Jedro

Sodnica in stečajni upravitelj nista ravnala v nasprotju s pravnimi pravili, zato protipravnost, kot ena izmed odškodninskih predpostavk, ni podana.

Sodišče prve stopnje je ob presoji pravočasnosti vložene vloge utemeljeno zaključilo, da je tožnik v zadnji pripravljalni vlogi navajal nova dejstva, ki bi jih lahko brez svoje krivde navedel že prej in s tem zatrjeval povsem novo podlago za odškodninsko odgovornost države. Ta pa je bila za toženko brez dvoma presenečenje. Dodatna odškodninska podlaga bi zavlekla spor, potrebna bi bila tudi preložitev naroka. Konkretna pripravljalna vloga tožnika, vložena neposredno na prvem naroku za glavno obravnavo, zato ni bila pravočasna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 3.465.648,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2017 do plačila in stroške pravdnega postopka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo 4.278,30 EUR toženkinih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Uveljavlja kršitev človekovih pravic iz 2., 22., 25. in 39. člena Ustave RS ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)2 ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 339. člena ZPP, ker toženka ni bila pravilno zastopana oziroma državna odvetnica ni predložila pooblastila za zastopanje ali generalnega pooblastila generalnega državnega odvetnika. Ker pooblastila v spisu ni, toženkina procesna dejanja niso bila opravljena. Res je v 1. členu Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra)3 določeno, da je državno pravobranilstvo zastopnik RS, vendar v ZPP ni določbe, da v takih primerih, ko je zastopanje določeno na podlagi zakona, pooblastila ni treba predložiti. Vloge toženke so nepopolne, ker iz podpisa državne odvetnice ni moč razbrati, kdo jih je sestavil in podpisal, podpis pa se ne nahaja na koncu vloge. Opozarja na odločbi VSC II Ip 1174/2009 z dne 27. 1. 2010 in VDSS Pdp 1108/2013 z dne 12. 2. 2014. Za odškodninsko odgovornost države se uporabljajo pravila o adekvatni vzročni zvezi, zato bi bilo treba ugotoviti, kakšen bi bil normalen tek stvari, če bi državni organ ravnal pravilno. Tak pristop je prilagojen konceptu razosebljene odgovornosti države. Glede odškodninske odgovornosti za sodniške napake se sklicuje na sodbi Sodišča EU v zadevi Gerhard Kobler proti Avstriji (C-224/01 z dne 30. 9. 2003) in Traghetti del Mediterraneo SpA – v stečaju proti Italiji (C-173/03 z dne 13. 6. 2006). Očitna kršitev evropskega prava je vselej podana, ko sodnik predpise razlaga očitno nepravilno ali nacionalno pravo tako, da s tem krši evropsko pravo ter nepravilno presodi dejstva in dokaze. Splošna omejitev odgovornosti države le na naklep ali hudo malomarnost je v nasprotju s splošnim načelom, da je država članica odgovorna za kršitev prava EU. Zaradi odsotnosti vročitve vabil in pisanj ter opustitve obveščanja glede pisanj v stečajnem postopku je sodišče opustilo dolžno skrbnost. Kršeno je bilo načelo kontradiktornosti, saj ni bil obveščen o dejanjih stečajnega upravitelja. Porok nima neposredne terjatve, ta nastane šele, ko upnik pozove poroka na plačilo obveznosti. Porok se ne more prijaviti kot upnik v stečaju, zato ga mora sodišče nujno pozvati, da prijavi terjatev v stečajno maso. Zaradi kršitve pravice do obveščenosti je bil v neenakovrednem položaju z drugimi upniki in ni imel možnosti sodelovanja v stečajnem postopku. Kršeno je bilo načelo enake obravnave upnikov. Prekršena je bila pravna norma 48. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).4 Stečajni postopek je bil nezakonit in nelegitimen, saj sklep o začetku stečaja z dne 5. 3. 2012 ni bil vročen družbenikom družbe M., d. o. o. in stečaj ni bil vpisan na portalu AJPES. Zaradi opustitve obvestila o začetku stečajnega postopka in nezmožnosti sodelovanja v postopku mu je nastala materialna škoda v višini 3.465.648,06 EUR. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga za postavitev sodnega izvedenca cenilca za sporne nepremičnine in zaslišanje upravitelja A. A. ter razlogov za zavrnitev izvedbe dokaznih predlogov ni ustrezno obrazložilo.

Pritožnik ponavlja navedbe iz pripravljalne vloge z dne 15. 3. 2021 o nastanku škode ter graja, da sodišče prve stopnje te vloge neutemeljeno ni upoštevalo, saj je kasneje isto vlogo vložil v okviru prvega naroka za glavno obravnavo, toženka pa je na navedbe odgovorila. Toženka se je seznanila z vlogo in nanjo odgovorila, zato ne drži stališče sodišča prve stopnje, da bi upoštevanje te vloge predstavljalo kršitev pravice do izjave nasprotne stranke. Sodišče prve stopnje tudi ni sprejelo na glavni obravnavi nobenega sklepa, da bi bila zadnja pripravljalna vloga prepozna. Ker sta se stranki izjavili o navedbah iz pripravljalne vloge na naroku za glavno obravnavo, bi se moralo sodišče prve stopnje do njih opredeliti. Z zadnjo pripravljalno vlogo ni odprl novih kompleksnih vprašanj.

Napačno so opredeljeni stroški postopka, saj ni jasno, kateri stroški so bili za pravdo potrebni. Sodišče prve stopnje ni dovolj natančno navedlo, na podlagi katerih tarifnih številk je odmerilo priznane stroške, stroškovnik mu ni bil vročen in ga ni mogoče preizkusiti. Zato se do stroškov ni mogel opredeliti še pred izdajo izpodbijane sodbe, kar predstavlja kršitev ustavne pravice iz 22. in 25. člena Ustave RS.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je s tožbo od toženke zahteval plačilo škode, ki mu je nastala zaradi protipravnega ravnanja sodnice in stečajnega upravitelja v stečajnem postopku St 000/2012 Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki se je vodil zoper pravno osebo M., d. o. o. Protipravnost vidi v tem, da ni bil posebej pozvan na prijavo terjatve, ki jo ima kot porok, in ker mu niso bila vročena pisanja v zvezi s cenitvijo nepremičnin stečajnega dolžnika, niti ni bil pozvan na podajo mnenja v zvezi s cenitvijo in prodajo teh nepremičnin.

6. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da v stečajnem postopku zatrjevane kršitve niso bile storjene. Sodnica in stečajni upravitelj nista ravnala v nasprotju s pravnimi pravili, zato protipravnost, kot ena izmed odškodninskih predpostavk, ni podana. Ker je bilo že na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje dovolj razjasnjeno, ni bilo potrebe po zaslišanju stečajnega upravitelja in postavitvi sodnega izvedenca; sodišče prve stopnje pa je zadostno obrazložilo razloge za zavrnitev obeh dokaznih predlogov. Katera relevantna dejstva naj bi sicer tožnik z navedenima dokaznima predlogoma dokazoval, pritožba ne pojasni.

7. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da zadnje pripravljalne vloge tožnika z dne 15. 3. 2021 ne upošteva. Pripravljalno vlogo je sodišče prve stopnje prejelo dva dni pred pripravljalnim narokom. Skladno s četrtim odstavkom 269. člena ZPP ni bila vložena pravočasno. Brez poziva sodišča lahko vsaka stranka pošlje le dve pripravljalni vlogi, in to najpozneje 15 dni pred pripravljalnim narokom, sicer sodišče pripravljalne vloge ne upošteva. Takšna novost je bila uvedena z novelo ZPP-E. Njen namen med drugim je bil, da sodni postopki sledijo cilju ugotovitve materialne resnice, pri čemer pa se od strank zahteva, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, predvsem na ta način, da stranke skrbno in pravočasno uresničujejo svoje procesne pravice.5 Pripravljalna vloga je bila tako vložena prepozno.

8. Ob opozorilu sodišča prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo, da zadnje tožnikove pripravljalne vloge ne bo upoštevalo, je tožnik nato isto vlogo vložil neposredno na prvem naroku za glavno obravnavo. Tudi v tem primeru vloga ni bila vložena pravočasno. Določbo četrtega odstavka 269. člena ZPP o pravočasnosti vlaganja pripravljalnih vlog dopolnjuje četrti odstavek 286.a člena istega zakona. Tako lahko stranka tudi po pripravljalnem naroku in brez poziva sodišča predloži pripravljalne vloge. Vendar jih mora poslati dovolj zgodaj, da jih je mogoče pravočasno pred narokom vročiti nasprotni stranki, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ne bo potrebna preložitev naroka. Vloge, ki so predložene v nasprotju z navedenim pravilom, se na podlagi petega odstavka 286.a člena ZPP upoštevajo le, če jih stranka brez svoje krivde predhodno ni mogla predložiti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Iz predloga zakonodajalca za sprejem novele ZPP-E izhaja, da je tudi po uveljavitvi novele ZPP-D nova določba četrtega odstavka 286.a člena ZPP velikokrat mrtva črka na papirju, saj prvi naroki za glavno obravnavo še vedno ostanejo naroki za izmenjavo zelo obširnih vlog strank, o katerih se nasprotna stranka ne more pravočasno izjaviti, zaradi česar je potrebna preložitev naroka. Cilj novele je bil, da sodišče, če je le mogoče, na drugem naroku zaključi obravnavo in v zadevi odloči. V novem četrtem odstavku 286.a člena ZPP je tako navedeno, da velja za vloge pred prvim narokom za glavno obravnavo ali pred pripravljanim narokom omejitev iz 269. člena ZPP; za vloge, ki so vložene po tem časovnem trenutku, t.j. po pripravljalnem naroku, pa veljata naslednja kriterija: (1) da jih stranka brez svoje krivde ni mogla predložiti že prej, ali pa, (2) da njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora.6 Povedano drugače, vloga je dovoljena, kadar ne gre za obsežne nove navedbe in takšne nove navedbe, ki bi bile presenečenje tako za nasprotno stranko kot tudi sodišče ter bi spor zapeljale v neko povsem drugo smer.

9. Pri ugotavljanju pravočasnosti in dovoljenosti vložene vloge je treba upoštevati tudi načelo sorazmernosti, kar pomeni, da je treba najti v vsakem primeru posebej pravo ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve postopka na eni strani ter težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe na drugi strani.7 Sodišče prve stopnje je ob presoji pravočasnosti vložene vloge utemeljeno zaključilo, da je tožnik v zadnji pripravljalni vlogi navajal nova dejstva, ki bi jih lahko brez svoje krivde navedel že prej in s tem zatrjeval povsem novo podlago za odškodninsko odgovornost države. Ta pa je bila za toženko brez dvoma presenečenje. Dodatna odškodninska podlaga bi zavlekla spor, potrebna bi bila tudi preložitev naroka. Konkretna pripravljalna vloga tožnika, vložena neposredno na prvem naroku za glavno obravnavo, zato ni bila pravočasna.

10. V okviru materialnega procesnega vodstva bi sodišče prve stopnje sicer lahko že na naroku za glavno obravnavo opozorilo stranki, da vloge, vložene neposredno na naroku, ne bo upoštevalo. Vendar le v primeru, če bi že na naroku ugotovilo, da je glede na vsebino vloge in ostale trditve vložena prepozno. Sodišče prve stopnje je (očitno) ugotovilo šele po zaključku naroka, da zakonski pogoji za vložitev in upoštevanje konkretne vloge niso izpolnjeni; razloge za svojo odločitev o nepravočasnosti vloge je nato ustrezno obrazložilo v izpodbijani sodb. Ni življenjsko pričakovati pri vsaki, neposredno na naroku vloženi pripravljalni vlogi, takojšno in gotovo presojo sodišča o vprašanju, ali bi stranka vlogo lahko brez svoje krivde predložita že prej oz. ali dopustitev vloge po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Konkretno postopanje sodišča prve stopnje ni bilo v nasprotju z določbami ZPP, prav tako ni bila potrebna izdaja posebnega sklepa o tem, da sodišče prve stopnje vloge ne bo upoštevalo. Čeprav se je toženka spustila v obravnavanje zadeve in deloma odgovorila na navedbe iz zadnje pripravljalne vloge, tožnik pa na njene navedbe, je bila pravica do kontradiktornosti le deloma zagotovljena in bi bila za zagotovitev toženkine pravice do izjavljanja potrebna preložitev naroka. To nedvomno izhaja že iz toženkine prošnje za preklic in preložitev naroka z dne 18. 3. 2021 zaradi prejema pripravljalne vloge dva dni pred narokom, da bi se lahko pravočasno izjavila o vseh tožnikovih navedbah iz obsežne pripravljalne vloge (list. št. 118). Tožnikove navedbe iz zadnje pripravljalne vloge takó niso bile pravočasne, zato se sodišču prve stopnje do njih ni bilo treba opredeljevati.

11. Pritožnik neutemeljeno uveljavlja procesno kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je bila pravilno zastopana. Državo RS zastopa pred sodišči Državno odvetništvo RS (2. člen Zakona o državnem odvetništvu – ZDOv).8 Državni odvetnik je zastopnik države po zakonu.9 Ker je državna odvetnica toženko zastopala ex lege, po samem zakonu, in ne preko pooblastilnega razmerja, predložitev pooblastila ni bila potrebna, niti mogoča, saj ne gre za pooblaščenko stranke.

12. Ne drži očitek, da so vloge državne odvetnice nepopolne, ker podpis ni čitljiv in se ne nahaja na koncu vloge. ZPP ne vsebuje določb o tem, kje se mora zastopnik stranke podpisati. Ustaljena praksa zastopnikov in pooblaščencev je, da se podpišejo na prvi strani vloge, kot v konkretnem primeru državna odvetnica. Takšen podpis ni v nasprotju z določbami o obveznih sestavinah vsake vloge (105. člen ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča pa že prima facie ni nobenega dvoma o pristnosti lastnoročnega podpisa državne odvetnice. Prav tako se identičen lastnoročni podpis državne odvetnice kot na vlogah nahaja tudi na zapisniku 1. pripravljalnega naroka in naroka za glavno obravnavo z dne 19. 3. 2021. Citirana sodna praksa v pritožbi ni primerljiva. V primeru VDSS Pdp 1108/2013 stranka vloge sploh ni podpisala, v primeru VSC II Ip 1174/2009 pa je sodišče presojalo veljavnost pooblastila gospodarske družbe odvetniku, ko je na pooblastilu zgolj navedba firme gospodarske družbe in pojasnilo, da mora biti podpis pooblastitelja čitljiv, tako da je iz podpisa razvidno, kdo ga daje. V konkretnem primeru sta bila poleg lastnoročnega podpisa navedena ime in priimek državne odvetnice. Povsem jasno je bilo, kdo toženko zastopa.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni podana toženkina odškodninska odgovornost. Sodnica, ki je vodila stečajni postopek, in stečajni upravitelj nista ravnala v nasprotju s pravnimi predpisi in tožnika nista bila dolžna obveščati o začetku stečajnega postopka ter mu vročati pisanj in cenilnih mnenj. Za neudeležbo v stečajnem postopku je odgovoren tožnik sam, saj ni pravočasno prijavil pogojne regresne terjatve. Pravica do obveščenosti in enakega obravnavanja upnikov nista bili kršeni, saj je tožnikovo nesodelovanje v stečajnem postopku izključno posledica njegove neaktivnosti. Pravilno je stališče, da bi tožnik lahko pogojno terjatev prijavil v stečaj neodvisno od poziva sodišča ali upnikov. Tožnik sicer v zvezi s toženkino odškodninsko odgovornostjo v pritožbi ne navaja nič novega, na kar ne bi odgovorilo že sodišče prve stopnje. Ponavlja navedbe iz tožbe in pripravljalnih vlog, o čemer se je že podrobno in prepričljivo izreklo sodišče prve stopnje in se pritožbeno sodišče na prepričljive in izčrpne prvostopenjske zaključke v celoti sklicuje.

14. Neutemeljene in pavšalne so pritožbene navedbe, da stečaj nad družbo M., d. o. o. ni bil vpisan in objavljen na portalu AJPES. Nasprotno izhaja iz predloženih objav, kjer je poleg imena družbe navedeno, da je družba v stečaju (priloga B2). Prav tako za odločitev o tožbenem zahtevku v konkretni zadevi ni relevantno, ali je bil sklep o začetku stečaja vročen družbenikom dolžnika ali ne. Tožnik niti ne pojasni, v kakšni vzročni zvezi naj bi bila opustitev vročanja sklepov družbenikom z zatrjevano, njemu nastalo škodo.

15. Ker ni bilo ugotovljeno, da bi sodišče ali stečajni upravitelj ravnala v nasprotju s pravnimi predpisi, ni bila izpolnjena že prva predpostavka odškodninske odgovornosti, tj. protipravnost toženkinega ravnanja, zato je pritožbeno naziranje glede vzročne zveze brezpredmetno. Za odločitev v konkretni zadevi prav tako niso relevantne pritožbene navedbe glede sodne prakse Sodišča EU in prava EU v zvezi z odškodninsko odgovornostjo države za nepravilno ravnanje sodnikov, saj se primeri nanašajo na kršitve pravnih predpisov EU in ne nacionalnega prava. Da je toženkina odškodninska odgovornost podana zaradi kršitve prava EU, tožnik niti ne trdi. Sploh pa ni bila ugotovljena protipravnost ravnanja sodnice v stečajnem postopku.

16. Končno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi s stroški postopka. Sodišče prve stopnje je ob vsaki priznani postavki pravdnih stroškov zapisalo, po kateri tarifni številki je strošek obračunalo in koliko točk je za vsako navedeno pravdno dejanje priznalo toženki. Vse potrebne stroške, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo, je moč preizkusiti; iz obrazložitve pa je jasno razviden izračun stroškov. Toženka stroškovnika sploh ni vložila v spis, ampak je stroške priglasila na zapisnik. Zato tožniku stroškovnik tudi ni bil vročen. S priglašenimi stroški pa se je lahko seznanil že na naroku za glavno obravnavo, kar potrjuje njegov podpis zapisnika.

17. Ker uveljavljani in uradoma upoštevani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo prvega sodišča (drugi odstavek 350. člena ZPP in 353. člen istega zakona).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona).

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami. 2 Ur. l. RS, MP št. 7/94. 3 Ur. l. RS, št. 20/97 s spremembami in dopolnitvami. 4 Ur. l. RS, št. 126/07 - s spremembami in dopolnitvami. 5 Prim. Poročevalec Državnega zbora EPA 1650-VII z dne 5.12.2016, str. 11. 6 Prim. Poročevalec Državnega zbora EPA 1650-VII z dne 5.12.2016, str. 156 in 157. 7 Prim. sklep II Ips 425/2011 z dne 25.09.2012. 8 Ur. l. RS, št. 23/17. 9 Prim. doc. dr. Boštjan Tratar Državno pravobranilstvo kot pravosodni državni organ, Pravosodni bilten (PB) 3/2014, str. 92 01.10.2014.