Jedro

Tožnica je s tem, ko je v času bolniškega staleža opravljala izpite na fakulteti, kršila navodila pristojnega zdravnika, saj je bilo tožnici v času začasne zadržanosti z dela dovoljeno le gibanje v kraju bivanja in okolici. Za opravljanje izpitov na fakulteti tožnica izrecnega dovoljenja zdravnika ni imela. To pa je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določbe 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Podan je tudi osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 1. 2014; za ugotovitev, da je tožnica pri toženi stranki za nedoločen čas zaposlena na delovnem mestu vzgojiteljica predšolskih otrok; da jo je tožena stranka dolžna pozvati na delo in skleniti z njo pogodbo o zaposlitvi za isto ali z njenim soglasjem enakovredno delovno mesto, da ji je dolžna plačati plačo za čas od 28. 1. 2014 do vrnitve na delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega zneska plače od dneva zapadlosti do plačila; da ji je dolžna za isto obdobje obračunati in odvesti akontacijo dohodnine na izplačano plačo ter prispevke za socialno varnost; ji izplačati regres za letni dopust, kot določa kolektivna pogodba in za povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s sprem.). Navaja, da tožena stranka ni dokazala, kdaj je prejela zdravniško potrdilo z dne 23. 12. 2013. Tožena stranka bi morala s poštno knjigo ali poštno povratnico dokazati datum prejema tega potrdila, saj je na njej dokazno breme. Glede zdravniškega potrdila dne 13. 11. 2013 je iz sprejemnega žiga razvidno, da ga je tožena stranka prejela 25. 11. 2013, medtem ko za zdravniško potrdilo dne 23. 12. 2013 sprejemni žig delodajalca ni razviden. 27. 12. 2013 je sobota, ko tožena stranka ne dela. Tožnica je prepričana, da je tožena stranka zdravniško potrdilo prejela že naslednjega dne, to je 24. 12. 2013, kar je bila sreda. Tožena stranka ni dokazala pravočasnosti odpovedi, zato tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku ugodi. Že iz potrdila z dne 13. 11. 2013 je razvidno, da se tožnica lahko giblje zgolj v kraju bivanja, kar pomeni, da tožnica ne bi smela iti v drug kraj zaradi opravljanja izpita. Zaradi navedenega niti ni bistveno ali je tožnica smela na izpit, saj za ugotovitev kršitve zadošča že dejstvo, da tožnica ne bi smela iti na predavanja in opravljanje izpitov, ki so v drugem kraju. Tožena stranka bi tako že na podlagi prvega potrdila z dne 13. 11. 2013, ki ga je prejela 25. 11. 2013, lahko sklepala, da je tožnica kršila navodila glede udeležbe na predavanjih in izpitih, saj so se ti izvrševali v drugem kraju in če tožnica ni smela iti iz kraja v kraj, potem tudi ni mogla iti na predavanja in na izpite. Tožena stranka je tako za vsa pravno relevantna dejstva izvedela že 25. 11. 2013 in je zato odpoved dne 27. 1. 2014 podana prepozno. Tožnica meni, da potrdilo A.A. ni ključno, saj ona tožnici takrat ni odprla bolniškega staleža in ji tudi ni dajala navodil. Tožnica dvomi, da bi priča dr. B.B. pozabil, kakšna navodila je dal tožnici. Dr. B.B. je tožnici 29. 1. 2014 izdal zdravniško potrdilo, iz katerega izhaja, da glede na naravo bolezni ni bila dana izrecna prepoved gibanja izven kraja bivanja. Sodišče prve stopnje bi za pravilno ugotovitev dejanskega stanja lahko postavilo izvedenca medicinske stroke, ki bi ugotovil, kakšna navodila je imela tožnica v spornem obdobju oz. kakšna navodila bi morala imeti, saj je ključna priča B.B. relativno neverodostojen. Ker ni bilo mogoče z zanesljivostjo ugotoviti, kakšno navodilo je B.B. dal tožnici, bi sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca medicinske stroke oz. tožnico opozoriti na možnost takšnega dokaznega predloga. Sodišče mora v okviru materialno procesnega vodstva poskrbeti, da se podajo vse ustrezne trditve in da se pravilno in popolno ugotovi dejansko stanje, čeprav ima tožnica strokovno usposobljenega pooblaščenca. Bistvena kršitev določb ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve v tem sporu, je podana, ker sodišče ni opravilo materialno procesnega vodstva in ni odpravilo morebitnih nejasnosti. Iz odločbe Ustavnega sodišča opr. št. Up 108/2004 glede materialno procesnega vodstva izhaja, da tožbenega zahtevka ni mogoče zavrniti zgolj zato, ker stranka ni navedla kakšnega pravnega relevantnega dejstva, na katerega pred tem ni bila opozorjena. Dolžnost sodišča, da v okviru materialno pravnega vodstva opozori stranko na manjkajoče navedbe, velja tudi tedaj, ko ima stranka v sporu pooblaščenca, ki je odvetnik. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3. 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni ustrezno izvajalo materialno procesnega vodstva in tožnice ni opozorilo na možnost, da domnevne nejasnosti glede navodil, ki naj bi jih tožnici dal zdravnik B.B., odpravi s pomočjo izvedenca medicinske stroke. Navedeno pomeni, da pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 298. člena ZPP. Slednji določa, da je dolžnost predsednika senata skrbeti zato, da se sporni predmet vsestransko razišče. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi izpovedbo priče B.B. štelo za nejasno oz. dvomljivo glede vprašanja, ali je tožnici dovolil, da med bolniškim staležem opravlja izpite in ali mu je tožnica za to sploh povedala. Sodišče prve stopnje se je glede tega vprašanja obširno opredelilo v 20. in 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in pritožbeno sodišče z njegovimi ugotovitvami v celoti soglaša. 7. Celo v primeru, če bi bilo res negotovo, kakšna navodila je zdravnik B.B. dal tožnici v zvezi z opravljanjem izpitov med bolniškim staležem, bi tega dejstva ne mogli ugotavljati z izvedencem medicinske stroke. Navedeno pomeni, da je pritožbeni očitek o neustreznem materialno procesnem vodstvu povsem neutemeljen. Tožnica se v pritožbi zmotno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 108/2004, saj tožničin zahtevek ni bil zavrnjen zaradi tega, ker tožnica ni navedla kakšnega pravno relevantnega dejstva, na katerega pred tem sploh ni bila opozorjena, temveč zato, ker je bilo ugotovljeno, da je tožnica zlorabila bolniški stalež in da je med njim opravljala izpite. Glede vprašanja, kakšna navodila je tožnica imela v času bolniškega staleža in ali ji je bilo dovoljeno opravljanje izpitov, pa je pred sodiščem tekel dokazni postopek, v katerem je tožnica aktivno sodelovala in je sodišče prve stopnje v zvezi s tem tudi izvedlo vse relevantne dokaze, ki jih je tožnica predlagala.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožena stranka ni dokazala, kdaj je prejela zdravniško potrdilo zdravnice A.A. z dne 23. 12. 2013 (priloga B16). Tožena stranka je v prvi pripravljalni vlogi dne 9. 9. 2014 navedla, da je odgovor na ponovljeno poizvedbo od dr. A.A. prejela šele 27. 12. 2013, kar izhaja iz žiga tožene stranke. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 15. 9. 2013 te navedbe in priloženega dokazila ni prerekala, temveč je navedla, da potrdilo z dne 23. 12. 2013, prejeto 27. 12. 2013 vsebinsko ne odstopa od potrdila iste zdravnice z dne 22. 11. 2013, kar pomeni, da v kolikor je merodajno samo stališče zdravnice A.A., je potrebno šteti, da ga je tožena stranka prejela že novembra 2013. Tudi kasneje, vse do izdaje izpodbijane sodbe, tožnica z ničemer ni problematizirala vprašanja, kdaj je tožena stranka prejela zdravniško potrdilo z dne 23. 12. 2013, temveč je to prvič storila šele v pritožbi. Na potrdilu je odtis pečata „prejeto 27. 12. 2013“, zato je sodišče prve stopnje, ob dejstvu, da tožnica tovrstne navedbe tožene stranke tudi ni prerekala, utemeljeno štelo, da je tožena stranka navedeno potrdilo v resnici prejela tega dne. Zaradi navedenega je zmotno pritožbeno stališče, da bi tožena stranka datum prejema morala dokazovati s potrdilom pošte o sprejemu pošiljke oz. da bi na pošiljki moral biti drugačen sprejemni žig, kakršen je na zdravniškem potrdilu z dne 23. 11. 2013 (priloga B4). Sicer pa je tožena stranka tudi zdravniško potrdilo dne 13. 11. 2013 prejela s precejšnjim zamikom, saj je potrdilo datirano s 13. 11. 2013, tožena stranka pa ga je prejela 25. 11. 2013. Tudi to potrdilo je izdala zdravnica A.A.. Zmotna je domneva tožnice, da je označba prejema zdravniškega potrdila z dne 23. 12. 2011 neverodostojna, ker naj bi tožena stranka to potrdilo prejela v soboto, ko sicer ne dela. Iz vpogleda v koledar je razvidno, da je bil 27. 12. 2013 petek in ne sobota, kot zmotno domneva tožnica.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v tem sporu, ta pa so predvsem naslednja: -tožnici je bila 27. 1. 2014 podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi v dneh 10. 11. 2013, 21. 3. 2013, 26. 4. 2013, 13. 6. 2013, 15. 6. 2013, 21. 6. 2013, 29. 6. 2013, 28. 6. 2013, 14. 9. 2013, 6. 9. 2013 in 11. 9. 2013 zlorabila pravico do bolniškega dopusta, s tem, da se je 10. 11. 2013 udeležila koncerta skupine C. v D., v preostalih navedenih dneh pa je brez odobritve pristojnega zdravnika zapustila kraj svojega bivanja in opravljala izpite na E., F., G., H. -tožena stranka je za dneve, v katerih je bila tožnica prijavljena na izpite izvedela na podlagi dopisa Univerze I. z dne 19. 12. 2013, ki ga je prejela 24. 12. 2013, s tem, da je univerza v sprejemnem dopisu izrecno opozorila, da ni zagotovila, da je posamezni študent izpit tudi opravljal na dan, na katerega je uradno določen izpitni rok; -iz potrdila o prijavah na izpite z dne 19. 12. 2013 je razvidno, da je bila tožnica prijavljena tudi na izpite, dne 6. 9. 2013, 11. 9. 2013, 18. 9. 2013, tožnica je na zagovoru povedala, da je na te dneve izpite tudi res opravljala; -tožena stranka je 11. 11. 2013 na osebno zdravnico naslovila poizvedbo glede omejitev gibanja tožnice v času bolniškega staleža; -osebna zdravnica je odgovorila z zdravniškim potrdilom z dne 13. 11. 2013, ki ga je tožena stranka prejela 25. 11. 2013, in v njem navedla, da se tožnica lahko giblje v kraju bivanja in okolici in da so zaželene sprostilne aktivnosti - športne aktivnosti netekmovalnega tipa, obiskovanja verskih in kulturnih prireditev; -tožena stranka je 23. 12. 2013 na osebno zdravnico naslovila novo poizvedbo, v kateri je spraševala tudi, ali je tožnica v času bolniškega staleža lahko obiskala množično kulturno prireditev in ali je lahko obiskovala predavanja in opravljala izpite; -tožničina osebna zdravnica je odgovorila z zdravniškim potrdilom z dne 23. 12. 2013, ki ga je tožena stranka prejela 27. 12. 2013 in v njem navedla, da tožnica lahko obiskuje kulturne prireditve, da pa ji ni bilo dovoljeno obiskovati predavanj ali opravljati izpite na fakulteti, saj naj bi tožnica ne bila zmožna zbrano razmišljati glede na osnovno bolezen, zaradi katere je bila v bolniškem staležu; -tožnici je v času od 5. 9. 2013 do 30. 9. 2013 bolniški stalež odobril zdravnik B.B., prav tako zaposlen v Zdravstvenem zavodu J.; -v zdravniškem potrdilu z dne 17. 6. 2013 je B.B. navedel, da tožnici ni izrecno dovolil opravljanja izpitov; -tožnica zdravniku B.B. na pregledu ni povedala za izpite, ki jih opravlja, saj bi zdravnik to sicer napisal v zdravstveni karton tožnice, česar pa ni stori; -zdravnik B.B. je tožnici dal splošna navodila, kot se jih sicer daje pacientom z diagnozo, kakršno je imela tožnica, to je, da naj tožnica spremeni stil življenja, gre v naravo in se sprošča. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z ostalimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

10. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnica, s tem ko je 6. 9. 2013, 11. 9. 2013 in 14. 9. 2013 v času bolniškega staleža opravljala izpite, kršila navodila pristojnega zdravnika, kar je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določbe 8. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Ta odpovedni razlog je torej podan tako v primeru, če delavec ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika (kar je v primeru tožnice podano že s tem, da je v času bolniškega staleža opravljala izpite) kot v primeru, če delavec brez odobritve pristojnega zdravnika odpotuje iz kraja svojega bivanja. Zaradi navedenega se tožnica neutemeljeno zavzema zato, da sodišču niti ni bilo potrebno ugotavljati, kdaj je tožena stranka izvedela za navodila zdravnika glede opravljanja izpitov v času bolniškega staleža, češ da je bistveno zgolj to, da je tožena stranka izvedela, da tožnica brez odobritve zdravnika ne sme odpotovati iz kraja bivanja.

11. Sicer pa je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, tudi če štejemo, da je bila podana zaradi tega, ker je tožnica brez odobritve pristojnega zdravnika 6. 9. 2013, 11. 9. 2013 in 14. 9. 2013 odpotovala iz kraja svojega bivanja. Res je sicer, da je tožena stranka že 24. 12. 2013 na podlagi potrdila Univerze I. izvedela, da se je tožnica za navedene datume prijavila za opravljanje izpitov v F., G., H., vendar pa na podlagi tega potrdila še ni mogla vedeti, ali je tožnica v resnici odpotovala izven kraja svojega bivanja. Univerza I. je namreč v spremnem dopisu (priloga B6) opozorila, da ni zagotovila, da je posamezni študent izpit tudi opravil na dan, na katerega je uradno določen izpitni rok, saj se trudijo biti študentu prijazna fakulteta. Tako se velikokrat študenti z izvajalci preverjanja znanja dogovorijo, da izpite opravljajo izven uradno razpisanih izpitih rokov, na katere pa se sicer morajo prijaviti. Navedeno pomeni, da je tožena stranka na podlagi potrdila o prijavah na izpite izvedela zgolj to, da se je tožnica za navedene izpitne roke prijavila in da so pri tem kot kraji opravljanja posameznih izpitov bili določeni naslednji kraji: F., G. in H.. Šele na podlagi zagovora tožnice, je tožena stranka izvedela, da je tožnica 6. 9. 2013, 11. 9. 2013 in 14. 9. 2013 izpite dejansko opravljala in da je takrat odpotovala v navedene kraje.

12. Navedeno pomeni, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi, če jo prisojamo s stališča odpovednega razloga odpotovanja iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika, ni podana po izteku prekluzivnega 30-dnevnega roka od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je ta rok (glede odpotovanja iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika) lahko začel teči šele z dnem zagovora tožnice, kar je tudi sicer najkasnejši možni trenutek, v katerem delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved.

13. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan tudi osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico, ta je pokazala tudi popolnoma nesamokritičnost do svojega ravnanja. Tožena stranka se prav tako utemeljeno sklicuje na to, da je dejanje tožnice negativno vplivalo na delovno disciplino med drugimi delavci.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.