Jedro

Okoliščina, da je tožena stranka ukinila delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica, ker je postalo nepotrebno zaradi vpeljave računalniškega sistema IBS ter zaradi prenosa preostalih nalog tega delovnega mesta na vodjo financ in administracije ter na delavke na delovnih mestih nabavno prodajnih referentk, predstavlja organizacijski razlog, tako da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (vse, razen odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 29. 12. 2009 podala tožnici, kakor tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo, odpravi vse posledice nezakonite izredne (pravilno: redne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prekinitve izvajanja pogodbe o zaposlitvi, tožnici zagotovi pravice iz delovnega razmerja za čas od 15. 3. 2010 dalje, jo za ta čas prijavi v vsa socialna zavarovanja in ji obračuna plače v višini 1.105,50 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničinih navedb in njenih dokazov, temveč izpodbijana sodba vsebuje le navedbe tožene stranke in povzema izpovedbo priče J.Z.. Iz obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi naj bi bilo razvidno, da je pogodba tožnici odpovedana z namenom zmanjševanja stroškov poslovanja. Glede na razloge, ki jih je tožena stranka navedla v odpovedi, so relevantne tožničine navedbe, da bi storitve, ki jih za toženo stranko opravlja računovodski servis, lahko opravljala tožnica. V kolikor se je obseg dela v računovodstvu zmanjšal, potem je dolžnost tožene stranke, da delovni proces organizira na način, da se ohranijo delovna mesta zaposlenih delavcev. Ti delavci morajo imeti prednost pred zunanjimi pogodbenimi izvajalci storitev. Sodišče prve stopnje se sploh ni opredelilo do tožničinega predloga, da se pridobijo računi, ki jih je družba M. d.o.o. toženi stranki izstavila v obdobju od 1. 10. 2009 do 1. 4. 2010. Tožnica bi lahko opravljala večino nalog, ki jih opravlja računovodski servis. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da ni pomembno, ali se je sodišče prve stopnje opredelilo do tožničinega dokaznega predloga glede računov družbe M. d.o.o., saj je ta dokazni predlog povsem nepomemben za dokazovanje relevantnih pravnih dejstev. Razen tega je tožnica ta dokazni predlog podala šele v tretji pripravljalni vlogi. Sklicevanje na domnevno kršitev določb pravdnega postopka je tudi prepozno, saj bi se tožnica nanjo morala sklicevati najkasneje ob zaključku glavne obravnave in ne šele v pritožbi. Sodišče prve stopnje se je pravilno naslonilo na ustaljeno sodno prakso, po kateri se delodajalec lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela, tako da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo da zunanjim izvajalcem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženi stranki uspelo izkazati obstoj utemeljenega poslovnega razloga. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da se je sodišče prve stopnje oprlo le na navedbe tožene stranke in izpovedbo priče J.Z., saj je sodišče prve stopnje obrazloženo in v skladu s sodno prakso zavrnilo tožničine navedbe. Nenazadnje tožnica niti v pritožbi ne navaja, do katerih njenih relevantnih navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, temveč to navaja zgolj pavšalno. Tožena stranka predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničinih navedb in njenih dokazov, je sicer možno razumeti kot smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ali pa celo kot uveljavljanje bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na obe navedeni kršitvi pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Okoliščine, na katere opozarja pritožba (tožnica bi lahko opravljala storitve, ki jih za toženo stranko opravlja računovodski servis; višina računov, ki jih je družba M. d.o.o. izstavila toženi stranki), sploh ne morejo biti odločilna dejstva v tem sporu.

Z navedbo, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do tožničinega predloga za izvedbo dokaza s pridobitvijo računov, ki jih je družba M. d.o.o. izstavljala toženi stranki, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Ta določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje predlaganega dokaza ni izvedlo, zato bi moralo bodisi v sklepu, sprejetem na naroku, bodisi v izpodbijani sodbi navesti razloge za takšno odločitev. Sodišče prve stopnje je očitno zmotno štelo, da je izvedlo vse predlagane dokaze, saj v obrazložitvi izpodbijane sodbe našteva, katere dokaze je izvedlo ter nato zaključi, da drugih dokaznih predlogov stranki nista podali. Vendar pa navedena pomanjkljivost ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je ta podana le v primeru, če bi neuporaba ali zmotna uporaba kakšne določbe ZPP lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Predlagani dokaz sploh ni relevanten za odločitev v tem sporu, kakor bo navedeno v nadaljevanju, zato opustitev navedbe razlogov za njegovo neizvedbo ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Posledično ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Protispisna je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do navedb tožnice. Obrazložitev je sicer res koncentrirana na utemeljevanje razlogov, zakaj je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, vendar je s tem odgovorjeno tudi na tožničine navedbe, da je odpoved nezakonita.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu obračunskega referenta, - zaradi upada prometa in nastajajoče izgube je prišlo do prestrukturiranja podjetja, kar je v decembru 2009 privedlo do spremembe pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, - s to spremembo je bilo ukinjeno 7 delovnih mest, med njimi tudi delovno mesto obračunskega referenta, - uvedba sistema IBS (centralni računalniški program) je omogočila avtomatsko sporočanje podatkov v centralo M., pred tem pa so se podatki pripravili ročno, kar je delala tožnica, - tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana 29. 12. 2009, razpis za delovno mesto asistenta je bil objavljen v maju 2010, razpis za delovno mesto sodelavca v marketingu pa v septembru 2010, pri čemer se je za obe novi delovni mesti zahtevala VI. stopnja izobrazbe, tožnica pa ima V. stopnjo.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi reintegracijski in opisni reparacijski zahtevek.

Okoliščina, da je tožena stranka ukinila delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica, ker je postalo nepotrebno zaradi vpeljave računalniškega sistema IBS ter zaradi prenosa preostalih nalog tega delovnega mesta na vodjo financ in administracije ter na delavke na delovnih mestih nabavno prodajnih referentk, prav gotovo predstavlja organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). V skladu s citirano določbo je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Navedeno pomeni, da je bil podan zakonit razlog za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Zmotno je tožničino prepričanje, da je glede na razlog, ki je naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi (zmanjševanje stroškov), relevantno njeno dokazovanje, da bi tožnica lahko (celo ceneje) opravljala storitve, ki jih za toženo stranko opravlja računovodski servis. Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se ne presoja racionalnosti in ekonomskih učinkov odločitve delodajalca, temveč le, ali je podan kateri od v zakonu predvidenih razlogov za odpoved. Finančni vidik obstoja poslovnega razloga, kakor je naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pomeni zgolj to, kakšne finančne učinke tožena stranka pričakuje na podlagi revidiranega plana za obdobje 2010 – 2012, ne pomeni pa tega, da je zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi odvisna od pravilnosti teh projekcij. Iz obrazložitve odpovedi je namreč v nadaljevanju povsem nedvomno razvidno, da je tožena stranka spremenila organizacijo dela, tako da je na področju financ in administracije ukinila delovni mesti poslovnega sekretarja in obračunskega referenta. Iz obrazložitve je nadalje razvidno, da je poleg razlogov finančne narave poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici tudi spremenjena organizacija, to je uvedba računalniškega sistema IBS s 1. 1. 2010, zaradi česar bo prenehala potreba po opravljanju glavnine delovnih nalog delovnega mesta tožnice (navedeno je razvidno iz obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj tožnica ni predložila 5. strani odpovedi pogodbe o zaposlitvi), preostale naloge njenega delovnega mesta pa bodo razdeljene med vodjo financ in administracije ter tri delavke na delovnih mestih nabavno prodajnih referentk.

Iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da bi bil razlog za ukinitev delovnega mesta tožnice prenos njenega dela na računovodski servis. Tožnica o tem sklepa zgolj na podlagi navedbe v odpovedi, da računovodske storitve za družbo že nekaj časa opravlja zunanji računovodski servis, s čemer je zagotovljeno hitrejše in bolj kvalitetno spremljanje zakonskih regulativ ter višja kvaliteta opravljenih storitev. Iz pogodbe, ki jo je predložila tožena stranka, je razvidno, da družba M. d.o.o. storitve za toženo stranko opravlja že od 1. 10. 2007, kar pomeni, da potreba po tožničinem delu ni prenehala zaradi izvajanja računovodskih storitev preko računovodskega servisa. Sicer pa izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ne bi bila nezakonita niti v primeru, če bi do nje v resnici prišlo zaradi tega, ker bi se tožena stranka odločila, da opravil na ukinjenem delovnem mestu ne bo več izvajala s svojimi delavci, temveč jih bo naročala pri zunanjem izvajalcu, to je računovodskem servisu. Pri tem niti ni bistveno, ali drži tožničino prepričanje, da bi storitve, ki jih opravlja računovodski servis, za manj denarja lahko zagotavljala tudi tožnica. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza s pridobitvijo podatkov o višini računov, ki jih je družba M. d.o.o. izstavila toženi stranki. Višina teh računov namreč ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, saj sodišče ne presoja racionalnosti poslovnih odločitev delodajalca, razen tega pa ni videti vzročne zveze med izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in storitvami računovodskega servisa. Zaradi navedenega tudi ni bistveno, ali držijo tožničini sumi, da tožena stranka družbi M. d.o.o. plačuje več, kot pa je navedeno v pogodbi o opravljanju računovodskih storitev.

Napačno je tožničino prepričanje, da bi tožena stranka organizacijo dela morala spremeniti tako, da bi zaradi zmanjšanja dela v računovodstvu odpovedala pogodbo o opravljanju računovodskih storitev in za to delo uporabila presežne delavce, češ da imajo ti prednost pred zunanjimi izvajalci. V tretjem odstavku 88. člena ZDR določena obveznost delodajalca, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveri, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo, ne vključuje obveznosti, da bi delodajalec moral prekiniti poslovne odnose z zunanjimi izvajalci in to delo opravljati sam.

Ob ugotovitvi, da je tožena stranka pred odpovedjo preverila, ali je tožnico mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali jo je mogoče prekvalificirati za drugo delo in da je ugotovila, da takšne možnosti ni, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je tožena stranka izpolnila obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da nove zaposlitve pri toženi stranki, do katerih je prišlo po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ne dokazujejo, da ni bil podan zatrjevani poslovni razlog za odpoved. Ne le, da je do novih potreb prišlo pet oziroma devet mesecev po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tudi sicer ne gre za delo, ki bi ga tožnica lahko opravljala, saj se za delovni mesti asistenta in sodelavca v marketingu zahteva višja stopnja izobrazbe, kot pa jo ima tožnica.

Odpoved je podana tudi znotraj šestmesečnega roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec odpoved podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Utemeljen razlog je nastal s spremembo organizacije, to je s sprejetjem Pravilnika o spremembah in dopolnitvah pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 21. 12. 2009, odpoved pa je bila podana 29. 12. 2009, torej znotraj prekluzivnega roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter posledično tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (tožnica ne more izpodbijati tistega dela izreka, ki se nanaša na odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.