Jedro

Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja ostajajo v avtonomni sferi delodajalca. Sodišče ne presoja, ali je sprememba v organizaciji družbe potrebna in smotrna. Preverja lahko le, ali ni morda le navidezna. Zatrjevanje tožnice, da bi bilo mogoče poslovanje tožene stranke racionalizirati tudi z ohranitvijo njenega delovnega mesta (ker bi tožnica lahko ceneje opravljala storitve, ki jih za toženo stranko opravlja računovodski servis), na presojo utemeljenosti poslovnega razloga tako ne more vplivati.

Napačno je prepričanje tožnice, da mora delodajalec možnosti za ohranitev zaposlitve preverjati tudi še po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Revizijsko sodišče kot pravilno sprejema interpretacijo sodišč druge in prve stopnje, da ta dolžnost delodajalca traja le do podaje same odpovedi, kasneje pa obstaja le kot možnost (brez sankcije nezakonitosti odpovedi).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala 29. 12. 2009. Posledično je zavrnilo tudi zahtevke, da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo, odpravi vse posledice nezakonite izredne (pravilno redne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prekinitve izvajanja pogodbe o zaposlitvi, tožnici zagotovi pravice iz delovnega razmerja za čas od 15. 3. 2010 dalje, jo za ta čas prijavi v vsa socialna zavarovanja in ji obračuna plače v višini 1.105,50 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je zaradi upada prometa in nastajajoče izgube pri toženi stranki prišlo do prestrukturiranja podjetja, kar je v decembru 2009 privedlo do ukinitve sedmih delovnih mest, med njimi tudi delovnega mesta „obračunski referent“, ki ga je zasedala tožnica. Njeno delo je postalo nepotrebno zaradi vpeljave računalniškega sistema IBS, ki je omogočila avtomatsko sporočanje podatkov v centralo tožene stranke v Nemčiji (pred tem so se podatki pripravljali ročno, kar je delala tožnica), in zaradi prenosa preostalih nalog tega delovnega mesta na vodjo financ ter na delavke na delovnih mestih „nabavno-prodajni referent.“

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz revizijskega razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Ponavlja pritožbene navedbe, da je glede na razlog, ki ga je tožena stranka navedla v obrazložitvi izpodbijane odpovedi – zmanjševanje stroškov, relevantno dokazovanje, da bi tožnica lahko ceneje opravljala storitve, ki jih za toženo stranko opravlja računovodski servis. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je bil razlog za ukinitev njenega delovnega mesta uvedba računalniškega sistema IBS ter prenos preostalih delovnih nalog na druga delovna mesta. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odpovedi navedla, da je razlog za ukinitev njenega delovnega mesta tudi prenos njenega dela na računovodski servis, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Nadalje graja tudi stališče sodišča, da nove zaposlitve pri toženi stranki, do katerih je prišlo po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ne dokazujejo, da ni bil podan zatrjevani poslovni razlog za odpoved, ter zatrjuje, da bi ob dokvalifikaciji lahko opravljala tudi ta dela in da je izpolnjevala pogoje za zaposlitev na delovno mesto asistenta.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati vseh tistih navedb v reviziji, iz katerih izhaja le, da se tožnica ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. 7. Revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje vsebujeta razloge o odločilnih dejstvih in ju je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je obrazložilo vse potrebne razloge za zavrnitev tožbenih zahtevkov, prav tako pa je sodišče druge stopnje v skladu z določbo prvega odstavek 360. člena ZPP presodilo vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

8. Za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog resen in utemeljen (drugi odstavek 88. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZDR). V primeru poslovnega razloga mora dokazati, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na njegovi strani prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (prva alineja prvega odstavka 88. člena ZDR).

Pri tem velja (kot sta tožnici pojasnili že sodišči druge in prve stopnje), da organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja ostajajo v avtonomni sferi delodajalca. Sodišče ne presoja, ali je sprememba v organizaciji družbe potrebna in smotrna. Preverja lahko le, ali ni morda le navidezna. Zatrjevanje tožnice, da bi bilo mogoče poslovanje tožene stranke racionalizirati tudi z ohranitvijo njenega delovnega mesta (ker bi tožnica lahko ceneje opravljala storitve, ki jih za toženo stranko opravlja računovodski servis), na presojo utemeljenosti poslovnega razloga tako ne more vplivati.

9. Ob dejstvu, da se je tožena stranka odločila za prestrukturiranja podjetja, kar je privedlo do ukinitve sedmih delovnih mest, vključno s tožničinim, zaradi upada prometa in nastajajoče izgube, sta sodišči pravilno presodili, da je taka organizacijska rešitev pomenila utemeljen poslovni razlog v smislu prvega in drugega odstavka 88. člena ZDR. Zaradi vpeljave računalniškega sistema IBS, ki je omogočila avtomatsko sporočanje podatkov, ki je prej ročno pripravljala tožnica, in zaradi prenosa preostalih njenih nalog na druga delovnega mesta pa je potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi tudi dejansko prenehala. Tožnica ta zaključek v reviziji graja z nasprotovanjem dejanskim ugotovitvam nižjih sodišč, kar pa glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more biti predmet revizijskega preizkusa.

10. V skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je mogoče delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. V zvezi s tem je napačno prepričanje tožnice, da mora delodajalec možnosti za ohranitev zaposlitve preverjati tudi še po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Revizijsko sodišče kot pravilno sprejema interpretacijo sodišč druge in prve stopnje, da ta dolžnost delodajalca traja le do podaje same odpovedi, kasneje pa obstaja le kot možnost (brez sankcije nezakonitosti odpovedi) (1). Ob takšnem stališču niso pomembne revizijske navedbe, da je tožnica izpolnjevala pogoje za zaposlitev na delovno mesto asistenta, saj je potreba po novi zaposlitvi na tem delovnem mestu pri toženi stranki nastala šele po podaji izpodbijane odpovedi in prenehanju delovnega razmerja tožnice.

11. Glede na navedeno revizijski razlogi v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v zvezi z zavrnitvijo s tem povezanih dajatvenih zahtevkov niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS VIII Ips 227/2011 z dne 19. 6. 2012.