu pa se tolarska plača izplačuje v primerih, predvidenih z uredbo, ki ureja plačila, nadomestila in druge prejemke javnih uslužbencev za delo v tujini in se uporablja za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev ter obveznosti, ki bremenijo plačo v času, ki ga javni uslužbenec prebije na delu v tujini. Poudariti je, da 1. odstavek 54. člena ZZZ-1 določa, da se določbe 36., 37., 42., 1. in 2. odstavka 44. člena, 1., 2., 3. 7., 8. in 9. točke 1. odstavka 45. člena ter določbe 46. do 53. člena tega zakona smiselno uporabljajo za delavce, ki opravljajo spremljajoča dela v zunanji službi – konkretno tožnik, zaposlen na delovnem mestu oskrbnik - voznik. Tako je ZZZ-1 specialni predpis, ki posebej ureja pravice in obveznosti iz delovnega razmerja diplomatov kot tudi oseb pri spremljajočih delih v tujini.

ZZZ-1 v 47. členu ureja delo preko polnega delovnega časa in določa, da je v zunanji službi opravljanje dela preko polnega delovnega časa upoštevano pri določitvi plače, pri čemer pa je glede na podane pritožbene ugovore o tem, da je potrebno ločevati med seboj diplomate in ostale zaposlene v tujini potrebno še pojasniti, da 34. člen ZZZ-1 določa, da je tudi diplomat javni uslužbenec, ki je v delovnem razmerju z Ministrstvom za ... in opravlja javne naloge na področju zunanjih zadev. ZZZ-1 v členih od 44 do 53 urejajo posebne pravice in obveznosti diplomatov, kar se smiselno uporablja tudi za delavce v spremljajočih službah v zunanji službi. Tako 47. člen ZZZ-1 določa, da so diplomati (velja tudi za spremljajoče službe) dolžni tudi brez naloga nadrejenega neodložljive naloge opraviti preko polnega delovnega časa, v soboto, nedeljo, državnih praznikih ali na drug z zakonom določen dela prosti dan. Te naloge so posebej nudenje konzularne zaščite državljanom Republike Slovenije, če bi odlašanje imelo resne posledice ter pridobitev in posredovanje iz službenih razlogov nujno potrebnih informacij. Tretji odstavek 47. člena ZZZ-1 ob tem določa, da je v zunanji službi opravljanje dela preko polnega delovnega časa upoštevano pri določitvi dodatnega količnika pri določitvi plače, kar sicer v postopku niti ni bilo sporno. Tako tožniku plačilo za zatrjevano delo preko polnega delovnega časa v tujini ne pripada.

ZZZ-1 v 2. odstavku 33. člena določa, da se glede pravic in obveznosti zaposlenih v Ministrstvu za ... glede pravic in obveznosti uporabljajo določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 35/2005), če ta zakon ali na njegovi osnovi sprejeti predpisi ne določajo drugače, posledično navedenemu pa 44. člen določa, da plače, dodatke in druge prejemke zaposlenih iz 1. odstavka 33. člena tega zakona določi z uredbo Vlada Republike Slovenije na predlog ministra. Pri tem upošteva posebne delovne pogoje pri opravljanju del v predstavništvih v tujini, uporabo tujih jezikov pri izvrševanju javnih funkcij in javne službe, opravljanje nalog na različnih lokacij in vpliv opravljanje službe na družino diplomata. Torej Zakon o zunanjih zadevah (ZZZ – Ur. l. RS, št. 1/91) in Uredba sta specialna predpisa in specialno urejata prejemke zaposlenih na predstavništvih Republike Slovenije. Tako tožniku ne morejo pripadati kumulativno pravice tako na podlagi Uredbe za zaposlene v tujini kot tudi za zaposlene javne uslužbence v Republiki Sloveniji, to pa pomeni, da tožnik ni bil diskriminiran v razmerju do javnih uslužbencev zaposlenih v Republiki Sloveniji.

Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 58/2003), ki je razveljavila Uredbo o plačah, nadomestilih in drugih prejemkih osebja v predstavništvu (Ur. l. RS, št. 60/92, 42/93, 6/94, 62/96, 29/99, 39/99, 42/2000 in 45/2001), je v 38. členu določila, da se začne uporabljati z dnem začetka uporabe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju oziroma po njegovi spremembi te uredbe (Ur. l. RS, št. 71/2004) s prvim obračunom plač v skladu z zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, tako da se uporabljala uredba iz leta 1992, ta uredba pa nadomestila za prehrano med delom ni predvidevala, zato ga tožena stranka vse uslužbencem napotenim na delo v predstavništva Republike Slovenije v tujini ni izplačevala. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje tožnika glede uporabe določb Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 58/2003 in 71/2004), saj se navedena uredba v času, ko je tožnik opravljal delo pri toženi stranki ni uporabljala, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Navedena uredba se sploh ni začela uporabljati, saj je bila že pred prvim obračunom plač v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju sprejeta nova Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 69/2008). Tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru o diskriminaciji do javnih uslužbencev v tujini, saj noben zaposlenih diplomatov in delavcev zaposlenih v spremljevalnih strokovnih službah ni prejemal ne plačila za delo za delo preko polnega delovnega časa kot plačilo nadur niti nadomestila za malico.

ZJU v 3. odstavku 16. člena določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Ker uredba, ki sicer taksativno našteva vrsto nadomestil nadomestila za prehrano ne predvideva, tožniku tudi po oceni pritožbenega sodišča le-to ne pripada. ZJU namreč v 16. členu določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva.

Ni mogoče slediti tudi pritožbenemu ugovoru glede tega, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo povrnitev stroškov predhodnega postopka na prvi in pritožbeni stopnji, saj je povsem jasno, da v kolikor je sodišče zavrnilo vse tožbene zahtevke tožnika, je tudi posledično navedenemu zavrnilo njegove zahtevke za povračilo stroškov predhodnega postopka pri delodajalcu zaradi uveljavljanja navedenih pravic in tako ne gre za zatrjevano kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.