Jedro

Zvišanje preživnine.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se prvostopna sodba v točki II izreka delno spremeni tako, da glasi: „Preživnina za mld., določena s sodno poravnavo Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 20. 11. 2013 opr. št. IV P 69/2013 in nazadnje zvišana z odločbo CSD z dne 31. 3. 2018 na znesek 186,53 EUR mesečno, se od 12. 10. 2018 dalje zviša na 250,00 EUR mesečno.

Tako zvišano preživnino je oče otroka B. V. dolžan od 12. 10. 2018 dalje plačevati na TRR matere otroka, štev., odprt pri, in sicer do 20. dne v mesecu za tekoči mesec do prve uskladitve preživnin s sklepom Vlade RS, odtlej pa v valoriziranem znesku določenem po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade RS, da ne bo izvršbe. V primeru zamude s plačilom je toženec dolžan plačati zakonske zamudne obresti od zapadlosti posamezne preživnine dalje do plačila, vse v 15. dneh.“

II. V preostalem se pritožba tožene stranke, tožeče stranke pa v celoti zavrne in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke na znižanje preživnine in zahtevek tožene stranke na zvišanje preživnine, ki jo je tožnik dolžan za hčerko in sina, na podlagi sodne poravnave plačevati v znesku 180,00 EUR mesečno za vsakega. Tožeča stranka je vtoževala znižanje mesečne preživnine na znesek 50,00 EUR, tožena stranka pa zvišanje na znesek 250,00 EUR za vsakega otroka.

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbijata obe pravdni stranki. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka na znižanje preživnine, tožena pa zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za zvišanje preživnine ter zoper odločbo o pravdnih stroških.

3. Tožeča stranka uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da se je tožniku mesečna plača od določitve preživninske obveznosti znatno znižala, in sicer od prvotnih 1.080,00 EUR na sedanjih 415,00 EUR mesečno. Tožnik tudi dnevnic več ne prejema, ker zaradi zdravstvenih težav ne more več opravljati dela na terenu. V tej smeri je protispisen in v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključek prvostopnega sodišča, da bi lahko glede na svoje zmožnosti tožnik, kot strokovnjak na področju montaže, opravljal montažerska dela in zaslužil vsaj tako kot ostali montažerji pri podjetju v katerem je zaposlen, torej preko 2.000,00 EUR mesečno. Sicer pa tožnik ni strokovnjak na področju montaže, ker je po izobrazbi lesar in ne monter. Tožnik je tudi z listinskimi dokazi izkazal, da se je njegova plača po določitvi preživnine s sodno poravnavo prepolovila. Prvostopno sodišče je nadalje zmotno presodilo, da je tožnik denarna sredstva, ki jih je prejel iz naslova skupnega premoženja v višini 51.000,00 EUR porabil za poplačilo dolgov. Upoštevalo pa tudi ni dejstva, da tožnik, ki sicer ne plačuje najemnine za stanovanje, ker mu tega lastnica ne zaračunava, ima v zvezi s stanovanjem mesečne stroške (obratovalni stroški) v višini 160,00 EUR. Zraven tega je sodišče ugotovilo, da so se prihodki matere otrok povišali, ker sedaj prejema plačo v višini nekaj čez 1.600,00 EUR, v času določitve preživnine pa je ta znašala nekaj čez 1.400,00 EUR. Potrebe otrok pa so se izkazano znižale, pri čemer je prvotoženka polnoletna in že tudi dela preko študentskega servisa in tako prejema lastne prihodke. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev prvostopne sodbe.

4. Tožena stranka uveljavlja pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Prvostopno sodišče ni presodilo spremenjenih potreb otrok, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Zmotno pa je presojalo tudi obstoj zunajzakonske skupnosti tožnika, ker iz predloženih dokazov ter glede na skupno življenje tožnika in A jasno izhaja, da ta živita v zunajzakonski skupnosti, ne pa samo v partnerski oziroma ekonomski zvezi, kot je to presodilo prvostopno sodišče. Neobstoj zakonske skupnosti tožnik v tej zadevi prikazuje zgolj iz razloga, da je lahko prikril svoje dejansko skupno lastnino pri gospodarskih družbah in s tem svoje dejansko premoženje, ki je dosti višje, kot je formalno izkazano. To izhaja tudi iz samega načina življenja tožnika, ki dejansko tudi souporablja vso premoženje A (nepremičnina v kateri skupaj živi z A, dragi avtomobili, ki jih uporablja za vožnjo, plačila prejeta v gotovini) in gospodarskih družb, katere formalna lastnica je A. Upoštevaje navedeno so dejanske premoženjske razmere tožnika sedaj znatno višje kot so bile v času določitve preživnine.

Prvostopno sodišče tudi ni pravilno odmerilo pravdnih stroškov, ker bi v obravnavanem primeru moralo upoštevati pravilo pravdnega uspeha, ne pa načelo prostega preudarka, ki ga tudi ni ustrezno obrazložilo.

Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da ugodi zahtevku po nasprotni tožbi ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov v višini 4.764,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

5. Obe pravdni stranki sta tudi vložili odgovora na pritožbo, v katerih prerekata pritožbam in predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

6. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke je neutemeljena.

7. Ni sporno, da je bila preživnina za takrat še oba mladoletna toženca (prvotoženka je sedaj že polnoletna) dogovorjena s sodno poravnavo Okrožnega sodišča na Ptuju IV P 69/2014 z dne 20. 11. 2014, na podlagi katere se je tožnik zavezal plačati za vsakega otroka po 180,00 EUR mesečne preživnine od 1. 11. 2014 dalje. Dogovorjena preživnina je bila valorizirana na znesek 186,53 EUR mesečno. V tej pravdi tožnik uveljavlja znižanje preživnine z zatrjevanjem, da so se bistveno spremenile zmožnosti zavezanca (znižanje plače, zmanjšanje premoženja), premoženjske razmere matere otrok pa so se izboljšale, znižale pa so se tudi mesečne potrebe obeh otrok. Nasprotno tožena stranka v nasprotni tožbi zatrjuje, da so se dejanske premoženjske razmere tožnika in potrebe otrok znatno povečale glede na čas določitve preživnine s poravnavo, premoženjske razmere matere otrok pa so ostale približno enake kot ob določitvi preživnine.

8. Po določbi 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Na podlagi citirane določbe je pogoj za utemeljenost zahtevka za znižanje oziroma zvišanje preživnine porušeno vrednostno razmerje med zmožnostmi obeh staršev in potrebami otrok. Razlog za spremembo preživnine je torej sprememba okoliščin, ki so bile podlaga za njeno določitev. Te spremembe pa morajo biti odločilne oziroma bistvene. Šele, ko sodišče ugotovi, da so se pravno pomembne okoliščine, ki se tičejo bodisi potreb upravičenca, bodisi zmožnosti zavezanca, bistveno spremenile, lahko pristopi k ponovnemu odmerjanju preživnine. Ta test pa je mogoče opraviti le tako, da sodišče primerja dejanske okoliščine iz časa prvotne določitve preživnine in tiste, ki obstajajo ob odločanju v pravdi za znižanje oziroma zvišanje preživnine. Dejstvo, da je preživnina prvotno določena s sodno poravnavo (v sodni poravnavi praviloma potrebe otrok in zmožnosti staršev niso natančno ugotovljene oziroma vsaj niso zapisane), ni ovira za opisano primerjavo. Takšno stališče je sprejeto tudi v sodni praksi.1

9. Prvostopno sodišče je izhajajoč iz takšnih materialnopravnih izhodišč pravilno ugotovilo, da se potrebe otrok (sedaj že polnoletna hčerka obiskuje še vedno srednjo šolo, sin pa še osnovno šolo) niso bistveno spremenile in to kljub navedbi njune matere, da sedaj za vsakega otroka mesečne potrebe znašajo okrog 550,00 EUR, pri čemer so bile preživninske potrebe v času določitve preživnine s sodno poravnavo po materi za hčer ocenjene na znesek 750,00 EUR, za sina pa v znesku 684,00 EUR mesečno. Ocenjene potrebe otrok v času določitve sodne poravnave so bile že iz razloga, ker je bil sklenjen dogovor za preživnino v znesku 180,00 EUR mesečno za vsakega otroka (ta znesek nominalno znaša približno le ¼ po materi ocenjenih potreb) pretirane. Že v navedenem času in tudi sedaj te znašajo okrog 550,00 EUR za vsakega otroka, kot jih sedaj realno ocenjuje mati in ugotavlja prvostopno sodišče. Tako ni pritrditi pritožbenim izvajanjem tožeče stranke, da so se potrebe otrok glede na njihovo določitev v času sodne poravnave, znižale.

10. Dejstvo je, da so se dohodki matere otrok od dneva določitve preživnine s sodno poravnavo do izdaje prvostopne sodbe v obravnavani zadevi, zvišali. Mati otrok sedaj zasluži nekaj čez 1.600,00 EUR mesečno, kar je približno 370,00 EUR več, kot v času določitve preživnine. V toliko so se tudi zvišale materialne zmožnosti matere za preživljanje otrok. Ni pa sporno, da oba otroka večino časa preživita pri materi, ki jima nudi tudi vso varstvo, vzgojo in oskrbo.

11. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da se je vsaj formalno, izhajajoč iz plačilnih listov, plača tožnika od dneva določitve preživnine s poravnavo do izdaje te sodbe znižala. Tožnik sedaj prejema izkazano plačo od gospodarske družbe na slovaškem v višini 415,00 EUR, v času določitve preživnine pa je prejemal plačo v višini 1.080,00 EUR ter še dnevnice in potne stroške za delo na terenu. Na podlagi plačilnih listov se je tožniku plača prepolovila. Kljub taki ugotovitvi pa je prvostopno sodišče pravilno presodilo, da se tudi premoženjske razmere tožnika od dneva določitve preživnine niso poslabšale, kvečjemu izboljšale. Pri tem ima prvostopno sodišče prav, da je tožnik po prvotni določitvi preživnine iz naslova skupnega premoženja prejel denarna sredstva v višini 51.000,00 EUR in da iz naslova navedenih denarnih sredstev tudi ni vračal posojil bratu v višini 10.000,00 EUR in dobri znanki v višini 35.000,00 EUR. Zraven tega je tožnik v obdobju po določitvi prvotne preživnine prodal dva osebna avtomobila (Citroen Xsara, Audi A6) in v ta namen prejel kupnino 9.813,00 EUR. Od podjetja (lastnica je A) pa je leta 2016, tik, pred vložitvijo tožbe na znižanje preživnine, prejel še 17.268,05 EUR potnih stroškov.

12. Prvostopno sodišče je sicer presodilo, da tožnik ne živi v zunajzakonski skupnosti z A., ki je lastnica podjetij. Ne glede na takšno presojo prvostopnega sodišča pa ima tožnik z A najmanj zelo tesno osebno in poslovno vez, ker živi v stanovanju pri navedeni osebi, zraven tega pa je bil prokurist in direktor podjetij v lasti A, sedaj pa je organizator dela pri enem od njih, kjer del plače prejema tudi v gotovini. Glede na dejstvo, da sta bila vsaj v preteklosti, če ne še tudi sedaj, tožnik in A v partnerski zvezi in da ima tožnik že glede na naravo svoje zaposlitve (prokurist, direktor, sedaj organizator dela) očitno tudi vpliv na poslovanje navedenih gospodarskih družb, po pritožbeni presoji tožnikovi dejanski zaslužki iz njegovega dela znašajo znatno več, kot je to izkazano s plačilnimi listi. Na to kaže tudi dejstvo, da tožnik izplačila prejema tudi v gotovini. Sicer pa tudi ni življenjsko sprejemljivo, da bi tožnik kot organizator dela (organiziranje in urejanje dela monterjev po terenu od Evrope do Kitajske) mesečno zaslužil manj, kot monterji, ki jih razporeja na delo.

13. Pritožbeno sodišče se tako pridružuje zaključku prvostopnega sodišča, da se premoženjske razmere tožnika po določitvi preživnine s sodno poravnavo, niso poslabšale. Nasprotna pritožbena izvajanja tožeče stranke so neutemeljena.

14. Kot pravilna se tako pokaže presoja prvostopnega sodišča, da se potrebe otrok od določitve preživnine s sodno poravnavo do izdaje te sodbe niso odločilno spremenile. Premoženjske razmere očeta (tožnika) pa so ostale najmanj enake, če ne že boljše kot pred določitvijo prve preživnine. Ugotovljene povečane premoženjske razmere matere otrok (zvišanje plače) pa ne narekujejo znižanja preživnine, ker se s tožnikovo preživninsko obveznostjo ne pokriva niti tretjina ugotovljenih potreb otrok. Pri tem ni prezreti, da večino časa oba otroka (mld. sin in polnoletna hči, ki se redno šola v srednji šoli) preživita pri materi. Ravno nasprotno, po presoji pritožbenega sodišča, je ob upoštevanju premoženjskih razmer tožnika, izhajajoč iz načela koristi otroka, upoštevaje načelo izravnalne pravičnosti2, potrebno zvišati preživnino za tožnikovega sina na znesek 250,00 EUR mesečno. S poravnavo določena preživnina je namreč bila določena prenizko glede na mesečne potrebe otroka ter premoženjske in pridobitne zmožnosti njegovega očeta. Te so bile in so tudi sedaj takšne, če ne že boljše, kot ob določitvi prvotne preživnine, kot je že obrazloženo. Tožnik bo glede na svoje premoženjsko stanje zvišano preživnino za sina zmogel plačati brez škode za lastno preživljanje. Starši so dolžni za preživljanje svojih mladoletnih otrok storiti vse, da jim omogočijo normalno preživljanje. Zraven tega pa znesek 250,00 EUR niti ne dosega polovičnega zneska potrebnega za mesečno preživljanje sina, ki sicer večino časa preživi pri materi. Za hčerko pa sodišče ni zvišalo preživnine, ker je že polnoletna, dela preko študentskega servisa in tako tudi sama zasluži nekaj za svoje preživljanje. Sicer pa se staršem za preživljanje polnoletnih otrok, ki se redno šolajo,3 ker ti lahko načeloma že sami vsaj delno poskrbijo zase, ni potrebno več toliko žrtvovati, kot za preživljanje mladoletnih otrok.

15. Prvostopno sodišče se je tudi pravilno pri odmeri pravdnih stroškov oprlo na načelo prostega preudarka po določbi 413. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V obravnavni zadevi je sicer prvotno tekla pravda na znižanje preživnine, nato pa je tekom pravde tožena stranka vložila zahtevek na zvišanje preživnine, in ker se je pri obeh zahtevkih, tako v zvezi z znižanjem kot zvišanjem preživnine, presojala korist otrok, je prvostopno sodišče pravilno po načelu prostega preudarka odločilo, da pravdni stranki krijeta sami svoje pravdne stroške. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče kljub delni spremembi prvostopne sodbe tudi ni posegalo v odločbo o pravdnih stroških. Nasprotna pritožbena izvajanja tožene stranke so neutemeljena.

16. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka, je o pritožbah odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. in 358. člen ZPP).

17. Tožena stranka je s pritožbo sicer delno uspela, tožeča stranka pa je s pritožbo v celoti propadla. Ne glede na navedeni pritožbeni uspeh je pritožbeno sodišče, izhajajoč iz določbe 413. člena ZPP odločitev o pravdnih stroških oprlo na pravilo prostega preudarka. Tudi pritožbeni postopek je tekel zaradi varstva koristi otrok in zato je pritožbeno sodišče uporabilo načelo prostega preudarka. Z odgovori na pritožbo pa pravdni stranki v ničemer nista prispevali k dodatni razjasnitvi zadeve in zato že iz tega razloga krijeta sami svoje pritožbene stroške odgovora na pritožbo.

1 Sklep VSRS II Ips 26/2017, Sodba VSRS II Ips 333/2015, Sklep VSRS II Ips 154/2017, Sodba VSL IV Cp 2038/2017. 2 Izravnalna pravičnost je pravičnost med tistimi, ki so po naravi neenaki, vendar so zato pred zakonom enaki. V civilnem pravu se izkazuje skozi enakovrednost storitve oziroma dajatve in protistoritve oziroma protidajatve med osebami, ki so pred zakonom enake. 3 Če se otrok redno šola so ga starši dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega 26-ega leta starosti (drugi odstavek 123. člena ZZZDR).